petek, 27. februar 2015

Eros, rodnost, ljubezen

Vasilij Četković, Ženska na konju.
Kip stoji na Mestnem trgu v Slovenskih Konjicah. (Foto B.C.)
Spolna sla kot duhovna motnja

Od (menda*) Avguštinovega nasveta, naj se spolni odnos med kristjani opravi „na hitro, stoje in z odporom“, do II. vatikanskega koncila, ki je kot namen spolnosti označil tudi medsebojno bogatenje "v veselju in hvaležnosti“ (GS 49), je minilo dobro poldrugo tisočletje. Je ves ta čas vladalo mračnjaško prostispolno vzdušje? So milijoni kristjanov v srednjem in novem veku bili prisiljeni v mučno samo-kastracijo, ali, kot se reče danes, v gledanje čokolade skozi debelo akvarijsko steklo? Seveda ne. Ljudje so se imeli radi, ljubezen so umesenili, rojevali otroke, užitka, ki je ob tem nastajal in jih k temu poganjal, pa ne pretirano sovražili. Je pa „uradno“ krščansko prepričanje vendarle učilo, da spolni užitek moti dušo na poti k Bogu. Zato je „božji“ lahko nekdo, ki je čimbolj deseksualiziran. Tako imamo še danes na oltarjih v glavnem kipe neporočenih ljudi. Tako še dandanašnji srečaš mnenje, da so Marijina prikazovanja v Međugorju lažna, saj vidci po srečanju z Nebeško Gospo niso šli v samostan, kot je bilo v primeru Lurda in Fatime (beri: niso se deseksualizirali), temveč so se poročili in rodili otroke.

A protispolnega vzdušja ni najti v Jezusovih evangelijih, niti širše po Bibliji ne. V krščanstvo se je priplazilo preko gnoze, nekontrolirane apokaliptike in neoplatonizma. Zanimivo pri tem je, da se je protispolno razpoloženje stopnjevalo v novem veku. Srednji vek je bil bolj fokusiran na sedmo zapoved (Ne kradi!), z novim vekom pa se je včasih zdelo, kakor da ni druge zapovedi kot šeste (Ne nečistuj!). Zanimivo je še, da do najbolj ekstremnih oblik protispolnega razpoloženja (na morebitno žalost slovenskih antiklerikalcev) ni prišlo znotraj katolištva, temveč znotraj široke pahljače protestantskih gibanj in skupnosti.

Spoznanje o erosu, ki je moralo priti

Zategadelj je bilo potrebno osvoboditi eros. Po krivici se ga je kot Cefizlja držalo vklenjenega v verige nekje v kleti, češ da je hudičeva stvaritev. Eros je Božja stvaritev. Je ena izmed redkih rajskih zadevščin, ki so preživele katastrofo izvirnega greha in izgona iz raja. Ustvarjen je namreč bil pred izvirnim grehom, ustvarjen sočasno z moškim in žensko ter takoj aktiviran („Eno telo sta. Množita se!“ pravi Geneza). Tudi ni res, da je izvirni greh prvenstveno povezan z erotiko (neki sumljivi kačon zapelje Evo, mična Eva zapelje Adama). Izvirni greh je povezan z nezaupanjem, nepremišljenostjo, častihlepjem.

Ne boste mi verjeli, če vam povem, da se je osvoboditev erosa lahko da začela z mistiko. Pravo katoliško mistiko. Z ženitno mistiko Terezije Velike, katere petsto letnico rojstva praznujemo letos. Ko je španska Inkvizicija pregledovala njene spise, ni manjkalo veliko, da bi jih zadržala in izročila ognju, avtorico pa konfinirala nekam tja v neprijazno kastiljsko zakotje. Ker so terezijanski spisi nepoškodovani šli skozi sito Inkvizicije in ker je v spisih odnos do Boga obravnavan v ženitnem jeziku (mistična poroka, popolna predaja Ženinu, Božji poljub, meditacija o Visoki pesmi,...), je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo iskra spoznanja preskočila iz mistike na zakonsko življenje. „Če danes zakonsko zvezo obravnavamo prvenstveno kot ljubezensko zvezo in ne kot pogodbo in dolžnost, je to tako tudi zaradi vpliva Terezije Velike,“ je na terezijanskih predavanjih, ki sem jih predlani poslušal v Madridu, dejal avilski karmeličan Secundino Sánchez Castro.

Po II. vatikanskem koncilu je eros dokončno osvoboditev oz. pravično umestitev v red stvari dočakal s teologijo telesa Janeza Pavla II.. Ta „teološka tempirana bomba“ (George Weigel), v kolikor je že počila, še nima izmerjenega učinka na nove generacije katoličanov. Bo pa velik. Nove generacije se spolnosti več ne bodo bale, o njej bodo lažje govorile, bolj jo bodo znale umestiti v svojo duhovno in moralno rast, o erosu jim bo omogočena globoka teološki uvid,... Če bo teologija telesa, kot jo je kontempliral veliki poljski papež, postala kultura (se pravi: nekaj normalnega; nekaj, kar dihaš v zraku), bo tudi nebrzdana spolna revolucija hipijevskega in anarholiberalnega tipa izgubila naboj.

Zbezljana spolna revolucija

Kakor je treba zajeziti in usmeriti mogočen tok reke, če hočeš nje silo uporabiti za svoj mlin, žago ali elektrarno, tudi erosu ne moreš pustiti, da se kjersibodi samopašno potika. Eros je sicer preživel katastrofo izvirnega greha, a ne nepoškodovan. Tu tiči velika razlika med osvoboditvijo erosa iz neoplatonskih vezi, kot jo je opravilo katolištvo v prejšnjem stoletju, in precejšnjo zbezljanostjo spolne revolucije. Tisti, ki ste s kmetov, dobro veste, kako je, ko pobezljajo krave; ali ko teliček prvič raziskuje vesoljno prostorje izven hleva... Tako nekako je zadnja desetletja s spolno revolucijo. Ampak če bi šlo le za telečje bezljanje! Gre za več – zdaj gre za doktrino, politiko, agendo, interes.

Prva zmota posvetne spolne revolucije je tudi njena najbolj očitna ter nenehoma ponavljajoča se zmota: to je ideja spolnosti brez rodnosti. Ni bila prva zmota ta, da bi ločili spolnost od ljubezni (ljubezen so spolni revolucionarji celo povzdignili); ponavljam, prva in najbolj usodna zmota je ta, da ločijo spolnost od prokreacije. Od tod izvira vse ostalo. Če povem v jeziku neke druge geneze, tiste, ki se piše z malo začetnico, se pravi, evolucije: dobre pol milijarde let biološkega naprezanja je vrženo proč, ko si zabijemo v glavo, da spolnost ni za „delanje otrok“. Pred pol milijarde leti so si celice začele izmenjevati genski material z namenom razmnoževanja – tu nastane spolnost. Z gender ideologijo je poseg v naravo sila grob (in še kako butast, a to bodo politkomisarji spoznali čez nekaj desetletij). Gender teorija je pravcati slon v trgovini s porcelanom. Spolnost namreč iz področja biologije preseli v področje mentalnih vzorcev. Ni več biološkega moškega in ženske, pač pa samo mentalni vzorec moškega in ženske. Temu vzorcu potem kakopak ni težko kot njemu enakih dodajati drugih mentalnih vzorcev: homo-, trans-, bi-seksualec,... (Vzroci in poigravanje z njimi, občutek, da si bog.... tema za drugič.)

Kaj se zgodi v nadaljnji fazi? Ker zavrnejo rodovitnost, kot sta jo zastavili svetopisemska Geneza in evolucijska geneza, zelo zelo tvegajo, da tudi ljubezni ne bodo poznali več. Eros postane sam sebi namen, ljubezen pa vse bolj motnja njegovim telečje-imperialističnim težnjam. Ni slučajno, da znamenito geslo „Sex & Drugs & Rock & Roll“ iz časa, ko je bila spolna revolucija še mlada, nekako, rekel bi, da začuda, preskoči „Love“ - ljubezen.


* Vnašam „menda“, ker se dobro spomnim, da nam je nekoč to misel citiral nek profesor v Rimu. Vendar kasneje mi ni nikjer uspelo najti dokumentalne potrditve, da je ta stavek res Avguštinov. Patristi, help!


13 komentarjev:

  1. Lep zasluzek!

    http://maniax-paidverts.blogspot.com/

    OdgovoriIzbriši

  2. Hvala bogu, da se je leta 1962 zgodil 2. vatikanski koncil, ki je- kot praviš, zapisal, da''….. namen spolnosti označil tudi medsebojno bogatenje "v veselju in hvaležnosti“ (GS 49)''.
    Mislim, da o tem, kakšna je bila spolnost na Slovenskem v prvi polovici (in še čez) 20. stoletja, vem daleč več kot drugi. Gradivo- to je, osebne zgodbe ljudi, zlasti žensk- sem zbirala več kot 25 let, v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, pa so našle svoje mesto izpovedi več kot 1600 pripovedovalcev.
    Spolnost je še v 60 letih prejšnjega stoletja veljala za nekaj grdega in umazanega, konec koncev so spovedniki še mojo generacijo(1952) tam pri 16, 17 letih pri spovedi spraševali, če smo imeli ''kaj umazanih misli''. Ogromno je bilo nevednosti, zgodilo se je, da sta se moški & ženska že poročila, pa nista vedela, ''kako in kaj''. Ko sem imela pred dnevi lit. večer v Mozirju, je ena od obiskovalk povedala žalostno zgodbo o neki materi, ki je na vsak način hotela zadržati babico, ki ji je pomagala pri porodu, do jutra, ker se je bala, da bo mož že ''zahteval svoje pravice''.
    Bojim se, da je pogovor o spolnosti v marsikateri fari še danes ''greh''. To, žal, lahko rečem iz prve roke, saj sem bila pripravljena priti zastonj- in to marsikam- pa so mi potem tisti, ki so pogovorni večer urejali, povedali, da ne bo kruha iz te moke, ker se pri njih o spolnosti ni ravno zaželeno pogovarjati. Žal.
    Še to: ko me je na radio Ognjišče povabila Mateja, da sva se o starih časih pogovorili v eter, je bil odziv neskončno lep. Ogromno jih je bilo, ki so mi svoje zgodbe med ihtenjem pripovedovali kar po telefonu….Po drugi strani so me z vseh koncev SLO klicali, češ, kako to, da ''so mi tam dovolili govoriti o tem.'' Mar je ta, zadnji odziv normalen?
    Ljudje bi se MORALI pogovarjati tudi o tem, kako je bilo včasih. MORALI bi vedeti, kajti v srcu nosijo še preveč zamer, zlasti hčere do svojih mam.
    Koliko je danes žensk, ki so stare od 50 +, in imajo do moža in spolnosti zelo enak odnos, kot so ga ''podedovale'' od svoje mame?
    Številka ni majhna.
    Seveda- vmes so tudi takšni- hvala bogu, ki so se tudi o najbolj intimnih stvareh pogovarjali iskreno in odkrito. A ti so v manjšini. V večini so tiste ženske- če govorim o njih, ki so od svoje mame- preden so se poročile, dobile en sam nasvet:''Tistih pet minut boš že potrpela, potem pa bo, kar bo.''

    OdgovoriIzbriši
  3. Če bi bila tista citirana misel res Avguštinova, bi za to brez težav našli potrditev, ker bi bila zelo ustrezna za antiklerikalne namene in bi jo citirali do onemoglosti. Ker pa potrditve še vedno niste našli, lahko mirno zaključite, da tega Avguštin nikoli ni izrekel.

    OdgovoriIzbriši
  4. Hvala, Jani. Bom upošteval tudi ta hermenevtični kriterij.

    Hvala, ga. Milena.
    O vaši knjigi sem slišal same pohvale. Nisem pa si jo še nabavil. MEA CULPA! Svoj čas sem bral delo Irene Destovnik Moči šibkih - ženske v času kmečkega gospodarstva (Drava, Celovec 2011). Branje mi je odprlo oči za to neizpovedano zgodovino naših babic.

    OdgovoriIzbriši
  5. Nekoliko malo manj mirno izvolite prebrati:

    Avrelij Avguštin
    Zakonski stan in poželenje
    Spremna beseda: Marko Kerševan
    Prevedla in uredila: Nataša Homar
    Krt 83
    ISBN: 86-7347-050-1
    Ljubljana 1993, 128 str.

    Stavek, o katerem dvomite, je kar dober kratek povzetek teksta, pa čeprav morda ne gre za dobesedni citat.

    OdgovoriIzbriši
  6. Le kako priznati Cestniku, kleriku RKC, kompetenco
    govoriti o?:

    "Prva zmota posvetne spolne revolucije je tudi njena najbolj očitna ter nenehoma ponavljajoča se zmota: to je ideja spolnosti brez rodnosti."

    Kaj ga kvalificira?
    Morda zgodovina cerkvene misli,
    ki je nekoč trdila tudi:

    "naj se spolni odnos med kristjani opravi „na hitro, stoje in z odporom“.

    Berem reference: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger.
    Kaj od tega je seksualna kvalifikacija? Filozof že morda, a katoliški pedigre je za dobro razlago vendarle prehud.
    Pojasniti nepojasljivo. Ukrotiti človekov libido.

    Štiri do pet desetletij divjajo po človekovem telesu hormoni in popolnoma jasno je, da ne morejo permanetno biti v funkciji rodnosti. Cestnik torej pade že v izhodišču.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Avtor je odstranil ta komentar.

      Izbriši
    2. besede permanentno v tekstu ne najdem

      Izbriši
  7. Menda ne boš zameril če sem namesto "ponavljajoča" uporabil "permanentno"?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. "Ponavljajoča zmota" vs. "spolni odnosi v permanentni funkciji rodnosti"... Prva besedna zveza je najbrž resnična, druga pa zgrešena. Cestnik uporablja samo prvo. Berite "Teologijo telesa"...

      Izbriši
  8. "Prva besedna zveza je najbrž resnična, druga pa zgrešena"
    Hm Bojan. Najbrž se motiš.

    "Teologijo telesa"
    Bojim se, da imam predsodek. Sem šel na vikipedijo pogledat in prebral: "Teologija sistematizira verske resnice in približuje razlage le-teh duhu časa in prostora". Dragi Bojan, jezik prispodob, prilagojen verskim resnicam, ni medij, ki bi mi lahko karkoli relevantno pojasnil.
    Torej teologija telesa mi ne more povedati ničesar o telesu samem, ampak le (najbrž) o verskem gledanju na telo. Preveč parcialno zame.

    OdgovoriIzbriši
  9. Se strinjam, da mi teologija ne more povedati nič novega o telesu, dodal bi še to, da je telo pravzaprav edino kar lahko rečem, da "imam" in z njim "razpolagam", hkrati moram v obstoj duše (psihe) in duha (pneumos) bolj ko ne "verjeti". Če pustim vso ideologijo, doktrino, teologijo, dogmo in predsodke ob strani, je na koncu pomembno le kaj je res in kaj ni. Kaj mi pomaga zgolj "versko gledanje" ali "moje gledanje" ali "tvoje gledanje" - če me ne vodi k resnici? Se strinjam, tudi zame preveč parcialno... Ali ni vendar resnica, da tudi največji ateist nosi v sebi kanček dvoma - kaj pa če je vse res? (Hopla hopla ,- ).
    Da se vrnem k tematiki, o kateri pravzaprav razpravljava... spolnost je lepa in izpolnjujoča z osebo, ki jo imam ZARES rad, še bolj kadar jo dajem kot kadar jo prejemam ,- ) in prava škoda, da je RKC o tem molčala... bilo bi veliko manj frustracij, nesporazumov in predsodkov...

    OdgovoriIzbriši
  10. "Prva zmota posvetne spolne revolucije je tudi njena najbolj očitna ter nenehoma ponavljajoča se zmota: to je ideja spolnosti brez rodnosti."

    -- ki jo zagovarjajo tudi nekateri katoliki!!

    Ti katoliki pravijo, da je namen spolnosti tudi, da zakonca doživita združitev itd., in da je čisto prav, če zakonca imata spolne odnose tudi, ko si ne želita otrok, to je, da uporabljata neko vrsto kontracepcije.

    Npr. : http://forums.catholic.com/showpost.php?p=12728680&postcount=574

    OdgovoriIzbriši