Uspehi naših športnikov niso navdušujoči le z ožjega športnega vidika. Niso le izjemni dosežki telesa in duha nekaterih posameznikov in ekip. So dogodek obče narodnega značaja. Imenitno je biti Slovenec ali Slovenka, ko zmaga eden izmed nas.
Nato je tu še zanimiv socialni in zemljepisni vidik. Pomenljivo je, da večina naših svetovnih in olimpijskih prvakov prihaja iz province in podeželskega obrobja (saj veste: Trdobojci, Pečke, Črna, Dolenja vas, Lopata) in ne iz etabliranih in finančno močnejših metropolitanskih sredin. Po svetopisemsko povedano: pri nas je galilejsko zakotje v športnih arenah precej boljše od jeruzalemske ekscelence.
Ne pozabimo družinskega sporočila. Zgodbe o športnih uspehih so zgodbe o moči družine, ki stoji za svojim članom, vrhunskim športnikom. S tem da so ponekod očetje in matere v športnikovo dejavnost zajeti tudi strokovno in tehnično, ko opravljajo vlogo menedžerjev in trenerjev. Tudi v športu se dogaja, da družina zmore, česar ne zmoreta država in profesionalni klub.
Kaj pa šport in duhovnost? Ali nista telo in duh vsak na svojem bregu? Ne. Sodobni športniki so živ dokaz, da je šport dejavnost celega človeka, ki je telo, duša, duh. Mehansko pojmovanje telesa, se pravi mišljenje, da je telo brezdušni stroj, k športnemu uspehu ne pripomore, prej ga ovira. Filozofski materializem je v športnem okolju dokončno pogorel, ko je padel berlinski zid in smo izvedeli o pošastnih hormonskih eksperimentih na telesih socialističnih športnikov.
To ni vse. Slovenski športniki nove generacije kažejo še nekaj, česar poprej nismo bili vajeni. Ne samo da se ravnajo po občem geslu »zdrav duh v zdravem telesu« in tako zavračajo materialistično mehaniko, mnogi so tudi osebno verni in tega ne skrivajo. Ko takole razmišljam o nekaterih izmed njih, se mi prikrade vprašanje, ki si ga komaj upam povedati na glas. Namreč, ali ni morda v krščanskem humusu naše dežele potihoma vzklila nekakšna teologija telesa po slovensko? Ali ni morda v času »božjega molka« in cerkvenih kriz Bog našel način, da nam tudi preko vseh teh odličnih fantov in deklet pove, da je še tu in nas blagoslavlja?
* Objavljeno 11.12.2016 kot uvodnik v tedniku Družina. Foto: arhiv skavtskega stega Rakova Steza 1.
Je Branko prekinil prejšnje debate.
OdgovoriIzbrišiŠport ni duhovnost, lahko pa drug drugemu pomagata k čistemu srcu, ki je pogoj za vse vrhunskosti.
Peter Prevčev pravi, da ne ve, kaj mu gre te dni narobe. A že avgusta sem bližnjim dejal, da hudo dvomim, da mu bo letos šlo dobro - in res je zdaj tako. Logika, ki se je lahko NAUČI od včerajšnje kolegice pri nagradah, Tine Trstenjak oz. njenega trenerja Fabjana, ali pa od zmagovitih kenijskih atletov:
– Nobenega pametnega (=bedastega) telefona,
– nobenega frajlanja in vročih ljubezni,
– nobenega samostojnega podjetništa in svetovanja očetovi firmi,
– minimalno reklam in nastopov na TV – samo najnujnejše,
– še šola gre lahko slabše,
kajti vse to lahko sledi kasneje v življenju, zmage in kolajne pa ne bodo. Amen.
To pa so že pogoji, podobni Jezusovim v evangeliju. Le kdo jih zmore, so rekli mnogi in odšli od NJEGA (Jn 6,66). Peter je krenil po poti Koširja, Benedika, zdaj celo Srba Đokovića: družina, super-punce, posli – potem pa sledi 'iskanje občutkov' vsenaokoli in nenehno. Pa jih ni, občutkov. Poglejmo mlajšega brata Domna: najbrž brez punce, brez s.p. firme, brez poslov pri podjetju doma, brez mnogo slave in nastopov … Razlika? Kakih 2000 ur več razmišljanja o skokih na leto. Tudi Đoković je po neuspehih najel sumljivega psihologa, a je Becker je dejal: »Več treniraj, manj filozofiraj.« Đokovič pa ga je odpustil. Kot bi Tina Maze odpustila svojega Massija takrat. Ta je dejal, da je njun odnos slonel na konfliktu: konflikt med askezo in lagodjem je postal konflikt med njima. Enako je na duhovni poti. Kdor popusti ugodju, samo še išče neke občutke 'v počepu in krivinah'.
Enako je torej z našo religijo: konflikt med ODREKANJEM družinskim in poslovnim seansam, po Jezusu, ter šunko s potico na drugi strani. Kdor tu dela kompromise (kdo jih sprva ne?), postane versko zmeden, zato ga lahko za nos vodijo levaki. In nas vodijo, mi pa v jok: »Jezus, kdaj prideš?« No, tudi neumnost torej vodi h Gospodu.
Šport in transcendenca si nista v žlahti, a tudi sta: pošten odnos do športa lahko kasneje okrepi pošten odnos do Gospoda in njegovih dobrih nasvetov. Njegov prvi nasvet pa se glasi: »Zapusti vse čutne uživalce in se samo predaj Meni.« Ta ljubezen v srcu je največja askeza in enako je v športu. Kdor pa ima množico nekih ljubezni, bo zaman 'iskal prave občutke' v svojih stegnih. Vse je namreč v čistem srcu.
Bi še rekel kaj o evangeliju športa, a pred tem omenil, da so že mnogi opazili, kako Branko včasih hitro zamenja prejšnjo temo s kakim starejšim pripravljenim sestavkom. Ja, problem nastane, ko se kateri Božji ljudje namrdnejo nad Božjo voljo za slovenski narod (napisano v mojem zadnjem komentarju prejšnjega bloga), še huje pa je, če je ta virus v samem jedru kake nadškofije. A Gospod vse vidi in vse ve – greh se delati ne sme. Bomo videli rezultate – tako na državni kot na osebnih ravneh.
OdgovoriIzbrišiČe je bil v tem blogu šport povezan z Bogom, potem lahko to špekuliranje nadaljujemo Božjim dušam v korist. Lahko torej rečemo, da T.T. živi po askezi Jezusovega evangelija, P.P. pa je iz te askeze padel nazaj v materialistično religijo družinskega posla, reklamerstva, osebnega biznisa, svetovalništva, nošenja potičke v Rim … Zato zmanjka 2000 ur ležanja v samoti in premišljevanja o finesah odriva. Eno je torej ENO SRCE, ki ima na prvem mestu Gospoda, drugo pa je mnogotero-srce, ki ima na prvem mestu vse, kar nam paše in prinaša zemljaste koristi. V to past so padli mnogi izjemni karizmatiki in vrhunski šampioni. Ter domala vsi verniki moderne dobe, na čelu s kleriki. Še zdaj me srce boli, ko se spomnim biznisov Mariborske škofije in njega utvar. Najbolj pa mi v tistih letih ni bilo jasno, da se je na njih TV kanalu reklamirala trda pornografija. Ali pa, da so zidovi Vatikana na drugi strani gay klubi, katere tudi možje v črnem obiskujejo, ter da je internetni ponudnik sporočil, da vatikanski odjemalci na veliko gledajo te duševne packarije. Našel sem dokumentarce o stotinah muslimanov, ki nehote srečujejo živega Gospoda Jezusa Kristusa in se popolnoma spreobrnejo, a eni v naših črnih haljah se ne bi spreobrnili? Ali ni to spotikanje ob Gospoda? Živeti posvetno religijo pobitih pujsov in potic in vina in žensk? Ne ubijaj je: ne ubijaj!
Lep je ta primer skozi šport. Kenijski tekači so vsi reveži na začetku. Jedo koruzno kašo in zelenjavo, trenirajo 8 ur dnevno, ostalo pa počivajo ali se učijo. Kot otroci tečejo v šolo 10 ali 20 km v vsako stran, vsak dan. Potem so najboljši na svetu in v razvajeni Ljubljani. Temu se reče imeti ENO SRCE, one heart only. Ko pa si omisliš neumni telefon in začneš brskati po njem kot prakokoš po zemlji, začneš zbirati sponzorje, reklame in obiskuješ šole in vrtce da te počastijo, in imaš super punco, za katero ne veš, ali je lepša ali je bolj ekonomsko karizmatična, potem je to že zaton kariere športnika s čistim srcem. Ko sem bil mlad, sem bil nekaj dni v Nemčiji: za vsakim vogalom nas je strašil Boris Becker v naravni velikosti, na kozarcih in šalicah, kapah in žlicah ter na vseh novejših gatah v izložbi. Da ne omenjam brisač in wc-papirja. To je znak, da se je kariera sicer vrhunskega športnika prevesila v hiter konec. Enako pa je z evangelijem – ko se začnemo takole čutno samozadovoljevati, je Gospod samo še daleč, daleč, naše oznanjevanje je jalovo in ljudje nas imajo za hinavce.
Bog nam pomagaj, če misliš, da si še zaslužimo!
Jona, trd si, toda resničen ........................
IzbrišiJona, trd si, toda resničen ........................
IzbrišiGospodovo usmiljenje je zastonjsko, pravijo, a za naše trde glave je naporno:
IzbrišiVeliko njegovih učencev, ki so to slišali, je reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.«
Vse je preprosto, a ne našim srcem, če v njih navalimo preveč kamenja.