Na začetku je bila radijska oddaja

 

Nekega dne v začetku devetdesetih sem peljal k zdravniku nek bosanski zakonski par, ki je prebival v begunskem centru na Ptuju. Gospa je sama od sebe spregovorila o začetku vojne.

Krivde za vojno v Bosni ni pripisala politikom, temveč medijem. Rekla je, da je živela s sosedi druge nacionalne in verske pripadnosti v lepih odnosih, kofetkali so skupaj, se vabili na praznovanja.

Potem je po radiu slišala, da so člani te druge nacije in vere njeni naciji in veri hudo nevarni. Nastopil je dvom, nastopil strah. Tako se je začelo.

Vemo. Da pride do surovosti, nasilja in državljanske vojne, je potrebno dvoje: strah pred drugim in hkratna laž o drugem. V moderni dobi pa imajo pri obojem veliko vlogo mediji.

Vseeno bodi naš izhodiščni pogled na medije veder. Medije razumimo kot orodje miru, kot branike sožitja. Če današnji mediji ne bodo širili strahu pred drugim in drugačnim ter ne bodo lagali o drugem in drugačnem, bo bistveno manj možnosti, da zdrsnemo v surovost in nasilje.

Če bodo današnji mediji brezkompromisno razkrinkavali laž katerega koli od zlonamernih agitatorjev, bodo slednjemu že na začetku odvzeli moč nad ljudmi.

Večina medijev zase meni, da se tega držijo in da to tvori srčiko njihovega poslanstva v demokratični družbi. Prepričana je, da zmore tudi v dramatičnih razmerah ohraniti visoko profesionalno in moralno držo.

Ker se v zadnjem času surovost in nestrpnost krepita, predstavniki klasičnih medijev ponavadi rečejo, da temu niso krivi oni, temveč konkurenca v podobi socialnih omrežij.

Pa je res tako? Ko preverjamo jez, preverjamo majcene razpoke. Najpogostejša razpoka, ki more povzročiti padec jezu pri medijih oz. njihov profesionalni in moralni kolaps, je pristranskost.

Četudi še na ravni intime medijskega delavca, pristranskost že pogojuje poročanje. Medij bo sprva nalahno navijal za stran A (oz. za nek vpliven politični, ideološki, gospodarski subjekt), strani A bo tak medij vse bolj všeč, simbioza bo na koncu tolikšna, da bo medij postal nič manj kot trobilo strani A.

Trobilo ene strani pa ni branik sožitja.

Med zadnjo vojno na prostoru bivše Jugoslavije je neka mlada oborožena ženska novinarju zaupala, da je videla truplo ubitega človeka z nasprotne strani in ni čutila nič, potem je videla povoženega zajčka in je zajokala.

Vprašati se je treba, kaj se je zgodilo, da jo je mrtva žival bolj vznemirila kot mrtvi človek. Vprašati se je treba, ali ni na začetku njene poti v posurovelost bil nek na videz profesionalni članek, neka na videz dobro oddelana radijska oddaja, danes bi dodali, nek na videz verodostojen zapis na Facebooku.

 

* Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (41/2021); foto: unsplash.com