torek, 03. januar 2017

Grdota sili gor, lepota zmaga

Branko Petauer, Sv. Tomaž, 29.10.2016 (Facebook)

Tomaž

Pater Branko Petauer je stiški menih in fotograf. Če še niste njegov prijatelji na Facebooku, pohitite. V njegovih krajinskih fotografijah boste dobili dva v enem: likovno harmonijo in meniško kontemplacijo.

Kot beremo na njegovem FB zidu, se je p. Petauer 29. oktobra 2016 zjutraj odpravil k Sv. Tomažu nad Praprotnim. Nastala je slika, ki jo gledate vrh tega zapisa. Spredaj Tomaževa cerkvica in nekaj hiš, nato pas škofjeloški hribov, nekje spodaj nevidna gorenjska ravnica, zadaj Kamniško-Savinjske Alpe in jutranje nebeško rumenilo.

Poleg slike pritegne še nekaj: podatek o ljudeh. Ko je naš fotograf prišel na lokacijo - piše on sam na FB - „so bili tam Čehi. Potem so pridrveli Poljaki, na koncu pa, ne boš verjel, še en kombi Kitajcev.“ Vprašam: Kaj dela za en kombi Kitajcev navsezgodaj zjutraj v škofjeloških hribih „Bogu iza nogu“? Odgovor: Išče lepoto po slovensko. Fototapetniško lepoto, a lepoto. Kako je zvedel zanjo? Internet in poplava dražil tipa „most beautiful places in the world“ ter „you must see before you die“. Neredko se v tej poplavi najdejo krasne fotografije slovenskih logov.

Tako gre to v medmrežni dobi. Prideš s Kitajske, vidiš sv. Tomaža s kamniškim masivom v ozadju … in zdaj, če verjameš internetu, lahko v miru umreš. Bil si tam. Videl si.


Uršula

Sony World Photography je eden največjih fotografskih natečajev na svetu. Marca 2016 nas je doletela vesela novica (link), da je v lanski ediciji natečaja v podkategoriji Open travel zmagal slovenski avtor s slovenskim krajinskim motivom.

Zmagovalec Andrej Tarfila, naslov fotke: Cerkev na poljih Sorškega polja. Naj zastane vaš dih in obstanejo vaše oči:

Andrej Tarfila: Cerkev na poljih Sorškega polja (rtvslo.si)

Tarfila razodene tisto ravnico, ki je na Petauerjevi fotografiji nekje spodaj, slutena. Sliki sta si sorodni po božajočem jutru, blizu po kilometrih, rahlo različni v poudarkih. Petauer te brezpogojno – kot se za meniha spodobi - spravi na kolena, Tarfila doda filozofsko noto: daljnovodi silnega napredka se srečujejo s starosvetno zgradbo.


Hvalnica podružnicam

Obe sliki bi ne bile to, kar sta, če bi osrednji lik na njima ne bila cerkev. Bolj natančno, podružnična cerkev: v hribih sv. Tomaž, na ravnini sv. Uršula. O slovenskih podružnicah sem pred skoraj šestimi leti v uvodniku Hvalnica podružnicam na naslovnici Družine (link) zapisal:
Hvalnico slovenskim podružnicam in njih ključarjem bomo morali še napisati. Vprašanje pa je, če bo njen pisec mogel zaobjeti vso nevidno dobro, ki ga samotne cerkvice sredi polja ali vrh hriba storijo dušam. Vsakodnevno se namreč kak popotnik usede ob kakšno izmed njih, nasloni svoj hrbet na zid in kakor da vpija tišino z one strani.

Danes se popravljam. Hvalnico slovenskim podružnicam, vključno s tisto na blejskem otoku in ono na Jamniku, že pišejo domači fotografi ter lovci na lepoto s Češke, Poljske, Kitajske,... Podružnice so enostavno lepe. Tudi zato, ker:
  • stojijo tam, kamor jih je poneslo srce; 
  • niso „v nulo“ urejene; 
  • če hočete, po fdvjevsko, ne predstavljajo institucionalne moči dominantne religije; 
  • so ljudske in okoliški ljudje bi malodane umrli zanje. 


Hijena

Obstaja zanikrna žival. Pravimo ji hijena. Premika se ponoči, krade in mrcvari nakradeno. Če dobi kaj živega, slednjega za razliko od velikih mačk ne zaduši. Hijena začne trgati plen, ko ta še gleda in diha.

Mazač, ki se izživlja po zidovih svetih zgradb, ima hijenino čud. Naj mi škofijska gospoda oprosti, če bom nekoliko manj jezen na tiste, ki mažejo po stolnicah in cerkvah v urbanih jedrih. Take žene neumnost in ideološka jeza, a imajo vsaj nekaj poguma. Oni, ki se lotevajo osamljenih cerkvic in kapel nimajo ničesar. So hijene in njih zadovoljstvo, ko dan po mazaški noči uživajo v potuhnjenem opazovanju zgražajoče se javnosti, je podobno smehu hijen.

Kapelica na Šmarni gori, 2.1.2017 (Twitter)

Ni prvo vprašanje, kdo je na dan po novem letu mazal po kapelici na Šmarni gori pri Ljubljani. Ni nam najprej treba vedeti, je bil musliman ali kristjan, ateist ali pogan, domačin ali priseljenec, politično motiviran agitator ali le objesten najstnik. Vemo, da - in to nam je dovolj - ni spoštoval lepote in spomina, kar kapelice in podružnice predstavljajo. Kitajci so tisto oktobrsko jutro tam gori izza Škofje Loke spoštovanje do lepote po slovensko ter do slovenskega templja izkazali. Naš mazač pa je beden in prazen. V njem ni kontemplacije in sočutja, zato bo nekega dne utonil v grdoto. Ne nastavlja bomb, a po duši je že mali terorist, hijena. Naj se ga Bog usmili!


Primož in Felicijan

Grdota sili gor, a lepota oblasti ne da. V izteku iste noči, ko je mazač bljuval po kapelici na Šmarni gori, je menih in fotograf Branko Petauer obiskal sv. Primoža in sv. Felicijana na Jamniku. To je pogled, ki zmaga:

Branko Petauer: Jamnik, 2.1.2017 (Facebook)



4 komentarji:

  1. Kere krasote! Kere krasote!

    Upam pa, da je v teh cerkvicah vsaj enkrat letno kaka poštena maša.

    Da si nekak urednik, medverski, Branko? Ja, ampak časi se spreminjajo. Mohamed zapove potuh, ko jih je malo, in boj, ko jih je več. Zato imamo tako radi muslimane iz juge, ki so nam bili dobri kompanjoni in celo prijatelji. Da pa bi razumeli versko genetiko, je treba malce pogledati v Koran in kanone, In hitro se spozna dvoličnost in genetski program za boj proti vsemu s križem. V bistvu je to zavist. Zato prihaja čas, da se duhovniki in verniki vsaj malce osvestijo, s tem pa bomo lahko pomagali tudi našim muslimanskim prijateljem, da se zavedo nekoherentnosti tako Korana kot življenja preroka, ki je eno zapovedoval, drugo pa delal. Božji mir na bo z njim.

    In še več, prijatelji: prihaja islam, da postane Kristusov. Izobrazite se verniki, duhovniki in škofje, kajti Kristusova Beseda je končna in celo Koran jo potrjuje. Bo treba o tem kaj več napisati: kaj islamski ideologi očitajo krščanstvu in evangeliju in kako zelo so te trditve iz trte izvijane. Treba se bo malo priučiti in prijateljem muslimanom stvari lepo razložiti. Seveda bo sledilo vpitje, grožnje in celo udarci, ker drugega odziva niso naučeni, a mnogi inteligentni bodo sprevideli.

    Slovenija je bil invazirana z vsemi sortami močnih sil, a so se vsi k nam obrnili, ne mi k njim. To je Gospodova moč cerkva po vseh hribih in vere naroda. Zdaj se bo ta vera začela zbujati, spet, in Gospod, hvala mu, temu v cilj pošilja horde. Papež Frančišek in frau Merklova pa sta kar vabila te reveže. Saj ne vesta kaj počneta, ker Gospod dela preko njiju: prihajajo množice, prihajajo milijoni, DA SPOZNAJO KRISTUSA GOSPODA. Zato na noge vsi, ki Ga poznate, izučiti se moramo, da bomo znali sprejeti to misijonarstvo.

    Včerajšnje novice so kot tiste tri opice, ki ne vidijo, slišijo in ne povedo, kdo je po Avstriji uničeval Božja znamenja. Uničeval jih je prerok, zato, da bodo njegove ovce prišle pravim pastirjem v roke:

    http://siol.net/aktualno/naslovna/neznani-storilci-na-severu-avstrije-oskrunili-vec-romarskih-sredisc-9763

    Bog je velik in že ve, kaj dela. Ne bojte se!

    OdgovoriIzbriši
  2. Ni nam to čisto dovolj. Ni tu lepota argument. Kdor ne vidi lepote, kaj mu moreš. Tu je mnogo huje. To je aludiranje na terorizem, da vera prinaša teror, tudi krščanska. Da so verniki teroristi. Da smo mi teroristi. Da to kar nam je sveto, da je to simbol terorja. Da skrunitev svetega pomeni boj za dobro.
    In bognedaj, da bi kot @jona isto delali mi muslimanom.

    OdgovoriIzbriši
  3. Podobno kot stara vaška jedra so cerkve na hribčkih delo preprostih ljudi, ne belosvetskih arhitektov. Vprašam se, kam je izginil ta občutek za lepo, ko danes po mestih in vaseh gledam grdoto novih hiš z vsevprek nametanimi erkerji in frčadami, okrašenih z jonsko dorsko modernističnimi stebri, baročno postmodernimi ograjcami in po možnosti z vijolično ali krvavo zeleno fasado. Domišljam si, da imam tui odgovor na to vprašanje. Občutek za lepo je izginil z občutkom za to kaj je prav in kaj je narobe. Ali krajše: totalitarna poškodovanost.

    OdgovoriIzbriši
  4. Malo bolj obširno o prišlekih, njih naravi, naši nalogi in Jagnjetu:

    http://jonah2-10.blogspot.si/

    OdgovoriIzbriši