Notranji spopad civilizacij

To besedilo (brez opomb) je izšlo v Družini (16.6.2013) v rubriki Pater kot odgovor na vprašanje, kako razumeti demonstracije proti gejem v Franciji in zakaj je Cerkev proti tistim, ki hočejo več svobode v spolnosti.

Miguel Berrocal: Manolona Opus 397
Skulptura, ki ponazarja "univerzalno žensko telo, polno energije in arogance",
je postavljena v madridskem parku Juan Carlos I.. (Foto B.C.)

Bom zelo zgoščen. Kot vidimo iz zadnjih dogodkov v Franciji (množične demonstracije in bdenja v prid družini), ni Cerkev edina, ki se upira nameram spolne revolucije. Zahteve gejevskega gibanja postavljajo pod vprašaj tudi drugi družbenih igralci. Kaj se dogaja?

V zadnjih desetletjih je spolna revolucija z dodatnim pospeškom moralnega relativizma pripeljala do spopada, ki mu ameriški pravnik Robert P. George pravi „notranji spopad civilizacij“*. Če se pri „zunanjem“ spopadu soočata Islam in Zahod, se pri „notranjem“ znotraj Zahoda soočata judovsko-krščansko pojmovanje družine ter vse močnejše feministične, gejevske, libertarne in uživaške ideologije. Filozof Martín Alonso ta spopad vidi v okviru širše bitke skrajnega postmodernizma proti vsemu, kar je bilo prej**. Bitko zaradi njene silovitosti imenuje kar „zahodna državljanska vojna“ in jo razlaga kot počasni samomor Zahoda. Tako stanje še najbolj ugaja nekomu tretjemu. Kjer se prepirata dva, islam dobiček ima.

Spopad je postal izrazito političen, ko je vanj vstopila celotna evropska levica. Po padcu komunizma je slednja za nekaj časa tavala v stanju šoka, nato je hitro posvojila ideologijo spolne revolucije in se usmerila proti novim ciljem - in starim sovražnikom. V času demokracije smo zato spet tam, kjer smo bili v času komunizma: levica proti Cerkvi, Cerkev proti levici.***

Drugače ni moglo biti. Po učenju očeta spolne revolucije Wilhelma Reicha je religija pomemben zatirjevalec spolnosti, zato se ji je treba upreti. Kljub temu po Reichu prvi vir zatiranja ni religija, temveč klasična družina, bolj natančno, lik mogočnega očeta. Razumljivo, zakaj se današnji aktivisti spolne revolucije usmerjajo v simbolno odpravo očeta in redefinicijo družine. Razumljivo, zakaj druga stran (ne le Cerkev) krčevito brani lik očeta ter klasično družino.

Če padeta oče in družina, pade vse. Nastal bi kaos, ki bi klical po močni moški roki (diktatura) ali pa kar po moški religiji – kar zna biti islam. Možnost takšnih scenarijev daje moč skrajni desnici, za katero ni slučajno, da je istočasno proti-gejevska in proti-islamska. Obenem poskuša s svojim mačizmom vzpostaviti lik mogočnega (beri: nasilnega) očeta. V tovrstnem iskanju očeta so skrajni desnici zelo blizu tudi slovenski častilci Tita.

Cerkev mora najti drugačno pot. Moralni teolog José Vico Peinado je že pred leti pozval k dialogu med Cerkvijo in spolnimi revolucionarji****. Cerkev naj prizna, kar je dobrega v spolni emancipaciji, revolucionarji naj vstavijo močne etične varovalke v svoj projekt. Z drugimi besedami, perspektiva za konec „vojne“ je v spolni svobodi, ki bo visoko etična.

* Robert P. George, The Clash of Orthodoxies. Law, Religion & Morality In Crisis (Spopad ortodoksij. Kriza prava, religije in morale), ISI Books, Wilmington (Delaware) 2001.

** Martín Alonso, Doce de septiembre: La guerra civil occidental (Dvanajsti september. Zahodna državljanska vojna), Gota a Gota, Madrid 2006. Dvanajsti september je mišljen kot dan oz. obdobje po enajstem septembru 2001, ko so islamistični teroristi napadli newyorška dvojčka. Takole pravi predstavitev knjige: „11. september 2001 ni spremenil našega sveta, pač pa je razkril, koliko se je ta spremenil, medtem ko nismo bili pozorni.“

*** O preklopu levice iz socialne na seksualno osvoboditev odlična sinteza v knjigi Francisco J. Contreras / Diego Poole, Nueva izquierda y cristianismo (Nova levica in krščanstvo), Encuentro, Madrid 2011.
**** José Vico Peinado, Liberación sexual y ética cristiana (Spolna osvoboditev in krščanska etika), San Pablo, Madrid 1999. V tej knjigi je tudi zajetno poglavje o doktrini „očeta spolne revolucije“ W. Reicha.