Nauki slovenske harmonike

Pred desetimi leti je skoraj tisoč mladih Slovencev in Slovenk romalo na Svetovni dan mladih v Madrid. Samo iz dekanije Nova Cerkev jih je v Španijo na srečanje s papežem Benediktom XVI. odšlo trideset. Dvajsetletno dekle iz Vitanja je na pot vzelo svojo harmoniko, drugi pa smo obljubili, da bomo na instrument pazili in ga nosili po vročih španskih ulicah.

Nepozabno. Najprej v južnošpanskem mestu Cartagena, nato v Madridu. Nepozabno je bilo videti večjo skupino domačinov iz Cartagene, med njimi tudi upokojencev, ki jih je slovenska mladina pred cerkvijo sv. Fulgencija enkrat po večerni maši učila osnovnih korakov polke in valčka. Pa Cartagena z vidika zgodovine glasbe ni kar nekaj. Je eden izmed krajev, kjer se je rodil znameniti flamenko, ki je pesem, kitarska glasba in ples. Podobno kasneje v Madridu. Na osrednjem trgu Puerta del Sol se je nek večer največ ljudi zbralo okrog slovenske zastave in migalo ob zvokih slovenske harmonike, pa so tam blizu postavali tudi Brazilci, ki so na bobne igrali svoje prikupne ritme.

Nekaj let zatem sem bil v eni izmed štajerskih gostiln priča sorodnemu harmonikarskemu prizoru. Neki nadarjen mladenič je ob šanku spontano igral Avsenikove, Slakove, Lesjakove, nekaj domačinov je spontano pelo. Bilo je vroče, harmonikar se je precej znojil. V lokal je vstopila gospa, Srbkinja, ki živi v Sloveniji. Navdušeno je opazovala dogajanje, pozorno poslušala glasbo in petje, nato pa se prva spomnila in navzoče podučila, kaj je v takih trenutkih prav storiti. Vzela je prt, obrisala znoj s harmonikarjevega obraza, za njegov instrument pa zataknila dvajset evrov.

Nauk teh prizorov s slovensko harmoniko je zelo preprost: ljubi Slovenci, če hočete, da vas drugi narodi spoštujejo in imajo radi, najprej vi imejte radi sami sebe. Če vi veste, kaj ste, bodo to vedeli tudi drugi. Če vi ne veste, kaj ste in od kod prihajate, tega tudi drugi narodi ne bodo vedel. In še to: kdaj vam bo šele tujčeva tenkočutnost povedala, kako dragoceni ste v tem, kar ste.

Pred desetimi leti bi lahko v Španijo šli le s kitarami, ki jih ni težko tovoriti. Igrali in peli bi lahko le znane mednarodne duhovne pesmi, recimo John Brown je mrtev sred’ prerije obležal. Na Puerta del Sol bi se lahko usedli na tla in zapeli Dylanovo Knockin’ On Heaven's Door. Lepo bi bilo. Tudi to nepozabno.

V globalnem svetu je namreč pomembno obvladati nekaj globalnih manir. Krepost in veščina je, če na srečanju z drugimi narodi znamo zapeti pesmi iz skupnega svetovnega fonda, krščanskega in splošnega. Še lepše je, če druge narode presenetimo in se naučimo kaj specifično njihovega. Na primer, nekateri romarji iz novocerkovške dekanije smo se med dolgo avtobusno vožnjo na jug Španije naučili zaigrati in zapeti energično špansko pesem El Porompompero. Lahko si predstavljate, kako zelo smo ganili domačine, ko smo jim jo zapeli.

Toda če ob vsem tem skrivamo svoje ali se ga celo sramujemo, nismo storili nekega posebno dobrega dela. Danes je tako ali tako nevarno, da globalistični valjar pomendra, kar je majhnega in lokalnega. Poleg tega je moč znotraj posameznih skupnosti naleteti na ideologizirance, ki jim smrdi, kar je domače, ljudsko, tipično narodno. Majhno, lokalno, ljudsko je tako venomer pod pritiskom velikega, globalnega, umetelnega.

Ne rečemo, da je harmonika edinozveličavno znamenje slovenske kulture. Daleč od tega. Tudi Laibachov temačni bum-bum predstavlja slovensko kulturo. Je pa harmonika nekaj zelo našega. Spretni prsti pohorskega dekleta so pokazali, da se slovenski harmoniki celo v rojstnem kraju flamenka ni treba sramežljivo umikati v ozadje. Prt, s katerim je Srbkinja v oni štajerski gostilni obrisala potno čelo slovenskega harmonikarja, priča, kako te bodo cenili drugi, če se boš cenil sam.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno v reviji Ognjišče, julij 2021; foto: B.C.