Pomanjkanje duhovnikov. Kje so rezerve?

Nedokončano, Batalha na Portugalskem (foto B.C.)

Duhovnikov glede na njih prejšnje številčno stanje in glede na zdajšnjo mrežo župnij primanjkuje. Smo na meji tega, da dodamo pridevnik “obupno” primanjkuje. A če bi jih bilo zadnjih sto let manj in če bi bila mreža župnij manj gosta, bi zdajšnjega vse manjšega števila duhovnikov ne jemali tako alarmantno. Primerjava se ponuja sama. Na južni polobli je manj gosta mreža župnij in pastoralnih institucij, nikoli ni bilo presežka duhovnikov, pa Cerkev vseeno diha in se krepi. Če povem v številkah in prikažem v razpredelnici:

Katoliška Cerkev         približno število vernikov      število duhovnikov

SEVER

(Evropa, S. Amerika)               400.000.000                270.000

JUG                               800.000.000                135.000

(Afrika, Azija,
Oceanija, J. Amerika) 

Podatki so iz l. 2009 (navaja jih ameriški religiolog John L. Allen v knjigi The Future Church). Danes bodo seveda podatki nekoliko drugačni (nekaj tisoč več duhovnikov), a bolj kot sama točnost številk nas izziva od daleč razviden razkorak med statističnim stanjem duhovnikov na Jugu in Severu. Če mi tožimo, da primanjkuje duhovnikov, koliko bolj naj tožijo na Jugu?

Še več, ker se Cerkev na Jugu kljub manjšemu številu duhovnikov krepi, na Severu pa kljub večjemu številu duhovnikov slabi, se odpirajo še bolj intrigantna vprašanja. Bom izpostavil enega: Ali ta kriza pomanjkanja duhovnikov vodi v pastoralno katastrofo ali dolgoročno vodi v pastoralno normalizacijo? V tisto normalizacijo namreč, ki jo preroško predvidevata in pripravljata duh in črka 2. vatikanskega koncila.

Z globalno sliko smo nekoliko zrelativizirali našo lokalno paniko ob pomanjkanju duhovnikov. Zdaj poglejmo tipične slovenske dileme.

Odgovor na krizo poklicev ne more biti “der Blaulichtpfarrer”

Kakorkoli že, v Cerkvi na Slovenskem smo zaradi vse manj duhovnikov pred velikimi preizkušnjami in spremembami. Na preizkušnji so tako škofje kot duhovniki in laiki.

Škofe tare velika skrb, kako župnijam zagotoviti duhovnikov in s tem omogočiti, da bo pastoralna in zakramentalna dejavnost normalno tekla. Duhovniki vse bolj postajajo lik, ki ga je dunajski pastoralist Paul Zulehner že pred desetletjem duhovito imenoval “der Blaulichtpfarrer” – župnik z modro lučjo; torej župnik, ki bi moral na svojem avtu imeti modro luč kakor policija, saj po cestah vse bolj hitro divja od cerkvice do cerkvice, da opravi ta ali oni obred. To je vsepovsod navzoči župnik, ki na koncu nima časa za kakovostne pastoralne in osebne odnose, zaradi aktivizma pa tudi peša v molitvenem življenju.

Jasno je, da odgovor na krizo ne more biti pastoralno-personalna politika mašenja lukenj in pretvorba duhovnika v cestnega dirkača. Ampak ravno slednje je trenutno na Slovenskem glavna pastoralna taktika. Zadeve so na meji med občudovanjem in zgražanjem. Na Celjskem, na primer, imamo hribovskega župnika, ki je pri 82 letih prevzel še eno hribovsko župnijo. To ni vse. Dodatna župnija je od prve oddaljena celih 26 km. Občudujem ga, ker je to storil na lastno pobudo. Zgražam se, da smo tako daleč prišli, da morajo duhovniki garati v svojih častitljivih letih tako rekoč do zadnjega diha.

Ljubeči kremplji laikov

Tu so še ljubi laiki, ki so zlasti na podeželju zelo vezani na tradicijo oz. na urnike in navade, ki “so vedno bili”. Nekoč sem v župniji, kjer župnikujem, ker v nedeljo nisem našel duhovnika za zamenjavo, eno mašo vseeno imel po urniku, za drugo pa prosil, naj gredo v sosednjo faro. Doživel sem fiasko. Velika večina ljudi, ki sicer hodijo redno k drugi maši, to nedeljo enostavno ni šla k nobeni maši. Kajti če gredo k maši v 3 km oddaljeno sosednjo faro na sever ali v ono 6 km oddaljeno na jug, so tam “prišleki”. Počutijo da se neugodno, pravijo.

Hočem reči, stoletne meje far, tudi določena tekmovalnost med slednjimi, čustvena navezanost na domači zvonik, tradicija kot pomembno ponotranjeno vodilo so dejavniki, ki še kako vplivajo na pojav “župnika z modro lučjo”. Skratka, naj ima raje duhovnik štiri ali pet nedeljskih maš, le da bomo vsi imeli “svojo mašo” pod domačim zvonikom!

Laiki imajo zelo radi duhovnika, ki se žrtvuje za njih. Ljubeče ga objemajo. Povsod ga hočejo imeti zraven. Toda premalo jih pomisli na duhovnikovo utrujenost, živčnost, zdravo prehrano, potrebo po počitku, zdravje … Zgodi se, govoril bom zase, da so seštevki vseh pričakovanj laikov do duhovnika, faranov do župnika, kakor ljubeči kremplji. Ljubeče te stiskajo, ti pa na kakšnem notranjem organu že krvaviš.

Racionalizacija, laiki, stalni diakoni

Toda če se škof zavestno odreče trenutno glavni pastoralno-personalni politiki mašenja lukenj, kaj ima na razpolago drugega? Naštel bom tri zadeve, ki niso novotarije, temveč jih najdemo v slovenskih strateških pastoralnih dokumentih, kot sta Plenarni zbor in PiP: racionalizacija, laični sodelavci, stalni diakoni. Namerno bom pustil ob strani bolj “radikalne” korake, kot so reorganizacija župnijskih meja vključno z ukinjanjem nekaterih župnij (se že dogaja na Nemškem in Češkem), ustanavljanje pastoralnih enot (v modi predvsem v Italiji) in spet živo hipotezo “viri probati” (v duhovnike posvečeni poročeni ugledni in preizkušeni možje).

Veliko rezerve je v racionalizaciji. Racionalizacija seveda že poteka, vendar bolj po sili razmer kot po nekem načrtu. Župnik, ki ima dve župniji, ki sta oddaljeni ena od druge, denimo, do 10 km, naj ima dve nedeljski maši. Eno v prvi, drugo v drugi. Bog je ljudem dal avtomobile, naj jih uporabijo! Krščujmo le eno nedeljo na mesec, ne pa da si duhovniki drobimo vse sobote in nedelje, da ustrežemo ljudem. Želeti je, da bi racionalizacija v naši Cerkvi bila zastavljeno načrtno in zelo podprta z avtoriteto škofa. Duhovnik, ki “racionalizira” na svojo roko, je namreč lahko tarča hudih kritik.

Laični pastoralni sodelavci naj storijo, kar lahko in morajo. Stokrat zapisano in izrečeno, a še vedno je treba to ponavljati. Koliko duhovniške energije je bilo v zadnjih desetletjih porabljene za obnovo objektov! Koliko duhovniške energije gre za golo administracijo in logistiko! Koliko za golo kolportažo verskega tiska! Religijski menedžement, če tako imenujem kar zajetno kopico cerkvenih opravil, lahko opravljajo laiki in s tem pomembno prispevajo k osebni rasti in graditvi skupnosti. Duhovnik je zato, da očetovsko bedi na skupnostjo, oznanja evangelij in deli zakramente.

Stalni diakoni ostajajo kot nekakšen misterij Cerkve na Slovenskem. Dogmatično in pravno je že dolgo vse pripravljeno, da bi jih bilo več, a njih od nikoder. Razlog je preprost in vsem na očem: lik celibatnega duhovnika je v psihologiji slovenskega katoličana premočan; poročeni diakon je razumljen kot nekak kvazi-duhovnik, nekak pomanjkljivi surogat za duhovnika. Naslednji razlog je ekonomski. V Sloveniji so mašni nameni hrbtenica duhovniške ekonomije, stalni diakon pa ne more maševati. Kako bo torej živel, če se bo še mlad ves predal tej službi?

Pomanjkanje duhovnikov? Slovenska Cerkev ni samo poklicana, da se bolj pametno organizira, temveč da gre tudi in predvsem v svojo globino.

* Prispevek je bil najprej objavljen v septembrski številki tiskane Domovine (l. 2015), potem pa še na spletu na domovina.je.