Pagola, Kasper, Ruster. Kam gre teologija?

 I. Knjižni sejem v parku

Zadnji teden sem kar trikrat obiskal madridski knjižni sejem v parku El Retiro. Špansko založništvo se predstavi. Ogromno vsega. Nekaj tudi slovenskega porekla. Kar nekaj knjig Slavoja Žižka je mogoče izbrskati in kar nekaj knjig ugledati, ki so oblikovane s posnetki mozaikov Marka I. Rupnika (zadnji španski prevod Svetega pisma npr.). S tem, da je to pomlad v španščini izšla tudi Rupnikova Umetnost življenja.

Madridski knjižni sejem. Kioski v nedogled. 457 razstavljalcev.

Od strokovnih avtorjev ima največji kup knjig Španec José Luis Sampedro, pisatelj in ekonomist. Umrl je aprila letos v 96. letu starosti. Na sejmu najbolj izpostavljena knjiga nosi naslov Humanistična ekonomija. Več kot le številke. Sampedro je eden izmed navdihovalcev vstajniškega gibanja 15-M in obvezna postaja vseh tistih, ki razmišljajo o izhodu iz zdajšnje krize ter novem modelu gospodarstva. Pomislim: če bi v Sloveniji imeli na razpolago kakšno njegovo delo, bi morda tudi naši mladi vstajniki (slaba kopija 15-Ma, moram reči) lažje šli „naprej“, ne pa da gredo „nazaj“ - v Kumrovec in socializem.

Na katoliški knjižni sceni prednjačijo knjige obeh papežev: Benedikta XVI. in Frančiška. Za papeža Benedikta lahko rečemo, da bo še dolgo med najbolj priljubljenim čtivom katoličana in še koga. Če bo slučajno zdaj, ko je v pokoju, napisal in izdal še kakšno knjigo, bo njena usoda jasna: best-seller. Svetovno bralstvo bo planilo nanjo.

Med teologi je na madridskem sejmu daleč najbolj prodajan José Antonio Pagola. Njegova knjiga Jezus. Zgodovinski pristop je že pri deseti ediciji. Španska škofovska konferenca je l. 2008 Pagolo obtožila, da Jezusa razume zgolj kot preroka ter zadevo predala rimski Kongregaciji za nauk vere. No, letos je Pagola dobil odvezo iz Rima. „Sveta Inkvizicija“ je rekla, da krivoverstva v knjigi ni. Prepiranje s škofi se kljub temu ni zaključilo. Vse skupaj je seveda Pagolo v očeh bralca dodatno povzdignilo. Kar napiše, gre za med.

II. Tri knjige, ki „delajo“ prihodnjo teologijo

Vstopimo v ozko polje teologije. Kam gre (španski) teološki voz? Kaj lahko razberemo iz najbolj podajanih in cenjenih teoloških knjig? Madridski sejem seveda ne more biti eksaktno merilo o poglavitnih tokovih. Toda tendence so na prodajnih policah vidne. Poglejmo tri izstopajoče primere, tri prodajne uspešnice.

J. A. Pagola
Odveza iz Rima.

1. JOSÉ ANTONIO PAGOLA, Jesús. Aproximanción histórica (Jezus. Zgodovinski pristop), PPC, Madrid 2007.

Pagolov best-seller o Jezusu se drži preprostega pravila: razmišljanje o Jezusu naj izhaja iz zgodovinskih dejstev. Zato se Pagola ne ukvarja z vsem tistim, kar sodobna eksegeza označuje kot zgodovinsko negotovo ter iz oznanjevalnih razlogov dodano s kasnejšo redakcijo (npr. pripoved o Jezusovem rojstvu). Kakšen Jezus „vstane“ iz zadnjih odkritih zgodovinskih podatkov? Gotovo drugačen, kot ga je oblikovala kasnejša teologija in naša pobožnost. Spet pa ne drugačen do mere, da bi ogrozil krščanske kristološke dogme. Uspeh Pagolove knjige vsekakor napoveduje, da bodo v prihodnjih letih dognanja zgodovinsko-kritične eksegeze igrala pomembno vlogo v teologiji in pastorali. Kristjani smo željni ne samo verovati v Božjega sina in pripravljeni zagovarjati kristološke dogme, temveč hočemo tudi vedeti, „kaj se je zares zgodilo“ in kaj je imel Bog pri tem.

Ob tem omenimo, da je severnoameriški biblicist John Paul Meier l. 2009 zaključil dvajsetletni projekt preučevanja zgodovinskega Jezusa. Naslov projekta je A Marginal Jew: Rethinking the Historical Jesus (Obrobni Jud. Premislek o zgodovinskem Jezusu). To „mamutsko delo“ (bi rekli Italijani), ki je izšlo v štirih nadaljevanjih (1991, 1994, 2001 in 2009) in v več debelih zvezkih, že daje čutiti svoj vpliv.

W. Kasper
Papežu Frančišku
"naredil veliko dobrega".

2. WALTER KASPER, Barmherzigkeit: Grundbegriff des Evangeliums - Schlüssel christlichen Lebens (Usmiljenje. Temeljni pojem evangelija – ključ krščanskega življenja), Herder, Freiburg im Breisgau/Basel/Wien 2012.

Kardinal Kasper je tisti globalni teolog, ki se v Španiji ves čas dobro prodaja. Je prodoren, pogumen, berljiv. Ko je papež Frančišek z okna apostolske palače ob svojem prvem Angelusu (17. marca 2013) dejal, da mu je Kasperjeva knjiga Usmiljenje „naredila veliko dobrega“, so Kasperju delnice na teološki borzi poskočile do neba, omenjena knjiga pa je bila vsaj v Madridu takoj razprodana. Že naslov pove, da je Kasperju usmiljenje (uporablja tudi izraz „sočutje“) srčika razumevanja evangelija in Boga. Usmiljenje, ki sta ga iz pozabe priklicala papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II., ne more ne imeti cerkvenih, pastoralnih in socialnih posledic. Kasper poleg tega, da je dober in globok pisec, ima tudi posebno „taktično“ prednost: zna biti blizu rimski liniji t.i. „teologov nove evangelizacije“, obenem pa ga sprejemajo tudi do Rima kritični in do „rimskega“ projekta nove evangelizacije nezaupljivi teološki krogi na Nemškem in Španskem.

T. Ruster
"Tujemu" Bogu naproti.

3. THOMAS RUSTER, Der Verwechselbare Gott: Theologie nach der Entflechtung von Christentum und Religion (Zamenljivi Bog. Teologija po razcepu krščanstva in religije), Herder, Freiburg im Breisgau 2004.

Ta knjiga, ki je v Nemčiji izšla že v sedmi izdaji, za razliko od prejšnjih dveh na madridskem sejmu ni prodajni hit. A po zagotovilu, ki mi ga je ob nakupu španskega prevoda (izšel l. 2011) dala predstavnica založbe Sígueme, se „dobro prodaja“. Kratko in zgoščeno razlago, zakaj je Rusterjeva knjiga „Zamenljivi Bog“* lahko prelomna, poda švicarska teologinja Eva-Maria Faber. Zanjo je Ruster nič manj kot možna naslednja faza teologije (s tem pa tudi pastorale), faza, ki bi jo lahko imenovali post-rahnerska. Vsi smo dediči velikega Karla Rahnerja. Večina otroškega verouka na Slovenskem, recimo, teče po načelih t.i. „antropološkega obrata“, ki ga je zasnoval ta teolog. Rahnerjevi smo, ko npr. pravimo: „iz naše izkušnje k Bogu“ in „Bog govori znotraj človeškega izkustva“. Ruster sname masko tako tradicionalni teologiji (ki je s pojmom „Vsemogočnega“ prispevala h krizi Zahoda) kot rahnerski smeri (ki kljub izpostavljanju človekove izkušnje ni zmožna ustaviti sekularizacije). Thomas Ruster zahteva „teo-loški“ obrat. Bog naj neha biti „sad“ in „služabnik“ človekove izkušnje oz. človeške religije. Krščanstvo naj se reši zank religije in stopi naproti „tujemu“ Bogu.


* „Zamenljivi“ v smislu, da ga lahko vizualno „zamenjaš“ za kaj drugega; recimo, vidiš psa a „se ti zdi“, da je lisica. Drug izraz bi lahko bil „varljivi“, tudi „navidezni“. Španci Rusterjev „der verwechselbare Gott“ prevajajo kar z „el Dios falsificado“, po naše „poneverjeni Bog“.

Duhovniška ekonomija in klic k prenovi

Ko zaradi neupoštevanja duhovniške ekonomije pade verska reforma

Berem tezo v Rimu in Jeruzalemu formiranega baskovsko-brazilskega biblicista karmeličana C. Mestersa o tem, zakaj je propadla Jošijeva verska reforma za časa starega Judovskega kraljestva (prim. 2 Kr 23,1-20). Reforma se je dogajala med leti 621 in 609 pred Kristusom; zaključila se je dvaindvajset let pred usodnim vdorom Babiloncev in nastopom babilonskega izgnanstva.

Salamanca - kadetrala (B.C.)

Judovski kralj Jošija je „cerkveno“ reformo zastavil širokopotezno, pogumno in z veliko osebne angažiranosti. Jedro reforme je bilo izrazito versko - obnovitev zaveze z enim in edinim Bogom: „...da bi hodili za Gospodom in se držali njegovih zapovedi, pričevanj in zakonov z vsem srcem in z vso dušo“ (2 Kr 23,3). Reforma je imela svoj „razdiralni“ in svoj „vzpostavitveni“ del. Razdreti je bilo potrebno mnoge templje, ki so bili posejani po deželi. To so bili templji, v katerih se je malikovalo poganska božanstva ali pa mešalo češčenje Jahveja s pogansko religioznostjo. Vzpostaviti oz. poudariti je bilo potrebno osrednje češčenje v jeruzalemskem templju. S centralizacijo kulta bi se dosegel nadzor nad pravovernostjo, posledično pa bi se ojačala tudi nacionalna in politična enotnost. Od tod zapoved, da mora vsak vernik trikrat na leto romati v Jeruzalem.

Kje se je zalomilo? Pri „župnikih“ iz province. Jošija je del teh duhovnikov pregnal, del pa preselil v Jeruzalem. V obeh primerih so ostali brez dela (v Jeruzalemu je namreč bilo že od prej dovolj duhovnikov). Duhovniki so tako bili skupaj s svojimi družinami prestavljeni iz ekonomsko dobrostoječega sloja med siromake. Skoraj sto let pred temi dogodki je nek drug reformator, kralj Ezekija, uvidel, da je duhovnikom treba dati delež, „da bi se mogli trdno držati Gospodove postave“ (prim. 2 Kro 31,1-10). Zdi se, da je Jošija vlogo duhovniške ekonomije podcenjeval. Razlogov za neuspeh reforme je bilo več, a po Mestersu je bil ta osrednji. Verska reforma, ki pahne na rob preživetja verske uslužbence in njihove družine, enostavno ne more uspeti. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo spet „vse tako, kot je vedno bilo“. Ta trenutek nastopi po Jošijevi zgodnji smrti. Prvine Jošijeve reforme se uveljavijo šele sto let kasneje po vrnitvi iz babilonskega suženjstva.

Slovenska duhovniška ekonomija med tabujem in pravljico

Uradni strateški dokumenti slovenske Cerkve izrecno ne razčlenjujejo vprašanja duhovniške ekonomije. Plenarni zbor (PZ, sinoda) namiguje na obstoj revščine in socialnih razlik med duhovniki ter poziva k solidarnosti (PZ 55 in 402). V poglavju o gmotnih temeljih za delovanje Cerkve (PZ 471-408) duhovniki sploh niso omenjeni. Podobno je pri zadnjem strateškem dokumentu Pridite in poglejte (PIP). Duhovniki so pohvaljeni za svojo skromnost in požrtvovalnost (PIP 28), izraža se skrb zaradi socialnih razlik med duhovniki in zaradi premajhne medduhovniške solidarnosti (PIP 35 in 91), opozarja se na pretirano osredotočenost duhovnikov na materialna sredstva za obnove zgradb (PIP 39). In to je vse. Nikjer ne najdemo opisa realne duhovniške ekonomije oz. pastoralnih tveganj, omejitev in priložnosti, ki jih ta ekonomija vsebuje.

Madrid - katedrala (B.C.)

To seveda ne pomeni, da se te teme v naši Cerkvi ne lotevamo. Je redno debatirana, vendar v manj vidnih gremijih: škofov zbor svetovalcev, duhovniški svet, posebne komisije,... Že iz tega je moč sklepati, da duhovniško ekonomijo razumemo kot delikatno in precej interno cerkveno zadevo, ki ni za v javnost. Drugače je potem v javnosti. Mit o bogati Cerkvi in župnikih polnih denarja je obče sprejet in če med sto duhovniki mediji „ujamejo“ enega z mercedesom, je mit še enkrat „neizpodbitno“ potrjen. Ko se škofija Koper zaradi vse večje ekonomske stiske škofijskega sistema odloči pozvati vernike, naj prispevajo več, kakšen medij skoči skorajda histerično v zrak, češ „ali še nimajo dovolj“.

Zakaj je duhovniška ekonomija znotraj cerkvenih krogov tiha tema, skoraj tabu, zunaj njih pa za šanki skrbno tehtana, pri kafetkanju gospodinj strastno klepetana ter sploh tema, ki tudi pri novinarjih žgečka domišljijo do mej pravljičarstva? Zato ker ni pregledna. Ljudje ne vedo, „koliko in kako župnik zasluži“. Niti mnogi farani, ki so vsako nedeljo pri maši, ne vedo razločevati med župnijsko in duhovniško ekonomijo; med darovanim evrom, ki gre za župnika, in onim, ki ostane v skupni lasti faranov. Seveda, duhovniška ekonomija je za razliko župnijske osebna in zasebna. Duhovnik ni dolžan kazati notranjosti svoje denarnice vsakemu faranu, ki so to poželi. Ta zasebnost pa ne bi smela biti ovira, da ljudje ne bi poznali, kako sistem duhovniške ekonomije deluje in približno kakšno je stanje pri domačem duhovniku. Tako PZ (člena 55 in 473) kot PIP (člen 39) poudarjata vrlino preglednosti in njene pozitivne pastoralne učinke.

Duhovnika kot mašnika radi „plačamo“, kot oznanjevalca pa že manj ali nič

Iz uvodne Jošijeve zgodbe prihaja opozorilo: Ne izvajajte nobene velike verske reforme, če niste dobro premislili, od česa bodo po reformi živeli duhovniki in druge posvečene osebe! Mislim, da se tega priporočila zavedno ali nezavedno v naši Cerkvi precej držimo. Bo tu tičal eden izmed razlogov, zakaj se tako počasi lotevamo pastoralne prenove? V slovenski Cerkvi se namreč že od sredine 90-ih odločamo za novo evangelizacijo, za nove metode, za drugačen model župnije itd., na koncu pa po pastoralnih službah vedno znova ugotavljamo, kako „se pri župnikih praktično nič ne premakne“. A bolj prav bi bilo reči, da si tudi pastoralni štabi ne upajo odpreti nekaterih rahlo tabuiziranih tem.

Cuenca - katedrala (B.C.)

Dva primera: mladinska pastorala in majhne skupine. Delo z mladimi je po metodi in nujnosti tipično novoevangelizacijsko. Ampak duhovnik, ki se bo danes veliko posvečal mladini, bo v to dejavnost prej ali slej začel dajati svoje prihranke. Če bo zaradi mladih preveč odsoten iz župnije, pa lahko ogrozi svojo prihodkovno stran. Tudi delo v majhnih skupinah (molitvenih, zakonskih, pogovornih,...) je značilno za novo evangelizacijo. Vendar povprečen duhovnik od tega dela ne more živeti, četudi bi vsak večer vodil eno tako skupino. Najprej se bo moral izčrpati v tradicionalnih pastoralnih dejavnostih, ki so „plačane“ (maše za rajne, pogrebi in blagoslovi), da bo potem lahko mirno delal še novoevangelizacijske dejavnosti – če mu še bo ostalo kaj moči, seveda.

Ne razumimo napak! Slovenski duhovniki niso „nori na denar“ in niso proti novi evangelizaciji, le ekonomsko so bistveno in precej bolj kot duhovniki na Zahodu vezani na tradicionalni župnijski pastoralni model. To je model, ki pretežno „plačuje“ duhovnika kot mašnika, kot voditelja takšnih ali drugačnih, veselih in žalostnih obredov. Kot oznanjevalca (razen v primeru gostujočega pridigarja) pa ga „plačuje“ manj ali nič. Da oznanjevanje nima posebne „finančne teže“, vidimo tudi v primeru laičnih katehistov, katerim farani marsikje odrekajo pravico do nagrade iz župnijske blagajne. 

Nova evangelizacija vnaša prvinski (katehumenski) vrstni red: najprej oznanilo, nato obredno slavje; najprej poslušanje Besede in spreobrnjenje, nato krst in evharistija. Temu vrstnemu redu se bo moral prilagoditi tudi prihodnji model duhovniške ekonomije. To je nenazadnje model prvih kristjanov, kar lahko razberemo tako iz zgodnjega Pavla (prim. Flp 4,15) kot iz kasneje napisanih evangelijev (prim. Mt 10,10). Prvi kristjani niso čakali, da je kak apostol najprej blagoslovil nove oljenke ali obnovljene stopnice v gornjo izbo, kjer so se zbirali, temveč so popotnemu oznanjevalcu „plačali“ za „uslugo“ evangelizacije. Če pa niso - nič zato! A tukaj se že začenja druga plat duhovniške ekonomije...

Mehanizem grešnega kozla na delu

Aron naj položi obe roki živemu kozlu na glavo in naj nad njim prizna vse krivde in hudodelstva Izraelovih sinov, vse njihove grehe, in jih naloži kozlu na glavo. Potem naj ga po pripravljenem možu pošlje v puščavo. Kozel naj odnese na sebi vse njihove krivde v nerodovitno pokrajino.
(3 Mz 16,21-22)

slika: escuelapedia.com

Ivan Štuhec je še pred njenim znamenitim „begom“ o Hildi Tovšak v Družini (12.5.) zapisal, da „predstavlja nekakšen objekt naslade, ki jo slovensko pravosodje ponuja raji, da bi jo prepričalo o svoji pravičnosti in verodostojnosti." Jože Možina pa na portalu Časnik.si (25.5.) o tej isti gospe izpod pohorskega Turjaka meni: "Ob vsem, kar je storila, je izbrana še za obredno žrtvovanje, da bi čim prej pozabili na zidarje, mermale, zemljariče, jankoviče in ostale..." Podobne izraze in misli bomo našli še pri drugih komentatorjih. Sintagme „objekt naslade“, „obredno žrtvovanje“, „žrtvovana baronica“, „spektakel za ljudstvo“, „strelovod“,... nas vpeljejo v pojmovno okolje mehanizma grešnega kozla.

Ker na različnih portalih nisem opazil zapisa, ki bi se temu mehanizmu izrecno posvetil, ga poskušam nekoliko osvetliti na tem mestu. Ta mehanizem ves čas čutimo, kako nekje pod našimi nogami melje in melje, nimamo pa natančnejšega vpogleda v njegovo kolesje. Po eni strani, ker gre za nezavedni mehanizem, po drugi pa tudi, ker si ga največkrat predstavljamo zgolj pod vidikom politične manipulacije. Politična in spin-dohtarska manipulacija mehanizma seveda obstaja, a je sam mehanizem več kot le-ta. Med Hildinim nekajdnevnim skrivanjem v objemu domačega kraja smo imeli redko srečo. Ker je ta mehanizem prišel do svojega histeričnega vrhunca (zdelo se je, da bomo poleg FBIja in Interpola za iskanje ubežnice aktivirali še lovce, skavte, gasilce in civilno zaščito), je bil bolj razviden. Kolesje mehanizma grešnega kozla je skorajda pokukalo na površje.

René Girard
foto: Michael Sugrue

Zaslužna, da se v družbeni teoriji več govori o mehanizmu grešnega kozla, sta francoski antropolog in filozof René Girard* ter le-tega povzemajoči italijanski filozof Gianni Vattimo** (pred njima pa je o tem razglabljal tudi Karl Popper). Zanju ta mehanizem ni zgolj nekaj občasnega, temveč nekaj, kar pomaga vzpostavljati religijo in družbo kot takšno. A pustimo filozofsko abstrahiranje za drugič in se držimo konkretnega primera. Zakaj je Hilda Tovšak „idealna“ za grešnega kozla? Vemo (in Girard potrjuje), da množica za grešnega kozla izbere nekoga, ki je že poprej nekaj „posebnega“: ki nekoliko izstopa (Jud v okolju krščanske civilizacije, uspešnež med povprečneži), ki je že fizično nekoliko drugačen (črnec med belci, rdečelaska, grbavec), ki je sploh bolj iz obrobja centrov moči kot iz njihovega središča, bolj out- kot in-sider.

Hilda je ženska. Širom Slovenije na šankih visečo moško populacijo veseli, da je za očiščujoči obred v tem za narod dramatičnem času kljub veliko večjemu številu moških kandidatov izbrana oseba ženskega spola. Tako so še enkrat potrjeni, da „ni takega dohtarja, da bi babi v glavo videl“ in da je žensko pač „treba zatirati, če hočeš imeti red v hiši“. Ter da je sploh bilo sramotno, da je bataljon kosmatoprsih mišičnjakov po gradbiščih komandirala kikla. Podobno „samo-čiščenje“ je slovenski moški svet deloma že opravil v odnosu do Katarine Kresal (afera „bulmastifi“). Lahko pričakujemo, da bo v primeru neuspešnosti njene vlade moško-šovinistični tribunal kruto „kozlovsko“ usodo namenil tudi Alenki Bratušek. Norčevanje iz njenega kratkega krila že kaže na tak scenarij.

Tudi metropolitanska hohštaplerija se ob pogledu na Hildo „očiščuje“. Ve se, da iz kmečke province ne more priti bogvekaj. Kaj šele nova gospodarska in upravna elita, ki bi zamenjala to, ki zdaj kraljuje v lepih ljubljanskih palačah. Ni zaman, da Hildo vztrajno kličejo „baronica“. S tem dodatno povejo, da je „punca s kmetov“ hotela tja, kamor ji po sedanjem rdečeboržuaznem sistemu kast ni dovoljeno. Ob Hildinem poskusu „pobaronjenja“ in splošnem veselju, da poskus ni uspel, ne spreglejmo vloge zavisti. Po nekem katalonskem sociologu (ime sem žal pozabil in ga niti z Googlom več ne „izkopljem“) je zavist „tihi protagonist mnogih družbenih dogodkov“.

Najbolj ključen moment za slovenskega ateista: Hilda hodi k maši, menda je včasih celo brala berilo, delala je v „klerikalni“ stranki... Skratka, v množici tajkunov liberal-ateističnega svetovnega nazora je žreb „moral“ zadeti ravno njo, „erkacejevko“, menda občasno liturgično sodelavko pri Sv. Ilju pod Turjakom. Tako je spet aktiviran levičarski grešni nad-kozel: Cerkev. A na način, da imajo tudi bojeviti desničarji kaj od tega. Hildo je glas internetnih forumašev namreč “povišal“ na rang sodelavke Udbe. Kurikulum žrtve je zdaj idealen. Za grešnega kozla skrbno izbrana žrtev poveže levega in desnega, Heroda in Pilata. „Tisti dan sta se Herod in Pilat spoprijateljila; prej sta se namreč sovražila,“ poroča Luka (prim. 23,1-12).

Skoraj nič ne bi veljali ostali parametri (ženska, kmetica, kristjanka), če ne bi bilo posredi denarja. Eden najbolj blaženih trenutkov za Slovenca je, ko gleda padec bogataša. To je ekstaza malega človeka. Če meni moja edina kravica ne da dovolj mleka, naj bogatemu sosedu crkne cela čreda! Če bogataš spada v razred „tajkunov in lopovov“, je ekstaza dvakratna, saj njegov padec toliko bolj pomeni vzpostavitev pravičnosti in enakosti.

Logično: ko je Hilda onega usodnega petka enostavno „odšla“, je nastopila histerija. Hilda je prekršila tabu. Izbrana žrtev ne sme zapustiti žrtveniškega oltarja in pika! To je enako hudo, kot da bi se v klasičnih judovskih časih grešni kozel meni nič tebi nič vrnil v naselje in se spet napajal pri vaškem studencu ali kot da bi za žrtvovanje določeno jagnje skočilo s tempeljskega oltarja in odskakljalo k mamici na pašnik. Preveč energije bi zdaj šlo za ponovni izbor žrtve in nov zagon tega visokonapetostnega rituala.

René Girard uči, da je bistveni pogoj za uspešno izvedbo mehanizma grešnega kozla zelo preprost: ne smemo se ga zavedati. Histerizem državnih organov, medijev in ljudstva v primeru Hildinega „pobega“ govori, da bistveni pogoj imamo. Grešnokozlovskega mehanizma, ki se nam dogaja, se ne zavedamo. Po Girardu, kdor je na nezavedni ravni izbran za grešnega kozla, mora na zavedni ravni, se pravi, v naših očeh nujno in do konca ostati pošast, zlobec, čarovnica. Če se žrtev vloge grešnega kozla brani, jo je potrebno dodatno negativizirati. Vsak drobec, ki pomaga k demonizaciji žrtve, je dobrodošel. Tudi ta, ki so ga v teh dneh k Hildinemu kurikulumu mediji posebej skrbno priložili: kot mlada mati menda ni nikoli pobožala svojih otrok.

----- opombi

* „V mitih izpričana večna zveza med zelo krivo žrtvijo ter obenem nasilnim in osvobajajočim zaključkom se more razložiti edinole preko izjemne moči mehanizma grešnega kozla,“ povzema René Girard. Zanj ta mehanizem ni nekak obrobni para-religiozni moment, niti zgolj ena izmed politično-propagandnih manipulacij javnosti (vsi vemo, kako so nacisti za grešni kozle „naredili“ Jude, kako komunisti podjetnike in kristjane), temveč gre pri iskanju „nadomestnih tarč“ naše jeze za enega temeljnih družbenih mehanizmov, ki je na simbolno čustveni ravni ves čas aktiven. Tudi kadar ni izjemno dramatičnih situacij ali potrebe po politični manipulaciji. Prvotni namen mehanizma je zmanjšanje nasilja. Povedano grobo: nekdo je na nezavedni ravni za grešnega kozla razglašen in iz naše sredine izgnan (oz. kot žrtev na oltarju darovan) zato, da se mi ostali ne pobijemo med seboj. Nasilje vseh proti vsem se preko grešnega kozla predela v nasilje vseh proti enemu.

** Zanimivo je, kako italijanski filozof Gianni Vattimo (oče t.i. „šibke misli“) povzema Girardovo teorijo, ko opravičuje svoj filozofski in bivanjski povratek h katoliški religiji. Po Vattimu je katolištvo do popolnosti izpililo grešnokozlovski mehanizem. Dokaz je evharistija, kjer je Kristus „duhovnik, žrtev in oltar“ obenem. Se pravi, osrednji katoliški obred je katalizator nasilja, saj pri njem b(B)og (po Girardu pravir nasilja) nasilje obrne vase, ga predela, človeka pa zavaruje in očiščuje. Kako torej izboljšati družbo in zmanjšati nasilje? Vattimo ne dvomi in z nekoliko avto-ironije pravi: Če hočete manj nasilja, je treba večkrat k sv. maši.

Sveti duh: končno iz „hišnega pripora“

Veliki neznanec oz. svetoduška anemija

To pomlad je „strašni“ španski teolog José Ignacio Gonzáles Faus dal na svetlo še eno od svojih „strašnih“ besedil: Krivoverstva v sodobnem katolištvu (izvirni naslov: Herejías del catolicismo actual). Pravim, da gre za „strašnega“ pisca, saj ta osemdeset let stari jezuit še vedno piše na način, da ti „dvigne pokrov“. Piše neposredno in zanj ni tabu teme. V svoji zadnji knjigi našteje deset „krivoverstev“, ki gnezdijo v današnjem katolištvo. Ne gre za formalna krivoverstva, kakopak, temveč za polzavedne popačene teološke vzorce oz. za „herezije“ v prvotnem pomenu te besede (iz gr. airesis = pristransko mnenje, delna resnica).

Kot deseto krivoverstvo in kot tisto, ki je nekakšna botra ostalim devet, Faus imenuje „pozaba Svetega Duha“. Faus ne pove nekaj novega. Novo je, da se „pozaba Svetega duha“ oz. „svetoduška anemija“ (kot jo je imenoval rimski teolog Nicola Ciola) kljub nasprotnim željam, binkoštnemu gibanju ter papeški okrožnici o Svetem duhu (Janez Pavel II.: Dominum et Vivificantem, 1986) še kar nadaljuje in nemalo vpliva na duhovnost posameznika in življenje Cerkve. Naj spomnim, da je ena prvih knjig o pozabi Duha izšla že v sredini prejšnjega stoletja in je imela naslov Veliki neznanec (Antonio Durante: Il grande sconosciuto, ossia, Lo spirito santo). Izraz grande sconosciuto, se je v teoloških vodah precej udomačil. Uporabil ga je tudi papež Frančišek 13. maja letos v svoji jutranji pridigi, ko je dejal: „Sveti duh je še vedno nekoliko neznanec v naši veri. (…) Mnogi kristjani ne vedo, kdo je Sveti duh. (...) Pravijo: 'Sveti duh je golob, ki nam prinese sedem darov.' In tako je ubogi Sveti duh vedno zadnji in ne najde pravega mesta v našem življenju.“

Kako smo Svetega duha dali v „hišni pripor“

Kako se je zgodilo, da Sveti duh v našem duhovnem in pastoralnem življenju, kot pravi papež, „vedno zadnji“? Razlogi so zgodovinski, teološki, psihološki pa tudi politični. Naštejmo tri:

- Spor zaradi Svetega duha je bil usoden za odnos med zahodno (Rim) in vzhodno (Bizanc) Cerkvijo. L. 1054 pride do končnega razkola. Razprava o Svetem duhu kot visokonapetostna razprava. Se bo poslej preveč poudarjati Svetega duha, oz. sploh se nejasno izražati o njem, na Zahodu (med katoličani) razumelo, kot da si sumljivo blizu „razkolniškemu“ in „krivoverskemu“ Vzhodu (t.j. pravoslavcem)?

Zračnost, nebo, veter, voda, modrina, golob,..
Kako lahko in kako težko obenem je
upodobiti Svetega duha.
slika: s spleta

- Odličen in vpliven srednjeveški teolog Gioacchino da Fiore (+ 1202) je razglasil „tretjo dobo“: po dobi Očeta (Stara zaveza) in dobi Sina (Nova zaveza, nastanek Cerkve) še dobo Svetega duha, dobo prenovljene Cerkve in človeštva. „Nova Cerkev“ bo prežeta z duhovnostjo in svobodo, še meje med laiki in kleriki bodo zabrisane. Posledica: Gioacchinov nauk ima veliko pristašev (zlasti med frančiškani), a je razumljen tudi kot, danes bi rekli, anarho-utopičen. Zato se ga zavira, nekatere pristaše se preganja, Savonarolo (+ 1498), ki navdahnjen od „tretje dobe“ kasneje ustanovi versko republiko Firence, pa se zažge na grmadi. Zanimivo, da sam G. da Fiore ni obtožen krivoverstva in je celo razglašen za blaženega. A skupaj z zavrnitvijo Gioacchinove „tretje dobe“ je tudi Sveti duh postavljen v ozadje. Rad bi slišal odgovor od stroke na naslednje vprašanje: Je morda Sveti duh odsihdob osumljen anarho-utopije?

- Sumičavost se okrepi po XVI. stoletju; v tem stoletju smo priča pastoralnemu razsulu, ki ga potem sanira Tridentinski koncil. Poleg Lutra se na terenu pojavijo tudi bičarji, skakači, prekrščevalci. Slednji oznanjajo „novo Cerkev“, po možnosti brez hierarhije in klera, brez nadzora in represije; njihov prvi teološki in izkustveni referent pa je pogosto sam Sveti duh. Spet je posredi „ubogi“ Sveti duh! Poleg skakačev in prekrščevalcev ter skupaj z njihovimi ekstazami in radikalnimi cerkveno-političnimi rešitvami mora v „hišni pripor“ spet tudi Sveti duh. Ne vem, kaj bodo rekli teologi in umetnostni zgodovinarji, ampak sumljivo mi je, da je neki papež (ime sem žal pozabil) tistega časa prepovedal kakšno drugačno upodabljanje Svetega duha kakor pod podobo goloba, medtem ko je, denimo, Očeta kot dedka z belo brado pustil. Je morda Sveti duh ptič za v kletko?

Spet med nami Gioacchino da Fiore in trk dveh konceptov?

Danes so „svetoduške“ razmere na Slovenskem približno takšne (in mojega blogerskega zapisa ne jemati za suho zlato):

- Imamo tradicionalni cerkveni ustroj. Ta dela s Svetim duhom „previdno“, v skladu s tridentinsko tradicijo. „Boga-Goloba“ izpusti iz „kletke“ za sv. birmo in za binkoštni praznik. Glavni ostaja „objektivni“ pastoralni model z moralno vzgojo in podeljevanjem zakramentov v ospredju. Podoba Cerkve je v osnovi podoba dvodelne ustanove: posvečeni na eni, laiki na drugi strani. Pokorščina gre predvsem cerkvenim predstojnikom. Če se kdo apelira na pokorščino navdihom Svetega duha, bo sumljiv.

- Imamo binkoštni val. To je val, ki zaobjema ves svet. „Binkoštni krščanski slog“ je tisti, ki ga je vse več, ugotavljajo religiologi. Tudi v katolištvu ga je več. Na Slovenskem je najbolj očiten pri Prenovi, pri karizmatikih. Tu je Sveti duh popolnoma „svoboden“. Njegovo delovanje je takorekoč „fizično“: počivanja, ekstaze, ozdravljenja, ples, govor v jezikih,... Tista, včasih tako hladna, formalna, racionalistična cerkvena miselnost je tu premagana. Zgleda, da smo zbudili Svetega duha in z njim odkrili tako dolgo iskano formulo za novo evangelizacijo.

Trk med dvema konceptoma je neizogiben. Spet „objektivni“ model proti „svetoduškemu“? Rim proti Gioacchinu da Fioreju? No, na Slovenskem se škofje trka dobro zavedajo in zaenkrat zadeve obvladajo. Pravzaprav slovenski škofje, ko gredo na karizmatična srečanja in tam vodijo sv. evharistije, delajo, kar je njihova temeljna naloga – naloga pontifeksov: mostograditeljstvo. Kakšni predstavniki iz „objektivnega“ vzorca zato škripljejo z zobmi, češ, škof se druži z „onimi, ki se pri maši rolajo po tleh“. Karizmatiki pa znajo veselo, a preuranjeno dejati, da je „tudi škof na njihovi strani“.

Dolgoročna rešitev: Sveti duh v rednem življenju

Paziti moramo, da ene kletke osvobojenega Svetega duha ponovno ne zapremo v drugo kletko. Karizmatično gibanje je lahko nova kletka za Svetega duha. Kako? Če si Ga bo preveč lastilo, če Mu bo predpisovalo vedenjske vzorce, če Ga bo poistovetilo z nekaj nadnaravnimi pojavi in mističnimi stanji, če se bo v imenu Duha odrekalo racionalni refleksiji, vsakodnevnemu trudu za skupnost, potrpežljivemu sobivanju,...

Dolgoročna rešitev je, da celotna Cerkev izstopi iz pozabe Svetega duha. Sveti Duh je namreč njeno redno življenje. Sveti duh ni zgolj njen občasni praznik in ni zgolj njena alternativna duhovnost na Kureščku in podobnih lokacijah. Prvi korak bi bil, da Svetega duha „vrnemo“ v zakramente, da ga „čutimo“ pri krstu, maši, spovedi. Ne gre za prevzem „karizmatičnega“ liturgičnega vzorca, gre za resnico o zakramentih samih. Ne bomo plesali okrog krstnega kamna z dojenčkom in botro na čelu, temveč vedeli bomo, zavedali se bomo, veseli bomo, srečni bomo, pristni bomo,... ker je Sveti duh v zakramentu, ker smo z Njim in v Njem.

15-M: vzorčno vstajništvo

Slika s Puerta del Sol, ki je avgusta 2011 obšla svet.
Vstajnik kriči v udeleženko SDM iz Mehike,
slednja si pokriva uho in poljublja križ.
Slovenski tednik Družina je kasneje to punco poiskal
in objavil intervju z njo.
vir: splet

Te dni v Madridu praznujemo praznik mestnega zavetnika sv. Izidorja Kmeta (San Isidro Labrador), obenem pa obletnico znamenitega vstajniškega gibanja 15-M, ki je pred dvema letoma prav na Izidorjev god (15. maj) zasedlo osrednji trg Puerta del Sol. Moram priznati, da gibanju 15-M nisem posebej verjel, že zato, ker ga je naše časopisje obravnavalo s simpatijo. Da je gibanje 15-M spaka, pa sem bil popolnoma prepričan po 17. avgustu 2011, ko so „indignadosi“ v Madridu, na Puerta del Sol, napadli romarje Svetovnega dneva mladih. Kakšnih 15 mladih iz moje skupine (dekanija Nova Cerkev) je bilo ravno tisti hip na Solu (sam sem poležaval na zeleni trati bližnjega parka). Po tistem, kar so mladi doživeli in povedali, me več ni bilo mogoče prepričati, da je 15-M miroljubno in plemenito gibanje. Mladim katoličanom iz celega sveta namenjeno pljuvanje, suvanje, psovke ter grožnje tipa „zažgali vas bomo kot leta 1934“,... so govorile zase. To ni bil „protest proti stroškom papeževega obiska“, kot je o dogodku čvekala tudi kakšna slovenska „Pravda“. To je bil levičarski „Sturmabteilung“ v akciji.

Zato me je toliko bolj presenetilo, da sta profesorja družbenega nauka Cerkve in ekonomije, ki sem ju poslušal te mesece na madridskem Višjem pastoralnem inštitutu o gibanju 15-M govorila dobro, celo zelo dobro. Kaj sem spregledal? Najprej to, da je gibanje v osnovi bilo ideološko veliko širše, kot so ga mediji predstavljali. Tako široko, da ga težko spravimo v klasično shemo levičarsko-desničarsko. Samo ta podatek: na Puerta del Sol so se 15. maja 2011 utaborili anarhisti (skrajna levica), nekaj deset metrov vstran pa mladi falangisti (skrajna desnica). Med sodelujočimi so bili tudi mladi iz katoliških socialno čutečih skupin. Mnogi seveda sploh niso pripadali nobeni skupini, temveč jih je gnala zgolj indignacija, jeza, upor, želja po spremembi. Drugo, kar sem spregledal, je, da izpada proti romarjem SDM-ja ne gre pripisati gibanju 15-M, čeprav se je „Sturmabteilung“ nanj skliceval, ko je s „svojega“ trga podil romarje. 15-M ni hierarhično gibanje, nima liderja, je precej atomizirano, deluje sportnostno, mnogi delajo po svoje.

Eden izmed dveh omenjenih profesorjev je Pedro José Gómez Serrano, direktor Oddelka za mednarodno ekonomijo na univerzi Complutense. Je družinski oče, prostovoljec na področju krščanske dobrodelnosti in bivši skavtski voditelj. Gibanja 15-M ni samo strokovno opazoval, temveč je vanj preko svoje hčerke, udeleženke več akcij 15-M, po svoje tudi „padel“. Njegova analiza je zato toliko bolj zanimiva in verodostojna, saj je ves čas imel pri roki „insajderske“ informacije. Razvoj gibanja 15-M deli v štiri etape, v katerih vidi tudi vzorec, ki bi naj veljal na ravni prebujajoče se in protestniško razpoložene civilne družbe. Etape so:
1. indignacija (lahko slovenimo kot „ogorčenost“);
2. protest;
3. združevanje in dialog;
4. predlogi.

1. INDIGNACIJA. Ogorčenost je prvi trenutek. Človek se prebudi. Se dvigne gor. Vstane. Izstopi iz apatičnosti. Še nekaj let nazaj smo jamrali o apatični mladini, vendar je prišel trenutek, ko je mladim (in ne samo njim) enostavno „počil film“. Tako več ne gre! Slovenci temu trenutku rečemo tudi „sveta jeza“. V naši zgodbi se je „sveta jeza“ zgodila v Mariboru zaradi avtomatskih radarjev. To jezo smo vsi spoštovali. Ni bila programirana, niti manipulirana, dajala je vtis velike iskrenosti.

2. PROTEST. Ogorčenost nas lahko zapre v začarani krog jamranja, pesimizma, kakšnega izoliranega vandalističnega dejanja, zatekanja v omamo. Iz take ogorčenosti ni nič. Potreben je protest. Javni in glasni nastop ogorčenih ljudi. Protest mora biti množičen. Niso dovolj običajne protestniške skupine, ki jim je dretje na ulici skoraj folklora. Kot rečemo, „zgoditi se mora ljudstvo“. Protestniki morajo biti raznolikih političnih in svetovnonazorskih usmeritev. V protestu morajo miroljubno vztrajati. 15-M je prve tedne te tri kriterije izpolnjeval: raznolikost, vztrajnost, miroljubnost. Nekaj tega smo lahko videli tudi pri nas. Žal je v Mariboru nasilje spregovorilo zelo hitro.

Maj 2011. Zasedba madridskega trga Puerta del Sol
s strani vstajnikov.
vir: splet

3. ZDRUŽEVANJE IN DIALOG. 15-M je že v okviru protesta prerasel v forum, v razpravo. Združil je mnoge in različne ter jih pripravil do pogovora. Prof. Gómez pravi: „Združevati se izboljša analizo in poveča moč.“ Danes veliko govorimo o komunikativnih etikah, o nujnostih komunikativnih demokracij. Ne vemo, kdo ima prav in kdo narobe; ne vemo, kakšna je najboljša formula za naše gospodarstvo in politiko; vemo pa, da se o vsem tem moramo pogovarjati. Čim bolj različni smo udeleženi v pogovoru, boljši rezultat bo. Vsi skupaj se moramo zavedati moči komunikacije in ne smemo pustiti, da družbeni dialog monopolizirajo vedno isti trije: stranke, sindikati in mediji. Dialog združuje. Individualizem izginja. Skupine, ki bi hotele manipulirati protest, izgubljajo moč. Taka je izkušnja 15-M. 

Za slovensko vstajništvo lahko mirno rečemo, da je na tej točki pogrnilo. In zato tudi postalo lahek plen starih levičarskih elit, bolj natančno (kot je zdaj že jasno), Jankovićeva udarna enota za rušenje Janše. Ko se bo v Sloveniji naslednjič javil nekdo, ki bo razglašal „vseslovensko ljudsko vstajo“, najprej poglejmo, s kom se je zmožen in željan pogovarjati. Ima ogorčenje? Prav. Protestira? Prav. Ampak ima tudi širino? Če je nima, če se ne zna pogovarjati preko svojega plota, je še ena repriza starih delitev in vztrajanja v starem.

4. PREDLOGI. Karikatura „protestnik brez razloga“ je ovržena. Vstajnik tokrat ima razlog. Kaj pa karikatura „protestnik brez predloga“? Je tudi ta ovržena? Tu je zadeva težja. 15-M je formuliral veliko predlogov, ki jih prof. Gómez označi za naivne in utopične, veliko pa takih, ki so dobri: bodisi v praktičnem smislu (rešitve za visoko šolstvo, hipotekarno krizo, reforma trga dela,..) bodisi v smislu temeljne prenove ekonomskega in političnega modela (bolj neposredna demokracija, več solidarnosti, proti vladavini finančnega kapitalizma). Prof. Gómez na tej točki izpostavi pomembnost nekaterih dejanj, ki jim v teološki govorici pravimo „preroške geste“. Jezus, na primer, ni prinesel rešitve za zdravje ljudi, je pa s preroško gesto približevanja „nečistim“ bolnikom in ozdravljanja le-teh v našo kulturo zasejal novo miselnost v odnosu do bolnika, miselnost, ki je kasneje porodila bolnice in nenazadnje sistem osnovne zdravstvene varnosti za vse. Takšna preroška dejanja so bila v 15-M navzoča. Seme je bilo vrženo in nekatero bo sčasoma zagotovo vzklilo.

Prehodili smo pot, če se izrazimo pesniško, „čudovitega vstajništva“. Seveda je tudi 15-M imelo in še ima svoje pomanjkljivosti, svojo bolj vprašljivo plat. Ni preraslo v izrazito politično silo kot italijansko gibanje komika Beppeja Grilla. Ni spisalo nekega velikega programa za družbene spremembe in ni zapisalo prihodnosti v en recept (nobene recepture o "demokratičnem socializmu", skratka). Nekaterih skupin ni znalo „spreobrniti“ od razgrajaštva in nestrpnosti (kar smo okusili tudi slovenski sdmjevci). Moč dialoga med različnimi skupinami je pojenjala. Vendar seme je vrženo, vzorec je testiran, razprave tečejo,...  Španske klasične politične stranke pa danes med svoje prioritete postavljajo nekatere zahteve iz 15. maja 2011.

Velemesto, ki nima krize duhovnih poklicev

Zakaj je nadškofija Madrid nekaj posebnega

Danes (10. maj) je praznik sv. Janeza Avilskega, od oktobra lani cerkvenega učitelja, sicer pa zavetnika španske svetne duhovščine. Nadškofija Madrid praznik vsako leto obeleži s predavanjem in s srečanjem duhovnikov jubilantov v madridskem semenišču. Današnji predavatelj je bil priznani voditelj duhovnih vaj jezuit p. Germán Arana. Med slušatelji sva bila tudi moj župnik Alfredo in jaz.

Srečanje duhovnikov jubilantov v madridskem semenišču.
Srečanju predseduje kardinal Rouco Varela. 10.9.2013, foto: B.C.

Nadškofija Madrid je nekaj posebnega. Prvič zato, ker ni stara. Ustanovili so jo šele l. 1885. Prej je Madrid spadal pod nadškofijo Toledo, kjer je še danes sedež španskega primata.

Drugič, ker ima najmlajšo (gotsko?) katedralo na svetu. Katedrala La Almudena je bila posvečena l. 1993 po rokah papeža Janeza Pavla II.. Glede katedrale so v strokovni in duhovniški javnosti zelo deljena mnenja. Nekateri pravijo, da je bilo popolnoma zgrešeno delati (neo)gotiko ob koncu XX. stoletja. Drugi zagovarjajo, da moderna katedrala z bližnjo kraljevsko palačo enostavno ne bi šla skupaj. Bog in „cesar“ tako zdaj bivata v enako veličastnih in po pročeljih stilsko podobnih zgradbah.

Tretja zanimivost je, da je zavetnik Madrida sv. Izidor Kmet. Ne kakšen mistik, mučenec, škof ali učenjak, temveč kmet. V srednjem veku je Madrid bil malo večja kmečka naselbina in več ali manj, kjer stoji zdaj semenišče, so bile njive, na katerih je oral (ali pa angeli namesto njega) sv. Izidor. Madridu se kmečki izvor pozna tudi po tem, da ni nikoli pridobil naziva mesto. Strogo zgodovinsko gledano je še danes „la villa“ (trg) in ne „la ciudad“ (mesto).

Zakaj ima Madrid polno semenišče

Četrta posebnost madridske škofije je, da za razliko od skoraj vseh zahodnoevropskih škofij nima krize duhovnih poklicev. Na skoraj 500 župnijah je dovolj duhovnikov, v semenišču je 120 škofijskih bogoslovcev, letos imajo 22 novih maš. Kako je to mogoče?

Madrid je za velemesto (tretje največje mesto v EU) presenetljivo „nesekulariziran“, oz., precej manj sekulariziran kot, recimo, večni rival Barcelona ali druge evropske prestolnice. Manjša sekularizacija se vidi najprej čisto strukturno. Cerkev upravlja mnoge bolnice in šole. Že v celotni Španiji je temu tako, v Madridu pa še bolj poudarjeno. Ogromno mladih gre skozi katoliško šolstvo - to zagotovo pusti pečat. Zlasti, ker se v šolah veliko in dobro dela.

Drug razlog lahko iščemo v kakovosti klera. Če se je v Italijo reklo, da ima Milano „najbolj disciplinirani“ kler v deželi, potem pod tem vidikom v Španiji nekoliko izstopa Madrid. Duhovniki so marljivi in predani. Ko so stari 75 let, se odpovejo vodenju župnij in mnogi so na stara leta kaplani ali duhovni pomočniki. Kakovostni kler pomeni kakovostne župnije. Kakovostne župnije pa so (takoj za primarno vlogo družine) same po sebi kovnice novih poklicev.

Tretji razlog je dejstvo, da je Madrid neke vrste trdnjava dveh gibanj: Opusa Dei in neokatehumenov. S tem, da so tukaj navzoča tudi druga t.i. „nova cerkvena gibanja“, recimo, Comunione e Liberazione. Delovanje gibanj se v mestu enostavno čuti. Brez gibanj bi bogoslovje gotovo ne segalo do za zahodnoevropske razmere „fantastičnega“ števila 120-ih škofijskih semeniščnikov. (H katerim seveda moramo dodati še tiste fante, ki se na duhovništvo pripravljajo znotraj redov ter drugih semenišč in je zanje pričakovati, da bodo kot duhovniki delovali v Madridu.)

In povprečna madridska župnija

Klaretinska župnija sv. A. M. Klareta v severnem delu mestu, v kateri bivam in nekaj malega pomagam, je ena izmed štirih, ki jih klaretinci v mestu imamo. Madridsko pastoralno sliko naša župnija zgolj potrjuje. V župniji je 6000 prebivalcev in je tesno zvezana s kolidžem za 1800 otrok (od 6 do 19 let starosti), ki prihajajo tudi iz drugih bližnjih delov Madrida. Pravzaprav sta župnija in šola v mnogih ozirih isto. Priprava otrok na zakramente poteka v okviru kolidža. Mladinska pastorala z mladinskim centrom in močno skavtsko skupino je prav tako bolj v domeni šole kot župnije. Letos imamo 110 prvoobhajancev in zato bo prvo obhajilo dve nedelji zapored. Porok je za letos napovedanih okrog 10. Ob delavnikih imamo 5 maš, v nedeljo pa 7. Pred vsako mašo, petek ali svetek, spovedujemo. Pevski zbori so trije: otroški, mladinski in odrasli. Vsi bolniki, ki želijo, enkrat na teden dobijo sv. obhajilo, ki jim ga prinesejo laiki. Še to: naša cerkev ni "lepa"; je boljkone velika "telovadnica"; nima oltarjev, bogatih kipov, orgel, niti ne zvonika in zvonov; je pa ves dan odprta in v njej skoraj vedno kdo moli.

Posebno poglavje je dobrodelnost. Župnijska Karitas dvakrat na teden deli pomoč. V letu 2012 je razdelila pomoč v vrednosti (za slovenske razmere vrtoglavih) 90.000 evrov. Nasploh je finančna shema župnije nastavljena zelo v prid solidarnosti (za razliko od finančnih shem slovenskih župnij, ki so nastavljene predvsem v prid ohranjanja in obnavljanja sakralnih objektov). Solidarnost je tako močno prisotna, da se ti pri spovedi neredko zgodi, da slišiš človeka, ki izpoveduje kot greh opustitve, ker se mu zdi, da je za uboge premalo dal.

Seveda - sekularizacija je na delu tudi v Madridu. Tudi tukaj 

Procesija sv. Izidorja Kmeta, Madrid. Foto: wikipedia.

napreduje. To v naši župniji čutimo po upadu števila otrok in mladih pri nedeljskih mašah; v težavah odraslega zbora in skupine Karitas, da bi se pomladila; pa v mnogih mladih, ki se ne poročijo,... Vendar hitrost napredovanja in razsežnost pojava zdaleč nista tolikšna kot v Sloveniji.

Vprašanje je, kaj se po pastoralni plati obeta „trgu“ Madrid v prihodnosti. Bo na koncu tudi on podlegel sekularističnemu cunamiju? Naslednji teden praznujemo osrednji mestni praznik - patrona sv. Izidorja (15. maj). Če je kmet Izidor z lopato v rokah (najbolj pogosta upodobitev) do zdaj varoval ta kraj, zakaj dvomiti, da ga ne bo še naprej?

Mediji - ko ne zaupam, zaupam spet

Andrés Casillas in Margarita García: sončeva in okrogla oblika majevskega spomina.
Skulpturo je mestu Madrid poklonila država Mehika.
Foto: B.C.

Španija: prvi so vojska, policija in mediji

Pred nekaj dnevi je španski Center socioloških raziskav (CIS) objavil podatke o zaupanju državljanov v institucije. El Mundo je lestvico razdelil v štiri dele. Pojdimo od spodaj navzgor in štirim razredom dajmo slovenska imena.

NEZADOSTNO: Španci najmanj zaupajo političnim strankam, vladi, parlamentu in sindikatom.

ZADOSTNO: Nekaj več zaupanja so deležna združenja podjetnikov, pokrajinske vlade in parlamenti ter ustavno sodišče.

DOBRO: Dokaj se zaupa monarhiji (vloga kralja), katoliški Cerkvi, Vrhovnemu pravosodnemu svetu in varuhu človekovih pravic.

PRAV DOBRO: Najbolj zaupajo Civilni gardi (španska inačica karabinjerjev), policiji, vojski in – medijem.

Španci zaupajo vojski in policiji skoraj trikrat bolj kot politikom. Oboroženi uniformiranci z viteško-varnostnim poslanstvom so zanje tisti del državnega sistema, ki ni korumpiran in ne odpove. Občutek varnosti ostaja. V krizi je pomembno, da takšen zdrav in varen del sistema je in da, koliko more, „ozdravlja“ bolehne sosede. Ampak... kar me kot Slovenca skorajda šokira, je visoko zaupanje v medije. Tem Španci zaupajo bolj kot kralju, Cerkvi in pravnemu sistemu. Mediji so na visokem četrtem mestu, takoj za uniformami in precej pred zasledovalcem na petem mestu, ki je varuh človekovih pravic. To pomeni, da resnicoljubnost ni v krizi. Ko je vse narobe, vsaj nekdo ne laže – in to so časopisi, radio, televizija. S slovenskega zornega kota, četudi zaupanje povprečnega Slovence v naše medije ni slabo (prim. dotična raziskava FUDŠ 2012), zelo pomenljivo.

Avtobiografija: od zaupanja do nezaupanja v „dominantne“ časopise

1. Virus nezaupanja

Ko sem se l. 1997 po desetih letih Rima, Madrida in Milana vrnil v Slovenijo, sem s seboj prinesel tudi zaupanje v civilne medije. Bral in kupoval sem vse: Večer, sobotno Delo, Mag, Mladino,... A l. 1999 sem že bil „okužen“. Kot mariborskemu študentskemu duhovniku se mi je reklo, naj novinarjem iz „dominantnih“ časopisov ne zaupam preveč. Prva žrtev mojega po cerkveni pokorščini prevzetega sumičenja je bila novinarka Večera Vanessa Čokl. Njej sem se zaradi osorne geste ob nekem intervjuju (ekran računalnika sem, bednik, vpričo nje obrnil tako, da ni mogla sama videti razpredelnic in številk neke interne cerkvene raziskave o mladini) kasneje osebno opravičil.

2. Adijo, Mladina!

Potem se je začelo. Najprej Mladina. Mislim, da l. 2002 ali 2003. Max Modic je napisal članek o spolnih grehotah duhovnikov. Hopla! Apostol pornografije si upa čistuniti o duhovščini! Kar mi je pri Mladini, bolj kot njena pristranskost, šlo vedno na živce, je bil njen „novi janzenizem“, svojska moralistična ihta, posmehovanje iz vedno istih tarč. Konec! Mladine od takrat ne kupujem in ne berem več. Čeprav mi je kot gimnazijcu v osemdesetih odpirala oči. Tisti Mladini ostajam hvaležen. No, v tole, današnjo,... včasih pokukam na njeno naslovnico, da vidim, če je spet koga oblekla v nacistično uniformo. Tako vem, da je tisti dober. Zadnja v naci opravi na Mladinini naslovnici je bila Evropska Unija. Zdaj vem. Ta je dobra. Nje se moramo držati.

3. Adijo, Večer!

L. 2006 (če se ne motim) so v Žički kartuziji imeli namen obhajati festival reggae glasbe. Festival je potem imel velike težave s krajem izvedbe in v Večeru so pisali, da zaradi Cerkve in okoliških duhovnikov, ki da ne razumejo mladih, ki da so proti reggaeju, ki da nočejo oskrunitve samostana.... Kot župnik kartuziji sosednjih Črešnjic sem seveda zadevo poznal in vedel, da nihče ni bil proti reggaeju kot reggaeju, temveč proti izvedbi delavnice o konoplji (se pravi, delavnice o drogi in drogiranju) v za kristjane še vedno svetih prostorih bivše kartuzije. Tudi sem vedel, da so pobudo proti temu sprožili katoliški laiki in nas okoliške duhovnike le naknadno bolj obvestili kot potegnili zraven. No, o tem sem napisal ponižno pismo na Večer in prosil, naj ga objavijo v pismih bralcev. Nobenega odgovora. Nobene objave. Užaljen? Da. V Večerovi kroniki sem namreč ostal (skupaj z drugimi župniki) v vlogi zakrknjenega fajmoštra iz štajerskih hribov, ki ne mara glasbe mladih. To nisem. Takega predalčkanja ne priznam. Adijo, Večer!

4. Adijo, Delo!

Zgodba z Delom, na katerega sobotno izdajo sem bil več let naročen, je manj dramatična. Ko sem ugotovil, da se je začelo dogajati, da je prišel ponedeljek ali celo torek, jaz pa sobotnega Dela nisem niti razprl, kaj šele, da bi vsaj preletel naslove, sem ga odjavil. Očitno Delov „projekt odličnosti“ pri meni ni vžgal. S časopisom sva se enostavno nehala pogovarjati. Nastali so tihi tedni. Sledila je ločitev. Adijo, Delo!

Ne berem slovenskih časopisov in ni mi fajn

Zavidam Špancem. Gredo mimo trafike in si lahko omislijo nakup kateregakoli resnega časopisa, pa vedo, da ne bodo potegnjeni za nos. Tudi v Španiji so časopisi politično in nazorsko navijaški. Temu se ne da izogniti. Vendar ko imaš nekaj v rokah, veš kaj imaš v rokah. Lahko se z uredniško linijo nekega časopisa ne strinjaš, a to še ne pomeni, da v uredništvu ne vidiš na delu profesionalcev, ki jim gre zaupati.

Ne berem slovenskih časopisov in ni mi fajn. Ne počutim se dobro, ker ne zaupam in ker se mi zdi, da nimam komu zaupati. Rad bi se ustavil pri trafiki in sproščeno pograbil to ali ono. In kdaj bom slovenskim osrednjim časopisom spet zaupal? Ne vem natančno, a slutim, da se bo moralo zgoditi nekaj velikega, nekaj prelomnega. Nekak slovenski novinarski obračun pri O.K. Corralu. To, da dominantni mediji stihijsko obračunavajo z Janezom Janšo, ni ne vem kaj. Dvakrat ali trikrat na leto v stampedu pregaziti Janšo, potem ko je kak Karba že nastavil glavo, to je tretjerazredni novinarski pogum. To ni nič. Janša nima tolikšnega kapitalskega zaledja, da bi se ga zares bali. Obračunati morajo z nekom, ki je zares močan in se ga bojijo, z nekom, ki jim je blizu, ki jim diha za ovratnik. Polje politike in kapitala ni nujno edino. Mitični obračun pri O.K. Corralu bi lahko, na primer, imel podobo razkritja dejanske razvejanosti kokainskih združb ter njihovega prikritega vpliva na naše javno in politično življenje. Vem, da so v vsaki medijski hiši ljudje, ki so takšnih obračunov zmožni, morda tudi željni. Ko ne zaupam, vanje zaupam spet.

„Mojim bivšim“ Mladini, Večeru in Delu ne privoščim propada. Obratno. Želim, da bi v prihodnjih letih prišli na vrh naših lestvic zaupanja. To bi pomenilo, da je resnicoljubnost spet na delu in da se v Sloveniji spet dobro diha.