La Pedriza

ali Kako sem zagledal osla z zvončkom

Izhod s skavti Grupo Claret. Izvidniki in bobrčki ter nekaj popotnikov ob devetih na avtobus. Smer La Pedriza v gorovju Sierra de Guadarrama v verigi Sistema Central, ki izhaja iz Portugalske in ima zaključek severno od Madrida. Od avtobusa mimo krav in oslov (pozor! osli, frajerji, imajo zvončke okoli vratu) v gozd. Izvidniki se po nekaj sto metrih odcepijo in gredo po svoje. Po dobre pol ure hoje smo z bobrčki na cilju - nekakšna ravnina v bližini gorskega zavetišča. Vremenu se je strgalo, vsakih 15 minut sprememba: dež, sonce, sunki hladnega vetra.

Klanovci imajo svoj sestanek, pa ne morejo z menoj (čeprav bi lahko šli, lenuhčiči). Mahnem jo sam proti sedlu Collado de la Dehesilla (1460 m), slaba ura navzgor. Tam polno zlasti starejših planincev, obenem tudi gozdna meja. Potem sopiham desno navzgor v smeri vrha El Yelmo (1716 m). Zaidem v zanimivo skalovje, hrapavo, da ti hitro pobere kožo s prstov, zaobljeno, kot hlebci kruha ali v nebo štrleči debeli prsti, mahovito, da je zdrizasto pod teniskami. Rahlo dežuje, zato se ne odločim za plezanje po neprijetno spolzkih površinah. Raje malo nazaj in dol in spet v desno k še bolj zanimivim granitnim formacijam. Pridem na neke vrste greben, od koder se proti jugu, kakšnih 50 km vstran, vidijo znamenite štiri madridske stolpnice, štirje spomeniki neizmernega finančnega vzpona Španije izpred nekaj let. V smeri zahoda megla in festival mavric. Zdaj ena na oni strani sosednjega grebena, zdaj druga čez celo dolino. Zadaj v megli so dvatisočaki. Najvišji med njimi Cabeza de Hierro Mayor, visok 2380 m.

Pa kateri osel mi je zadnjič razlagal, da osrednja Španija nima resnih hribov? Aja, to sem bil jaz. Jaz, ki sem v Sloveniji pustil odlične, v samem Majšperku kupljene, Planikine gojzarje. Zdaj mi manjka samo še oni frajerski zvonček okoli vratu.

La Pedriza, 27.10.2012 galerija slik