Trebolle: Biblija iz Evrope, Koran v Evropo

Za tiste, ki ste se naveličali domačijskih marksističnih razlag o islamskem terorizmu ter o bližnjevzhodnem političnem in civilizacijskem vozlu; za tiste, ki ste siti gostilniških namigovanj, da so muslimani pač zahrbtni in nagnjeni k terorizmu, sem prevedel razmišljanje španske akademske avtoritete za ta področja. Julio Trebolle Barrera je upokojeni profesor Oddelka hebrejskih in aramejski študijev Univerze Complutense iz Madrida; bivši direktor Instituta religijskih znanosti na isti univerzi; član mednarodne komisije za izdajo Kumranskih rokopisov; .... Spodaj prevedeno razmišljanje je madridski profesor spisal vsled zadnjih pariških dogodkov in objavil na portalu Religión Digital; portalu, ki sicer beleži 3.000.000 obiskov mesečno.

Zaradi lažje orientacije sem „po uredniško“ dodal mednaslove.

-----------------------------------------------

Izvirnik La Biblia emigra de Europa. El Corán se asienta en ella http://www.periodistadigital.com/religion/opinion/2015/02/02/la-biblia-emigra-de-europa-el-coran-se-asienta-en-ella-iglesia-religion-dios-jesus-papa-obispo-sacerdote.shtml

Biblija iz Evrope, Koran v Evropo

Julio Trebolle Barrera

Evropa brez biblične in judovske korenine

Sveto pismo je nehalo biti evropsko in več ne predstavlja evropskega Zahoda. Bilo je zelo nemško v Lutrovem prevodu, zelo angleško v prevodu kralja Jakoba, zelo latinsko v katoliški Vulgati, zelo grško preko Bizanca, zelo slovansko v cirilici. Najprej se je selilo v Ameriko, kamor ga je Evropejec ponesel kot veliko knjigo kolonizacije. Ampak afroameriška populacija ga je sprejela kot veliko knjigo osvoboditve, v imenu katere je zahtevala svobodo zase. Podobno se je zgodilo tudi v apartheidski Južni Afriki.

Julio Trebolle Barrera

Sveto pismo se je preselilo na južno poloblo; v Južno Ameriko, Afriko in Azijo. Za razliko od sekularizirane Evrope ima ondi nesporno veljavo. Proces sekularizacije je po Diltheyu startal z verskimi vojnami v XVI. in XVII. stoletju. Nazadnje se je sekularizacija pretvorila v napredujoče razkristjanjanje, ki pa je – tako zgodovinar religij Guy Stroumsa – bilo pospremljeno oz. je sledilo de-judaizaciji Evrope.

Vzroke /za de-judaizacijo/ gre iskati v rasizmu, četudi ne zgolj v njem. Rasizem je nezakonsko dete modernosti, ki se sicer razglaša za univerzalno, a za zaprtimi vrati hoče reševati svojo identiteto in privilegije pred vdorom neciviliziranega tujca.

Podcenjevani islam

Vrnimo se sto let nazaj in poglejmo, kako smo prispeli do sem. Nastopila je Velika vojna, ki je bila bolj evropska kot svetovna. Prišlo je do sesutja turškega cesarstva in s tem tudi do sesutja arabskega sveta. Sionistični judovstvo je sanjalo o vzpostavitvi „judovskega ognjišča“ v Palestini - zasnova bodoče države Izrael. Mislili so, da bosta edini oviri judovska in muslimanska religija. Judovska, ker so se pravoverni Judje upirali ideji, da bi laiki ustvarili izraelsko državo in bi s tem prevzeli poslanstvo, ki pripada prihodnjemu od Boga poslanemu Mesiji. Muslimanska, ker bo islam nasprotoval judovski državi na islamskem ozemlju.

Zanimivo je, da so ti sionisti, podobno kot mnogi razsvetljenci tiste dobe, mislili, da bosta obe religiji zaradi močnih vetrov neustavljive modernosti kmalu zamrli. Evropski intelektualci, zlasti v protestantskih deželah, so verjeli, da se bo obdržalo in iz Evrope izžarevalo edinole krščanstvo v obliki visoke etike praktičnega uma.

A v brk tem pričakovanjem je že sam obstoj islama trčil ob evolucionistično pojmovanje zgodovine in religije, ki je inherentno historičnemu pozitivizmu. Za enciklopediste in Hegla je bil islam obrobni in zapozneli produkt, ki je nastopil ob nepravem času za krščanstvom; slednje je namreč pomenilo pomemben korak zgodovine na poti k razsvetljeni modernosti.

Kakor koli, dejstvo je, da islam ni nič manj kot krščanstvo zakoreninjen v abrahamski veri, v stari semitski kulturi in v grško-bizantinski kulturi. Je pa islam sledil svojo razvojno linijo, vzporedno Zahodu. Vse to postavlja pod vprašaj ekskluzivnost zahodnega modela, kot edinega dediča klasične pa tudi judovsko-krščanske tradicije.

Abrahamske religije: protagonizem namesto napovedanega izginotja

Zdelo se je, da bo presenetljivo širjenje marksizma iz Evrope na druge celine dalo prav tistim, ki so napovedovali izginotje religij. Zaradi tega prepričanja smo Evropejci doživeli padec berlinskega zidu kot najbolj nepričakovan in najbolj odločilen dogodek naše novejše zgodovine. Ena izmed posledic tega padca je bila, majčkena a pomenljiva, da je UNESCO začel uporabljati izraz „religija“, katerega rabo /v UNESCO-vih dokumentih/ je poprej sovjetska velesila preprečevala z vetom.

Vendar se je v islamskem svetu, pa tudi iz globalne perspektive, najbolj pomenljiva sprememba zgodila z iransko revolucijo. Slednja je pomenila vrnitev religioznega v njegovi najbolj fundamentalistični inačici. Iranska revolucija je pomenila, da je razredni boj zdaj zamenjal spopad religij in kultur na svetovni ravni. Dejstvo in sarkazem zgodovine je, da sta obe religiji, ki bi morali izginiti, danes v glavnih vlogah v bližnjevzhodnem konfliktu. To je najbolj divji in najbolj kronični konflikt, vpričo katerega je Evropa, stara kolonialna sila, potisnjena na rob, ameriška velesila pa v stanju nezaslišane zmedenosti.

Šiitska teologija: od mistike do politične akcije

Mnogi razumejo teologijo kot nekaj, kar razpravlja o spolu angelov. Vendar politična teologija včasih pripravi spremembe politične oblasti. Iranska revolucija iz l. 1979 se je poprej kovala v šiitskem teološkem preporodu, ki se je dogajal v mestu Nadžaf ob grobu Imana Alija, romarskem središču iraških šiitov. L. 1963 je ajatola Teleqani na novo interpretiral enega izmed temeljnih pojmov sufizma – pojem „fana“. „Izničenje jaza v Bogu“ je pretvoril v dejanje mučeništva v boju proti iranskemu šahovemu režimu. Islamska mistika je bila tako postavljena v službo boja za islamski družbeni red.

Bitka za Nadžaf med vojno v Iraku l. 2003.
V ospredju ameriški vojak, v ozadju  mošeja Imama Alija - glavno šiitsko svetišče.
(vir: nytimes.com) 

Stoletja mističnega kvietizma /počivanja v Bogu oz. duhovne pasivnosti/ in samobičanja na občasnih spokornih procesijah so v nekaj letih dala prostor političnemu aktivizmu, ki ni imel zadržkov do zatekanja k nasilju. Religijski pojavi so običajno daljnosežni in se izražajo v simboličnem jeziku, ki ga profani ljudje niti ne razumejo niti cenijo. Zato se zgodi, da so včasih tajne službe, novinarji pa tudi zgodovinarji med tistimi, ki zadnji sprevidijo. To danes na žalosten način dokazuje nenaden nastop Islamske države, ki pa je le vrh ledene gore.

Radikalizacija islama in odziv Evrope

Prva generacija muslimanski priseljencev je prišla v Francijo in Veliko Britanijo iz njunih kolonij, v Nemčijo iz Turčije. Na začetku z integracijo ni bilo posebnih težav. Treba je priznati, da so se tudi naslednje generacije v glavnem dobro in učinkovito vklopile. Četudi je šlo samo za jezik in navade dežele, ki jih je sprejela. Preko jezika in navad so bili deležni svoboščin in napredka, ki jih v svojih izvornih deželah ne bi bili. Toda mlade muslimane iz predmestij evropskih velemest je udarila kriza in ni čudno, da se čutijo nagovorjene od slogana „islam je rešitev“. Kolikor bolj radikalno je sporočilo, toliko bolj privlači.

Vendar radikalni islam, ki bi se rad vrnil k čistosti začetne islamske države, podžiga spopade med različnimi islamskimi veroizpovedmi. Ti medsebojni spopadi so bolj nasilni od atentatov na vse, kar predstavlja Zahod. Kakor so nekoč nekaj podobnega povzročile verske vojne v Evropi, lahko tudi trenutna vojna med suniti in šiiti pripelje do razočaranja /nad religijo/ in do opuščanja islama med širokimi sektorji arabske populacije.

Ob vsem tem bi morala Evropa spoznati, da je zanjo v igri več tveganj in ne le ekonomsko kot prvo med njimi. Evropa ne more narediti koraka nazaj v svojih vrednotah (zlasti glede svobode izražanja), ki so vrednote Splošne deklaracije človekovih pravic. Ne more z zakoni omejevati svobode izražanja, četudi bi v pogojih planetarnega sobivanja bila potrebna večja zadržanost v norčevanju in blatenju oseb in simbolov. V tem smislu je karikatura preroka Mohameda bolj neposrečena kot nespoštljiva.

Čas za mir in neizogiben prispevek islama

Na manifestaciji v Parizu je v prvi vrsti hodil izraelski premier B. Netanjahu, saj so bili še enkrat Judje med glavnimi žrtvami terorističnega napada. Hodil pa je tudi palestinski predsednik M. Abbas. Izraelsko-palestinski konflikt je že sedemdeset let nekako povezan z vsem, kar se zgodi v arabskem svetu in na Zahodu. Prišel je čas, da ta konflikt zares ustavimo. Drugače bo veriga žalitev in maščevanj vse večja ter bo pripeljala do novih terorističnih napadov. Svoj čas je Arafat izgubil vse priložnosti za mir, vendar Izrael lahko danes opušča priložnosti, ki so boljše od onih, ki jih bo prinesla prihodnost.

Prišla je tudi ura, da zmerni muslimani, ki so ogromna večina v milijardnem muslimanskem svetu, odločno dvignejo glas proti popačenju islama. Ter da na učinkovit in prepričljiv način razgalijo in od sebe odrinejo skrajneže in tiste dobro poznane centre moči, ki jih usmerjajo in financirajo.

Iraške krščanske deklice
(vir: syrianfreepress.wordpress.com)

Na Bližnjem Vzhodu se izvaja čiščenje, ki bi ga lahko imenovali etnično, če ne bi bili kristjani v Iraku in Siriji enako Arabci kot so Arabci tamkajšnji muslimani. V nekaj mesecih bi lahko bila izbrisana dvatisočletna navzočnost milijonov kristjanov, ki so na teh koncih od vedno bogatili družbo. V zadnjih letih je UNESCO sponzoriral katalogizacijo knjižnic krščanskih samostanov in cerkva v Siriji in Iraku z namenom, da bi ohranil rokopise velike zgodovinske vrednosti. Verjetno so od vsega ostali le katalogi, če so jih le kristjani odnesli s seboj v izgnanstvo v bližnje države ali na Zahod.

Sveto pismo je od Galileja naprej doživljalo nenehno hermenevtično reinterpretacijo, preko katere je kljub nekaterim fudamentalističnim izpadom ohranilo živo moralno in versko sporočilo. Ob tem Sveto pismo ni izgubilo sposobnosti, da razlaga družbo, vključno moderno družbo.

Interpretacija Korana in islama bi prav tako morala sprejeti izziv zgodovinske kritike in izziv soočenja z vrednotami modernosti ter splošnih človekovih pravic. Dejstvo je, da so krize, ki jih živimo danes, tako velike in osupljive, da bi morala enotnost, ki jo je priklicala pariška manifestacija, postati enotnost celotne družbe brez izjem. Združiti se morajo neverni in verni, judje, kristjani in muslimani.