Spet v šolski klopi

Ker do danes nisem imel interneta, sem nekaj zapiskov iz mojega dnevnika objavil za nazaj, za čas, ko sem bil skoraj deset dni na poti od Frankolovega preko Milana in Vica do Madrida. Šel sem skozi 4 dežele, 4 jezike, dva obredna sistema (rimski in ambrozijanski) in štiri klaretinske skupnosti, da sem pristal v peti. Do sem pa sem se vozil z vsem mogočim, razen s podmornico in kravjo vprego :)

V Madridu sem spet sedel v šolsko klop. Redna predavanja v programu permanentnega izobraževanja na pastoralnem inštitutu (v okviru katoliške univerze Salamanca) in še kakšna vmes. Četudi sem kaj, kar profesorji povedo, že slišal v času študija v Rimu, so danes, po skoraj dvajsetih letih, ušesa vendarle drugačna. Na primer: Profesor citira Rahnerja, češ da je med vernimi kristjani veliko nezavednega monofizitizma. Včasih je bila ta trditev akademsko zanimiva in na izpitu si jo lepo zdrdral. Danes, po 15 letih intenzivne pastorale, dokaj točno veš, kako monofizitizem zgleda pri pobožnih ženicah, kako pri oddaljenih kristjanih, kakšne zareze pušča v nasprotnikih vere. Ušesa so drugačna in nobene škode ni, če kaj istega ponovno slišijo.

Na simpoziju o družinski pastorali na jezuitski univerzi Comillas je bilo fajn slišati predavanje pomožnega škofa iz Barcelone (piše se Taltavull), ki je kot župnik veliko delal z družinami. "Družinska pastorala se dela tako, da se gre k družinam domov," je dejal. Sam je pripravo na krst izvajal pri mladih starših doma. Sčasoma je prišlo v navado, da so na tako pripravo povabili prijatelje in sosede. Tudi do dvajset ljudi je prišlo poslušat domačega župnika in se družit s starši novokrščenca. "Seveda, da to duhovniku vzame veliko časa. Vendar zakaj pa je duhovnik, če ne za takšne stvari!" je vzkliknil škof.