Na Martinijevem grobu

Ponedeljek, 8. oktober 2012, Milano

Milanska stolnica. Vstop vanjo kontrolira vojska. Vojaki so brez orožja, a za vsak slučaj pregledajo torbe. Krščanski spomeniki so možne tarče svetovnega islamskega terorizma.

V levi ladji pod križem Karla Boromejskega grob kardinala Martinija. Ganljivo, koliko ljudi tam moli in prižiga sveče. Tudi filipinski in južnoameriški priseljenci, ki najverjetneje niso brali njegovih knjig in komentarjev. To je tisto, ko ljudstvo "čuti" svetega moža.

Že včeraj pri nedeljskem kosilu je s patri klaretinci šla debata o ločencih v Cerkvi, o čemer je govoril Martini na smrtni postelji. Danes jo načenjava s Catjo, ki me spremlja po Milanu, še enkrat. Martini je dejal v smislu: Če Cerkev ločencem in ponovno združenim z novim partnerjem ne ve reči ničesar drugega kot to, da ne smejo k obhajilu, lahko kar zapre svoje duri. Razmišljava: Če ubiješ človeka, se pokesaš, si v zaporu, k obhajilu smeš. Če si kot duhovnik posilil tri ministrante, si kaznovan, se pokesaš, k obhajilu smeš. Če si se ločila, četudi te je partner prevaral ali pretepal, in če si potem našla drugega človeka, ki te ima rad in te ščiti, cerkvene razporoke z prvim partnerjem pa nisi dosegla, k obhajilu ne smeš. Ker si za razliko od zgoraj navedenih dveh - morilca in pedofila - grešnica, ki vztraja v grehu.

Bo držalo?