četrtek, 26. januar 2017

Manj krstov, razen v Podravju


Mali svečenik tišine in raziskujočih skritih iger,
ves odprt na senčno stran, pozna
noč dedov, poniglavo strmečih
v temni led neba.
France Forstnerič v pesmi Vnuk iz ciklusa Drava


Bo namesto Krke zdaj Drava slovenska sveta reka?

Enkrat lani sem novomeškemu škofu Andreju Glavanu dejal, da se mi zdi, da imamo Slovenci eno sveto reko in da je to Krka. Iz porečja Krke namreč prihajajo mučenci, nekateri naši bodoči svetniki, od tod je doma več škofov. Še danes se zdi, da Krka kot zaliva duhovne poklice, saj je v njeni okolici več novih maš kot drugod po Sloveniji. Škof je moje sume o „sveti“ Krki po svoje potrdil, ko je navedel še nekaj dodatnih primerov tamkajšnjih božjih ljudi.

Potem pa to! Slovenska škofovska konferenca (SŠK) objavi Letno poročilo Katoliške cerkve v Sloveniji 2016, a takšno, da na določenih področjih vključuje pregled zadnjega desetletja (link). In tam naletimo na podatke o številu krstov (graf spodaj). Naj povem, da so ti podatki zanesljivi, saj župniki kaj morda res delamo površno, sv. krste pa zagotovo vestno in natančno beležimo.

In kaj pravijo? Število sv. krstov se povsod zmanjšuje, le v škofiji Novo Mesto in nadškofiji Maribor je nihanje navzdol zanemarljivo. Povsod viden minus, razen v koroško-štajerskem Podravju ga skoraj ni! Kako je to mogoče? Bo zdaj Drava slovenska sveta reka?

Nimam namena biti pameten in izčrpen, ko gre za Božja pota, ki niso človeška pota. Ostal bom na ravni indičnih sodb. O fenomenu ohranjanja števila krstov v moji rojstni škofiji v štirih korakih. 


Prvič: Ko pridrvi zmaj pohujšanja, se katoličani ne razbežimo kot srake

Podatek o nezmanjšanju krstov v porečju Drave oz. na področju nadškofije Maribor bije v oči. Omenil ga je Tadej Strehovec, tajnik SŠK, v gosteh pri Slavku Bobovniku v Odmevih (17. januarja 2017, link), v katerih je tekla beseda o mariborskem cerkvenem bankrotu. Kako to, da drastičnega padca krstov ni bilo tam, kjer se je zgodil - citiram novinarko v TV prispevku v Odmevih - „doslej največji finančni cerkveni škandal pri nas“, ki „je s položaja odnesel kar tri nadškofe“? Strehovec je nakazal eno izmed razlag: ko je stiska, se kristjani ne razbežimo, pač pa stopimo skupaj.

Poglejmo. Če so mariborski cerkveni ekonomi s sedežem v centru mesta spisali eno najbolj žalostnih poglavij v zgodovini lavantinske škofije, so le nekaj kilometrov vstran, tam na severovzhodnem robu mesta, kjer ob stanovanjskih soseskah rastejo trte, pogumni košaški kristjani skupaj s svojim nasmejanim župnikom Igorjem Novakom kmalu zatem spisali eno najbolj častitljivih poglavij zgodovine te iste škofije. Svojo nedokončano cerkev, ki jo je odnesla stečajna masa firme SCT, so tudi s pomočjo slovenskih frančiškanov (link do Delovega zapisa o Miranu Špeliču) znova odkupili in s tem plačali dvakrat. Le da je njihova.


Drugič: Antiklerikalci, „ftihnite“ že enkrat!

Kakor koli, še enkrat se je izkazalo, kako pristransko in tudi slaboumno ocenjujejo Cerkev vedno isti slovenski antiklerikalci, ki bušijo iz teh in onih kolumn. Po ptujsko bi jim zabrusil: „Ftihnite!“ Če že ne zaradi tisočih in tisočih katoličanov, ki smo vajeni, da nas zviška precejate, „ftihnite“ zaradi sebe, prvakov v privoščljivosti, da se ne boste na vsake tri kvatre osmešili. Religije ne moreš ocenjevati kot ocenjuješ fluidno politično stvarnost, pa če si še tak častilec trebuha (ekonomije), še tak enodimenzionalni marksist. Premlevati o religiji s politološkimi orodji je kot zabijati z žebljem puding na zid. Vedno znova bo spolzel mimo tvoje podolgovate in ostre kovine.

Mariborski škandal je gotovo demoraliziral in destabiliziral marsikaterega katoličana, ni pa vseh po vrsti spravil na kolena. Vera v Kristusa in pripadnost njegovi Cerkvi sta vendar nekaj več kot skupek priložnostnih prepričanj in razpoloženj. Razveselite nas - posodobite že vendar svoje religiološke učbenike!

Še eno vas prosim. Ne izvažajte hermenevtike kulturnega boja k nam, ki v slednjem posebej ne uživamo! Na Štajerskem so poglavitne slovenske ideološke delitve pogosto bolj pritaknjene kot samonikle.


Tretjič: „To smo mi“ oz. kamor modnomušja doktrina relativizma ne seže

Slišati je, da je poleg splošne sekularizacije eden izmed razlogov za upad krsta na Slovenskem tudi nekakšna moda pri marsikaterih mladih starših, češ, našega „froca“ ne bomo dali krstiti, naj sem za krst sam odloči, ko bo velik. Ne bom zdaj o veleneumnosti te relativistične drže in o pedagoški kapitulaciji mladih staršev, raje bom navrgel naslednjo tezo. Če so v obtoku določene ideološke muhe, ki danes so, jutri pa jih več ni, so te gotovo manj prisotne na Dravskem in Ptujskem polju, na Pohorju in na Kobanskem, med koroškimi hribi in v dolini Dravinje, v Halozah in v Slovenskih goricah.

Pred nekaj leti mi je nek priden in ugleden hajdinski kmet o katoliški veri dejal: „To smo mi!“ Ni govoril, kako je treba k maši in koliko rožnih vencev na teden je treba zmoliti, ker, kot vemo, Štajerci posebno pobožen narod niso, rekel je samo: „To smo mi!“ Z drugimi besedami, če bomo začeli popuščati pri svoji najgloblji identiteti, ki je krščanska, mi ne bomo več mi in zadeve se bodo začele na široko podirati.

Skratka, borbena relativistična poza, ki je odločno proti katolištvu, začuda počepna pa, ko gre za islam (link do tozadevnega bloga), je pri kmetih, ki že stoletja mislijo s svojo glavo, od daleč zavohana kot pogubna. Ni slučaj, da je ravno obdravski in haloški svet, ki sicer nerad hodi na volitve, na zadnjem družinskem referendumu (december 2015) skoval enega najvišjih odstotkov zavrnitve redefinicije družine. Dan po referendumu sem o svojih rojakih tvitnil:
Prvak #PROTI je z 82,43% območje Dravskega polja in Haloz (Volilni okraj Ptuj 3). Viničarji, koranti in orači ... vaša starodavnost.


Četrtič: Kaj bi Štajerci (in Dolenjci) brez praznovanja življenja?

Nedolgo nazaj sem na eni izmed pridravskih župnij ob vznožju Haloz kot krščevalec doživel „krstitje“ (obred sv. krsta) in popoldansko druženje s starši novokrščenca, z „botrino“ (boter in botra) in vsemi drugimi. Reci in piši, dogodka v cerkvi in v gostišču se je udeležilo dobrih 60 ljudi. Od prababice na vozičku do povsod skakajočih in za pod mize plazilskih tehnik veščih otrok. Dvojna žlahta na kupu, vino, goveja juha, fina pečenka, harmonika, smeh, počastitev otroka,... En sam praznik življenja. Tega Štajercem ne morete vzeti.

Včasih se res zdi, da vinorodni Štajerci (pa tudi vinorodni Dolenjci in vinorodni Vipavci) vztrajajo pri krščevanju, prvih obhajilih in birmah, ker komaj čakajo, da bo po cerkvenem obredu „čaga“. Gledam drugače. Ob vseh teh poceni kilah čevapčičev in poceni pločevinkah mercatorjevega pira eno soboto na mesec imeti „čago“ niti ni tak problem. Problem in izziv je imeti starodavni razlog. Ne iščemo vina in pečenja, iščemo smisel.

Križ na Dravskem polju (foto B.C.)

9 komentarjev:

  1. Nič komentarjev od konvencionalnih vernikov? Nič briga?

    Danes sem srečal ljudi, kot jih opisuješ, Branko. Na vasi, preprosti, inovativni, delavni, prijazni in v dušo verni in zvesti. Že dolgo nisem srečal kakšnega takega. Ne vem, če sem še verjel, da so? Dali smo si Gospoda, ne vina. Res je Gospod tam, kjer se je treba potruditi za preživetje, kjer so bili težki časi nekoč in kjer je delo z naravo. In je v bližini živa cerkev ali samostan. Tudi mladina ni domišljava kot primestna, ki bi le klepetala. In nova maša je odmevala do sem. Še je narod, ki se lahko reši.

    OdgovoriIzbriši
  2. Krka pa teče mimo naprej ...

    OdgovoriIzbriši

  3. STATISTIKA MOJE ŽUPNIJE ZA LETO 2016:

    Krščenih je bilo 15 (predlani 17) (6 dečkov, 8 deklic in 1 odrasla žena; 4 zakonski, 2 iz civilnega zakona, 9 izven zakona).

    Prvoobhajanka je bila 1 odrasla žena (predlani 8 otrok).

    Birmancev je bilo 15 (10 otrok, 5 odraslih) (predlani jih ni bilo).

    K verouku je v letu 2016/17 vpisanih 38 otrok (predlani 52).

    Poroke ni bilo (predlani 4).

    Pogrebov je bilo 59 (predlani 60) (28 moških, 31 žensk).

    Posvečen je bil 1 stalni diakon.

    DRAVA TEČE 50 METROV MIMO ŽUPNIJSKE CERKVE

    OdgovoriIzbriši
  4. Še to sem našel

    STATISTIKA 2014
    Krščenih je bilo 25 oseb, lani 16; 15 dečkov, 11 deklic, zakonski 7, iz civilnega zakona 1, izven zakona 17.
    Poroke so bile 4, lani 4.
    Pogrebov je bilo 43, lani 57; 25 moških, 18 žensk.
    K verouku je v letu 2013/15 vpisanih 50 otrok, lani 73.
    Prvoobhajancev je bilo 10, lani 11.
    Birmancev je bilo 22, lani 10.


    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Podatki so zanimivi, ker pa so čas le enega oz. dveh let, računaj na to, da so tudi suha in "rojna leta", pa tista vmes. Povprečje recimo 5 ali 10 let pa že veliko pove, če je korektno.

      Zaupaj v Boga in Dravo.

      Izbriši
  5. Te statistike, ki izhajajo iz vidnih dejstev, so statistike, ki jim bolj verjamem, kakor statistikam o delovanju - pastoralnem življenju župnij, ki so jih oddali duhovniki, saj je tukaj človeški faktor, ki človeka nagovarja, da mora nekaj biti vidno tako in tako, kar pa se oddaljuje od resnice - dejstev.
    Nisem še bolj konkreten, ker verjetno nebi s tem doprinesel nič boljšega, za zamisliti se je pa zelo, kajti v priročniku, K izviru, smo lepo povabljeni, da pogledamo kje smo, potem pa, kako naprej...
    V kolikor nismo zmožni ali, pripravljeni pogledati, kje smo, smo v namišljenem in ne realnem poteku.
    Kot starš treh veroučencev, kot član ŽPS, kot sovoditelj dveh zakonkih skupin,... sem mnenja, da imamo dobra gradiva kot so: Prenovitev, PIP, K izviru, Radost ljubezni, a nam vse to nič ali le bore malo pomeni, saj ne more pisano zaživeti, dokler "rinemo glave v pesek" in se sprenevedamo.
    V celotni RKC je potrebna reevangelizacija, kar pomeni, da tudi v RKC Slovenija.
    Se opravičujem na svojem mnenju, ampak globoko sem mnenja, da sistem kot je zastavljen, več kot kaže, da vzgajamo ne le ohlapne kristjane, ampak, proti katoličane.
    Zakaj tako menim:
    1. Verouk v osnovi ni zasnovan tako, da bi rekli to in to velja za celo slovenijo. ( Npr: Vpisni listi k verouku ne vsebujejo pravilnika, ni zavedenih dolžnosti, odgovornosti vseh akterjev...) Tako se verouk sploh ne spoštuje več, se ga ne jemlje resno, tako tudi ne katehetov. Hm, pred leti so imeli kateheti eno izmed izobraževanj, Usmiljeni katehet, kar je pohvale vredno. Tema je dobra, a kaj ko pred tem manjka bistvo. -> npr. otrok ne gre k verouku, je "normalno" da se izostanek ne napove, se ne opraviči, češ bodo že videli, da ga ni. Kaj bi v takšnem primeru pomenilo- BITI USMILJEN KATEHET? Ne me hecat. Jezus idol usmiljenja, je tudi JASNO POKAZAL z dejanji kaj kam spada in kaj kam ne spada.
    2. V eni župniji je priprava na krst, poroko… tako, drugje ne le za odtenek, ampak zelo drugače. »uporabniki« zakramentov potem »trgujejo« kje se jim »bolj splača«… Kjer se župnik malo bolj trudi in zavzema za globino, ne le pozunanjenost, je že govora med laiki, ja kaj se pa ta gre, bomo šli pa drugam. No, pa je vprašanje, kaj bo ena župnija naredila, da bo več zakramentov? Ne sme biti vprašanje, kaj in kako, da bo več zakramentov, ampak kako bo RKC v Sloveniji enega duha, si dovolila se preroditi, zaživeti, ne glede na številke, statistike. Nam je cilj čim lepša statistika, ali dolgoročno gledanje, pot, ki vodi k Bogu Očetu, torej ne prioritetno k človeškim željam.

    OdgovoriIzbriši
  6. 3. Nekje se globoko spi, nekje se pa vsevprek dela, brez povezovanja, saj se vsak na svojem področju »med živimi« trudi. Če samo izpostavim: Zakonske skupine imajo svoja srečanja, seminarje… ne glede na to, imajo škofijski odbori za družino določene seminarje. Pogrešam med vsem tem povezovalni člen, saj lahko pride do preobremenjenosti posameznikov in kontra učinka do zdrave male cerkve – družine. Druga skrajnost nekateri župniki niti ne vključujejo »svojih« župnijskih zakonskih skupin, kakor sebe ne v »poskuse« škofijskih odborov za družine, kar mi daje vtis, da se odbora ne jemlje resno. Povratnih informacij pa ne vem če škofje iščejo. Mar ni pomembno vedeti pri čem so stvari? JE! Ker stvari stagnirajo!
    3. Molitvene skupine, gibanja… vredu, da so, a dajmo potegniti črto in zastaviti prioritete:
    Morda: Sv. Maša, zakramenti, pastorala v župniji, potem molitvene, … Med ostalim pa, sem pred časi dobil telefonski klic, kako je društvo Zdrava atmosvera nenavadno, morda pod vprašanjem kar se tiče posredovanega nauka… Obrnem se direktno na konkretno župnijo z izraženo zaskrbljenostjo, in šele po kar nekaj poskusih, končno dočakam odgovor, češ, da se je en duhovnik enkrat udeležil enega srečanja in je vse vredu. Vredu pa je najbrž tudi zato, ker se njihovi ljudje odločajo sprejemati zakramente, celo krst itn. Kakšen je »notranji« nadzor v RKC? Osebno poznam društvo, ki se mu daje pozitivno mnenje le zato, ker je tam duhovnik duhovni asistent. Še papež je samo človek, tako tudi duhovnik in v tej nepopolnosti se dogaja, da gre župnijski denar za gibanje, no, ali pa ne.
    Socialna akademija, mladi, Nazarje… To so zdravi zametki, upam, da moj zapis ni zatežil, zamoril, namen je drugačen.
    Vse lepo pozdravljam.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. HVALA!

      Krik. Bolečine in upanja.

      Povezovalni člen je SVETI DUH. Sveti Duh pa je Ljubezen. Te torej manjka, prav poveš.

      Res je potrebna nova evangelizacija po Svetem Duhu. Evangeličani so že zavihali rokave in zavihteli pesti med seboj, kot slišim.

      Morda nekaj več o Duhu: http://jonah2-10.blogspot.si/

      Izbriši