Vatikanski list o zmagi Sirize

Mesar: "Ostani v evru!"
Volk: "Pojdi iz evra!"
(karikatura s spleta)

Na veliko zmago Sirize v Grčiji se je brž odzval uradni vatikanski dnevnik L'Osservatore Romano. Podajam prevod komentarja, ki ga je podpisal Mario Benotti, ugledni "poliedrični novinar" in "strokovnjak za komunikacijo Svetega Sedeža". 
Morda bo koga presenetilo, da vatikanski list Ciprasovo zmago vidi kot "priložnost za Evropo", kot "širjenje socialnega prostora", kot možnost za gesto solidarnosti do Grčije v obliki prestrukturiranja dolgov, kot priložnost za žlahtno politiko, ki še posluša človeka, in za ekonomijo, ki ni sužnja financ,... V ozadju je čutiti socialno noto, ki je značilna za papeža Frančiška. Obenem pa vatikanski list seveda ne naseda ploskemu levičarskemu populizmu, ne zagovarja povečanja davkov, poziva pa k veliki politični odgovornosti.
Preberite....

---------------------------------------------------------------------------------------------------
- Izvirnik Il greco e l’Europa (na tretji strani): http://vaticanresources.s3.amazonaws.com/pdf%2FQUO_2015_020_2701.pdf

Po volilni zmagi Aleksisa Ciprasa
Grk in Evropa

Mario Benotti
L'Osservatore Romano, 26.-27. 1. 2015


Po zmagi Sirize na grških volitvah se v Evropi zagotovo odpira novo poglavje, ki kot reakcija na politiko varčevanja gre v širjenje socialnega prostora. Kolikor bolj evropski državljani zahtevajo biti dejavni ne glede na tržno logiko, toliko bolj je na politiki, da sprejme pobude, ki prihajajo iz družbe. Kar bi prišlo prav – in to se zdi, da je sporočilo iz Aten – je nova ideja Unije, ki mora začasno dati na stran probleme skupne valute, njenih učinkov, trgov in varčevanja. Gre za alternativno vizijo, ki je pragmatična in ne slepo verujoča. Ta vizija zmore ponovno resno premisliti vlogo Evrope kot vzornice demokracije in človekovih pravic. In če smo pozorni, je lahko ta trenutek krize – od grških volitev naprej – priložnost za Evropo, da ovrednoti svoje posebnosti in investira v različne sektorje kot: realna ekonomija, raziskave, razvoj, kultura.

Zdaj je na vrsti Aleksis Cipras, da s svojimi predlogi prvi stopi do Bruslja in do različnih vlad evroobmočja. S strani evropskih vlad pa bi lahko prišla velika gesta solidarnosti do atenske vlade, če bi vsled pametnemu pogajanju pristale na prestrukturiranje dolga. Slednje bi seveda moralo biti pospremljeno s programom notranjih reform na ekonomskem in administrativnem področju (kot se je postopalo s Poljsko l. 1991 in še nekaterimi državami v razvoju). Položaj Grčije pravzaprav ni osamljen. Marsikatera evropska država lahko zdrsne v „dolžniško past“. Da se izognemo temu tveganju, je treba okrepiti realno rast in si znotraj evroobmočja domisliti nekaj konkretnega za poživitev socialne razsežnosti. V pričakovanju prihodnjih odločitev si je mogoče predstavljati rojstvo pravcatega Skupnega evropskega konzilija /it. Consiglio europeo congiunto/, v katerem bi se lahko zbrali predsedniki držav, predsedniki vlad, ministri za gospodarstvo in za socialne zadeve ter določili poti za večjo rast zaposlenosti. To bi bilo omizje, ki bi imelo možnost hitrih odločitev v prid podpre tistim sektorjem, katerih glavni cilj je ustvarjanje novih delovnih mest.

V rezultatih grških volitev je torej potrebno razbrati priložnost za Evropo. Priložnost, ki je ne smemo zgubiti in ki bo zares priložnost, če bo pospremljena z veliko politično odgovornostjo. Rasti ne spodbujamo s povečanjem davkov. Potrebne so javne investicije v polje raziskav in inovacij; potrebno je najti načine, da šibke države realizirajo investicije v smislu kakovosti in ne količine financiranj. Ob tem je potrebna prenovljena vloga Evropske banke za obnovo in razvoj ter Evropske centralne banke. Vse to pomeni ustvarjati delo, kar je najvišji izmed političnih izzivov. Pomeni pa tudi krepitev demokracije, ko opustimo „financiarizacijo“ ekonomije /it. “finanziarizzazione” dell’economia/, ki je ustvarila in še ustvarja hude neenakosti.

Ponovno odkritje in vrednotenje resničnega projekta za Evropo lahko torej krene z juga, če bodo ustvarjeni pogoji za določanje strategije integralnega razvoja in če bo potrjena osrednja vloga politike v odnosu do tehnokratske spirale.