V bran patru Knavsu

Foto B.C.

Maša za partizane kot problem

V reviji Reporter (kolumna „Mamico so zatajili“, 4.5.2015) zgodovinar Jože Dežman problematizira sv. mašo, ki jo je p. Bogdan Knavs prejšnji mesec daroval na Pohorju „za vse padle partizane in žrtve nacifašizma“. Ne pravi, da te maše ne bi smelo biti. Pod vprašaj postavlja njeno umeščenost ter kritizira med obredom izrečene besede p. Knavsa. Povedano v „cerkvenščini“, Dežman ne oporeka dogmatično-zakramentalnemu vidiku dogodka (ex opere operato), temveč njegovi dušnopastirski primernosti (ex opere operantis).

Seveda, besede patra Knavsa je moč problematizirati, saj pohorski partizani niso bili svetniki, kot jih je kak ljudski glas plasiral še pred leti. („Bili so 'pravi' partizani,“ se je reklo, „niso pobijali svojih.“) Možnost, da je maša za partizane uporabljena v propagandne namene, tudi ni majhna. Nenazadnje vodstvo slovenske borčevske organizacije predstavlja eno najbolj jeznoritih, nestrpnih in ideološko togih sredin pri nas (prim. govor Tita Turnška 7. maja 2015 v Kočevju). Previdnost v stikih s tako organizacijo ni odveč.

Nikakor pa se ne gre strinjati z besnimi spletnimi forumaši, ki nimajo Dežmanove rafiniranosti in mašo za partizane obravnavajo kot zavrženo, p. Bogdana kot slovenskega Judeža. Pred takimi si maša za partizane in p. Bogdan zaslužita biti vzeta v bran. Ne le zaradi pokojnih partizanov in osebe p. Bogdana, temveč tudi zaradi mašniškega in evharističnega zakramenta kot takega ter zaradi edinosti Cerkve. Prav ste prebrali - zaradi edinosti Cerkve.

Congar: „Vi ne veste, kaj je duhovnik.“

Eden največjih in najvplivnejših teologov XX. stoletja Yves Congar (1904-1995)* je kot francoski sanitejec večino druge svetovne vojne preživel v nemškem jetništvu. Nekega dne se je pogovarjal s „precej laično“ usmerjenim članom francoskega Odpora. Slednji mu je dejal, da mu ne more povsem zaupati. V smislu, da ne deluje 100-odstotno opredeljen le za eno stran v spopadu. Congar mu je odgovoril: „Vi ne veste, kaj je duhovnik. Kot duhovnik nimam nobene pravice, da bi komu dal trden motiv, da bi me imel za svojega nasprotnika do mere, da se ne bi obrnil name, če bi bil v duhovni potrebi.“

Denimo, če bi francoskega duhovnika, sodelavca Odpora, kak okupatorski oficir ali vojak prosil za spoved, bi ga moral spovedati. Še več, duhovnik bi se moral potruditi, da bi bilo med duhovnikom, sicer sodelavcem protinemškega Odpora, in spovedancem, sicer članom nemške okupatorske armade, čim manj ovir za pastoralno zaupanje.

Absurdno? Da, če smo v svetu, kjer je človek človeku volk. Ne, če so Francozi in Nemci bratje v eni Kristusovi Cerkvi.

Edinost Božjega ljudstva v času nacionalnih, ideoloških in vojnih delitev

„Duhovniški stan je učinkovito sredstvo transcendence, pogoj in sredstvo za edinost vsega Božjega ljudstva,“ piše Congar. Duhovnik zato ne sme biti nacionalno, strankarsko ali vojaško opredeljen do mere, da bi ga kakšni verniki zavračali. Enako ne smejo biti verniki nacionalno, strankarsko ali vojaško opredeljeni do mere, da bi zavračali bogoslužje duhovnika, ki ni enake nacionalne, strankarske ali vojaške opredelitve kot oni. Ne sme se zgoditi, pravi Congar, „kar se je dogajalo /v Franciji/ po l. 1791, ko se nekateri verniki niso udeleževali maš, ki so jih opravljali duhovniki, ki so prisegli Republiki. Bog nas varuj česa takega!“ Božje ljudstvo Nove zaveze ohranja svojo edinost, četudi se tokom zgodovine zgodi, da so njeni člani strankarsko in vojaško na različnih bregovih.

Prevedimo Congarjev nauk v naše razmere. Slovenski duhovnik nikoli ne sme biti tako zelo na desni, da ne bi k njemu k spovedi ali s prošnjo za sv. mašo prišel kak politični levičar (če ima tisti kanček vere); in nikoli tako zelo na levi, da ne bi k njemu k spovedi ali s prošnjo za sv. mašo prišel kak politični desničar. Tudi ne sme biti tako zelo narodnoobrambno nastrojen, da k njemu ne bi pristopil kak pripadnik italijanske ali madžarske manjšine. Duhovnik je namreč ves v službi Kristusovih zakramentov, do katerih imajo vsi slovenski katoličani (in vsi katoličani na Slovenskem) enako pravico. Kot tak ustvarja edinost tudi tam, kjer sta jo ideologija in vojna porušila.

Če je nacistična okupacija prihajala od zunaj, komunistična revolucija ni bila toliko zunanja agresija na občestvo kot razkol in kaos znotraj občestva. Praktično vsi slovenski komunisti, partizani, vaški stražarji, domobranci, liberalci, nemškutarji, četniki, mobiliziranci, oportunisti, denuncijanti, skrivači, terenci, deportiranci, talci - in kar je še protagonistov druge svetovne vojne - so bili krščeni in vzgajani v Katoliški cerkvi. Bili so torej zakramentalno zvezani v eno. Uničenje te teološke prvine je notranje jedro naše tragedije.

Maša za partizane je legitimna in veljavna

Kako se opredeliti do „fenomena“ patra Bogdana Knavsa in njegovih maš za (padle) partizane? Ne vem, zakaj se to sploh sprašujemo. Že to, da so se maševale in da jih hierarhično vodstvo, ki ima karizmo razločevanja, ni prepovedalo, pove, da so legitimne in veljavne. Kristus se je pri teh mašah na nekrvav način daroval za ubogo človeštvo kakor pri vseh drugih. Daroval se je enako, kakor se daruje pri mašah za med vojno padle ali po vojni zahrbtno pobite domobrance. Ker je K r i s t u s.

Če kdo meni, da je p. Bogdan izdajalec katolištva, ker je maševal za „hudobne in neverne“ partizane, potem naj naredi korak več in reče, če upa, da je p. Bogdan tudi bogoskrunitelj. Saj nam je v okvirih tovrstne argumentacije moč domnevati, da je Boga pod podobo kruha dal v roke „hudobnim in nevernim“. Če pa si ta isti kritik ne upa reči, da je p. Bogdan bogoskrunitelj, potem naj ne govori, da je izdajalec ali kak drugačen negativec. Naj bo lepo tiho.

Prav ste prebrali in naj še enkrat poudarim – za edinost Kristusovega mističnega telesa gre.

* Yves Congar - francoski dominikanec in duhovnik, ki je pred koncilom zaradi svoje „napredne“ misli doživljal cerkvene sankcije, na koncilu bil eden glavnih navdihovalcev, po koncilu postal obvezno čtivo novih generacij teologov in dejavnih laikov. Za njegov prispevek k samo-dojemanju Cerkve ga je papež Janez Pavel II. l. 1994 nagradil s kardinalskim klobukom. Congarjevi citati v tem zapisu so iz njegove knjige: Au milieu des orages. L'Église affronte aujourd hui son avenir (Sredi neviht. Današnja Cerkev v soočenju s svojo prihodnostjo), 1969.