Toulouse, 7. oktobra 2017, fantastična Jakobinska cerkev, objekt v državni lasti. Romarji na poti v Lourdes smo si maloprej na hitro ogledali jedro tega živahnega akvintanskega mesta, svetovno znanega po firmi Airbus, zdaj smo v cerkvi, ki spet cerkev ni. Jakobinci so jo l. 1789 "nacionalizirali", za časa Napoleona je postala vojašnica, potem razstavni prostor, zdaj se zdi, da ima status muzeja. Kamen je kljub vsem peripetijam ostal na kamnu, visokogotska arhitektura ti s svojimi okni in oboki vzame sapo.
Naš cilj leži na sredi cerkve, ob severni steni: grob sv. Tomaža Akvinskega (goduje 28. januar). Na avtobusu sem povedal, da bomo obiskali ta grob, v katerem počiva največji učenjak krščanske dobe. Da bi me lažje razumeli, sem dodal, da je Tomaž Akvinski bil v svojem času "Google na dveh nogah" in da takega za njim več ni bilo. Danes smo vsi zahodni kristjani v svojem razmišljanju, jeziku, formah precej Tomaževi, pa če se tega zavedamo ali ne.
Romarji smo iz frankolovske fare, romanje v Lourdes z agencijo Aritours in vodičko Dominiko je naše uradno farno romanje. Na grobu učenjaka torej naredimo, kar naredijo romarji: stoje zapojemo. Katero? V nebesih sem doma, seveda.
Ni težko. Frankolovo je sploh pevsko, z nami je pol farnega zbora, vključno pevovodja Janez in prvi ženski glas Štefka. Slomškovo besedilo prav lepo zadoni pod fantastični visokogotski strop Jakobinske cerkve.
Po tretji kitici vendarle vsi utihnemo. Situacija je absurdna: kristjani na grobu svojega svetnika ne smemo prepevati ali na glas moliti rožnega venca. Cerkev je v državni lasti, smo v muzeju. Morda bi nam dovolili, če bi na upravo te kulturne ustanove vložili uradno prošnjo, zvemo.
Malo smo zagrenjeni, priznam. Ampak to je Francija, to je njena famozna "laïcité", ustavna kategorija prvega reda, po kateri se versko življenje v javnosti komaj sme kazati. Četudi si na grobu svetnika, ne smeš peti, če je grob oz. njegova okolica v državni lasti.
Ker se nam visokorasli vratar prijazno prikloni in nam zaploska. Večkrat ponovi besedo, ki jo vsi razumemo: "Bravo! Bravo! Bravo!"
Ali je upraviteljica Jakobinske cerkve vratarja v imenu famozne "laïcité" kasneje zelo oštela, ker je ploskal kršiteljem, ne vem. Vem, da smo frankolovski romarji zaradi vratarjeve geste svetnikov grob in cerkev, ups, muzej, zapuščali brez zagrenjenosti v srcu.
Foto: B.C., Toulouse, 7.10.2017
1. Hudičem, ki se nočejo učiti od poganov, kot se je sv. Tomaž.
OdgovoriIzbrišiTo ja ta Zahodna demonologija. Osupli bi bili, komur je dano videti v duha ljudi, tudi tistih umrlih, v katerem so bili v času slikanja. To se jasno zaznava z duhovno detekcijo, če je komu to dano. In šok: domala vsi voditelji "poganskih" kultur, vzemimo tokrat Ameriške Indijance, so bili nenehno v stanju osnovnega stika z duhovnim svetom. 95% današnjega klera, ne le našega, pa to ni. Zato COVID ni še nič, kaj čaka to civilizacijo v teh sto letih, tudi Slovence predvsem, da se opametujejo, ali pa bodo razbrazdani do nespoznavnosti. Janez Pavel II. je namreč videl še veliko hujši virus od covida, in rekel mu je "islamske horde".
Šokira človeka poslušati katerega od starešin ameriških domorodcev, kakšno moralo so imeli v plemenu, recimo glede spolnosti, pa kako jasno jim je bilo, da je po smrti odhod v Duhovni svet, in s tem svetom so bili v nenehnem stiku. In verovali so v enega Boga, klicali so ga Dedek, in poznali so katastrofalne posledice, če se odločimo za kul črnega in ne belega volka v našem srcu. Potem pa so prišli krščenci, najprej Španci, "nemirni hodci" so jim rekli, ki so samo tekli, kradli in ubijali, za njim pa farji s križi; kasneje so jim sledili vsi drugi Evropci, ti pa so rili po bitju Zemlji in prav tako ubijali, da so si prisvojili zemljo za izkop. Zadržani Indijanci so se jim zdeli zabiti in nevredeni, in 'po Svetem pismu' jim je dal Bog vse na razpolago: da ubijejo, ukradejo in do konca uničijo. V hipu so skoraj izničili domorodce in velike živali, npr. bizone. Komi je komi, pa če je krščen ali ne. Kul je kul, ker se je odločil za najbolj kul kotiček Stvarstva, pekel, kjer pa ni vroče, ampak je strahoten hlad čiste groze.
Pa pojdimo na nasprotni konec sveta, na Vzhod. Zadnjič sem zaslišal začetni avizo neke YT oddaje poskusov tradicionalnega katolištva, prve sekunde, in zadela me je srčna kap Milosti, ulile so se solze, ker se na enak način začne najsvetejši stih menihov zena, ki sem ga nekoč slišal, pa sem se spomnil še na njihove 4 bodisatvične prisege, in Gospod mi je napolnil srce skorajda do eksplozije:
"Vsa bitja, brez števila, prisegam, da osvobodim,"
pomeni, da se lotim neuresničljive Naloge, da vse duše Stvarstva obvestim od Odrešeniku Sveta, Milostnem Jezusu Kristusu;
"brezkončne slepe strasti, prisegam da zatrem,"
kar pomeni nenehen duhovni boj najprej s seboj in potem z grehom sveta – četudi "le" z molitvijo in askezo, a to kakor da se Himalaja ruši in Triglav hodi,
"skozi brezmejna Vrata Nauka, prisegam da prodrem,"
kar pomeni v SVOJI duši uresničiti Jezusov Nauk, potem pa še v svojem Delu (in ne obratno, kot to počno krščeni pogani),
"veliko Pot Jezusovo, prisegam da spoznam."
Kar pomeni hoditi za Jezusom, ob Jezusu in k Njemu.
To j' žiule'ne, vse ostalo pa je mrakobna smrt v srcu: gledat o koncentracijskih taboriščih; o Hudih jamah, o politiki, o zlorabah otrok, zlorabah v Cerkvah (aja, kaj ste storili z Dovolj-je???), zlorabah v šolskem sistemu, zlobi kula in padlosti ateističnih (pa tudi krščanskih) intelektualcev …
Jezus je dejal, naj ne prisegamo, ker je mislil na svetne prisege, pozabil pa je na prisege ne-svetnosti, bodhisatvične prisege. Bodhisatva priseže, da ne bo vstopil v nebesa, dokler zadnje bitje na Zemlji in v vesolju ne vstopi v nebesa PRED NJIM. Smrk. To je bodhistava. To je Življenje. To je darovanje. To je milostna solza iz srca in strašna sila nad smrtjo, nad satanom in nad praznostjo posvetnega dela Cerkve.
Kje ste, regljajoče krščene žabe, pred to Prisego?
2. Nimamo škofa, ki bi bil noč in dan v tem stanju duha, zato nimamo niti enega svetnika, zato narod odhaja v zgodovino, zato kmeri vladajo že 75 let, zato imamo 1000 množičnih morišč, zato prihaja virus za virusom, zato smo prazni Življenja.
OdgovoriIzbrišiOpisan dogodek v Tomaževi cerkvi je samo pokazatelj tega vsesplošnega trupla. Vsenaokoli le mrtve duše, krščene ali ne. Sicer se nekaj duš trudi z Jezusovim Imenom od zadnjič, kar je zelo lepo in Odrešilno, a okrepiti je treba napetost zbranosti, sicer se obstane v stanju lažnih nebes in začasnih občutkov miru. To pa ima tudi žival, ko se nažre, naspi in je nihče ne vznemirja.
Europa pa še žival ni več, demon je. Zato pridi, Oče: orji, obračaj in tresi, ker le tako boš videl, kdo se obdrži na situ, kdo pa gre skozenj v kul Kula.
In, krščeni: sveti Tomaž Akvinski se je šel učit od "poganov", in se je naučil, in je Cerkev razsvetlil za svoj čas, vi pa se učite od hudiča. Oči in roke in srca so vam polna le razpadajočega odpada.
Aleluja?
Aleluja, Gospod, aleluja!
Tale zgodba me je spomnila na podobno, ki smo jo slovenski romarji doživeli v Medžigurju. Po sv. maši, pri kateri je somaševal tudi naš župnik, smo se romarji zbrali pred Marijinim kipom, župnik, ki zelo rad poje je začel peti Marijino pesem, ostali smo se tako pridružili. Pa je od nekod pritekla naša vodička in začela živčno mahati z rokami in dopovedovati, da je petje v tujih jezikih prepovedano. Obmolknili smo, ko smo odhajali pa ni bilo nobenega prijaznega vratarja, da bi nas potolažil. Na to romanje nimam lepega spomina.
OdgovoriIzbrišiKadarkoli nekdo namerno prekine molitev, meditacijo ali sveto mašo in podobno, drugega, in je ta namen nenujen ali celo nasprotujoč Božjemu, za tako osebo obstaja strašen zakon povračila, ki ga vrže še globlje v demonski svet trpljenja.
OdgovoriIzbrišiSe pa opisana primera malo razlikujeta. Francoski je čisti KUL. Je hudič. Zadaj pa stoji človeški strah pred kakšnim prisotnim muslimanom v "muzeju", ki bi se čutil strahotno užaljenega zaradi duhovnega petja na svetnikovem grobu, in bi podal prijavo. Potem bi se na ta "muzej" spravila vsa ateistična bestialna sila brezbožne države. In ne bi bilo cvenka več. Mamon je torej zmagal, ker pa so užaloščeni pevci najbrž brez duhovnega vida, jim je Bog v uteho - in iz Svojega Veselja - vklopil ploskarja, in spet dokazal, da lahko za Svoje namene uporabi kogarkoli, lahko celo hudičeve sluge, pa naj je to egipčanski faraon, Juda Iškarjot, vratar brezbožne ustanove in države, ali pa Marjan Šarec-plemeniti, z ustanovo "Men je kul, če sem žleht."
Babičin primer je lažje razumljiv. Gre se za poskus varovanja svetosti, z eno veliko napako. Namreč, ne more kar ena svetovna skupina priti v svetišče in tam prepevati karkoli, kar ni razumljivo skrbnikom, kajti lahko bi peli bogokletne maše ali smešnice na Materin račun. Velika napaka, ki pa kaže na dejansko prisotnost satanove dolge roke, pa je v tem, da ne dovolijo duhovnih pesmi kljub temu, če je zraven certificiran katoliški duhovnik. Pol so pa res od hudiča.
'Dič tle, 'dič tam, so rekli stari ljudje, povsod je:
če že zgodaj zjutraj ne moliš, da se vse trese, ne poješ ali mrmraš Jezusovega svetega Imena čez svojo hišo, družino, bližnje, sosedstvo, domovino in vlado Janeza Janše, ki nam rešuje zabite riti. In kaj je najbolj skrb vzbujajoče? Da je mnogo škofov, ki ne molijo vsaj trikrat dnevno, na tak totalen način, kaj šele ves dan, 24/7. Zato bodo zeloooooo tepeni, če se zelo hitro ne spreobrnejo od tistega nemarnega jutranjega pokleka in kratke zbrbre ter pokriža, k:
"z vsem srcem, z vso dušo, z vsem mišljenjem in z vso močjo."
Kajti, povem vam: tisti, ki je nagnal pevce svetnikove pesmi svetniku, iz cerkve, je pravi angelček, in četudi v peklu, bo tam v loži trpel, proti škofu na dnu Kula - ker ni hotel biti svetniški.
Pa smo spet pri "poganih", ki so Jezusa poznali že tisoče let pred Judi: vsaj trikrat dnevno so imeli ceremonijo ali vsaj molitev, "da je bila Zemlja v harmoniji", da so se demoni umaknili in da so bile duše mirne in močne.
To je Jezusov Evangelij. Hvala Tebi Kristus!