Zmagali smo po besedi, pesmi, knjigi

Brižinski spomeniki (okrog l. 1000) in Dalmatinova Biblija (l. 1584).
Slovenska pisana beseda - eden izmed temeljev narodnega obstoja. (foto: B.C.)

Spoštovane gospe in cenjeni gospodje!

Slovenci ne praznujemo starodavnih bitk, kot jih praznujejo Španci in Srbi. Slovenci tudi nimamo prazničnega spomina na velike popotnike in pomorščake, kot ga imajo Portugalci. Slovenci nimamo svojih kraljev, ki bi jih lahko slavili kot ustanovitelje nacije, na način kot Madžari slavijo svojega kralja Štefana. Slovenci nimamo nikjer kakšne aleje slavnih in pomembnih prednikov, kjer bi se na enem mestu sprehodili mimo njih kipov in se tudi mi počutili zgodovinsko pomembne. Pravzaprav se glede naše preteklosti, glede naših minulih bitk ter glede naših vojskovodij in političnih voditeljev še najraje prepiramo. Imamo tako rekoč dar za prepiranje za nazaj.

Poskušajmo s celjskimi grofi. Morda nas od starodavnih politikov in bojevnikov še najbolj združujejo prav oni, katerih tri zvezdice na modri podlagi imamo v državnem grbu.

A že kar spočetka ni povsem jasno, zakaj točno imamo te srednjeveške plemiče tako visoko postavljene. Ker v njihovih posestih vidimo zametke slovenske državnosti? Ampak takrat je šlo za fevdalno posest, ne za državo - lahko ugovarjamo.

Ker smo očarani nad njimi, saj so kot spretni politiki obvladali prostor od avstrijskih Alp do Beograda? Tolike moči namreč ni imela ne prej ne pozneje nobena slovenska politika. Ob njih se tudi Slovenci počutimo malo imperialiste.

Ker so morda poskušali združevati Slovence v eno deželo? Ampak takrat slovenske nacionalne zavesti, kot jo razumemo danes, ni bilo - se glasi ugovor.

Zapovrh si tudi zgodovinarji niso niti povsem enotni, če Žovneško gospodo sploh lahko imamo za potomce Karantancev, torej za Slovence.

Skratka, tudi s celjskimi grofi se lahko znajdemo v slepi ulici, če v želji po povečanju narodnega ponosa in iz potrebe po utrjevanju politične zgodovine preveč stavimo na njih.

***

Pri politikih in bojevnikih nam ne gre.

Nekaj pa vendarle je, na kar smo Slovenci ponosni. Nekaj kar kot Celjani in Ljubljančani, kot levi in desni, kot verni in neverni vendarle praznujemo enotno in zares. To je naša kulturna tradicija; to so prazniki povezani z besedo, pesmijo, knjigo. Imamo jih kar tri. 8. februarja se spominjamo našega največjega pesnika Franceta Prešerna. Nato imamo 8. junija Dan Primoža Trubarja, spomin na moža, ki nam je dal prvo knjigo v domačem jeziku. Na kulturo, jezik in knjige se veže tudi Dan reformacije, ki ga praznujemo 31. oktobra.

Splošno je namreč sprejeto, da smo Slovenci skozi zgodovino preživeli:
- ne zaradi močne vojske – kot vojaki smo služili mnogim tujim gospodom;

- ne zaradi močnega gospodarstva in trgovine – ki ju nismo imeli, saj smo bili v večini kmetje;

- ne zaradi izjemnih znanstvenih in umetniških presežkov – te je ustvarjala soseščina z Benetkami in Dunajem na čelu;

- temveč smo preživeli zaradi ljubezni do jezika – zaradi kulture.

Slovenci smo se izkazali za zmagovit narod, je zapisal zgodovinar Jože Dežman. In zato je zelo napačno, kadar sami sebe dojemamo kot malo sivo miš sredi velike Evrope. Mi nismo mala siva miš, mi smo kolektiv zmagovalcev. Ohranili smo se in iz obrobnega naroda smo postali narod s svojo državo, ki je danes enakopravna članica zveze evropskih držav. Gre za veliko kulturno in politično zmago. Zlasti če pomislimo, da naša zmagovita bitka ni bila toliko v orožju, s katerim smo odgnali zdaj te zdaj one sovrage, kot v besedi, ki smo jo hranili v srcu in spočeli na ustnicah.

Ko torej Slovenci praznujemo besedo, knjigo in kulturo, praznujemo svojo najmočnejšo in najbolj imenitno silo. Silo, ki nas gor drži. Ta sila ni služila le za golo ohranitev jezika, temveč se je na dolgi rok pokazala kot izrazita politična in državotvorna sila. Slovenci smo ljudstvo knjige in v tem je naša moč preživetja.

***

Poglejmo v prihodnost.

Družboslovci pravijo, da bo XXI. stoletje stoletje globalizacije. Kulture, rase, življenjski slogi se bodo še bolj mešali in združevali kot doslej. Kaj pomeni globalizacija? Predstavljajte si: neko popoldne se trije fantje iz Celja, trije fantje iz Johannesburga v južni Afriki in trije fantje iz Tokia vsak na Japonskem tam, kjer so doma, odpravijo v kino. Kaj bodo šli gledat? Trenutno je velika možnost da zadnjega Hobita. Kako bodo oblečeni? Verjetno v teniske in kavboje ter kakšna jakna čez? Kaj bodo kupili pred vstopom v kinodvorano? Pokovko in Coca-Colo. Kaj bodo držali v levi roki? Svoj pametni telefon, po katerem bodo občasno brskali in brali sporočila.

To je globalizacija! Pred sto leti bi fantje v Celju, Johannesburgu in v Tokiu povsem drugače preživljali svoj prosti čas in bili oblečeni zelo različno, danes so si v tem osupljivo podobni. Samo še barva kože in oblika oči je ostala kot izpred sto let, njihov vzorec obnašanja in kulture pa je tako rekoč isti. Nekoč ločene in daljne kulture so danes vržene v isti lonec, v katerem nastaja neka nova vrsta juhe. Temu se ne da ubežati.

Globalizacija je dobra, ker povezuje svet. Nikoli človeštvo ni bilo tako, lahko rečemo, družinsko združeno, kot je danes. Globalizacija je slaba, ker z lahkoto briše lokalno kulturo in vzpostavlja eno in edino kulturo, ki je večinoma izhaja iz severnoameriškega potrošništva.

Vprašanje je na mestu. Bomo mali narodi, ki ne moremo tekmovati z ameriško globalno kulturo, sploh preživeli v času globalizacije? Slovenci smo šli skozi hude zgodovinske pretrese in ostali na svoji zemlji. Bodo zdaj kino, pokovka, Coca-Cola in kavbojke dosegle, kar niso dosegli naši sovragi – namreč, da nas odstranijo s prizorišča? Sliši se grozno.

Recept je tisti od zmeraj: nič te ne more vreči s tečaja, niti globalizacija ne, če boš imel rad svoj jezik in kulturo. Če hočemo obdržati svojo zmagovito linijo in ostati med narodi zmagovalci, ni druge kot spet vzeti v roke slovensko knjigo, zapeti slovensko pesem, držati se slovenskih ljudskih običajev. Negovanje domače besede je sila, ki je niti pekel ne premaga, kaj šele, da bi to zmogla globalizacija.

Hvala in čestitke vsem ob Prešernovem dnevu, slovenskem kulturnem prazniku!

* Branko Cestnik, Govor na osrednji proslavi občine Vojnik ob Prešernovem dnevu, 5.2.2015, v Novi Cerkvi.

Trebolle: Biblija iz Evrope, Koran v Evropo

Za tiste, ki ste se naveličali domačijskih marksističnih razlag o islamskem terorizmu ter o bližnjevzhodnem političnem in civilizacijskem vozlu; za tiste, ki ste siti gostilniških namigovanj, da so muslimani pač zahrbtni in nagnjeni k terorizmu, sem prevedel razmišljanje španske akademske avtoritete za ta področja. Julio Trebolle Barrera je upokojeni profesor Oddelka hebrejskih in aramejski študijev Univerze Complutense iz Madrida; bivši direktor Instituta religijskih znanosti na isti univerzi; član mednarodne komisije za izdajo Kumranskih rokopisov; .... Spodaj prevedeno razmišljanje je madridski profesor spisal vsled zadnjih pariških dogodkov in objavil na portalu Religión Digital; portalu, ki sicer beleži 3.000.000 obiskov mesečno.

Zaradi lažje orientacije sem „po uredniško“ dodal mednaslove.

-----------------------------------------------

Izvirnik La Biblia emigra de Europa. El Corán se asienta en ella http://www.periodistadigital.com/religion/opinion/2015/02/02/la-biblia-emigra-de-europa-el-coran-se-asienta-en-ella-iglesia-religion-dios-jesus-papa-obispo-sacerdote.shtml

Biblija iz Evrope, Koran v Evropo

Julio Trebolle Barrera

Evropa brez biblične in judovske korenine

Sveto pismo je nehalo biti evropsko in več ne predstavlja evropskega Zahoda. Bilo je zelo nemško v Lutrovem prevodu, zelo angleško v prevodu kralja Jakoba, zelo latinsko v katoliški Vulgati, zelo grško preko Bizanca, zelo slovansko v cirilici. Najprej se je selilo v Ameriko, kamor ga je Evropejec ponesel kot veliko knjigo kolonizacije. Ampak afroameriška populacija ga je sprejela kot veliko knjigo osvoboditve, v imenu katere je zahtevala svobodo zase. Podobno se je zgodilo tudi v apartheidski Južni Afriki.

Julio Trebolle Barrera

Sveto pismo se je preselilo na južno poloblo; v Južno Ameriko, Afriko in Azijo. Za razliko od sekularizirane Evrope ima ondi nesporno veljavo. Proces sekularizacije je po Diltheyu startal z verskimi vojnami v XVI. in XVII. stoletju. Nazadnje se je sekularizacija pretvorila v napredujoče razkristjanjanje, ki pa je – tako zgodovinar religij Guy Stroumsa – bilo pospremljeno oz. je sledilo de-judaizaciji Evrope.

Vzroke /za de-judaizacijo/ gre iskati v rasizmu, četudi ne zgolj v njem. Rasizem je nezakonsko dete modernosti, ki se sicer razglaša za univerzalno, a za zaprtimi vrati hoče reševati svojo identiteto in privilegije pred vdorom neciviliziranega tujca.

Podcenjevani islam

Vrnimo se sto let nazaj in poglejmo, kako smo prispeli do sem. Nastopila je Velika vojna, ki je bila bolj evropska kot svetovna. Prišlo je do sesutja turškega cesarstva in s tem tudi do sesutja arabskega sveta. Sionistični judovstvo je sanjalo o vzpostavitvi „judovskega ognjišča“ v Palestini - zasnova bodoče države Izrael. Mislili so, da bosta edini oviri judovska in muslimanska religija. Judovska, ker so se pravoverni Judje upirali ideji, da bi laiki ustvarili izraelsko državo in bi s tem prevzeli poslanstvo, ki pripada prihodnjemu od Boga poslanemu Mesiji. Muslimanska, ker bo islam nasprotoval judovski državi na islamskem ozemlju.

Zanimivo je, da so ti sionisti, podobno kot mnogi razsvetljenci tiste dobe, mislili, da bosta obe religiji zaradi močnih vetrov neustavljive modernosti kmalu zamrli. Evropski intelektualci, zlasti v protestantskih deželah, so verjeli, da se bo obdržalo in iz Evrope izžarevalo edinole krščanstvo v obliki visoke etike praktičnega uma.

A v brk tem pričakovanjem je že sam obstoj islama trčil ob evolucionistično pojmovanje zgodovine in religije, ki je inherentno historičnemu pozitivizmu. Za enciklopediste in Hegla je bil islam obrobni in zapozneli produkt, ki je nastopil ob nepravem času za krščanstvom; slednje je namreč pomenilo pomemben korak zgodovine na poti k razsvetljeni modernosti.

Kakor koli, dejstvo je, da islam ni nič manj kot krščanstvo zakoreninjen v abrahamski veri, v stari semitski kulturi in v grško-bizantinski kulturi. Je pa islam sledil svojo razvojno linijo, vzporedno Zahodu. Vse to postavlja pod vprašaj ekskluzivnost zahodnega modela, kot edinega dediča klasične pa tudi judovsko-krščanske tradicije.

Abrahamske religije: protagonizem namesto napovedanega izginotja

Zdelo se je, da bo presenetljivo širjenje marksizma iz Evrope na druge celine dalo prav tistim, ki so napovedovali izginotje religij. Zaradi tega prepričanja smo Evropejci doživeli padec berlinskega zidu kot najbolj nepričakovan in najbolj odločilen dogodek naše novejše zgodovine. Ena izmed posledic tega padca je bila, majčkena a pomenljiva, da je UNESCO začel uporabljati izraz „religija“, katerega rabo /v UNESCO-vih dokumentih/ je poprej sovjetska velesila preprečevala z vetom.

Vendar se je v islamskem svetu, pa tudi iz globalne perspektive, najbolj pomenljiva sprememba zgodila z iransko revolucijo. Slednja je pomenila vrnitev religioznega v njegovi najbolj fundamentalistični inačici. Iranska revolucija je pomenila, da je razredni boj zdaj zamenjal spopad religij in kultur na svetovni ravni. Dejstvo in sarkazem zgodovine je, da sta obe religiji, ki bi morali izginiti, danes v glavnih vlogah v bližnjevzhodnem konfliktu. To je najbolj divji in najbolj kronični konflikt, vpričo katerega je Evropa, stara kolonialna sila, potisnjena na rob, ameriška velesila pa v stanju nezaslišane zmedenosti.

Šiitska teologija: od mistike do politične akcije

Mnogi razumejo teologijo kot nekaj, kar razpravlja o spolu angelov. Vendar politična teologija včasih pripravi spremembe politične oblasti. Iranska revolucija iz l. 1979 se je poprej kovala v šiitskem teološkem preporodu, ki se je dogajal v mestu Nadžaf ob grobu Imana Alija, romarskem središču iraških šiitov. L. 1963 je ajatola Teleqani na novo interpretiral enega izmed temeljnih pojmov sufizma – pojem „fana“. „Izničenje jaza v Bogu“ je pretvoril v dejanje mučeništva v boju proti iranskemu šahovemu režimu. Islamska mistika je bila tako postavljena v službo boja za islamski družbeni red.

Bitka za Nadžaf med vojno v Iraku l. 2003.
V ospredju ameriški vojak, v ozadju  mošeja Imama Alija - glavno šiitsko svetišče.
(vir: nytimes.com) 

Stoletja mističnega kvietizma /počivanja v Bogu oz. duhovne pasivnosti/ in samobičanja na občasnih spokornih procesijah so v nekaj letih dala prostor političnemu aktivizmu, ki ni imel zadržkov do zatekanja k nasilju. Religijski pojavi so običajno daljnosežni in se izražajo v simboličnem jeziku, ki ga profani ljudje niti ne razumejo niti cenijo. Zato se zgodi, da so včasih tajne službe, novinarji pa tudi zgodovinarji med tistimi, ki zadnji sprevidijo. To danes na žalosten način dokazuje nenaden nastop Islamske države, ki pa je le vrh ledene gore.

Radikalizacija islama in odziv Evrope

Prva generacija muslimanski priseljencev je prišla v Francijo in Veliko Britanijo iz njunih kolonij, v Nemčijo iz Turčije. Na začetku z integracijo ni bilo posebnih težav. Treba je priznati, da so se tudi naslednje generacije v glavnem dobro in učinkovito vklopile. Četudi je šlo samo za jezik in navade dežele, ki jih je sprejela. Preko jezika in navad so bili deležni svoboščin in napredka, ki jih v svojih izvornih deželah ne bi bili. Toda mlade muslimane iz predmestij evropskih velemest je udarila kriza in ni čudno, da se čutijo nagovorjene od slogana „islam je rešitev“. Kolikor bolj radikalno je sporočilo, toliko bolj privlači.

Vendar radikalni islam, ki bi se rad vrnil k čistosti začetne islamske države, podžiga spopade med različnimi islamskimi veroizpovedmi. Ti medsebojni spopadi so bolj nasilni od atentatov na vse, kar predstavlja Zahod. Kakor so nekoč nekaj podobnega povzročile verske vojne v Evropi, lahko tudi trenutna vojna med suniti in šiiti pripelje do razočaranja /nad religijo/ in do opuščanja islama med širokimi sektorji arabske populacije.

Ob vsem tem bi morala Evropa spoznati, da je zanjo v igri več tveganj in ne le ekonomsko kot prvo med njimi. Evropa ne more narediti koraka nazaj v svojih vrednotah (zlasti glede svobode izražanja), ki so vrednote Splošne deklaracije človekovih pravic. Ne more z zakoni omejevati svobode izražanja, četudi bi v pogojih planetarnega sobivanja bila potrebna večja zadržanost v norčevanju in blatenju oseb in simbolov. V tem smislu je karikatura preroka Mohameda bolj neposrečena kot nespoštljiva.

Čas za mir in neizogiben prispevek islama

Na manifestaciji v Parizu je v prvi vrsti hodil izraelski premier B. Netanjahu, saj so bili še enkrat Judje med glavnimi žrtvami terorističnega napada. Hodil pa je tudi palestinski predsednik M. Abbas. Izraelsko-palestinski konflikt je že sedemdeset let nekako povezan z vsem, kar se zgodi v arabskem svetu in na Zahodu. Prišel je čas, da ta konflikt zares ustavimo. Drugače bo veriga žalitev in maščevanj vse večja ter bo pripeljala do novih terorističnih napadov. Svoj čas je Arafat izgubil vse priložnosti za mir, vendar Izrael lahko danes opušča priložnosti, ki so boljše od onih, ki jih bo prinesla prihodnost.

Prišla je tudi ura, da zmerni muslimani, ki so ogromna večina v milijardnem muslimanskem svetu, odločno dvignejo glas proti popačenju islama. Ter da na učinkovit in prepričljiv način razgalijo in od sebe odrinejo skrajneže in tiste dobro poznane centre moči, ki jih usmerjajo in financirajo.

Iraške krščanske deklice
(vir: syrianfreepress.wordpress.com)

Na Bližnjem Vzhodu se izvaja čiščenje, ki bi ga lahko imenovali etnično, če ne bi bili kristjani v Iraku in Siriji enako Arabci kot so Arabci tamkajšnji muslimani. V nekaj mesecih bi lahko bila izbrisana dvatisočletna navzočnost milijonov kristjanov, ki so na teh koncih od vedno bogatili družbo. V zadnjih letih je UNESCO sponzoriral katalogizacijo knjižnic krščanskih samostanov in cerkva v Siriji in Iraku z namenom, da bi ohranil rokopise velike zgodovinske vrednosti. Verjetno so od vsega ostali le katalogi, če so jih le kristjani odnesli s seboj v izgnanstvo v bližnje države ali na Zahod.

Sveto pismo je od Galileja naprej doživljalo nenehno hermenevtično reinterpretacijo, preko katere je kljub nekaterim fudamentalističnim izpadom ohranilo živo moralno in versko sporočilo. Ob tem Sveto pismo ni izgubilo sposobnosti, da razlaga družbo, vključno moderno družbo.

Interpretacija Korana in islama bi prav tako morala sprejeti izziv zgodovinske kritike in izziv soočenja z vrednotami modernosti ter splošnih človekovih pravic. Dejstvo je, da so krize, ki jih živimo danes, tako velike in osupljive, da bi morala enotnost, ki jo je priklicala pariška manifestacija, postati enotnost celotne družbe brez izjem. Združiti se morajo neverni in verni, judje, kristjani in muslimani.

Vatikanski list o zmagi Sirize

Mesar: "Ostani v evru!"
Volk: "Pojdi iz evra!"
(karikatura s spleta)

Na veliko zmago Sirize v Grčiji se je brž odzval uradni vatikanski dnevnik L'Osservatore Romano. Podajam prevod komentarja, ki ga je podpisal Mario Benotti, ugledni "poliedrični novinar" in "strokovnjak za komunikacijo Svetega Sedeža". 
Morda bo koga presenetilo, da vatikanski list Ciprasovo zmago vidi kot "priložnost za Evropo", kot "širjenje socialnega prostora", kot možnost za gesto solidarnosti do Grčije v obliki prestrukturiranja dolgov, kot priložnost za žlahtno politiko, ki še posluša človeka, in za ekonomijo, ki ni sužnja financ,... V ozadju je čutiti socialno noto, ki je značilna za papeža Frančiška. Obenem pa vatikanski list seveda ne naseda ploskemu levičarskemu populizmu, ne zagovarja povečanja davkov, poziva pa k veliki politični odgovornosti.
Preberite....

---------------------------------------------------------------------------------------------------
- Izvirnik Il greco e l’Europa (na tretji strani): http://vaticanresources.s3.amazonaws.com/pdf%2FQUO_2015_020_2701.pdf

Po volilni zmagi Aleksisa Ciprasa
Grk in Evropa

Mario Benotti
L'Osservatore Romano, 26.-27. 1. 2015


Po zmagi Sirize na grških volitvah se v Evropi zagotovo odpira novo poglavje, ki kot reakcija na politiko varčevanja gre v širjenje socialnega prostora. Kolikor bolj evropski državljani zahtevajo biti dejavni ne glede na tržno logiko, toliko bolj je na politiki, da sprejme pobude, ki prihajajo iz družbe. Kar bi prišlo prav – in to se zdi, da je sporočilo iz Aten – je nova ideja Unije, ki mora začasno dati na stran probleme skupne valute, njenih učinkov, trgov in varčevanja. Gre za alternativno vizijo, ki je pragmatična in ne slepo verujoča. Ta vizija zmore ponovno resno premisliti vlogo Evrope kot vzornice demokracije in človekovih pravic. In če smo pozorni, je lahko ta trenutek krize – od grških volitev naprej – priložnost za Evropo, da ovrednoti svoje posebnosti in investira v različne sektorje kot: realna ekonomija, raziskave, razvoj, kultura.

Zdaj je na vrsti Aleksis Cipras, da s svojimi predlogi prvi stopi do Bruslja in do različnih vlad evroobmočja. S strani evropskih vlad pa bi lahko prišla velika gesta solidarnosti do atenske vlade, če bi vsled pametnemu pogajanju pristale na prestrukturiranje dolga. Slednje bi seveda moralo biti pospremljeno s programom notranjih reform na ekonomskem in administrativnem področju (kot se je postopalo s Poljsko l. 1991 in še nekaterimi državami v razvoju). Položaj Grčije pravzaprav ni osamljen. Marsikatera evropska država lahko zdrsne v „dolžniško past“. Da se izognemo temu tveganju, je treba okrepiti realno rast in si znotraj evroobmočja domisliti nekaj konkretnega za poživitev socialne razsežnosti. V pričakovanju prihodnjih odločitev si je mogoče predstavljati rojstvo pravcatega Skupnega evropskega konzilija /it. Consiglio europeo congiunto/, v katerem bi se lahko zbrali predsedniki držav, predsedniki vlad, ministri za gospodarstvo in za socialne zadeve ter določili poti za večjo rast zaposlenosti. To bi bilo omizje, ki bi imelo možnost hitrih odločitev v prid podpre tistim sektorjem, katerih glavni cilj je ustvarjanje novih delovnih mest.

V rezultatih grških volitev je torej potrebno razbrati priložnost za Evropo. Priložnost, ki je ne smemo zgubiti in ki bo zares priložnost, če bo pospremljena z veliko politično odgovornostjo. Rasti ne spodbujamo s povečanjem davkov. Potrebne so javne investicije v polje raziskav in inovacij; potrebno je najti načine, da šibke države realizirajo investicije v smislu kakovosti in ne količine financiranj. Ob tem je potrebna prenovljena vloga Evropske banke za obnovo in razvoj ter Evropske centralne banke. Vse to pomeni ustvarjati delo, kar je najvišji izmed političnih izzivov. Pomeni pa tudi krepitev demokracije, ko opustimo „financiarizacijo“ ekonomije /it. “finanziarizzazione” dell’economia/, ki je ustvarila in še ustvarja hude neenakosti.

Ponovno odkritje in vrednotenje resničnega projekta za Evropo lahko torej krene z juga, če bodo ustvarjeni pogoji za določanje strategije integralnega razvoja in če bo potrjena osrednja vloga politike v odnosu do tehnokratske spirale.

Križ v Dresdnu

Nemška Hirošima

Nikoli ne bom pozabil tistega zimskega večera l. 2003 v Dresdnu. Z globokega brandenburškega podeželja smo se katoliški farani iz Elbe-Elster okrožja v dveh kombijih spustili na Saško in šli v opero. Pa ne v osrednjo dresdensko Semperoper, ki je ena izmed najimenitnejših opernih hiš na svetu, temveč v manj ugledno, a še vedno kakovostno Staatoperette. Gledali smo komično priredbo Prodajalke vijolic v saškem narečju. No, jaz sem gledal, ostali pa so dialekt tudi razumeli in se za razliko od mene režali do solz.

Tisti večer je imel luči (od zunaj smo videli Semperoper, videli smo slavno VW-jevo stekleno tovarno, nasmejali smo se) in imel je senco. Že prej pa tudi ta večer me je kot tujca kar nekaj ljudi poučilo, da je bilo februarja l. 1945 to mesto hudo zbombardirano. Zavezniki da so ga v tridnevnem napadu porušili in zažgali. Ubitih od eksplozij, v ognju upepeljenih ter v dimu zadušenih da je bilo najmanj 25.000 ljudi. Nekateri trdijo, da jih je bilo ubitih nad 100.000, saj je bilo v mestu ogromno neprijavljenih beguncev. To so mi rekli. Za ta vojni dogodek sem seveda vedel. Nisem pa vedel, kako čustveno pomemben je za sodobnega vzhodnega Nemca.

Dresden l. 1945
Deutsche Fotothek/Walter Hahn (vir: spiegel.de)

Dresden je, kot ga je imenoval angleški zgodovinar Alexander McKee, „das deutsche Hiroshima“ – krvni davek za svetovni mir mimo vojaške logike.

Je Pegida neo-naci?

Januarja l. 2015 je Dresden na naslovnici svetovnih medijev. Zaradi porasti neonacizma in rasizma, pravijo mediji. Dresden je namreč središče gibanja PEGIDA (Patriotische Europäer gegen die Islamisierung des Abendlandes). „Domoljubni Evropejci proti islamizaciji Zahoda“ vihtijo nemške zastave, se razglašajo za anti-komuniste, anti-naciste, anti-islamiste. Menda so zgolj zaskrbljeni zaradi naraščajočega verskega fanatizma na nemških in evropskih tleh. Ker jih mediji obravnavajo kot neo-naciste, so razglasili vojno z mediji. Imenujejo jih „Lügenpresse“, po slovensko „laži-tisk“.

Vojna tisk vs. gibanje in gibanje vs. tisk je v polnem teku, zato je težko razbrati, za kaj točno pri Pegidi gre. Je Pegida res neo-naci? Kakorkoli obračaš, njen prvi voditelj se je nekoč slikal s hitlerjevskimi brki. Z druge strani: gre verjeti medijem, ki, vemo, kako revolveraško hitro znajo lepiti etikete „fašist“, „nacist“, „ksenofob“, „homofob“ na vsakega, ki ni znotraj njihove „politično korektne“ razlage sveta in vesolja?

Ena izmed mnogih karikatur na račun Pegide (vir: Facebook).

Pacient. „Imam nekaj na križu, odkar pogosteje hodim na proteste.“

Zdravnik: „No, pa poglejmo, kje se zatika!“
(Besedna igra: „haken = zatikati“ - „hakig = kljukasti“)

Kakorkoli, hitro medijsko etiketiranje je že dobilo klofuto. Študija politologa Hansa Vorländerja z univerze v Dresdnu je namreč pokazala, da je le četrtina članov Pegide ostro proti islamu in tujcem. Ostali ne gredo na Pegidine proteste toliko zaradi rasizma kot zaradi upora proti politični eliti. Povprečen Pegidin protestnik je dobro izobražen in materialno urejen 48-leten moški iz Dresdna in okolice ter ni pripadnik nobene religije. Ne gre torej za socialnega obrobneža in fašistogledega nasilnika z nizkim IQ, kot so najprej napeljevali mediji (in kot napeljuje priložena karikatura).

Ateisti, ki visoko dvigajo križ

L. 2003 je bilo po besedah tam delujočih sobratov klaretincev na Brandenburškem in Saškem okrog 80% nekrščenih. Ponekod precej preko tega procenta. V zadnjih letih se število nekrščenih oz. akonfesionalnih počasi zmanjšuje. Še vedno pa lahko govorimo o veliki premoči ateističnega svetovnega nazora med ljudstvom. Častitljivi pater Peter Schütz mi je takrat razložil, da je toliko ateizma povezano s prusko mentaliteto. Ko si Prus nekaj zabije v glavo, pri tem vztraja do konca. Tudi ko vstopi v komunistični sistem. V drugih socialističnih deželah je bil ateizem bolj oportunistične narave (če si ateist - si lahko učitelj, miličnik, direktor firme, novinar), pri Prusih pa stvar doslednosti (če si ateist - si ateist pa pika).

En podatek in ena podoba me kot kristjana vznemirjata, ko dandanašnji internetno surfam po Dresdnu in okrog. Vzhodna Nemčija je statistično najbolj ateistično območje v okolju zahodne civilizacije. Pegidaši so večinoma (73%) neverni ljudje. Eden izmed simbolov, s katerimi mahajo, pa je križ; natančneje, nemška zastava v obliki križa.

„Ko vidim rdeče-črno-zlati visoko vzdignjeni križ, se zgrozim,“ je izjavil evangeličanski škof Christian Krause, svoj čas predsedujoči Svetovni luteranski zvezi. Ter dodal, da naj bi Pegidin križ sicer pomenil neke vrste simbol nemške krščanske identitete, ki da jo pegidaši branijo. „Ne vedo, kaj branijo,“ zaključi škof.

Križ na Pegidinih shodih
(vir: stern.de)

Križ - zlovešče znamenje?

Če sem hudo črnogled, lahko v dresdenskem „rdeče-črno-zlatem visoko vzdignjenem križu“ vidim vzporednico z norveškim množičnim morilcem mladih Andersom Breivikom. Tudi on je govoril o obrambi evropske identitete v imenu krščanstva in se navdihoval pri simbolu križa ter pri vitezih križarjih. Na strani 1307 svojega manifesta Breivik piše: „Jaz in še veliko drugih, kot sem jaz, nimamo nujno osebnega odnosa z Jezusom Kristusom in Bogom. Mi namreč verjamemo v krščanstvo kot kulturno, družbeno, identitetno in moralno platformo. To nas dela kristjane.“

Krščanstvo torej kot kulturna platforma, kot mega faza heglijanskega duha, kot zgodovinsko nujna ideja, kot mi-nismo-islam, kot tehnično najboljši imunski sistem za zahodne nacije,.... povejmo naravnost, krščanstvo kot platforma za brutalnost.

Če sem manj črnogled, lahko v dresdenskem „rdeče-črno-zlatem visoko vzdignjenem križu“ vidim prav posebno zagato – zagato identitete. Tokrat ne krščanske identitete, o čemer nas tolikokrat boli glava. Tokrat zagato tiste identitete, ki naj bi zrasla na pogorišču krščanstva. Nekateri otroci post-krščanstva, kar vzhodni Nemci par excellence so, se v lastnem svetu več ne znajdejo. Za povrh ne verjamemo več svojim prerokom. Nemalo Dresdenčanov je tisk razglasilo za laži-tisk. Kako dvolična zna biti zahodnjaška antifašistična človekoljubnost, Dresdenčani nenazadnje vedo, čeprav niso smeli vedno povedati na glas, vse od februarja 1945.

Je dresdenski križ zlovešče breivikovsko znamenje, zgolj priložnostna provokacija ali sredi ateističnega ozemlja nič manj kot znanilec novih poti do krščanstva bomo videli v prihodnje. Ostanimo pri ugotovitvi, ki jo je za iskreni.net zapisal Blaž Karlin: „Zdi se, da običajni državljani Evrope, ki so bili vzgojeni in zrasli z idejo narodne države, le s težavo prenašajo izzive, s katerimi jih sooča neosebna globalizacija in ignorantski multikulturalizem. Vera, v kolikor ne gre za njene civilizacijske in družbene izpeljave, danes pri tem ne igra kaj dosti vloge, kvečjemu je zlorabljena.“

Nemci – vodilna nacija

Nikoli ne bom pozabil tistega zimskega večera l. 2003 v Dresdnu. Pa ne le zaradi Prodajalke vijolic, temveč zaradi velikega lonca kuhanih klobas, par hlebov kruha ter dveh zabojev piva, ki so skupaj z nami pripotovali v Dresden. Večerjo smo si privoščili kar na parkirišču pred ono kulturno ustanovo. Dvomil sem, če so to res Nemci. Kruh in klobasa v eni roki, pivo v drugi, tik preden bomo dobesedno mastnih rok vstopili v pevski hram. „Preveč domače za nemško raso,“ sem si šepnil. „Ali pa moram popraviti svoje predstave o Nemcih.“

Nemci so vodilna nacija. Demografsko. Gospodarsko. Politično. Socialno. So prvaki v multikulturnosti. Bodo to ostali? Kaj bo z Evropo, če ne bodo? Ter kaj bo s križem, če se bo še pojavljal na takšnih in podobnih demonstracijah?

Povezave:
- Spiegel-ov članek o številu žrtev zavezniškega bombardiranja Dresdna: http://www.spiegel.de/einestages/bombenangriffe-auf-dresden-1945-a-947951.html

- Alexander McKee, Nemška Hirošima: http://www.amazon.de/Dresden-1945-Das-deutsche-Hiroshima/dp/355203529X

- Raziskava dresdenske univerze o pegidaših: http://tu-dresden.de/aktuelles/news/Downloads/praespeg

- Breivikov psevdo-križarski manifest: http://www.deism.com/images/breivik-manifesto-2011.pdf

- Blaž Karlin o Pegidi: https://iskreni.net/druzba/aktualno/165610-pegida.html

Kršenje druge in pete ter prepoved čemenja

Berlin, Hiša Enega - načrtovano skupno svetišče treh monoteizmov.

(tagesspiegel.de)

Jaz sem Charlie Hebdo

Dekalog, oz. katoliška katehetska inačica slednjega, kot drugo za vse večne čase zabetonira „ne skruni Božjega imena!“, kot peto pa „ne ubijaj!“.

Pariški morilci so kršili obe. To je očitno za peto. Ubijali so in so ubijalci. Nobenega opravičili nimajo. Ampak kršili so tudi drugo. V hipu ko so z ubijalskim orožjem v rokah vzklikali „Alah je velik“, so žalili Alaha (Boga).

Ubijanje v imenu Boga je dvakrat demonsko: ker je ubijanje in ker umore pripiše Bogu. To je skrunjenje Božjega imena. Bogoskrunitelji pridejo po Danteju v sedmi krog pekla, kjer so tudi ubijalci. Nič kaj lepi obeti sodnega dne za tri pariške teroriste, ki so oboje. Borili so se proti karikaturam, bili pa sami največja karikatura.

Nova zaveza ni naivna. „Pride celo ura, ko bo vsak, kdor vas umori, mislil, da opravlja bogoslužno daritev,“ napoveduje Jezus (Jn 16,2). To so storili v Parizu: ubijali in mislili, da služijo Bogu. Popolna deformacija verskega čustva, običajno ji rečemo „verski fanatizem“, je konstanta v zgodovini religij. Proti njej se bojujemo z orodji srca (molitev in askeza) ter razuma (teologija in kateheza). Verski fanatizem preprečujemo tudi z religijsko disciplino oz. s skrbjo za pravovernost, ki jo izvajajo za to zadolženi (v katolištvu na lokalni ravni vsak škof, na planetarni ravni papež in Kongregacija za nauk vere).

Da ne bo dvoma! Jaz sem Charlie Hebdo. Kajti če kje obstaja kakšen bog, ki naroča ubijanje karikaturistov, ker so karikaturisti, sem zagotovo raje ateist kot služabnik takega boga.

Jaz nisem Charlie Hebdo

Jaz nisem Charlie Hebdo, ker ne žalim muslimanov.

Vprašanje je na mestu in velike poročevalske hiše (CNN npr.) so ga postavljale že na dan atentata. So šli karikaturisti predaleč? Prevedeno v katoliško-katehetsko govorico: Je drugo zapoved kršilo tudi uredništvo lista Charlie Hebdo, ko je z veliko ležernostjo karikiralo religije in Boga? Vendar, ali lahko anarho-liberali in ateisti sploh kršijo kakšno od Božjih zapovedi, ko pa Boga ne priznavajo? Za religioznega človeka je pljuvanje po religiji boleče, ker ga osebno prizadene. Kljub temu ne more od ateista pričakovati, da bo imel „feeling“ za religijsko doživljanje. Je pač „a-theos“, brez-božnež.

So torej pariški karikaturisti skrunili Božje ime? So. A tega niso vedeli. Ker ne poznajo Boga. A to, da so neverni, je le delno opravičilo. Če ne „vidijo“ Boga, religioznega človeka gotovo vidijo in točno vedo, kaj ga žali. Če ne priznavajo druge Božje zapovedi, bi vendar morali imeti občutek za mero in okus. Pa tudi praktični politični občutek, ki pravi, naj se na karbid ne pljuva, oz. naj se razdraženih in agresivnih ljudi dodatno ne draži in spodbuja k agresivnemu vedenju (npr. zaradi novega Čarlija H. te dni v Nigru že štejejo zažgane cerkve in mrtve ljudi).

Osredotočimo se na žalitev. Imamo dvoje tehtnih glasov:

- Papež Frančišek, na letalu za Šrilanko: „Če bi moj prijatelj užalil mojo mater, bi ga udaril. To je normalno. Ne smemo izzivati in žaliti vere drugih.“

- David Cameron, angleški premier, v intervjuju za CBS: „Sem kristjan. Če bi kdo rekel kaj žaljivega o Jezusu, bi bil užaljen. Vendar v svobodni družbi nimam pravice do maščevanja.“

Frančišek da poudarek na nesprejemljivost žalitve in da žalitev užaljenega navaja k agresivnemu odgovoru. Cameron da prednost neodrekljivi svobodi. Rešitev je v preseku: bodimo svobodni, a ne žalimo drugačemislečih. Tudi ko jih obravnavamo z orodji satire, imejmo mejo.

Umetnost sredine – ah, ti nedosegljiva!

Jaz sem kristjan

Sem kristjan. Kje je zdaj moje mesto? Spopad Islam – Razsvetljenstvo, jaz pa opazovalec iz fotelja?

Zdi se namreč, da se spopadata dva, ki drug drugemu nista nič, meni pa sta oba brata. Musliman je moj brat po monoteistični religioznosti, razsvetljenec (tudi če ateist) je moj brat po moderni civilizaciji. Z muslimanom si deliva starodavno Abrahamovo hrepenenje, z razsvetljencem sva po drugi svetovni vojni skupaj gradila evropske sanje o miru in napredku.

Odnos do brata razsvetljenca, vemo, je težak. On je v zadnjega pol stoletja vzpostavil intelektualni monopol, jaz sem sekundaren, tih, plah, ves čas česa kriv. Ko se on vzdigne nad mene in paca po mojih svetih ikonah (podgana v Marijinem naročju, zažgani križ nad klifom,...), sem vedno znova v izgubljenem položaju. Brat razsvetljenec se je ustoličil v medijih in državnih službah. Ti in te bi me lahko vzele v bran, pa me ne. Če sem preglasen, sem spet kriv (Delo), kriv (Dnevnik), kriv (Večer),....

Potem z Jutrovega privrši brat musliman in čelno trči v dotični monopol. Spopad je spet okrog ikon. Kjer smo bili kristjani tiho, muslimani niso. Ko oni branijo pravico do nedotakljivosti svojih svetih stvari (do neupodabljanja Preroka in Boga, če smo natančni), tudi nam zraste ponos, ki smo ga že skoraj izgubili.

Skušnjava je, da bi se kristjan usedel v fotelj in s kokicami v roki užival v predstavi. Razsvetljenec, ki je postavil nad tisoč diagnoz o „zaostali religiji“, a zdaj nima idej, kako z religijo! Ha, ha ha,.... Razsvetljenec, ki se ne zanaša več na razum, pač pa na golo politično in medijsko premoč (npr. 100 krat večja pozornost Parizu kot Nigeriji, čeprav v Nigeriji istočasno 100 krat več nedolžnih žrtev istega terorizma)! Fej in fuj! Razsvetljenec, ki bo na koncu zadeve rešil na „edini rešljiv način“: tako, da bo pripel bombe pod krila svojih supersonikov in tam doli v puščavi zbombardiral vse, kar se zbombardirati da. Blefer!!!

Jaz sem Charlie Hebdo. Jaz nisem Charlie Hebdo. Jaz sem kristjan. V tej hudi uri ne bi smel čemeti v fotelju.

Kaj dogaja na mostu med rockom in vero?

Album Horses, ki ga je izdala Patti Smith leta 1975, je menda prvi punkovski album v zgodovini. Prva pesem ima naslov Gloria in njene prve besede se glasijo: »Jezus je umrl za grehe nekaterih, ne za moje.« Prva beseda prve punk plošče je torej »Jezus« (Gloria - YouTube). Gibanje punk, ki je v Slovenijo udarilo leta 1977 s Pankrti, se tako rekoč še v zibelki »spopade« z Jezusom.

Patti Smith (mtv.it)

Sinéad O'Connor, irska alternativna rokerica, je leta 1992 na nekem tv-šovu zapela verz »zaupamo v zmago dobrega nad zlom«, istočasno dvignila fotografijo papeža Janeza Pavla II. in jo raztrgala. »Bojujte se proti pravemu sovražniku,«je zaključila. Škandal ena a (Sinéad raztrga papeža - YouTube).

Papež Pavel VI. je leta 1976 zapisal, da je »prepad med kulturo in evangelijem brez dvoma drama naše dobe«. Obe – Patti Smith in Sinéad O'Connor – ter mnogi njima podobni, so ta prepad uprizorili v soju žarometov na odrih širom sveta. Mladež jih je oboževala in jemala za zgled.

Vsak prepad med dvema stranema kliče po mostu in to velja tudi za prepad med alternativno kulturo in vero. Morda je kot prvi dotični most postavil eden največjih rokovskih bendov vseh časov – U2. Ta ni nikoli skrival svoje religioznosti. Morda je most utrdil Bob Dylan – sicer rojen judovskim staršem, a kritičen do vsake »organizirane religije«. Dylan je l. 1997 v Bologni pel vpričo papeža Janeza Pavla II. na shodu katoliške mladine, kasneje pa se tudi »uradno« spreobrnil v krščanstvo (Bologna 1997, Knockin' on Heaven's Door - YouTube).

Bob Dylan in Janez Pavel II. l. 1997 v Bologni (reuters.com)

Kakorkoli že, danes punkovska primadona Patti Smith občuduje papeža Frančiška. Leta 2013 je na t. i. »vatikanskem« božičnem koncertu z lesenim križcem okrog vratu zapela tako svojo veleuspešnico Because the Night kot Sveto noč (Božični koncert 2013, Because the Night - YouTube). »Žlehtna« Sinéad O'Connor pa je leta 2007 izdala album z naslovom Theology (Teologija), v katerem se srečamo s prijetno liriko svetopisemskega navdiha. Bojevita Irka je lani posnela pesem Take Me To Church (Pelji me v cerkev), kjer poje: »Pelji me v cerkev, / naredila sem veliko slabega, ki boli, / pelji me v cerkev, / ampak ne v tako, ki boli, / kajti v taki ni resnice« (Take Me To Church - YouTube).

Ponekod prepad še zeva, drugod po mostu med vero in alternativno kulturo teče zanimiv promet.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodnik v tedniku Družina.

Reforma Cerkve – začeti pri sebi in govoriti odkrito

Papež Frančišek je tik pred Božičem naštel 15 bolezni vatikanske kurije. In še enkrat urbi et orbi (mestu in svetu) sporočil, da z reformo Cerkve misli resno. Tako zelo resno, da bo najprej začel pri sebi in pri v svojem neposrednem delovnem okolju, ki je vatikanska kurija. To je tudi najbolj pravilno. Predpisovati reforme drugim ni težko početje. To praktično delamo vsi in vsak dan. Hitro imamo jasne ideje, kakšna bi morala biti država, občina, župnija,... Bolj počasni smo, ko gre za nas.

Frančiškova moč je v tem, da začne pri sebi. Brez ovinkov je razglasil „spreobrnjenje papeštva“. Takole piše v Veselju evangelija 32: „Glede na to, da sem poklican živeti tisto, kar zahtevam od drugih, moram misliti tudi na spreobrnjenje papeštva.“ Da bo papeštvo poslej drugačno, da je konec njegove monarhično-fevdalne podobe, papež Frančišek kaže na mnoge načine: živi v hostlu, prehranjuje se v menzi, vozi se v avtomobilih narejenih za delavski razred, nagovarja ljudi znotraj in zunaj Cerkve. Razlog, da mora tudi papeštvo z vatikansko kurijo vred biti drugačno, je preprost: oznanjevanje evangelija sodobnemu svetu. Biti tak in govoriti tako, da te sliši sodobni človek – to je cilj reforme.

karikatura s spleta

Naslednje, kar se poučimo ob papeškem naštevanju 15 kurijskih bolezni, je za cerkveno okolje nenavadna, skoraj nezaslišana odkritost. 15 bolezni kurije pravzaprav niso nič novega. V takšni ali podobni obliki jih najdemo v vsakem močnem oblastnem in administrativnem aparatu. Verjetno so o teh boleznih kurijski uslužbenci poslušali tudi na kakšnih duhovnih vajah. Novo je, da so bolezni izrečene javno. Papež Frančišek na tem mestu stavi na sinodalnost (razpravo v občestvu), na odkrito besedo (t.i. parresia), na svobodo govora in kritike. Saj vemo, kako smo vajeni v cerkvenih krogih. Kritike je veliko, ampak za vogalom, za hrbtom, daleč od mikrofonov. Odprte besede smo vajeni, ampak v strogo filtriranem krogu izbranih.

Frančišek v taki kulturi govora in razpravljanja vidi hudo cerkveno bolezen, ki jo poskuša odpraviti. Proti njej se je boril na sinodi, ko je zahteval parresio (odprt govor), proti njej se bori v kuriji. Zadnja rimska sinoda je zato bila spet takšna kot tiste antične, ko se je točno vedelo, kaj kdo misli in kam cilja. Spet smo doživeli javne teološke spopade med kardinali, kar je bilo še do nedavna tabu. Ni namreč reforme, ni napredka v občestvu, če ni zdrave kulture komuniciranja in svobode govora.

Veliki nauki prihajajo iz Rima poslednje čase. Hvala Bogu za papeža Frančiška.

* Tekst je bil objavljen 28.12.2014 kot uvodnik v listu Pastir slovenjegraške pastoralne zveze župnij.