 |
| Pridiganje ob Prvem svetem obhajilu (arhiv župnije Frankolovo) |
Nemški krščanski prostor je to poletje vznemirila knjiga o cerkvenem pridiganju, ki jo je napisal mlad komunikolog Erik Flügge (njegov blog: erikfluegge.de). Knjiga ima naslov „Der Jargon der Betroffenheit“, kar lahko prevedemo kot „Žargon prizadetosti“. Podnaslov knjige je izzivalen in na meji vulgarnosti: „Wie Kirche an ihrer Sprache verreckt“. Prevesti to je bolj komplicirano, a poskušajmo takole: „Kako Cerkev crkuje v svojem jeziku“.
Knjige seveda nisem (še) dobil v roke in je prebral, vprašanje tudi je, če bo kdaj prevedena v slovenščino. Bral pa sem nekaj komentarjev in recenzij ter si ustvaril približno sliko.
Erik Flügge ima tri lastnosti, ki ga naredijo kompetentnega, da razsoja o cerkvenem pridiganju. Najprej, je komunikolog. Profesionalno svetuje strategije komuniciranja tudi politikom in političnim strankam. Drugič, je veren, ima osnovno teološko izobrazbo in čuti s Cerkvijo. Tretjič, je star 30 let in čuti s svojo generacijo.
Njegova drama in vir njegove jeze je, da nemška Cerkev ni sposobna komunicirati evangelija sodobnemu človeku, čeprav ima po eni strani na razpolago še vedno zavidanja vreden aparat (verouk v šolah, mediji, nedeljske pridige, …), po drugi pa sodobni človek še vedno rad prisluhne tehtni krščanski besedi. Slednje nenazadnje dokazuje priljubljenost papeža Frančiška in njegovega komunikativnega sloga.
 |
| Erik Flügge (erikfluegge.de) |
Kaj se je zgodilo? Kako to, da je evangelij še kako relevanten, pridiganje duhovnikov in pastorjev (Flügge namreč v svojih kritiki ne izvzema evangeličanov) pa za veliko večino ljudi nerelevantno?
Cerkvena retorika je za časom
Flügge meni, da je Cerkev s svojo govorico ostala tam nekje v osemdesetih prejšnjega stoletja, ko so ljudje še razmišljali v kategorijah „biti“ in „smisla“. Nato je tu težnja pridigarjev, da pridigo zasitijo s podobami, simboli in citati, ki niso samo zastareli, temveč tudi količinsko pretirani. K temu je treba še dodati strah pridigarja, da bi koga preveč ne užalil ali šokiral ter ga na ta način izgubil iz črede.
Pridiga zato postane nekakšna „kaša“ za ohranjanje edinosti („Einheitsbrei“), nekakšna zbrušena in omehčana ponudba vsega. Močan dejavnik, ki oblikuje pridigo, je tudi izguba „stare slave“ oz. družbene pozicije, ki jo je Cerkev imela nekoč. Slednje vpliva na prikrite in odkrite pridigarske poskuse, da bi v poslušalcih vzbudili „prizadetost“.
Kot ob pivu …
Kaj je rešitev? Erik Flügge razmišlja kot dinamični mladenič in kot komunikolog. „Govorite vendar o Bogu tako kot se pogovarjate ob pivu,“ svetuje. Ali pa: „Nočem več poslušati citatov iz preteklosti, hočem gledati škofov TV Dnevnik.“ Ter: „Relevantnosti ne bomo dosegli z banalnimi zadevami, temveč s pravilnim timingom in s tem, da se približamo temu, kar imajo ljudje v glavi.“
Vzorec in vzor, da je drugače pridigati mogoče, je ravno papež Frančišek – poudarja mlad nemški komunikolog. Flügge se seveda zaveda, da spremembe v komunikaciji ne zgodijo na ukaz, temveč so odraz globljih sprememb, tudi tistih, ki se tičejo osebne vere in verske izkušnje „profesionalnih“ pridigarjev.
Flüggejevi kritiki pravijo, da je njegova analiza vendarle preveč zaletava in površna. Cerkev je namreč veliko več kot zgolj retorična veščina. Tako jezuit Andreas R. Batlogg ob koncu svoje recenzije spomni, da kakšni retorično manj sposobni duhovniki znajo še vedno biti živ spomin na Jezusa.
Ob tem se naš pogled obrne proti slovenskim prižnicam. Kakšno je pridiganje slovenskih župnikov? Mislim, da bi tezi o „žargonu prizadetosti“ („Ah, kako verni so bili naši predniki!“) ali o „žargonu očitanja“ („Kristjani ste, pa ne hodite k maši!“) lahko bili zelo dobri izhodišči za razpravo.
* To besedilo je bilo najprej objavljeno 4. septembra 2016 na portalu Domovina.je.
Ob tekstu sem najprej pomislil na svetega Leopolda Mandiča. Še govoriti ni mogel kot vsi drugi. Pa je vse življenje govoril svetost. Točno to, verbalne veščine niso ključne. Te dni gledam povzetke paraolimpijcev in slabo mi je, ko se spomnim tazdravih olimpijcev prejšnji mesec. Ti pa imajo nekaj več, neskončno več. In Gospod ljubi šibkost, ki je ponižna, ne pa napadalna – takšnim dodaja kar jim manjka in še stokrat več (to je bistvo Stare zaveze). Res je boleče ali pa skrajno dolgočasno poslušati pridigarja, ki ni pripravljen, ki nima srca v besedah ali pa je celo duhovno neuk in se poti v kakšni verski neslanosti. Kako biti dober govornik in biti duhovno učen? Čisto preprosto je – samo Gospoda moraš ljubiti bolj kot samega sebe in vso svojo žlahto. Potem si lahko jecljavec, pa ti bo Gospod dal mimiko, ki bo porazila zaspanost poslušalcev. Lahko si čisto neuk in nepismen, da še Svetega pisma ne znaš prav obrniti, pa boš znal povedati kdo je Gospod, kakšen je in kaj ti daje v srce. Ni bila sveta Bernardka nekaj takega? Pa cel kup je bilo takšnih revežev, da jih še k soldatom niso mogli odgnati, še par razredov šole so komaj zmogli, a so zdaj veliki svetniki.
OdgovoriIzbrišiGovoriti iz srca. Ste že videli malega fantiča, ki poje iz srca? Vsa žirija je jokala. Pravi, da je vse v srcu in doma ima srčke povsod. Kdor je tak, dobi moč. Četudi je majhen ali morda hendikepiran. Poglejte si tole njegovo pesem (na koncu je tudi zmagal, po nekaj mesečnem tekmovanju). Zakaj te ni ali ker te ni:
https://www.youtube.com/watch?v=Xs8-0YuBnwg
Da je cerkvena retorika zastarela? To je neslanost, saj je dovolj, da duhovnik, ki nima navdiha ali daru za dobre pridige, enostavno govori iz Svetega pisma. Kdor je pravi vernik, bo zadovoljen tudi z enim stavkom evangelija. Pridigar mora biti ISKREN V SVOJEM NAPORU govoriti o Gospodu. To je dovolj, je vse – kot paraolimpijci. Ste videli tistega, ki igra namizni tenis le z usti? Poglejte si ga:
https://www.youtube.com/watch?v=aDdh2439hnU
Je to podobno paberkovanju kot ob pivu? Ali ni nekaj več: kompleten napor človeškega bitja, ki dela nekaj s srcem? Tako je treba pridigati, pa si lahko tudi brez mašnega plašča, z lesenim kelihom, brez nog ali rok ali celo brez jezika. Lahko celo umiraš ali si križan. Problem pa je najedenost, poln trebuh, verski napuh,cmokanje, nečisto srce (veliko raznih 'ljubezni' v njem), problem je spečanost z oblastjo, denarjem ali mesenostjo. Taki pa so kot naša vlada – izjemni logomati, ki pa ne povedo nič, še najmanj iz srca. Moč karizme prihaja iz čistih src. Tudi brezbožni imajo včasih taka srca in imajo velike moči. Kdor pa ima umazano srce, nima nobene moči in pleteniči se z drugorazrednimi ter povezuje v omrežja, ki pa niso Gospodov net. Manjko skuša nadoknaditi z lingvističnimi bravurami in agresijo, streniranimi nasmeški, a na koncu vedno konča najmanj depresiven.
A zakaj se cerkvena Beseda ne dotika več ljudi? Ker so megamarketi prepolni! Ko pa pridejo nenadna smrt, bolezen, razdejanje in klanje in potresi ter bombe, pa kar naenkrat spet slišijo na ta ušesa. Še Tito menda. Cerkev bo do konca obolela, če bo res skušala slediti ta svet, da ostane v 'trgovski kondiciji'. Raje naj poskrbi za svetost. Za svetost se je potrebno odločiti in se truditi, Bog pa doda. Če je cerkev polna, župnik pa se ne dotakne ljudi, je krivda na župniku, krivda je v njegovem srcu, ki je polno krame in navlake. Kajti če je pravi, se bo dotaknil vsaj treh v cerkvi, to pa bo zbudilo nevidni vihar v atmosferi in mnogi drugi bodo začutili in se zasolzili in Gospod bo rajal in bil ne le v kruhu, ampak bo šel z njimi v duhu, domov.
Mladec hoče nekaj povedati, upravičeno, a je zašel, je občutek, ker SAM išče rešitve, namesto da sreča svetega. Tudi Cerkev se potrebuje obuditi to edino pot.
Drugo plat neprepričljivosti pa morda razgalja gospod Rode v komentarju o papežu Ratzingerju: »Na položaju prefekta se je srečal, kot je sam dejal v knjigi, z vso »umazanijo v Katoliški cerkvi«: «Vse nepravilnosti, vsi manjši ali večji škandali, vse prihaja na kongregacijo za nauk vere. Če si 25 let v taki službi, ko dan za dan dobivaš negativna poročila o stanju klera in škofov, te to zaznamuje. In njega je zaznamovalo,« je dejal kardinal Rode …
OdgovoriIzbrišiČloveška narava je trmoglava in prava vera rabi poseben postopek, da se prebije do srca, ne le do kože. In dokler srce ni očiščeno stoterih aktivnosti, Boga ne moremo čutiti, zato je naš nagovor dolgočasen. Kot bankomat, ki postane zanimiv edino le, če je kaj narobe. Kadar je takega za poslušati, se mora človek zbrati na freske na stenah, na pesmi in na tiho molitev v sebi, sicer se okuži ali pa ga jezljivost pograblja in v greh mu začne polzeti.
Sem včeraj govoril s kristjanom, čez sedemdeset, ki je zopet začel hoditi v cerkev. Mislim da bo povedano sovpadalo z vprašanjem Brankove tokratne teme. Dejal je, da je bil poziv moliti za duhovne poklice, kot takrat, ko je bil on mlad in jih je dobival po riti od župnika, ki je pri maši prosil dvoje: »Molite zame in molite za duhovne poklice!« Morda je izjavil obratno. Pa pravi možak: »Tam pri kuharici je rad sedel in kavo pil, jaz pa naj molim zanj? Lačen? Takrat naj bi molil zase! Ne delaj greha! Tako boš imel majhen greh in z lahkoto boš izmolil zase. In ko je gospod čas zapravljal tam in okoli, bi lahko več molil za duhovne poklice! Najprej naj on tako živi, potem pa prosi druge.« Možak je mojster svoje obrti in to zelo uspešen še danes. Govoril je, pred časom, da ne mara preveč ne cerkve ne šole ker je bil kot otrok velikokrat po krivici tepen od obojih. Rekel sem mu, da mu je zelo očitno koristilo, ker je edini preživeli iz svojega letnika in edini uspešen v svojem poslanstvu. Da so ga gospodje že imeli vzrok ravnati. No, spet gre k maši, a da bi kaj dosti verjel v kakšne župnikove stranske razlage, mu ni videti.
OdgovoriIzbrišiBerem govor navdahnjenega škofa, berem sestavek modre kristjanke: kako izboljšati svojo vero in krščanstvo, pa lahko rečem, da me čudi neka skrivna slepota (namerna?), v njih govorancah. Namreč vse povedo, stotine nasvetov, a le enega, ki je pravi in edini – NI. Ni ga pa ga ni in ga ni in ga ne bo? Pa bo moral biti, ker Gospod vse vodi v to smer, ker druge ni. Kaj je torej ta vitamin, ki manjka Cerkvi? To so sveti ljudje v vreči kože in kosti. Seveda so to tudi sveti-sveti tam gori, a za slepe so boljši sveti v meso posajeni. Kako še škof, vele-, ne upa tega omeniti? KER BI SE TAKOJ IZPOSTAVIL PROBLEM: Kje najti svetega, da se ga obišče? A vernik slovenske cerkve naj išče svetega v Sloveniji. Če ga ni, naj ga prosi, naj ga zahteva od Cerkve! S tem bodo dve stvari v enem izpolnjeni:
Prva je ta, da bodo verniki že enkrat nehali mučiti svoje svete ali bodoče svetnike, ampak jih bodo počastili, se jim priklonili in se šli učit, če bo taka duša dobre volje do njih. In drugo je, da bo Cerkev morala priznati, da takšne duše blizu svetosti niso navadni ljudje, ampak so s kožo in kostmi Gospodove, nikakor njim enake. Krščanstvo je zajela levičarska epidemija vsegliharstva, proti kateremu sicer kak škof govori, a v srcu je vseglihar. To se dogaja vsem, ki še niso okusili ene same kaplje Gospodove milosti. Pravijo: »Kaj bi se klanjal pred človekom, pred Gospodom se bom!« A Gospod mu je poslal človeka, ki je Gospodov – kaj pa zdaj? Ker je Gospoda slep, mu Gospod pošlje človeka, ki je Gospod v neki meri, in če je ta zavrnjen, potem kaj – Stara zaveza je potem za nas, bratje in sestre. Oko za oko in kazen za VSAK greh. Kar pomeni, da nihče ne moli res za nikogar in vsi smo v grehu, navzven pa smo ceremonijarji pokrižanja. Kako naj se beseda take duše koga dotakne? Samo razdraži jo, kot strica na začetku komentarja.
Kdor je posvečen, je obsojen, skupaj z Jezusom. In kdor je krščen, bi moral biti obsojen, v smislu sv. Pavla, ki pravi, da moramo takrat biti z Jezusom križani. To pomeni, da moramo biti drugačni: v odpovedi in v ljubezni z Gospodom. Če pa je duhovnik enak narodu, k čemur se neizmerno trudijo - da se človeku kar milo stori - ga je narod vesel, a GA NE SPOŠTUJE. Veseli so, če se ga župnik na ohceti malo nažulijo, ker potem je dokazano enak njim. Zato jim za njegovo besedo na prižnici ni kaj dosti mar. Če pa so gospod od Onega sveta, ljudem to sprva ne paše, a ko ga SKRIVOMA OPAZUJEJO, spoznajo njegovo moč, ki ni njegova, in prisluhnejo Besedi. Taka je ta.
Vse v komentarjih našteto lahko drži, vendar po mojih izkušnjah avtor kar natančno opredeli glavne probleme: očitanje, prenasičenost s primerjavami, strah pred zamero. K temu bi lahko dodala še razvlečenost (ko pridiga traja 1/3 maše), osredotočenost na leporečenje in pomanjkljivo navezovanje na Božjo besedo.
OdgovoriIzbrišiSama včasih resnično želim poslušati pridigo, vendar sem prepogosto zaradi tega zgolj zafrustirana. Zato večkrat raje molim, razmišljam o Božji besedi ali o drugih razmišljanjih, ki sem jih slišala/prebrala o dani temi ali opazujem slike in otroke pri maši.
Je hudo, kadar s srcem čutim mašo, pri pridigi pa slišim le vzvišena navodila, visoko teologijo in pritoževanje.
Jaz osebno zmorem pozorno poslušati tisto pridigo, ki jo govornik govori IZ SEBE. Kako je nekaj njega nagovorilo in kako je to bilo videti, doživeti v njegovem življenju, če že ne v njegovem življenju pa konkretno v življenju koga drugega. Na nek način sem sit, "teoloških" razlag, kot, da bi se govornik hotel izkazati čim bolj učečega, čim bolj učenega... Tu ne gre za dokazovanje, tu gre za KONKRETNO ŽIVLJENJE, zato je spodbuda, RADOST LJUBEZNI tako na mestu, da bolj ne more biti.
OdgovoriIzbriši