Sovjetska revolucija je
neprenehoma zavračala misel, da bi se lahko nekega dne končala.
François Furet v Minulih
iluzijah
Visoko dvignite križ, da ga bom
lahko videla skozi plamene.
Ivana Orlanska nekaj
trenutkov pred svojo smrtjo na grmadi
Nowa
Huta, primestna krakovska četrt ter čudovita zgodba o moči duha
nad materijo, o nezadržnem vzniku osebne svobode v okolju jeklenega
družbenega inženiringa, in nenazadnje, zgodba o mehki a odločni
zmagi Kristusovega križa na ideološko rdečo zvezdo.
O Nowi
Huti sem zvedel takoj, ko sem se kot mlad študent filozofije na
Lateranski univerzi v Rimu začel družiti s fanti iz gibanja
Comunione e Liberazione. Ti Italijani so bili dobri poznavalci
poljskih dogajanj. L. 1987 seveda še niso mogli vedeti, da bo
Berlinski zid padel že l. 1989, vedeli pa so, kakšen poraz je
komunizem že doživel v Nowi Huti. Direkten, strateško simbolen in
tam, kjer najbolj boli – v odnosu delavstva do Boga.
Zdaj
o Nowi Huti vemo precej več. Vsaka biografija o poljskem papežu piše o tej četrti, o tamkajšnjem dogajanju so posneti filmi, na
spletu so dostopne umetniške fotografije Roberta Kosieradzkija
iz prvih časov te komunistične naselbine, v strokovni pastoralni
literaturi pa se Nowa Huta omenja kot rojstni kraj pojma „nova
evangelizacija“.
Nisem
mogel, da ne bi šel tja, ko sem se mudil na Svetovnem dnevu mladih
(SDM) v Krakovu.
***
Nowa
Huta je danes vse prej kot siva socialistična četrt. Stanovanjski
bloki so res enolični in robati, tu in tam še obstajajo relikti v
obliki znamenitih mlečnih barov (Bar mleczny), nekatere
arhitekturne rešitve, kakšni visoki oboki in stebri, so nekoliko
smešne, če ne „fašistoidne“ (naj uporabim definicijo Slavoja
Žižka za Plečnikovo
arhitekturo). Toda v celoti gledano je v Nowi Huti lepše in
bolj sveže kot recimo v celjski Novi Vasi. Svoje naredi obilje
zelenja. Morda kakšnemu slovenskemu 101% antikomunistu to ne bo šlo
v glavo, toda tudi drevesa, ki so jih v Nowi Huti zasadili v času
duhomornega socializma, so danes lepo košata in še kako darežljiva
s svojo senco.
V Sloveniji se po
urbanistični logiki Nowi Huti najbolj približa Kidričevo na Dravskem polju: po kokljsko na sredi velika tovarna aluminija, po piščančje ob njej kockasti bloki pomešani z razredčenim gozdom, ogromna delavska
menza kolektivističnih intencij, brez cerkvice v prvotnih načrtih, ...
Poleg
splošnega ogleda soseske sem tisto sobotno popoldan, ko je večina
sdmjevceh romala peš na Campus Misericordiae, imel dva natančna
cilja: aleja Braniteljev križa in samostan v naselju Mogiła. Hotel sem videti kraj, kjer so legendarni delavci branili leseni križ; hotel sem videti kraj, kjer je Janez Pavel II. prvič izrekel sintagmo „nova evangelizacija“, ki jo danes marsikdo pojmuje kot program vesoljne Cerkve za XXI. stoletje.
***
Zgodovinar François
Furet v Minulih iluzijah (Mladinska knjiga, 1998) na široko piše
o začetku konca komunizma. Zanj ni dvoma. Začetek konca seže v l.
1953, ko je umrl rdeči tiran Josip Visarijonovič Džugašvili
Stalin, in v februar l. 1956, ko je Nikita Hruščov na XX. kongresu KPSZ prebral
znameniti „skrivni referat“, s katerim so komunisti začeli z
destalinizacijo Sovjetske zveze in svetovnega komunizma. Teza je
naslednja: z destalinizacijo so ruski boljševiki sami kakor natrli
hrbtenico komunizmu in usodno poškodovali njegov imunski sistem.
Stalin je namreč poosebljal komunizem in ko so rekli, da Stalin ni
delal prav, so nehote zapičili prvo lopato za izkop groba za ves
vzhodnoevropski komunizem.
V
tista leta sežejo prvi odkriti protikomunistični upori
vzhodnoevropskih delavcev in intelektualcev. Protagonizem gre trem
mestom: Berlin, Varšava in Budimpešta. V vzhodnem Berlinu se l.
1953 dvignejo delavci, rusko-nemška oblast stavko krvavo
zatre. V Varšavi smo l. 1956 priča javnim nastopom zoper rdečo
diktaturo, a zahvaljujoč se taktičnemu čutu prvega poljskega
komunista Władysława Gomułke ne pride do nasilja. Istočasno
se sproži madžarska protikomunistična vstaja, toda Budimpešta za razliko od Varšave
doživi „bratsko pomoč sovjetskega naroda“ v obliki na
budimpeštanske ulice postavljenih ruskih tankov in strojnic, ki
prelijejo kri svobodnih ljudi. Komunisti vsega sveta so ruski poseg odobravali. Tudi, z vidika Moskve sicer „disidentski“, Josip Broz Tito se je strinjal z zadušitvijo „kontrarevolucije“ na Ogrskem.
***
To je
bil čas, ko tudi Krakov ni miroval. Ravno v bližini jeklarskega
mastodonta, ravno v novozgrajeni socialistični soseski Nowa Huta so
ravno delavci naredili ravno tisto, kar niti teoretično, kaj šele
praktično, ne bi smeli: na križišču med Marxovo in Majakovskega so
postavili osemmetrski leseni križ. Tam, kjer jim je
Gomułkova partija najprej obljubila cerkev, nato pa obljubo
preklicala. Ateistični paradiž na svojem ozemlju pač ni
predvideval nobenega verskega znamenja.
27.
aprila 1960 dopoldan hoče režim križ podreti in takrat pride do
nasilnega obračuna s trmastimi novohutskimi delavci. Obračun se
sprevrže v poulično bitko delavstva proti policiji. Možje so z
vseh strani vreli na kup v obrambo križa in se golih rok spopadali s
posebnimi enotami. Letelo je kamenje, gospodinje so iz blokov na policijo sipale krop.
Vmes zagorijo nekateri sedeži lokalnih partijskih celic. Šele ob
23. uri zvečer se specialne enote dokopljejo do križa in odstranijo
zadnje branitelje. Nowo Huto zablokira vojska. Komunikacije med uporno četrtjo in svetom so prekinjene.
Poljski mediji vso dogajanje popolnoma zamolčijo. Pravljica o srečnih delavcih se mora nadaljevati.
***
In
glej, kdo se v teh časih pojavlja med delavci, ki branijo križ; kdo
na prostem ob križu mašuje božične polnočnice; kdo piše režimu uradna protestna pisma?! Nihče drug kot l. 1958 v krakovskega
pomožnega škofa posvečen Karol Wojtyła,
kasnejši papež.
Po
mnogih bitkah Nowa Huta obrani križ in v sedemdesetih na ul.
Majakovskega dobi tudi cerkev.
Gospodova barka (Arka
Pana) ji pravijo. Ni
na tistem mestu, kjer se je branil znameniti križ, je pa v isti ulici. L. 1977 jo posveti zdaj že kardinal in glava krakovske cerkve Wojtyła. Ljudje novo cerkev doživljajo z občutki velikega zmagoslavja.
Karol Wojtyła, kot rimski papež, obišče Nowo Huto l. 1979. Toda režim mu ne dovoli obiska Gospodove barke. Med mašo na
travniku v Mogiłi (kakšna dva kilometra jugovzhodno od Nowe
Hute) papež izgovori te besede:
Ni
mogoče ločiti križa od človekovega dela. Ni mogoče ločiti
Kristusa od človekovega dela. To je bilo potrjeno v Nowi Huti. In to
je začetek nove evangelizacije.
***
V
osemdesetih je Nowa Huta poleg Gdanska največji protagonist
delavskih nemirov in protikomunističnega odpora pod okriljem mitičnega sindikata Solidarność, ki ga vodi mitični
električar Lech Wałęsa.
Zlom komunizma, ki je ob tukajšnjem križu bil usodno simbolen, v osemdesetih dobiva obliko konkretnih političnih sprememb.
Po
padcu tragičnega vzhodnoevropskega boljševističnega eksperimenta v
Nowi Huti spremenijo imena ulic in trgov. Ogromni Trg Josifa Stalina dobi ime, ki je za živce parat vsem levičarjem po svetu - Trg
Ronalda Reagana; aleja Majakovskega pa je preimenovana v Braniteljev križa
(Obrońców Krzyża).
***
Vabljeni
k ogledu spodaj naloženih fotografij, ki sem jih posnel s svojim
telefonom 30. julija letos na sprehodu po Nowi Huti.
 |
| Spomin na delavske nemire v osemdesetih. |
 |
| Bilo je gledališče. |
 |
| Vse cerkve v Nowi Huti so modernega tipa. Cerkev Čenstohovske Matere Božje. |
 |
| Tudi znameniti sindikat si zasluži svoj oltarček. |
 |
| Turistom so ponujene majice z motivi delavskih protikomunističnih uporov. |
 |
| Stanovanja. |
 |
| Gospodova barka na aleji Braniteljev križa. |
 |
| Kip Janeza Pavla II. v Mogiłi. |
Lepo. Ti pa si miselni trust! Kaj vse spraviš iz sebe, in naj bo to počasi kot je sveta Ivana kriknila na koncu, ker tako živijo tisti, ki so resnični oznanjevalci, ker ko gledajo križ, so že pričevalci. Pravo levičarstvo se lahko rodi in je zdravilno samo v krogu vernih, med tistimi, ki priznavajo Očeta in njegove ukaze, ki so vsaj osnovne zapovedi. Pravzaprav je bil Kristus Gospod - levičar. To pa ne pomeni, da si brezbožen, da mučiš tiste, ki gredo k maši in ubijaš duhovnike ter rušiš cerkve. To delajo samo demoni. In ti demoni se znajo potuhniti in vpiti potvorjena nebeška gesla, kot na primer: »Proletarci vseh dežel, združite se!« To v resnici pomeni: »Hudiči vseh dežel, združimo se, med seboj se bomo požrli kasneje!« Tudi svetniki svet gledajo tako: da smo vsi ljudje v Bogu enaki, v svojem potencialu, ker imamo Božjo iskro v sebi. A ko božji človek začne učiti druge, ne more ostati na tem nivoju, ampak mora postati eno stopnjo nižji pričevalec, in svet razdeliti natančno tako, kot je razdeljen v evangeliju: NA DVA KOSA. Ker Gospod je enim v odrešenje, drugim pa v padec, ker Ga ne marajo. In Gospod je enega razbojnika s seboj vzel v raj, ne oba. Gospod se je torej ponižal v drugorazrednega Očetovega služabnika, da nam je bil za zgled. Zdaj pa imaš vernike in duhovnike, ki Gospodovega cveta še v sanjah niso povohali, a želijo pridigati tako kot da so prvorazredni, vse vesolje ljubeči Bog. Bog ljubi vsa bitja, a najraje ima tiste, ki Ga imajo najraje. Ker jih lahko vodi osebno.
OdgovoriIzbrišiPapež Pavel II. je že vedel in tako tudi živel. Potem pa imaš ojdipsko nerazrešen del vernikov in duhovščine, ki simpatizirajo s šankarjevsko in kasneje sprevrženo komunistično idejo 'vsesplošnega bratstva' (vsi smo enaki, mi smo lahko bogovi), ki pa deluje tako kot volki na lovu: družno uplenijo košuto, ko pa se gre za žrtje, najprej žreta alfa samec in samica, potem močni volkovi in na koncu revčki. Pri košuti revčkom kaj ostane, pri majhnem pujsku pa nič, samo korenine. To je bil naš 'bratski' komunizem. Ki pa žal še živi, potuhnjen pod krinko. In če duhovnik tega zla ne zazna, je prav tako demonski, ne pa evangelijski. Pravzaprav vsak vernik, ki voli brezbožne levičarje (četudi gre kdo v cerkev, a pomembna so DEJANJA), služi hudemu duhu, četudi se vsak dan križa. Takšni potem rade volje stopijo v službo v bližnjem sistemskem konc-taborišču, v Gotenici na primer.
V krščanstvu smradi duh 'dobrote': bodimo dobri, pa bomo prišli k Bogu. In bomo večvredni. In ker smo tako dobri, ignorirajmo pohujšljivo Staro zavezo in potvarjajmo evangelij! Govorijo mi nekateri kristjani, da kar je Gospod ali kak svetnik storil odločno in borbeno, da to ni bilo od Svetega Duha. Je bilo od hudega?? Delati dobro ni zato, da se naučiš ljubiti hude duhove v ljudeh, ampak zato, da iz sebe odstraniš vse sovraštvo do kogarkoli, ker to je prvi pogoj za ljubezen do Gospoda, ne pa le 'delati dobro'. Krščanstvo ima težavo, ker pozna samo dva odnosa: privlačnost in sovraženje. Obstaja pa tudi tretji odnos, ki ga obvladajo nekateri vzhodnjaki: dobrohotna nevtralnost. Biti distanciran od brezbožnih, njih filozofij in medijskih hiš. Biti dobrohotno zadržan do migrantov iz strasti in do vseh, ki sovražijo tvojo vero, narod, kulturo in Cerkev, Gospoda. In v tej posvetni distanciranosti, a gorečnosti do Gospoda, so se borili sveti Gospodovi – recimo jim – bojevniki. A so se BORILI. Vse do kamenjanja, arene ali grmade. Borili so se za vero in širjenje živega nauka, pa tudi za narod. Niso počepnili kot kot počepajo mnogi naši verniki, 'samo da je mir'. Duhovnik, ki želi biti 'vsem vse' ni v praksi vsakdanjega življenja in boja za osebno vero - nikomur nič. To je jasno opaziti. Kakšna grmada neki!
Poljaki imajo Pavla in Valenso, Čehi Havla, mi pa take figure nimamo. No, imamo jo, a smo jo demonizirali in še naprej častimo volka v podobi sivega mačka. In eni mislijo, da je to evangelijsko? Branko, naj te Pavlov duh vodi. Zdi se mi, da si bil Marta kramljajočim škofom, zdaj pa je čas, da si Pavel pri Gospodu. Lep praznik!
In drugi je Turinek, brat. Tudi njemu je jasno:
OdgovoriIzbriši"Medtem ko je pri Krščanskih demokratih in Ljudski stranki dobrodelna organizacija Udba lahko mirno uživala krščansko gostoljubje, morda ga še danes. Mostogradnja med Udbo in slovenskimi kristjani nam je vsem v pogubo."
http://www.reporter.si/komentar/janez-turinek-marijino-vnebovzetje/63525
V prejšnji temi je nekdo želel namigniti, da naš rdeči sistem ni bil sistemsko morilski in mučiteljski. Bil je in ostanki so vidni še DANES. Vsak Slovenec ve, da je danes velik praznik, Marijin, in da se dopoldne ljudje vozijo naokoli k mašam. In kaj izvem? Po Dolenjski so bile zahrbtne radarske kontrole in policija je kasirala. Danes, na praznik in dela prosti dan, po mašah in pred kosilom! Torej je so lahko predvsem vernike spreobračali. Mi pravi oseba, da se redno vozi po teh potih in da že leto dni ni videla kakega policaja. V zgornjem linku pa oče Turinek obvešča:
OdgovoriIzbriši»Na veliki šmaren, 15. avgusta 1941 se je v Sloveniji hudič spravil na Marijino potomstvo. Ustanovljena je bila satanska organizacija VOS«.
Na drugi Marijin praznik pa:
»Na praznik Fatimske Marije, 13. 5. 1944, je hudič Marijinemu zarodu napovedal še hujšo nočno moro. Ustanovljena je bila OZNA (n. d., 395), predhodnica Udbe, s katero se je hudičeva VOS popolnoma stopila.«
Kdor ne opazi te perverznosti, ki traja še DANES, in se kot kristjan pleteniči s hudičem, po Turinkovo, dela samo zlo, ne dobro. Krščanska demokracija, ki mešetari, narodu prinaša samo propad. Poljaki so zlom s tem storili v Novi Huti. Kje pa se bo storilo nam? Mora se storiti v srcu.
Lepo so danes škofje povedali, pogum jim narašča in Duh začenja svoj hrum. In nadškofov je človek lahko že kar vesel, povedala sta, bi povzel po svoje, da je konec kazanja na Auschwitz in islam, ampak moramo najprej sebe spremeniti. Kristjan, kdaj se spreobrneš? Gospod Zore so povedali: »Kako pravičniški smo lahko, ko razgaljamo različne oblike izkoriščanja in krivic v svetu. Kako pretanjen občutek za pravico lahko pokažemo takrat, ko se bodisi v medijih bodisi v osebnih pogovorih ukvarjamo s tem, kar se dogaja v tretjem svetu ali pa v tistih državah ali sistemih, ki nam zaradi ideoloških očal, ki jih nosimo, niso blizu, in zato brezobzirno kažemo s prstom nanje. Začeti moramo torej drugače. Dokler bomo spreminjali svet, ki je tam daleč, nekje zunaj, toliko časa se ne bo nikjer nič spremenilo. Dokler bomo govorili samo o tem, kakšen je naš sosed, bodo zidovi med nami z vsako besedo postali nekoliko višji," je opozoril. Ja, svojih 600 ali 700 Auschwitzov moramo začeti slaviti in svoje kosti pokopati v Božji grob. To je to. To je dober začetek.
Usmiljenje, je letos vsaka druga beseda. A Gospod je usmiljen tudi z disciplino, če ljubezen ni prijela. Ali Ivana Orleanska ni bila usmiljena, pa Pavel II., ko se je, še mlad, boril najprej proti fašizmu in potem še komunizmu? Jih je sovražil? Ne, kajti tudi boj je usmiljenje, in povedati svojim bratom, da so hinavci v svoji dobrotnosti in reveži v svoji veri, ko se trepljajo z Gospodu in Cerkvi zlobnimi, tudi. Najprej pa je treba sam pri sebi opraviti. Grem, ker danes je praznik upanja.
Prevedeno v spanscino ;) http://juanpablo2do.blogspot.com.ar/2016/08/jmj-2016-25-branko-cestnik-el-derrumbe.html Hvala!!
OdgovoriIzbrišihttp://www.rtvslo.si/slovenija/zacenja-se-prenasanje-posmrtnih-ostankov-iz-hude-jame-v-spominski-park-dobrava/400593
OdgovoriIzbrišiPreko 700 morišč po Sloveniji, 2000 pobitih v enem samem jašku, 15.000 v enem samem grabnu … Izvajalci v glavnem krščeni in potomci krščenih. Ti tudi po toliko letih niso pripravljeni stvari urediti tako, kot je človek znal že pred deset tisoč leti. Mar ni to krivda tudi krščenih, ne le krščenih, ki jih je hudič popadel? Če je že leto usmiljenja, zakaj bi bili usmiljeni le do nekih, ki so iz Afrike, zakaj ne biti usmiljen do svojih kosti in njih sorodnikov, in biti usmiljen v trdni odločitvi, da se tega za nobeno ceno ne sme več dopustiti? Zakaj kristjan misli, da je ponižen, če nič ne stori glede tega, če ne brani svojih otrok pred s hudim duhom obsedenimi? Zakaj misli, da je papeški, ko se brati s potomci teh pobojev, ki zagovarjajo prikritost morišč? Da sta naša predsednika zdaj veliko stvar naredila – mar nista pred tem storila vse, skupaj s svojo politično genetiko, da je bilo tiho, zlagano in zakopano? Sta kot g. Kučan ob osamosvojitvi in tista mama, ki je ponorela, ko ji je sin povedal, da gre za duhovnika študirat. Ko pa je vsa fara sprejela bogoslovca in novomašnika z rožami in petjem in solzami in potico, pa se je 'spreobrnila'. To ni iskrenost, je le prilagodljivost. Tako mamo ali predsednika slaviti je bedno povzdigovati.
Ponižnost ni v tem, da se ne boriš, ampak v tem, da si najmanjši pred Gospodom. Le tako Njegova moč pride vate in če želi, da se boriš, tako ali drugače, to moraš storiti. Kristjan, ki pa je le krščenec, v vsem ostalem pa enak 'večno razdraženim', je le jegulja. Izvija se z jezičenjem, da je tako dober, da se mu celo hudiči smilijo. Kar je sicer prav, da se mu smilijo, ni pa prav, da navija, posluje in spi z njimi, ker si neke slasti obeta. A ta slast bo postala pošast, ki mu dušo vzame. To je Kristusov evangelij.
PS: Vidimo, da je dobra sestra prevedla Brankov prispevek v španščino! To je ljubezen. In kakšna odgovornost je torej na oznanjevalcu, da je na njegovi zastavi samo Jagnje! Komur je veliko dano, bo namreč po očetovsko sojen.