Angleški pisatelj Clive S. Lewis je najbolj znan po Zgodbah iz Narnije. Napisal pa je tudi manj znano kratko teološko-leposlovno delo Velika ločitev. Dogajanje je postavljeno v posmrtno življenje na relacijo pekel–vice–nebesa.
Duše rajnih v nekakšnem letečem avtobusu najprej preletijo ogromno čudno mesto (pekel). Nato sestopijo, vsaka dobi spremljevalca, s katerim se skozi nenavadno in ne ravno prijazno pokrajino (vice) peš odpravi proti končnemu cilju, ki je »v gorah« (nebesa).
Do cilja iz tega ali onega razloga pokojniki večinoma ne pridejo, raje se prostovoljno obrnejo in se odločijo za posmrtno življenje v velikem temnem mestu.
Med tistimi, ki se vrnejo nazaj, je tudi iskriv duhovni iskalec in visoko izobražen teolog. Spremljevalec mu namreč pove, da je med gorskimi vrhovi »dežela odgovorov«, v kateri ni več vpraševanja, iskanja, raziskovanja, tipanja, slutenj …
Pokojni izobraženec mu odvrne: »Zame kaj takega, kot je dokončni odgovor, sploh ne obstaja.« Ter: »V ideji o dokončnosti je nekaj zadušljivega.«
Zato se odloči, da bo raje živel v mestu (v peklu), ker tam deluje »majhno Teološko društvo« in ker mesto nasploh ponuja »obilo intelektualnega življenja«.
C. S. Lewis ne bi mogel bolje zadeti duha sodobnega človeka, ki se rad definira, da je »homo viator« (popotni človek), ampak zgolj to. Je prodoren in drzen iskalec, ampak boji se trenutka, ko bo našel kaj tehtnega, absolutnega. Je želja in hrepenenje, ampak beži od izpolnitve.
Dodajmo še en vidik in še enega pisatelja.
»Praskanje po rani obrodi tudi kak užitek,« je zapisal francoski literat Albert Camus (navajamo po spominu), ki je zadnji dve leti spet popularen zaradi svojega romana Kuga. Kaj je hotel nobelovec reči?
To, da se lahko ljudje z negativno izkušnjo sprijaznimo do mere, da se nanjo navežemo in brez nje ne znamo »polno živeti«. Rani enostavno ne pustimo, da bi se zacelila. Danes taki drži pravimo tudi »odvisnost od drame«, če ne kar »nagnjenost k samopoškodovanju«.
Če povzamemo: v sodobni miselnosti, kulturi in umetnosti se kar naprej pojavlja antični poganski vzorec kače, ki grize sebi rep, oziroma cikličnosti in ujetosti v usodo. Sodobni človek se noče ves sprožiti naprej in pogumno zakorakati v prihodnost.
Raje se skrči nazaj vase in se, kot rečemo, »zacikla«. Praska se po vedno istih ranah in pri tem celo poskuša uživati.
Resnični kristjani smo ljudje prihodnosti, naša pot je pot »v gore«. Naš simbol ni krog (kača, ki grize sebi rep), temveč daljica, vektor. Smisel naših ran je, da ozdravijo. Želimo si prerasti dobo vpraševanj in iskanj ter vstopiti v »deželo odgovorov«. To je ta naša drugačnost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar