Podcenjevanje religije: politična
odlika včeraj, politična napaka danes
Do padca Berlinskega zidu je UNESCO,
mednarodni organ za izobraževanje in kulturo, imel drobno težavico:
v svoji dokumentih ponavadi ni smel uporabljati besede »religija«.
Zavoljo veta socialističnega orjaka, ki je slišal na ime Sovjetska
Zveza, kakopak. Drobna težavica, a velikega simbolnega pomena.
Komunistična Sovjetska Zveza je tudi na ta način vsilila misel, da
religija nima nič skupnega z znanostjo in kulturo. In kdo bi
oporekal atomski velesili in največji državi na svetu? Svobodni,
pluralni, demokratični svet že ne. Slednji je nenazadnje tudi sam
gojil podobne predsodke o religiji.
Naj spomnim, kar sem v nekem blogu že omenil (link). William Sullivan, ambasador ZDA v Iranu pred
iransko revolucijo (1979), je priznal, da so Američani v
svoji teheranski ambasadi v toku revolucije imeli na mizi 26 možnih
scenarijev, kako se bodo nemiri nadaljevali in kako razpletli.
Nobeden od scenarijev, ki so jih sestavili ameriški obveščevalni
in analitični umi, ni predvideval »verskega« razpleta, ki se je
potem dejansko zgodil.
Podcenjevanje in nepoznavanje religije
je eden izmed glavnih vzrokov, da se zahodnim socialističnih in
liberalnih elitam projekt multikulturne družbe sproti podira kot oni
peščeni grad, ki ga na plaži naredijo otroci, pa pride plima in ga
ni več. Da so religije pomemben dejavnik družbene kohezije, najsi
bo družba mono- ali multi-kulturna, se elite vse bolj zavedajo. Toda
zdi se, da so še zlasti tiste bolj levo čuteče preponosne, da bi to na glas povedale.
Zadnje čase izstopa francoski
predsednik Emmanuel Macron (sam krščen pri svojih dvanajstih
in po versko-idejni preteklosti nekak liberalizirani katoličan), ki se
zlasti v odnosu do islama zaveda, da bo država morala storiti več v
polju religij. V primeru islama bi moralo priti do »francoskega tipa
islama«, ki bo toleranten in brez skrajnežev v svoji sredi. V
Franciji nekateri celo govorijo, kako prav bi prišel neke vrste
»konkordat z islamom« po vzoru konkordata s Cerkvijo. Ker je
Francija po tradiciji »učiteljica družbenih sprememb«, bo njen
odmik o zakrknjenega laicizma k večjemu ukvarjanju z religijo gotovo
imel vpliv na celotno Evropo.
Desni so odkrili krščanske
korenine Evrope. Prav. Kje pa je Kristus?
Podcenjevanja religije je konec tudi na
vzhodu Evrope. Tu imamo nekaj, kar lahko imenujemo »višegrajski
identitarni krščanski model«. Da se je vzpostavil prav v
geografskem pasu, ki gre od Poljske, preko Slovaške (deloma tudi
»sekularne« Češke), Madžarske in Hrvaške (četudi ta formalno
ni članica Višegrajske skupine), ne preseneča. To so dežele
starega »predzidja krščanstva«, tudi formalno imenovanega tako
(blog o tem). V to predzidje so se z vzhodne strani zaletavali razni osvajalci
krščanske Evrope: mongolski, turški, ruski, sovjetski. Tu je
najprej padel vzhodnoevropski komunizem in v ta isti zid se zdaj
zaletava, ampak tokrat z zahodne strani, multi-kulti in
LGBT-ideologija evroatlantskih in bruseljskih elit. Prihaja do
zanimivega zavezništva, ko »višegrajski identitarni krščanski
model« koketira s podobnim družbeno-duhovnim modelom, ki se je
pod Vladimirjem Putinom vzpostavil v Moskvi.
Španski klaretinski kardinal Fernando
Sebastián je pred kratkim dejal, da je stava na »kulturno
krščanstvo« (ki mu tukaj pravimo »identitarno krščanstvo«),
kakor da bi hoteli jesti fige iz posekane smokve. Če drevo nima
korenin, tudi sadežev nima. »Kulturno krščanstvo«, ki je zadnje
čase silno v modi pri evropskih desničarjih, se lahko izkaže za
krščanstvo brez Kristusa. Krščanstvo brez Kristusa in njegovega
evangelija ni nič drugega kot herezija in prav ima papež
Frančišek, ko ne naseda desničarskim sirenam.
Levi ne tolčejo več po religiji.
Prav. A od kod trk z bistvom krščanstva?
Slovensko levičarstvo je kakor neko
otoško pleme, ki ga bolj skup drži makro model preživetja (javni
sektor, dobro plačane službe, položaji, svetovalne pogodbe,
paradržavni posli, kontrola medijev, ...) kot ideja o velikopotezni
preobrazbi družbe. Ker je »otoško« in »preživetveno«,
slovensko levičarstvo tudi ni pravo mesto, da uvidimo, kakšne so na
levi sodobne tendence glede religije.
Pri grški Sirizi, španskem Podemosu,
italijanskih Renzijih (in pogojno rečeno Grillih) ni opaziti
kakšnega atavičnega dražgoškega antiklerikalizma à
la Lara Jankovič. Španska stranka Podemos ima celo sekcijo
za duhovnost, se gre ekumenizma in pripravlja medverska srečanja.
Zaveda se, kar smo zapisali zgoraj, da je razumevanje religij in
sodelovanje z njimi in med njimi eden izmed ključev do urejene in
mirne družbe prihodnosti. Pablo Iglesias, dolgolasi lider
španskih levičarjev (sledim mu na Twitterju), je svoj čas presenetil, ko je povedal, da je
prostovoljni del svoje dohodnine namenil katoliški Cerkvi.
No, morda bo nemška stranka Die Linke retorično nekoliko bolj podobni slovenskim levičarjem, saj se je lani odločno zavzela za ločitev države in Cerkve. Ampak pri tem ni šlo za propagandno trobentanje temveč za konkreten predlog pretresa nemške davčne ureditve oz. za predlog ukinitve cerkvenega davka, ki ga v Nemčiji še vedno v imenu cerkva pobira država.
No, morda bo nemška stranka Die Linke retorično nekoliko bolj podobni slovenskim levičarjem, saj se je lani odločno zavzela za ločitev države in Cerkve. Ampak pri tem ni šlo za propagandno trobentanje temveč za konkreten predlog pretresa nemške davčne ureditve oz. za predlog ukinitve cerkvenega davka, ki ga v Nemčiji še vedno v imenu cerkva pobira država.
A ravno lik Pabla Iglesiasa, ki se kdaj
prikaže tudi na kakšni sveti maši, je pravšnji, da pri
sodobni evropski levici zaznamo podpalubje novega odnosa do religij in krščanstva.
Simpatija do religij DA, duhovna dimenzija človeka DA, medverski
dialog DA, šokantna dohodnina Cerkvi DA, popuščanje pri LGBT
agendi NE, popuščanje pri promociji evtanazije NE. To je
na koncu Pablo Iglesias.
Če po desni z Viktor Orbán &
Co. lahko da prihaja v srce evropskega krščanstva »identitarna
herezija«, po levi s Pablo Iglesias & Co. lahko da vanj leze
»post-humanistična herezija«. Ne pomaga, če je levičarjem
trenutni papež všeč; tudi ne pomaga, če so levičarji sami
spoznali, da je leninističnim bitkam proti religiji odklekalo; kakor
ne pomaga, če so kakšni evropski levičarji po novem osupli nad
estetsko in socialno močjo krščanstva. Če s splavom, evtanazijo,
utekočinjeno spolno identiteto, hibridno družino odprto še za
soudeležbo živali (prim. od Prešernovega sklada nagrajen projekt
Maje Smrekar) in nadalje z genetskim inženiringom ustvarjaš
neko post-človeštvo, greš proti bistvu krščanstva, proti
Učlovečenju, proti »pravemu Bogu in pravemu človeku«.
Naj bo prvi dialog
Nekateri uživanju v iskanju
sovražnikov in heretikov. Ljubijo spopad. Takšni bodo gornji zapis
brali kot poziv k militantni drži. Ni moj namen škripati z zobmi zaradi teh ali onih, desnih ali levih. Dobri
kristjani ljubimo pogovor, dialog. Človek je homo viator,
popotnik. Če bo hodil, ga bo tudi »identitarna pot« nekoč
popeljala naprej, do bistva, do resnice, do z ubogimi in tujci
solidarnega Kristusa. Podobno ga bo na levi strani popeljalo naprej, vse do Učlovečenja, njegovo zanimanje za religije in duhovnost, spoštovanje do tujega in drugačnega.
Po apostolu Pavlu je prva lastnost ljubezni, da je »potrpežljiva« (1 Kor 13,4). Drug z drugim potrpeti, počakati na
onega, ki zamuja in onega, ki nima najbolje izbrane pohodniške opreme. Skupaj in počasi bomo daleč prišli.
* Foto: Katarina Tadina, Velika
planina, januar 2018.
Če sploh kaj, dialog nas lahko reši. A bojim se, da marsikdo pogovor razume kot "poslušaj me in strinjaj se z mano, sicer si proti meni in se nimam več kaj pogovarjati s tabo".
OdgovoriIzbrišiTudi avtor tega bloga bi se mogoče lahko kdaj srečal in se pogovoril "v živo" s kom "z drugega brega" ... Samo branje raznih razprav je sicer zelo pomembno, a po mojem mnenju ni dovolj. Za resnične premike je potrebno Srečanje.
Z zamudo sem prebrala blog o problemu skavtske maše. Maše v naravi so bile zame najlepše: v hribih, na morju ... Prav toži se mi po njihovi preprostosti in neposrednosti. Mogoče je vmes tudi nekaj nostalgije po mladosti. Imeli smo krasne duhovnike, globoko verne, a obenem odprtega duha; daleč od vsakega narcizma. Verjamem, da je takšen tudi avtor tega bloga. Če ne bi imeli takih duhovnikov, ob katerih smo se zbirali v mladinsko veroučno skupino (skavtov takrat še ni bilo), bi bilo dandanes v naši župniji zagotovo manj vernikov. Nihče od nas, kakršni smo bili, se ne bi mogel navdušiti nad tradicionalnimi mašami. Sploh ne morem dojeti, kako lahko kdo problematizira dejstvo, da je petdeset mladincev skupaj s svojim duhovnim vodjem doživelo evharistijo na tako posebnem kraju - čudovito izkustvo, ki si ga bodo zapomnili za vedno! Odziv pripadnika Juventutem in nekaterih komentatorjev v prejšnjem blogu me srhljivo spominja na odziv pismoukov in farizejev na Kristusovo oznanjevanje ...
Ugotavljam, da se v okviru katoliške Cerkve pojavljajo nekatera gibanja in navade, ki so po mojem mnenju koraki nazaj, porojeni ne iz globoke in pristne vere, ampak iz strahu. Pa naj bo - dokler njihovi pripadniki ne postanejo pregoreči in posledično izključujoči.
Sprašujem se o smislu čaščenja kipov, relikvij ... Ali niso tovrstne pobožnosti že zelo blizu malikovanju? Ali je za to, da se verniki zberejo in skupaj molijo, res potreben tako konkreten predmet?
Kristus je molil v naravi, pod milim nebom, v puščavi ... V shodnice je šel bolj redko in še takrat predvsem zato, ker so se tam zbirali ljudje. Nobenih posebnih predpisov ni dal o obhajanju evharistije, zgolj naročilo: "To delajte v moj spomin." Maliki so bili v domeni poganskih navad.
Tradicionalizem je korak stran od dialoga in korak k fundamentalizmu.
Nenehna uporaba pojmov "levi-desni" pa tudi ne vodi k zbližanju, spoštovani p. Branko Cestnik.
Takole zamišljena dialoškost je zares dokaz o lastni vzhičenosti nad širino poznavanja mnenj pomembnih v hierarhiji Cerkve, ki pa seveda vprašljivo odraža mnenje vernikov in državljanov nacionalnih držav.Razglasitev, sicer verbalno, nekoga za heretika brez dokazov, ne poznavajoč osebnosti, njegovih širših razmišljanj in dejanj, pa instrumentalno posega v repertoar daljne zgodovine. Od kod sodba o katolištvu brez Kristusa? Ker se je nekdo ustrezno času in teži problema oglasil v Evropi kot politik, pa bi se moral preje vrh Cerkve, le-tej seveda to ni v čast in ne pogodu. Kako ubrano zvenijo napadi na Orbana s strani evropskih liberalnih multikulti politikov in medijev, očitno sedaj že tudi s hierarhijo Cerkve.Se bo ta v nasprotju s politiko sposobna vprašati ali zastopa tudi mnenja svojih vernikov. Odtujitev voditeljev od ljudi, ki jih vodijo, ni nikoli rodilo nič dobrega.
OdgovoriIzbriši