Klaret: pet misijonarjevih kreposti

Klaret, kot ga je upodobil p. Marko I. Rupnik
v kapeli Španske škofovske konference
v Madridu.

Sv. Anton Marija Klaret - misijonar, škof in ustanovitelj reda klaretincev (1807-1870) – je nekaj let pred smrtjo napisal Avtobiografijo. Napisal jo je iz pokorščine. Njegovi predstojniki so želeli, da bi sam povedal, kako je zorel njegov poklic in kako se je odvijalo njegovo misijonarsko življenje. Klaretova Avtobiografija je zato nadvse dragocen dokument ne samo za klaretince, temveč tudi za ostalo cerkveno občestvo. Predvsem danes, ko vsi govorimo o novi evangelizaciji, malo pa jih točno ve, kaj naj bi nova evangelizacija bila. Klaret je namreč že pred 150 leti uvidel, da bo v Evropi potreben nov in temeljit val oznanjevanja evangelija.

V Avtobiografiji Klaret med drugim našteva kreposti, ki jih potrebuje misijonar moderne dobe. Te so: ponižnost, uboštvo, zmernost, zmernost in samozatajevanje (prim. Autobiografía, 340 - 413).

I. Ponižnost

Poglejmo najprej ponižnost. Tako piše Anton Marija Klaret: „Da bi imel kreposti, ki jih potrebuje misijonar, sem brž razumel, da moram začeti s ponižnostjo. Ponižnost je temelj vseh kreposti.“ Ponižnost je povezana z zavestjo, da vse prihaja od Boga. Klaret pove: „Jasno sem se zavedel, da svojega nimam ničesar, razen greha. Če kaj sem, če kaj imam, vse sem prejel od Boga. Že moje telo ni moje, temveč je od Boga - Stvarnika.“ Ponižnost je torej povezana z močno vero v Boga, z močnim občutkom popolne odvisnosti od Boga. Klaret je odvisnost od Boga doživljal kot srečno odvisnost.

Če je torej naš le greh, vse ostalo pa je Božje, ni razloga, da bi se visoko nosili. Če smo verni in srečno skriti v Bogu, je nadutost velik tujek v našem duhu. Ponižnost je sonaravna veri, nadutost ali samovšečnost pa vero ruši v njenem temelju, v odnosu do Boga samega.

Jasno je torej, zakaj je po Klaretu prva krepost misijonarja ponižnost. Ne zaradi nekakšne same sebi namenjene duševne vadbe ali duhovnega treninga, temveč zaradi Boga. Bog preko ponižnega misijonarja govori kakor skozi megafon. Preko nadutega misijonarja pa ne more spregovoriti. Ponižni misijonar, ki je – ko pravi Klaret – srečno odvisen od Boga, je oznanjevalec Resnice, še preden govori s prižnice.

II. Uboštvo

Klaret – bodisi kot misijonar bodisi kot škof- je živel radikalno uboštvo. V Avtobiografiji piše: „Denarja nisem imel in ga nisem potreboval. Nisem ga potreboval za konja, za voz ali za vlak, saj sem vedno hodil peš. Nisem ga potreboval za hrano, saj sem prosil zanjo tam, kamor sem prišel. Nisem ga potreboval za obleko, kajti Gospod mi je ohranjal oblačila in obutev kakor Hebrejcem v puščavi. Jasno sem spoznal, da je bila Božja volja, da nimam denarja in da ne sprejmem ničesar razen hrane za tisti trenutek, brez da bi jo vzel za na pot.“ Tudi kot škof se je izogibal denarja do mere, da ga nikoli ni imel v žepu ali blizu sebe. Klaret se je glede uboštva zgledoval pri Jezusu in to dosledno in skoraj na fizično enak način.

Nemški teolog Medard Kehl je prepričan, da bo nova evangelizacija v Evropi mogoča le, če bo v znamenju popolne zastonjskosti. Če bo sodobni Evropejec posumil, da misijonar oznanja z nekim prikritim namenom, z interesom, z željo po moči, zaradi samopotrditve ali pa zaradi denarja, mu ne bo verjel. Verjel bo le tistemu, ki bo o Jezus govoril popolnoma zastonj in brez interesov. Misijonarju bo edini dovoljeni nagib nagib ljubezni, edini dovoljeni interes interes, da bi bilo ljudem dobro zdaj in v večnosti. Vse ostalo bo sumljivo.

Klaret se je tega zavedal že v sredini 19. stoletja. Zavedal se je tudi, da denar zelo vpliva na oznanjevanje. Nenazadnje so že apostolu Pavlu očitali, da oznanja zaradi denarja. V teh razmerah Klaret vidi edino možno pot – to je pot apostolskega uboštva. Pot misijonarja, ki noče zase nič: ne posvetne slave, materialnih nagrad. Če misijonar ne bo vezan na denar, bo verodostojen. Če bo verodostojen, pa tudi lačen ne bo. Občestvo bo poskrbelo zanj.

III. Krotkost

V književnosti, filmu in javnem mnenju se je uveljavila podoba jeznega pridigarja. Kot da duhovniku ali škofu, kadar oznanjata, nujno pripada, da to delata z jezo. Da torej grmita in rohnita, očitata, kregata, grozita,... Koliko je ta podoba resnična, vedo zgodovinarji. Res je bilo v Evropi v preteklih stoletjih več trših prijemov pri pridiganju, res so pod vplivom janzenizma duhovniki kdaj oznanjali kakor, da bi tolkli s kladivom, res pa je tudi, da to ni bil edini način.

Kakor koli, sv. Anton Marija Klaret misijonarje moderne dobe uči, da naj bodo krotki. Takole pravi: „Ni kreposti, ki bi privlačila tako kot privlači krotkost. Zgodi se podobno kot pri ribniku. Če vržeš kruh, se vse ribe brez strahu približajo obali.“ „S ponižnostjo si všeč Bogu, s krotkostjo pa ljudem,“ citira Klaret sv. Bernarda. Jezusov blagor o krotkosti se glasi: „Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali.“ Klaret ga razlaga v misijonarskem smislu: „Krotki ne bodo podedovali le tiste zemlje, ki je v nebesih, temveč bodo posedovali tudi zemeljska srca ljudi.“

Misijonar poskuša danes priti v „zemeljska srca ljudi“ - kot imenuje vsakdanje človekovo izkustvo Klaret. Kako pa priti v srce, če se že pred vrati srca razburjaš, dereš in obsojaš? Jezen pridigar je kakor slon v trgovini s porcelanom. Srce se pred njim še bolj zapre. Pristop sodobnega oznanjevalca mora biti tenkočuten in sočuten. Danes so mnogi ljudje utrujeni, ranjeni in sumničavi. Razumeti je treba njihov položaj in njihovo izkušnjo. Biti sočuten. Seveda bo prišel trenutek, ko bo potrebno spregovoriti tudi o zablodah in grehu. Trenutek, ko bo treba biti odločen. Toda nikdar resnice ne ločimo od ljubezni. Krotkost je pravzaprav to: da povemo resnico o človeku in o Bogu v edinem jeziku, ki tej resnici gre – v jeziku ljubezni.

IV. Zmernost

Kaj je zmernost – krepost, ki so jo visoko cenili že stari Grki? Klaret piše: „Zmernost je krepost, ki nas uči vsako stvar opraviti na ustrezen način.“ Za kristjana in za misijonarja pri tem ni dvoma, kje se navdihovati glede ustreznega delovanja. Klaret pravi: „Ker moramo vse stvari delati, kot jih je delal Jezus Kristus, sem se jaz vedno vprašal, kako jih je On opravljal; s kakšno pozornostjo, s kako čistim in pravilnim namenom.“

Misijonar mora biti po zgledu Jezusa Kristusa zmeren v vsakdanjem obnašanju, ne sme izstopati po govorici in gestah, po življenjskem slogu. Zmernost je pravzaprav umetnost, da v nobeni stvari ne pretiravaš, da pa si v vsaki drobni stvari na mestu in usklajen s skrivnostjo Božjega kraljestva.

V. Samozatajevanje

Zadnja vrlina, ki jo Klaret priporoča misijonarjem, je samozatajevanje ali mrtvičenje. Klaret je seveda živel v 19. stoletju in takrat je bila pri redovniki redna praksa, da so se strogo postili, delali takšne ali drugačne asketske vaje kot na primer bičanje in nošenja cilicija. Danes take strogosti več ni in je celo nezaželeno in odsvetovano, če bi se kdo zaradi svoje duhovne rasti hotel bičati. Vendar to ne pomeni, da je tudi samozatajevanje brez pomena. Kakor brez samozatajevanja učenec ne more dobro opraviti šole in atlet postati vrhunski atlet, tako tudi v duhovnem življenju ni napredka, če ni reda in discipline. Red in disciplino pa dosežemo tudi z načrtno vajo.

Klaret uči, da samozatajevanje in vaja v mrtvičenju zelo pripomoreta k dvojemu. „Da delo z dušami obodi sad in da je molitev dobro opravljena,“ povzame v Avtobiografiji. Urejen in zmeren misijonar je veliko bolj verodostojen kot razhajkan. Molitev, ki je vztrajna in osredotočena, je veliko bolj molitev kot tista, ki je neredna in površna.


* To besedilo je bilo najprej prebrano na Radiu Ognjišče v seriji kratkih duhovnih misli konec aprila 2015.