Ker je obala najljubši kraj na zemlji

V Mariboru prva lezbična poroka 

„O, moj Maribor je tak fejst nor, da srcu vse verjame,“ poje Zoran Predin. In res. Poleg nogometnih tudi smučarske prvake po novem kuje Maribor. Zakaj? Ravno zato ker za kaj takega nima denarja. Ima pa srce. Vstaje v letu 2012 so bile spočetka mariborske, spontane. A hitro so jih začele teledirigirati izurjene politične hijene. Postale so „vseslovenske“, dvolične in jalove, da je danes koga sram, da je bil zraven. Nadškofija Maribor je zasnovala Slomška nevreden finančni šmorn. A glej, v teh krajih spet verjamemo srcu in medtem, ko povsod po Sloveniji število krstov pada, slednji le na področju mariborske škofije vztrajajo v enakem številu (link).

Te dni je Maribor bil spet „nor in prvi“. Obhajal je prvo lezbično poroko v Sloveniji. Torej, ne registracija lezbičnega para, temveč uradna, od države priznana poroka* med dvema ženskama.

Relativno na tiho so jo opravili. Nobenega paradno-ponosnega pompa. Morda sta si tako želeli nevesti. Morda so LGBT aktivisti in njih parlamentarni ter medijski paralelčki po zadnjem referendumu spoznali, da je take stvari bolje delati z manj fanfarami na strehah polisa. „Ne diraj lava, dok spava,“ pravijo južneje od Haloz. Večina Slovencev in Slovenk porok med homoseksualci ne odobrava. Pustimo jim zato spati njih potrošniški sen.

Spoštovanje ljubečih odnosov ter nestrinjanje z istospolno poroko

„Vsaka ljubezen je sveta,“ sem kakšen dan ali dva po zadnjem družinskem referendumu izjavil za Večer in bil nominiran za Bob leta 2016. Vztrajam. Ljubezensko čustvo je sveto. Pripadnost drug drugemu, zvestoba, zanesljiva pomoč,... so svete kreposti tako v zakonskih kot v izvenzakonskih (koruzniških) skupnostih. Je sveto tudi ljubezensko čustvo med dvema istospolnima osebama, ki živita skupaj, ne manipulirata, ne eksperimentirata kot tista dva iz romana Petdeset odtenkov sive, pač pa si obljubljata zvestobo? Je. Nihče tega čustva ne sme zaničevati ter v imenu ideologije ali vere gaziti po njem kot tank preko gredice.

Iskreno ljubezensko čustvo spoštujemo, a obenem se kristjani držimo Biblije, katoličani še Katekizma katoliške Cerkve (členi 2357-2359). Sama homoseksualnost je pred-moralno stanje (nisi avtomatsko grešnik, če v sebi čutiš nagnjenje do istega spola), aktivno homoseksualno življenje je greh. Taka je postava in tu ni odstopanja.

Če dva moška ali dve ženski živita skupaj, ne bomo zganjali moralističnega pogroma proti njima. Še več. Če okolica pljuva na homoseksualni par, ima dober kristjan dolžnost, da ga pred pljunki zaščiti. Brez skrbi, tudi Jezus bi tako storil (prim. Jn 8,1-11). A istočasno bodi jasno, da istospolne poroke, kot ideje in kot prakse, kristjani ne sprejemamo. Podobno v nogometu: spoštuješ nasprotnika, ga zaščitiš, če publika vanj meče olupke, a to še ne pomeni, da se ne boš boril za svojo zmago. Boril po pravilih igre. Boril v smislu prikaza svojih stališč, soočenja mnenj, v smislu vsem koristne razprave, po potrebi tudi v smislu politične tekme à la referendum.

Istospolna poroka kot razpoka na jezu

Kaj je narobe z istospolno poroko? „Živi in pusti živeti!“ bi lahko rekli in pustili tistim nekaj homoseksualnim parom, da se civilno poročijo. Seveda jim to pustimo, ne postavljamo živega zidu pred magistrati. A poleg ostalega smo pozorni na zakonitost proaktivnosti. Klaus Demmer, (tudi moj) spoštovani profesor moralke na rimski univerzi Gregoriana, je s tem v zvezi rad uporabljal prispodobo razpoke na jezu. Gradbinci vedo: razpoka na jezu, skozi katero po malem curlja voda, pomeni konec jeza. Razpoka na jezu, čeprav majhna, ni zanemarljiva, nevtralna in pasivna, temveč je, če se tako izrazimo, proaktivna. Po domače: širila se bo. Jez bo padel.

Zakon, ki dovoljuje istospolne poroke, spodbuja k nadaljnjim ideološkim in kmalu tudi k pravnim korakom. Naštejmo: relativizacija zakonske zveze med moškim in žensko, redefinicija starševstva ter moškega in ženske, sprememba dojemanja otroka (iz „daru“ otrok bržčas postane politična zahteva odraslega in „pravica“ odraslega), redefinicija družine, promocija teorije spola.

O vsem tem smo prelili že dosti črnila, s črnilom pa žolča. Zato na tem mestu dodajmo v debatah manj prisoten vidik, dodajmo ščepec filozofije.


Istospolna poroka zanika „kajstvo“ in odpravi „obalo“

Kaj je narobe z istospolno poroko? Ko istospolna poroka preskoči dopolnjujočo se različnost moškega in ženske, izskočimo iz tisočletnih aristotelovskih okvirov o tem, „kaj nekaj je“ (lat. quidditas). „Kaj nekaj je“, bistvo oz. „kajstvo“ - kot so temu rekli naši neotomisti z Janezom Janžekovičem ne čelu - je osnova za spoznavni realizem** in nas ščiti pred pogubno relativizacijo obstoječega. Teorija spola npr. sloni na zanikanju „kajstva“ moškosti in ženskosti, istospolna poroka zanika „kajstvo“ poroke in reprodukcije vrste.

Istospolna poroka, ki jo nekateri imenujejo „genderless marriage“, nadalje zada resen udarec drugosti (lat. alteritas), drugačnosti in raznovrstnosti. Znameniti yin-yang, črno-beli simbol načela dopolnjevanja v različnosti (glej slikico na vrhu), je v nevarnosti, da gre v prisilni pokoj. Ko morje sreča morje, se ne zgodi nič. Ko morje (ženska) sreča zemljo (moški) pride do srečanja, nastopi obala.

Peter Kreeft, profesor filozofije na Boston College, v esejističnem slogu o čudoviti različnosti zapiše***:

Vse družbe v zgodovini sveta so poznale, da se yin-yang, moški-ženska, ne omejuje le na človeka, niti le na živali. V vseh jezikih, ki jih poznam, razen v angleščini, imajo moške in ženske samostalnike. Luna je vedno ona, sonce vedno on; dan je vedno on, noč je vedno ona; voda je ona, kamen je on. Danes nas večina misli, da gre pri tem za projekcijo naše spolne danosti v kozmos. Ta danost nas dela drugačne od kozmosa.

Najljubši kraj na zemlji je obala. Kjerkoli po svetu smo, je ravno pričetek vodne gladine /waterfront/ najbolj izrazna poteza. Zakaj? Zato ker se tam srečata morje in zemlja. Podobno kot se srečata moški in ženska. Zemlja brez morja je nekaj dolgočasnega. Puščava. Morje brez zemlje je dolgočasno. „Kdaj bo pristala ladja?“ Tam je kraj srečanja.... tam je vsa akcija. Tam hočemo biti.

* Uporabljamo izraz "poroka", čeprav vemo, da to poroka biološko in antropološko gledano ne more biti. Tudi v pravnem smislu je izraz vprašljiv, saj v Sloveniji nimamo zakona, ki bi dobesedno govoril o istospolni "poroki".
** Spoznavni ali gnoseološki realizem: iz grške filozofije izvirajoči nauk, da je človek zmožen spoznati, kaj nekaj je. Po Tomažu Akvinskem je spoznanje skladnost stvari in uma (lat. adaequatio rei et intellectus). Spoznavni realizem so v novem veku zamenjali drugi nauki o človekovem spoznavanju, med njimi tudi spoznavni relativizem.*** Citira ga Doug Mainwaring v razmišljanju Smrt brezpogojne ljubezni (link).

Katéhon oz. to, kar zadržuje Antikrista (II.)

Melania Trump na političnem zborovanju  moli Očenaš (screenshot, YouTube)

Aleksandr Dugin in Steve Bannon ter zadrževanje Antikrista

V začetku novembra ste lahko na teh blogerskih straneh brali o katehonu (link). Srečali smo se z izvornim pomenom slednjega in povzeli zanimive teze rimske zgodovinarke Marte Sordi o odnosih med prvo krščansko skupnostjo in deli rimskega dvora. Nismo pa navedli, od kod zanimanje za ta precej neznani pojem, ki ga niti specialisti za Sveto pismo ne navajajo veliko. Zanimanje zanj nastaja zaradi portala WWW.KATEHON.COM, na katerem lahko v več jezikih spoznate idejno in duhovno ozadje trenutne ruske geopolitične strategije ter rusko civilizacijsko ideologijo, ki ji več ali manj sledi sam Vladimir Putin. Vidnejši duhovni oče te ideologije je filozof Aleksandr Dugin (izbor njegovih člankov), ki ga nekateri z nekaj pretiravanja imenujejo kar „novi Putinov Rasputin“ (link). Omenimo, da je drugače katehon tudi eden od nosilnih pojmov v politični teoriji Carla Schmitta.

Vrnimo se 1500 let nazaj: Rim (Zahod) propada, Bizanc (Vzhod) vztraja ter s svojimi zlatimi mozaiki in državno upravo ohranja baklo civilizacije. Ta vzorec je danes spet aktiven. Aleksandr Dugin, ki po misijonarsko goreče razlaga svoje ideje tudi v videih, tudi v italijanščini (video), je prepričan v dekadenco Zahoda in v to, da lahko vzhodnoevropska treznost (višegrajska smer) ter pravoslavni svet ponudita zdravilno alternativo.

Nič novega ni, če kak Rus govori o dekadentnem Zahodu in odrešujočem Vzhodu. „Ah, ta ruski mesijanizem!“ bi vzkliknili in šli naprej, če ne bi Dugin - med drugim tudi s svojim konceptom katehona, zadrževalca Antikrista - imel tolikega vpliva na stanje sveta. Kajti odprlo se je nebo in Vladimirju Putinu se je pridružil Donald Trump. Trumpov „Rasputin“ pa je Steve Bannon. Bannon je že dalj časa prepričan, da ima Zahod dva sovražnika: od znotraj sekularizacijo in razsutje tradicionalne družine, od zunaj islam. Bannon, ki je za razliko od Dugina politično bolj operativen, ne skriva želje po večji vključitvi katolištva v novonastali orjaški projekt prenove in obrambe krščanskega Zahoda (tozadevni članek v Die Zeit-u). Se bo rodila katehonska os Rim-Moskva-Washington?

Dobrohotni Antikrist in Edina misel

Če govorimo o katehonu, moramo še o Antikristu. Že ime pove, da je Antikrist popolno zanikanje Jezusa Kristusa. Kar Kristus postavlja, to Antikrist ruši. Antikrista lahko razumemo ontološko, duhovno in politično. Ontološki Antikrist je čisto zlo – hudič, duhovni Antikrist je lahko vsak grešnik, politični Antikrist je absolutna politična oblast, ki se sprevrže in postane vir nesvobode, trpljenja in namernega uničevanja krščanstva. Novozavezna šifra za političnega Antikrista je 666 – število zveri (Razodetje 13,11-18) in prvotno pomeni cesarja Nerona, prvega rimskega preganjalca kristjanov.

Obstaja prepričanje, da se bo nekega dne Antikrist tudi osebno utelesil (demon, ki človek postane). Poleg zimzelenih apokaliptikov znotraj vseh krščanskih denominacij in poleg hollywoodskih filmov (mojstrski je Rosemary's Baby od Romana Polanskega) se s to temo ukvarjajo tudi odlični romanopisci. Eden je Rus Vladimir Solovjov s kratko zgodbo Antikrist (1900), drugi je Anglež Robert Hugh Benson z romanom Gospodar sveta (1907). Ko berete obe deli, brž opazite, da je v obeh lik Antikrista nič kaj neronovski, temveč do človeštva in do kristjanov dobrohoten (o tem zapis Primoža Krečiča). Antikrist je dobrohoten delivec sreče in miru, a pod pogojem, da se mu vsi podredijo in da vsi mislijo tako kot on. Antikrist vzpostavlja to, čemur kakšni Italijani pravijo Pensiero unico - vladavina Edine misli, intelektualna hegemonija.

Povrnimo se k dvojici Dugin-Bannon, ki ima velik vpliv na dvojico Putin-Trump. Kdo ali kaj bi zanju bil Antikrist? To je tista Edina misel, ki je v zadnjih desetletjih skoraj popolnoma nadzorovala in na nek način posedovala zahodno paradigmo napredka, emancipacije in individualizacije življenjskih slogov, razširjenih človekovih pravic, multi-kulti eksperimentiranja,.... Kot Antikrist Solovjova in Bensona nas je očarala z govorico miru in sreče. Ustvarila je od ideje napredka drogirano elito, ki se je v svoji medijski, intelektualni in kapitalski trdnjavi zdela nepremagljiva.

Ko Antikrist postane to, kar je - neizprosen in krut

A na eni točki je bila Edina misel neizprosna. Ni trpela ugovarjanja. Omislila si je semantični sistem in komunikacijski protokol z imenom „politična korektnost“ in preko medijske mašinerije v prah zmlela vsakogar, ki si je drznil misliti drugače ter podvomiti v njene cilje. Te dni, denimo, so LGBT-jevci v Granadi vložili tožbo proti tamkajšnjemu nadškofu Franciscu Javierju Martínezu, ker naj bi „sovražno govoril“, ko je rohnel proti „barbarski“ teoriji spola in jo označil za „patologijo“ (link). S tem, da so med cilji Edine misli tudi tisti bolj prikriti, ki jih Dugin označuje kot „posthumanizem“ - t.j. ukinitev človečnosti. Gre za proste roke eksperimentiranju z družino, s spolnostjo (npr. teorija spola in poliamorozne skupnosti), z zarodki, z evtanazijo, z genetiko,... in na koncu še za proste roke mešanju stroja in človeka.

Kristus se učloveči in posvečuje človečnost, Antikrist razčloveči. Potreben je nekdo, ki prepreči Antikrista. Potreben je katehon – zadrževalec Antikrista, ki pa ni verski voditelj, temveč politik z zakonodajno in izvršno oblastjo.

Se nam katehon že dogaja?

Ex-KGB-jevec Putin prižiga sveče v cerkvi, ex-playboy Trump ponižno sklanja glavo, ko nanj polagajo roke karizmatični molivci, prejšnji teden Melania Trump na političnem zborovanju moli Očenaš, ta teden Marine Le Pen gre v Libanon in se zavzame za preganjane kristjane ter se pred velikim muftijem noče pokriti z ruto (link), Viktor Orban in njemu podobni govorijo o krščanski Evropi,... To ni vse. Trump brž podpiše befel o zamejevanju financiranja umetnega splava ter za svetovalko v Belo hišo imenuje znano katoliško pro-life borko Kellyanne Conway (link), ki je profil aktivistke, kakršen v bruseljski Evropi nikakor ne bi mogel priti tako visoko (pomnimo, kako je bil l. 2004 odstranjen fini katoliški filozof Rocco Buttiglione).

Se nam katehon že dogaja? Se je velika svetovna politika končno prebudila in se zavzela za krščansko civilizacijo, za edino zahodno civilizacijo, ki dokazano more preživeti tisočletja, česar o nadomestni sekularni civilizaciji seveda ne moremo reči? Se bo politika končno zavzela za povsod odrinjene, marsikje pa preganjanje in pobite kristjane? 

Ali pa bo to, kar ideologija politične korektnosti trenutno imenuje „populizem“, zgolj prehodna faza, v kateri bo ljudstvo (lat. populus) zdajšnjo neverodostojno elito zamenjalo z drugo, bolj konservativno-zmerno in civilizacijsko-obrambno elito, kot napoveduje francoski filozof Alain de Benoist?

Kristjani ter privlačnost Putina in Trumpa

Putin in Trump sta v opravi krščanskih vitezov mnogim kristjanom neizmerno privlačna. Ti kristjani v glavnem tudi ne razumejo, zakaj papež Frančišek ni navdušen nad novimi branitelji krščanstva ter novimi političnimi tvorbami, ki dišijo po starodavnem antemurale Christianitatis (link). Češ, končno imamo katehona, pravzaprav kar dva, enega v Kremlju, drugega v Beli hiši, papež pa nič!

Gotovo se lahko veselimo, da se zahodno krščanstvo vrača bržkone skozi glavna vrata vidne zgodovine. Veselimo se, da vsekrščansko gibanje za življenje, ki so ga dominantni mediji do zdaj ali ignorirali (in to kljub milijonskim množicam na ulicah, link) ali označevali za fašističnega, prihaja do veljave in legitimnosti v javnem prostoru. Veselimo se, ko dozorevamo v spoznanju, da je izgradnja družbe brez Boga kakor zidava zgradbe brez veziva. Čeprav nikomur ne privoščimo intelektualnega ponižanja, se veselimo ob spektakularnem sesutju teorije, da je religija nekakšno bolezensko in odtujeno stanje človeštva.

A skupaj s Frančiškom vendarle bodimo previdni. Ali ni lik Antikrista v delih Solovjova in Bensona spočetka tudi zelo prijazen in zaščitniški do kristjanov? Ali ni pri Solovjovu Antikrist poznavalec Svetega pisma, celo ekumenski delavec? Duginu in Bannonu, Putinu in Trumpu zaupajmo šele, ko bodo malo manj govorili o „krščanstvu“ kot kulturni platformi naše civilizacije in znali kaj več povedati o Jezusu iz Nazareta - o Besedi, ki je meso postala.

Sicer pa veliki poklon Melaniji za tisti Očenaš!

Mikrofon in aspergil

Kaj je mikrofon, vemo. Kaj aspergil, vemo manj, čeprav smo ga že vsi videli. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je aspergil »priprava za kropljenje z blagoslovljeno vodo; kropilo«. Otroku bi rekli, da je aspergil tista luknjasta bunkica na palčki, s katero župnik škropi.

Cerkev uporablja oba. Po mikrofonu razlaga božjo besedo in vekotrajen nauk, z aspergilom kropi blagoslovljeno vodo na vernike pa tudi na živali in predmete. Po mikrofonu pove, kaj Bog je in kaj od nas hoče, z aspergilom in blagoslovljeno vodo neguje, spodbuja in krepi vsakodnevno življenje, ki zna biti tudi klecavo in nepopolno.

Zdi se, da cerkveni aspergil ni v takšni krizi, kot je cerkveni mikrofon. Mnogi kristjani se izogibajo nedeljskim mašam, razlagi Besede, doslednemu življenju po krščanskem nauku, hkrati pa hočejo biti deležni kapljic blagoslovljene vode. Duhovniki, ki po novem letu blagoslavljajo hiše, to dobro vedo, ko jim tudi precej oddaljeni kristjani odprejo vrata in prosijo za blagoslov doma. Tudi taki so člani božjega ljudstva in vsaj aspergil naj bo njihova vez s Cerkvijo, če že zakramentalno življenje ni.

Amoris laetitia, spodbuda papeža Frančiška o družini, v nekaterih vzbuja dvom, ker jo vidijo zgolj kot mikrofon. Od nje pričakujejo predvsem trden nauk. Menijo, da mora papež bolj jasno in odločno povedati, katera družina je na pravi poti in katera ni. Jasnosti seveda v papeževem dokumentu ne manjka. Vendar Amoris laetitia nima samo funkcije mikrofona, temveč je tudi velik aspergil – klicanje blagoslova na nepopolne. Papež Frančišek nas uči »spremljati, razlikovati in vključevati krhkost« takšnih in drugačnih družin.

Če bomo duhovniki na veliko uporabljali aspergil in blagoslavljali množico »nepopolnih« družin, bomo nehali oznanjati, kaj je prav in narobe? Ne. Še vedno bomo prijeli mikrofon v roke in povedali, da se kristjani morajo zakramentalno poročiti ter da nas vztrajanje v grehu izključuje od sv. obhajila. Kot je o Amoris laetitia dejal kardinal Fernando Sebastián: »So olajševalne okoliščine, celo oprostilne okoliščine, ni pa izjeme v postavi.« 


* To besedilo je bilo objavljeno 12. 2. 2017 kot uvodnik v tedniku Družina. Foto: B.C..

Janez Janša v mojih plazilskih možganih

To se zgodi, ko neustavljiva sila naleti na nepremakljiv predmet. Res nisi pokvarjen, kajne? Ne boš me ubil zaradi tvojega čudnega čuta za pravičnost.

Joker Batmanu v filmu Vitez teme

V zadnjih letih sem bil odrešen levo-desne politike. Eden ne tako majhnih dosežkov mojega duhovnega življenja je to. Za duhovnika je tako in tako najbolj primerno, da je človek za vse in da mu torej njegove politične ideje in volilne navade niso ovira, da ne bi bil odprt za ljudi takšnih ali drugačnih nazorov in čutenj. Razmišljal sem že, da bi duhovniki – ne vem, recimo, s kakšnim členom v kanonskem pravu - sami sebi odvzeli volilno pravico in bi se s tem dodatno potrenirali biti za vse ljudi.

Priznam, malo čudna ideja. Vendar biti odrešen politike je možno. V smislu, da politika tako družbeno kot intimno ne definira in ne pogojuje tvojega duhovništva. In lahko komuniciraš levo in lahko komuniciraš desno; in moliš za žrtve fašizma in moliš za žrtve komunizma; in si za krepko socialo in si za plemenit kapital.

A glej, ko se že veselim duhovnih napredkov na obravnavanem področju, se zalotim, da si na tiho tiho želim volitev, na katerih bi se izrazito opredelil – in spet volil Janeza Janšo. Vesoljno slovenstvo je bilo priča razburljivi prekinitvi električnega kroga oz. mojemu kratkemu stiku z voditeljem opozicije, zaradi moje izjave v Mladini o njem, češ naj se nas usmili in zapusti aktivno politiko. Zaradi tega me je na Twitterju doletela Grosupeljčanova fatva in desno medmrežno topništvo me je dodobra obdelalo. Psovk na moj račun je bilo za cele litanije. Spoznal sem, da so desničarji res besni ljudje. Če so levičarji kačjebesedneži, ki jim ne gre verjeti, so desničarji besneži, da boli.

Kako je Janez Janša spet vstopil v moje možgane in kdo je to storil? Poglavitni akter njegovega povratka niso levi politiki, ne pristranski novinarji, niti ne vsi oni izdelki dolgoletne orwellovske antijanšistične dresure, ki dobijo že ob črkah JJ peno na usta. Poglavitna je bila slovenska sodnija. Duhovnik, ki v svoji spolni blodnji steguje roke po otroku, in sodnik, ki krivično sodi, sta brata v sprevrženosti in izdaji. Oba ubijata Boga-Pravičnost v sebi in bližnjem. Patrie, takšne kot je bila, si naši sodniki enostavno ne bi smeli privoščiti - če so si jo že nekateri politiki in novinarji. Janša gor ali dol, sodstvo, ki krivično sodi ali pa trepetaje na kolenih čaka, da kak odmeven primer zastara, dviga v nas Camusovega l'homme révolté.

Že sem namignil na tisto luknjo v možganski obrambi, zaradi katere je Janša spet v špilu. Pred petimi leti smo v Cerkvi na Slovenskem obhajali leto družbene pravičnosti in zategadelj sem v uvodniku v tednik Družina pisal o legi pravičnosti v možganih (link). Naj povzamem. Ameriški raziskovalec nevroekonomije Ming Hsu z univerze v Illinoisu je ugotovil, da so ob človekovem pravičnem delovanju aktivni naši najstarejši možgani imenovani insularni reženj (insula). Razvojno gledano gre za možgane, ki so tako stari, da jih imamo skupne s plazilci.

Zamislite si mater kuščarico, ki se potrudi, da vsaka od njenih jajc z mladiči dobi enako mero pozornosti. Enaka do vseh, pravična - to smo mi pred milijoni let, še preden smo sesalci postali. Waaaaw, ko smo pravični, aktiviramo praprapradavni del svoje nevrologije! 

Janez Janša se dandanes ne vrača skozi mlajše prednje možgane, ki preračunavajo in še vedno ciljajo na njegov umik iz politike, temveč skozi one prastare, spodnje, plazilske, ki zahtevajo pravičnost. To je njegova moč. Tu nam noter hodi. Pa naj! Njegovi na-juriš-na-juriš nasprotniki so vse storili, da je temu tako.

„Sem vedel, da ne bi smel“, rad reče ptujski satirik Tadej Toš. Sem vedel, da ne bi smel o politiki in politikih, potem ko sem že bil osvobojen depresij ob volilnih porazih in evforij ob volilnih zmagah. Zdaj tvegam duhovno nazadovanje, morda novo topniško obdelavo, lahko me lopnejo s fatvo z leve in desne hkrati. Jao meni! Ampak odkar je Beseda meso postala, se duhovni napredek res meri po stopnji apolitičnosti?

biomed.emory.edu

"Poroči se in bodi podrejena" v slovenščini

Primite se za mizo, radiator ali steber! Costanza Miriano, "donna senza paura"*, se je izkrcala v Sloveniji.

Pred dobrimi tremi leti sem na svojem blogu poročal o italijanski pisateljici Costanzi Miriano in njeni uspešnici Sposati e sii sottomessa (link). Knjiga je doživela grenkosladki sprejem v Italiji, bojevitega v Španiji. Zapis sem zaključil: „Ko bo (če bo) prevedena v slovenščino, bo Costanzo Miriano pričakal za intelektualne provokacije odprti italijanski scenarij ali španska igra na nož?“

Zdaj je zadeva tu. Založba Salve je knjigo prevedla v slovenščino in jo dala na trg. Takole zveni po naše: Costanza Miriano, Poroči se in bodi podrejena. Ekstremna praksa za neustrašne ženske.

Podajam štiri odlomke iz uvodne besede, ki sem jo na priprošnjo založbe priobčil h knjigi.

***

O naslovu in naslovnici:

Naslov in /izvirna italijanska/ naslovnica sta dobra, ker sta pogumna in pritegneta pozornost. Lahko pa se izkažeta tudi za slaba, kolikor nas na prvo žogo zadovoljita v našem feminističnem ali antifeminističnem prepričanju ter nas ne zvabita k sproščenemu in zbranemu branju. Opozarjamo: pred seboj nimamo plakata, temveč knjigo, ki je slogovno igriva, a globoka in sveža v osnovnih intuicijah.

O znamenitem Pavlovem naročilu ženam:

Ko je Pavel naročal ženam, naj bodo podrejene možem, je naročal popolnoma običajno družbeno normo za tisti čas. Ni bil nazadnjak. Ni bil šovinist. Tovrstne kvalifikacije Pavla so neuke in ideološko motivirane. Pavel ni bil zatiralec žensk oz. „ideolog podrejenosti“, kot ga označujejo kakšni kritiki. Obratno. Strokovni vpogled v položaj ženske v prvem krščanskem stoletju (ki je „Pavlovo“ stoletje) nam odkrije, da je krščanska ženska bila v primerjavi z judovsko ali pogansko žensko bolj svobodna v gibanju, bolj samostojna, z več odgovornosti in z več vodilnimi vlogami v matični verski skupnosti.

O moški vdanosti in požrtvovalnosti:

Tu je še recipročnost. Ni samo ženska vdana moškemu, je tudi moški vdan ženski. Je pa res, da Pavel v Pismu Efežanom za moško predanost ženski uporabi drug glagol, pravzaprav dva glagola: ljubiti in žrtvovati (dati življenje). »Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe« (Ef 5,25). Recipročnost je očitna: medtem ko je žena pokorna možu, mož umira za ženo. Umreti za koga kot Kristus, pa spet vsebuje pokornost. Mož je torej pokoren ženi s svojo žrtvijo zanjo. Ne pozabimo. Naša avtorica je napisala še eno knjigo - knjigo za moške. Naslov: Sposala e muori per lei (Poroči se z njo in umri zanjo).

O "vznemirljivi teoriji, po kateri je zgrajena pričujoča knjiga":

Ženska ima težave z željo po nadzoru, moški pa ima težave z egoizmom. Da ozdravimo od bolestne potrebe imeti vse, zlasti najbližje pod nadzorom, je potrebna samoizročitev drugemu, vdanost, zaupanje, to, čemur lahko rečemo tudi pokorščina. Zato Pavel ženski pravi: podredi se možu! Da ozdravimo od egoizma, si je treba prizadevati za služenje drugim, se je treba žrtvovati za drugega ... Zato Pavel naroča možem ljubezen in darovanje življenja.

* neustrašna ženska

Manj krstov, razen v Podravju

Mali svečenik tišine in raziskujočih skritih iger,
ves odprt na senčno stran, pozna
noč dedov, poniglavo strmečih
v temni led neba.

France Forstnerič v pesmi Vnuk iz ciklusa Drava

Bo namesto Krke zdaj Drava slovenska sveta reka?

Enkrat lani sem novomeškemu škofu Andreju Glavanu dejal, da se mi zdi, da imamo Slovenci eno sveto reko in da je to Krka. Iz porečja Krke namreč prihajajo mučenci, nekateri naši bodoči svetniki, od tod je doma več škofov. Še danes se zdi, da Krka kot zaliva duhovne poklice, saj je v njeni okolici več novih maš kot drugod po Sloveniji. Škof je moje sume o „sveti“ Krki po svoje potrdil, ko je navedel še nekaj dodatnih primerov tamkajšnjih božjih ljudi.

Potem pa to! Slovenska škofovska konferenca (SŠK) objavi Letno poročilo Katoliške cerkve v Sloveniji 2016, a takšno, da na določenih področjih vključuje pregled zadnjega desetletja (link). In tam naletimo na podatke o številu krstov (graf spodaj). Naj povem, da so ti podatki zanesljivi, saj župniki kaj morda res delamo površno, sv. krste pa zagotovo vestno in natančno beležimo.

In kaj pravijo? Število sv. krstov se povsod zmanjšuje, le v škofiji Novo Mesto in nadškofiji Maribor je nihanje navzdol zanemarljivo. Povsod viden minus, razen v koroško-štajerskem Podravju ga skoraj ni! Kako je to mogoče? Bo zdaj Drava slovenska sveta reka?

Nimam namena biti pameten in izčrpen, ko gre za Božja pota, ki niso človeška pota. Ostal bom na ravni indičnih sodb. O fenomenu ohranjanja števila krstov v moji rojstni škofiji v štirih korakih. 

Prvič: Ko pridrvi zmaj pohujšanja, se katoličani ne razbežimo kot srake

Podatek o nezmanjšanju krstov v porečju Drave oz. na področju nadškofije Maribor bije v oči. Omenil ga je Tadej Strehovec, tajnik SŠK, v gosteh pri Slavku Bobovniku v Odmevih (17. januarja 2017, link), v katerih je tekla beseda o mariborskem cerkvenem bankrotu. Kako to, da drastičnega padca krstov ni bilo tam, kjer se je zgodil - citiram novinarko v TV prispevku v Odmevih - „doslej največji finančni cerkveni škandal pri nas“, ki „je s položaja odnesel kar tri nadškofe“? Strehovec je nakazal eno izmed razlag: ko je stiska, se kristjani ne razbežimo, pač pa stopimo skupaj.

Poglejmo. Če so mariborski cerkveni ekonomi s sedežem v centru mesta spisali eno najbolj žalostnih poglavij v zgodovini lavantinske škofije, so le nekaj kilometrov vstran, tam na severovzhodnem robu mesta, kjer ob stanovanjskih soseskah rastejo trte, pogumni košaški kristjani skupaj s svojim nasmejanim župnikom Igorjem Novakom kmalu zatem spisali eno najbolj častitljivih poglavij zgodovine te iste škofije. Svojo nedokončano cerkev, ki jo je odnesla stečajna masa firme SCT, so tudi s pomočjo slovenskih frančiškanov (link do Delovega zapisa o Miranu Špeliču) znova odkupili in s tem plačali dvakrat. Le da je njihova.

Drugič: Antiklerikalci, „ftihnite“ že enkrat!

Kakor koli, še enkrat se je izkazalo, kako pristransko in tudi slaboumno ocenjujejo Cerkev vedno isti slovenski antiklerikalci, ki bušijo iz teh in onih kolumn. Po ptujsko bi jim zabrusil: „Ftihnite!“ Če že ne zaradi tisočih in tisočih katoličanov, ki smo vajeni, da nas zviška precejate, „ftihnite“ zaradi sebe, prvakov v privoščljivosti, da se ne boste na vsake tri kvatre osmešili. Religije ne moreš ocenjevati kot ocenjuješ fluidno politično stvarnost, pa če si še tak častilec trebuha (ekonomije), še tak enodimenzionalni marksist. Premlevati o religiji s politološkimi orodji je kot zabijati z žebljem puding na zid. Vedno znova bo spolzel mimo tvoje podolgovate in ostre kovine.

Mariborski škandal je gotovo demoraliziral in destabiliziral marsikaterega katoličana, ni pa vseh po vrsti spravil na kolena. Vera v Kristusa in pripadnost njegovi Cerkvi sta vendar nekaj več kot skupek priložnostnih prepričanj in razpoloženj. Razveselite nas - posodobite že vendar svoje religiološke učbenike!

Še eno vas prosim. Ne izvažajte hermenevtike kulturnega boja k nam, ki v slednjem posebej ne uživamo! Na Štajerskem so poglavitne slovenske ideološke delitve pogosto bolj pritaknjene kot samonikle.

Tretjič: „To smo mi“ oz. kamor modnomušja doktrina relativizma ne seže

Slišati je, da je poleg splošne sekularizacije eden izmed razlogov za upad krsta na Slovenskem tudi nekakšna moda pri marsikaterih mladih starših, češ, našega „froca“ ne bomo dali krstiti, naj sem za krst sam odloči, ko bo velik. Ne bom zdaj o veleneumnosti te relativistične drže in o pedagoški kapitulaciji mladih staršev, raje bom navrgel naslednjo tezo. Če so v obtoku določene ideološke muhe, ki danes so, jutri pa jih več ni, so te gotovo manj prisotne na Dravskem in Ptujskem polju, na Pohorju in na Kobanskem, med koroškimi hribi in v dolini Dravinje, v Halozah in v Slovenskih goricah.

Pred nekaj leti mi je nek priden in ugleden hajdinski kmet o katoliški veri dejal: „To smo mi!“ Ni govoril, kako je treba k maši in koliko rožnih vencev na teden je treba zmoliti, ker, kot vemo, Štajerci posebno pobožen narod niso, rekel je samo: „To smo mi!“ Z drugimi besedami, če bomo začeli popuščati pri svoji najgloblji identiteti, ki je krščanska, mi ne bomo več mi in zadeve se bodo začele na široko podirati.

Skratka, borbena relativistična poza, ki je odločno proti katolištvu, začuda počepna pa, ko gre za islam (link do tozadevnega bloga), je pri kmetih, ki že stoletja mislijo s svojo glavo, od daleč zavohana kot pogubna. Ni slučaj, da je ravno obdravski in haloški svet, ki sicer nerad hodi na volitve, na zadnjem družinskem referendumu (december 2015) skoval enega najvišjih odstotkov zavrnitve redefinicije družine. Dan po referendumu sem o svojih rojakih tvitnil:

Prvak #PROTI je z 82,43% območje Dravskega polja in Haloz (Volilni okraj Ptuj 3). Viničarji, koranti in orači ... vaša starodavnost.

Četrtič: Kaj bi Štajerci (in Dolenjci) brez praznovanja življenja?

Nedolgo nazaj sem na eni izmed pridravskih župnij ob vznožju Haloz kot krščevalec doživel „krstitje“ (obred sv. krsta) in popoldansko druženje s starši novokrščenca, z „botrino“ (boter in botra) in vsemi drugimi. Reci in piši, dogodka v cerkvi in v gostišču se je udeležilo dobrih 60 ljudi. Od prababice na vozičku do povsod skakajočih in za pod mize plazilskih tehnik veščih otrok. Dvojna žlahta na kupu, vino, goveja juha, fina pečenka, harmonika, smeh, počastitev otroka,... En sam praznik življenja. Tega Štajercem ne morete vzeti.

Včasih se res zdi, da vinorodni Štajerci (pa tudi vinorodni Dolenjci in vinorodni Vipavci) vztrajajo pri krščevanju, prvih obhajilih in birmah, ker komaj čakajo, da bo po cerkvenem obredu „čaga“. Gledam drugače. Ob vseh teh poceni kilah čevapčičev in poceni pločevinkah mercatorjevega pira eno soboto na mesec imeti „čago“ niti ni tak problem. Problem in izziv je imeti starodavni razlog. Ne iščemo vina in pečenja, iščemo smisel.

Križ na Dravskem polju (foto B.C.)

Liessmannova kritika intelektualcev

Kritika intelektualcev v NZZ

Konrad Paul Liessmann je profesor na Filozofskem institutu Univerze na Dunaju, literarni kritik in publicist. 16. januarja 2017 je pri švicarskem Neue Zürcher Zeitung (NZZ) izšel njegov odlični komentar „Kaj pomeni misliti?“, nadnaslovljen „Kritika intelektualcev“ (link).

Ni časa, da bi pisanje v celoti prevedel. A ker je v slovenskem prostoru podobno ostrih in pronicljivih komentarjev na to temo malo, problem pa podoben avstrijskemu in švicarskemu, bom povzel poglavitne Liessmannove misli o trenutni zagati intelektualcev. 

Če povem vnaprej:
- gre za zagato, ker so se intelektualci prevečkrat izneverili svojemu osnovnemu poslanstvu, ki je MISLITI zadeve tega sveta (in ne toliko UPRAVLJATI jih);
- gre za zagato, ker so intelektualci MIŠLJENJE prehitro nadomestili z MORALO.

Kriza mnenjskih in političnih elit

V prvi tretjini komentarja avtor rezonira o splošni krizi političnih in mnenjskih elit. Vpraša se, če so trenutne elite sploh še sposobne voditi, saj gre družba vse pogosteje v drugačno smer, kot si želijo. Dokaz za to so Brexit, Trumpova zmaga, nezmožnost reševanja migrantske krize, nezmožnost reševanja bližnjevzhodnega vozla,... Če neki eliti kar naprej nekaj ne uspeva, meni Liessmann, to ni več elita. Elita se tako sme imenovati in ima v vsaki družbi pravico do oblasti in privilegijev le pod pogojem, da jo tvorijo tisti izbranci, ki so najboljši in najbolj sposobni za vodenje in za reševanje težav.

In tu pridemo do intelektualcev. Tudi ti niso opravili svoje naloge. Ker je niso oni, je na koncu niti ostala elita ni.

Past intelektualčevega družbenega angažmaja

Kako je sploh mogoče, da intelektualci doživijo neuspeh? Oni namreč razmišljajo, oni ne „delajo“, ne vodijo, ne menedžirajo,... Ampak ravno to se je zgodilo: iz predsodka in strahu, da bodo s samim razmišljanjem ostali v senci dogajanja, so se intelektualci družbeno angažirali. Podpisujejo peticije, vstopajo v politične stranke, so takšni in drugačni aktivisti.

Liessmann je na tej točki odločen. Takole zapiše:

Kljub „J'accuse“ Emila Zolaja: ne kričanje ne obtoževanje nista intelektualcem lasten posel, temveč /je njim lasten posel/ v javnosti in pred javnost iznesti kritično analizo družbe.

Avtor nato na primeru rabe in nerabe besede „poraženec“ pokaže, kako se je mogoče intelektualcu izogniti floskularnemu antiglobalizmu in gojiti njemu lasten kritičen odnos do globalizacije.

Ko mesto premišljevanja prevzame morala

Da je danes intelektualno razmišljanje med nami vse manj prisotno, so gotovo krivi „miselni oblački“ (kultura mehiških nadaljevank in pogovornih oddaj) ter spletni algoritmi (ang. filter bubble), ki ti med guglanjem vnaprej sugerirajo, kaj ti je želeti in misliti. A intelektualci so precej prispevali k lastni demontaži. Liessmann pravi:

Kajti premišljevanje so prevečkrat oni sami diskreditirali in ga skozi strategijo samo-imunizacije nadomestili z moralo.

Morala seveda ni slaba. A morala ne more opraviti posla, ki pripada premišljevanju. Moralni, humanitarni in politični angažma ne more nadomestiti neusmiljene intelektualne analize.

Dve skušnjavi: paternalizem in fokus na nasprotnika

Da so intelektualci začeli delovati predvsem „moralno“, vemo tudi iz dvoje skušnjav, ki jima radi podlegajo. V njih se pojavljata:

Nagnjene k paternalističnemu vzgajanju ljudstva in veselje do patologiziranja domnevnih in resničnih nasprotnikov.

Intelektualci se radi počutijo kot svetilniki za neuko množico ter prav strastno in verbalno vešče znajo obdelati tistega, ki ga razumejo kot svojega nasprotnika. A v obeh skušnjavah intelektualec rad poenostavlja kompleksne probleme. Poenostavljanje pa je sila ne-intelektualen proces. Poenostavljanje je smrt intelekta. Liessmann navrže novejši primer takega poenostavljanja:

Zakaj bi o neki politični drži premišljevali in iskali čim boljše argumente, če pa je dovolj, da vse skupaj diskreditiramo kot desno, populistično, nacionalistično ali konservativno, oziroma kar postavimo diagnozo fobije.

Vživeti se v vsakega in biti „nestrpen“

Intelektualec je produkt žlahtnega izročila zahodnega racionalizma in razsvetljenstva. In tja, zlasti h Kantu, nas po zdravilo napoti v švicarskem časniku objavljeni avstrijski avtor.

Prva stvar je, da se intelektualec redno sooča sam s seboj. Druga, da se zna vživeti v vsakega. Intelektualec namreč mora in zmore „sedeti na več stolih“.

K bistvu mislecev – in tu se še enkrat spomnimo Kanta – sodi, da lahko samostojno in v soglasju s seboj razmišljajo postavljeni v vlogo vsakega drugega.

Vendar ta sposobnost vživljanja oz. sedenja na več stolih ne pomeni, da je za intelektualca vsako mnenje enako dobro in sprejemljivo. Bilo bi v nasprotju z naravo intelekta, če bi ta nehal preizkušati, razbirati, prebirati, tudi zavračati. Liessmann zapiše:

Kdor misli, je v osnovi nestrpen. Kajti misliti pomeni vztrajati pri tehtnosti argumentov, plavzibilnosti prepričanj, razumnosti razlag, preverljivosti trditev.

Neodvisnost in krepost samote

Intelektualec mora vztrajati na svojem. Pritiski in mamljive ponudbe se vrstijo, medtem ko zna biti žep včasih kar prazen. A neodvisnost je nujna.

Intelektualci sedijo na več stolih in svoje duhovne neodvisnosti ne smejo izgubiti ne zaradi politične pripadnosti ne zaradi ekonomske odvisnosti.

Poslanstvo intelektualca ima svojo ceno. Največkrat je to samota. Ampak samota je pravzaprav intelektualčeva krepost, zaključi Konrad Paul Liessmann svoj komentar za NZZ.

Peter Gut, NZZ