četrtek, 01. januar 2015

Reforma Cerkve – začeti pri sebi in govoriti odkrito


Papež Frančišek je tik pred Božičem naštel 15 bolezni vatikanske kurije. In še enkrat urbi et orbi (mestu in svetu) sporočil, da z reformo Cerkve misli resno. Tako zelo resno, da bo najprej začel pri sebi in pri v svojem neposrednem delovnem okolju, ki je vatikanska kurija. To je tudi najbolj pravilno. Predpisovati reforme drugim ni težko početje. To praktično delamo vsi in vsak dan. Hitro imamo jasne ideje, kakšna bi morala biti država, občina, župnija,... Bolj počasni smo, ko gre za nas.

Frančiškova moč je v tem, da začne pri sebi. Brez ovinkov je razglasil „spreobrnjenje papeštva“.
Takole piše v Veselju evangelija 32: „Glede na to, da sem poklican živeti tisto, kar zahtevam od drugih, moram misliti tudi na spreobrnjenje papeštva.“ Da bo papeštvo poslej drugačno, da je konec njegove monarhično-fevdalne podobe, papež Frančišek kaže na mnoge načine: živi v hostlu, prehranjuje se v menzi, vozi se v avtomobilih narejenih za delavski razred, nagovarja ljudi znotraj in zunaj Cerkve. Razlog, da mora tudi papeštvo z vatikansko kurijo vred biti drugačno, je preprost: oznanjevanje evangelija sodobnemu svetu. Biti tak in govoriti tako, da te sliši sodobni človek – to je cilj reforme.

karikatura s spleta

Naslednje, kar se poučimo ob papeškem naštevanju 15 kurijskih bolezni, je za cerkveno okolje nenavadna, skoraj nezaslišana odkritost. 15 bolezni kurije pravzaprav niso nič novega. V takšni ali podobni obliki jih najdemo v vsakem močnem oblastnem in administrativnem aparatu. Verjetno so o teh boleznih kurijski uslužbenci poslušali tudi na kakšnih duhovnih vajah. Novo je, da so bolezni izrečene javno. Papež Frančišek na tem mestu stavi na sinodalnost (razpravo v občestvu), na odkrito besedo (t.i. parresia), na svobodo govora in kritike. Saj vemo, kako smo vajeni v cerkvenih krogih. Kritike je veliko, ampak za vogalom, za hrbtom, daleč od mikrofonov. Odprte besede smo vajeni, ampak v strogo filtriranem krogu izbranih.

Frančišek v taki kulturi govora in razpravljanja vidi hudo cerkveno bolezen, ki jo poskuša odpraviti. Proti njej se je boril na sinodi, ko je zahteval parresio (odprt govor), proti njej se bori v kuriji. Zadnja rimska sinoda je zato bila spet takšna kot tiste antične, ko se je točno vedelo, kaj kdo misli in kam cilja. Spet smo doživeli javne teološke spopade med kardinali, kar je bilo še do nedavna tabu. Ni namreč reforme, ni napredka v občestvu, če ni zdrave kulture komuniciranja in svobode govora.

Veliki nauki prihajajo iz Rima poslednje čase. Hvala Bogu za papeža Frančiška.


* Tekst je bil objavljen 28.12.2014 kot uvodnik v listu Pastir slovenjegraške pastoralne zveze župnij.

Ni komentarjev:

Objavite komentar