ponedeljek, 16. januar 2017

Liessmannova kritika intelektualcev

Kritika intelektualcev v NZZ

Konrad Paul Liessmann je profesor na Filozofskem institutu Univerze na Dunaju, literarni kritik in publicist. 16. januarja 2017 je pri švicarskem Neue Zürcher Zeitung (NZZ) izšel njegov odlični komentar „Kaj pomeni misliti?“, nadnaslovljen „Kritika intelektualcev“ (link).

Ni časa, da bi pisanje v celoti prevedel. A ker je v slovenskem prostoru podobno ostrih in pronicljivih komentarjev na to temo malo, problem pa podoben avstrijskemu in švicarskemu, bom povzel poglavitne Liessmannove misli o trenutni zagati intelektualcev. 

Če povem vnaprej:
- gre za zagato, ker so se intelektualci prevečkrat izneverili svojemu osnovnemu poslanstvu, ki je MISLITI zadeve tega sveta (in ne toliko UPRAVLJATI jih);
- gre za zagato, ker so intelektualci MIŠLJENJE prehitro nadomestili z MORALO.


Kriza mnenjskih in političnih elit

V prvi tretjini komentarja avtor rezonira o splošni krizi političnih in mnenjskih elit. Vpraša se, če so trenutne elite sploh še sposobne voditi, saj gre družba vse pogosteje v drugačno smer, kot si želijo. Dokaz za to so Brexit, Trumpova zmaga, nezmožnost reševanja migrantske krize, nezmožnost reševanja bližnjevzhodnega vozla,... Če neki eliti kar naprej nekaj ne uspeva, meni Liessmann, to ni več elita. Elita se tako sme imenovati in ima v vsaki družbi pravico do oblasti in privilegijev le pod pogojem, da jo tvorijo tisti izbranci, ki so najboljši in najbolj sposobni za vodenje in za reševanje težav.

In tu pridemo do intelektualcev. Tudi ti niso opravili svoje naloge. Ker je niso oni, je na koncu niti ostala elita ni.

Past intelektualčevega družbenega angažmaja

Kako je sploh mogoče, da intelektualci doživijo neuspeh? Oni namreč razmišljajo, oni ne „delajo“, ne vodijo, ne menedžirajo,... Ampak ravno to se je zgodilo: iz predsodka in strahu, da bodo s samim razmišljanjem ostali v senci dogajanja, so se intelektualci družbeno angažirali. Podpisujejo peticije, vstopajo v politične stranke, so takšni in drugačni aktivisti.

Liessmann je na tej točki odločen. Takole zapiše:
Kljub „J'accuse“ Emila Zolaja: ne kričanje ne obtoževanje nista intelektualcem lasten posel, temveč /je njim lasten posel/ v javnosti in pred javnost iznesti kritično analizo družbe.
Avtor nato na primeru rabe in nerabe besede „poraženec“ pokaže, kako se je mogoče intelektualcu izogniti floskularnemu antiglobalizmu in gojiti njemu lasten kritičen odnos do globalizacije.

Ko mesto premišljevanja prevzame morala

Da je danes intelektualno razmišljanje med nami vse manj prisotno, so gotovo krivi „miselni oblački“ (kultura mehiških nadaljevank in pogovornih oddaj) ter spletni algoritmi (ang. filter bubble), ki ti med guglanjem vnaprej sugerirajo, kaj ti je želeti in misliti. A intelektualci so precej prispevali k lastni demontaži. Liessmann pravi:
Kajti premišljevanje so prevečkrat oni sami diskreditirali in ga skozi strategijo samo-imunizacije nadomestili z moralo.
Morala seveda ni slaba. A morala ne more opraviti posla, ki pripada premišljevanju. Moralni, humanitarni in politični angažma ne more nadomestiti neusmiljene intelektualne analize.

Dve skušnjavi: paternalizem in fokus na nasprotnika

Da so intelektualci začeli delovati predvsem „moralno“, vemo tudi iz dvoje skušnjav, ki jima radi podlegajo. V njih se pojavljata:
Nagnjene k paternalističnemu vzgajanju ljudstva in veselje do patologiziranja domnevnih in resničnih nasprotnikov.
Intelektualci se radi počutijo kot svetilniki za neuko množico ter prav strastno in verbalno vešče znajo obdelati tistega, ki ga razumejo kot svojega nasprotnika. A v obeh skušnjavah intelektualec rad poenostavlja kompleksne probleme. Poenostavljanje pa je sila ne-intelektualen proces. Poenostavljanje je smrt intelekta. Liessmann navrže novejši primer takega poenostavljanja:
Zakaj bi o neki politični drži premišljevali in iskali čim boljše argumente, če pa je dovolj, da vse skupaj diskreditiramo kot desno, populistično, nacionalistično ali konservativno, oziroma kar postavimo diagnozo fobije.
Vživeti se v vsakega in biti „nestrpen“

Intelektualec je produkt žlahtnega izročila zahodnega racionalizma in razsvetljenstva. In tja, zlasti h Kantu, nas po zdravilo napoti v švicarskem časniku objavljeni avstrijski avtor.

Prva stvar je, da se intelektualec redno sooča sam s seboj. Druga, da se zna vživeti v vsakega. Intelektualec namreč mora in zmore „sedeti na več stolih“.
K bistvu mislecev – in tu se še enkrat spomnimo Kanta – sodi, da lahko samostojno in v soglasju s seboj razmišljajo postavljeni v vlogo vsakega drugega.
Vendar ta sposobnost vživljanja oz. sedenja na več stolih ne pomeni, da je za intelektualca vsako mnenje enako dobro in sprejemljivo. Bilo bi v nasprotju z naravo intelekta, če bi ta nehal preizkušati, razbirati, prebirati, tudi zavračati. Liessmann zapiše:
Kdor misli, je v osnovi nestrpen. Kajti misliti pomeni vztrajati pri tehtnosti argumentov, plavzibilnosti prepričanj, razumnosti razlag, preverljivosti trditev.
Neodvisnost in krepost samote

Intelektualec mora vztrajati na svojem. Pritiski in mamljive ponudbe se vrstijo, medtem ko zna biti žep včasih kar prazen. A neodvisnost je nujna.
Intelektualci sedijo na več stolih in svoje duhovne neodvisnosti ne smejo izgubiti ne zaradi politične pripadnosti ne zaradi ekonomske odvisnosti.
Poslanstvo intelektualca ima svojo ceno. Največkrat je to samota. Ampak samota je pravzaprav intelektualčeva krepost, zaključi Konrad Paul Liessmann svoj komentar za NZZ.


Peter Gut, NZZ

7 komentarjev:

  1. Bog ve kakšen bi bil svet, če bi ga res vodili intelektualci.

    OdgovoriIzbriši
  2. 1. komentar = error.
    iz tega članka izhaja, da ni naloga intelektualcev voditi stvari, temveč zgolj o njih poglobljeno razmišljati, ter to kritiko družbe ustrezno predstaviti naprej.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. V bistvu gre za poskus opravičenja intelektualne samovšečnosti.

      Izbriši
  3. Da bi se problem intelektualizma pravilno zaobjel in imel glavo in rep, je treba iti precej globlje. Še tisoče let pred Sveto pismo. Takrat je obstajala vedska kultura, ki je na prvo mesto postavila Boga, kar uči tudi Evangelij. Družbo so lahko uspešno vodili samo tisti, ki so poznali izvorni odnos: človek-Bog. Če so sami živeli po Božjih nasvetih, sta v deželah vladala mir in blagostanje. To so bili torej prvi in pravi intelektualci. Njim so se priklonili kralji, kraljem pa rokodelci in delavci. Vsi so skrbeli eden za drugega. Dokler se ta inteligentna duhovščina ni spridila ali so se kralji uprli Božjim nasvetom. Odtlej je sledil kaos, ker so šli oboji krast obrtnikom in začeli zatirati delavce, delavci pa so klali kralje in duhovščino in obrtnike ter velike kmete. To je seveda pekel in Slovenija je v prejšnji državi na takem peklu gor zrasla. Temu peklu smo rekli komunizem, kar pa je besedna prevara, kajti komunizem pomeni, da smo si vsi bratje znotraj zgoraj omenjene razredne razdelitve, a z Gospodom kot izvorom in lastnikom vsega. Za komuniste pa je komunizem to, da lahko nasilno kradejo od vseh. Današnji intelektualci niso kaj dosti drugačni od tega. Narodu kradejo denar skozi vseobljubljaočo znanost, medicino, mirom na zemlji, trgovino, farmacijo in vesoljske zablode, a od vseh teh obljub je le drobtinica uresničenega – ravno toliko, da naivni ljudje spet nasedejo.

    Tudi drugi vzroki so, da se je človekov intelekt LOČIL od Božjega nauka in postal samostojen, popolnoma materialističen in ujet v vojne živalskega sveta, v katerem živimo. To seveda NISO VEČ INTELEKTUALCI, ker so po nekdanjih vedskih merilih samo še zajedalci in lažni vladarji. Ne ločijo se več od neukih delavcev, ampak so jim po duhovnem znanju enaki, po realnih rezultatih dela pa so najnižji od vseh. Vešči so samo v domišljavosti in ropanju naroda na račun nekih pravljic o lepši prihodnosti.

    Vsak šolnik, teolog in filozof, intelektualec, ki ne razume našega odnosa z Gospodom in mu ne služi, je slabši od živali, ker živali se borijo za svoje potrebe in preživetje, tovrstni lažni intelektualci pa so poleg tega še od hudih duhov obsedeni ali preganjani ali oblegani. Svoj intelekt uporabljajo za neizmerno besedno zvijačnost. Zato imajo post-komunistični sindikalisti in revolucionarni delavci pravzaprav 'prav': "Dolgoročno je čisto vseeno kateri pokvarjenci vladajo, ker smo vsi na Boga pozabili, zato je bolje da vladamo MI." V obeh primerih se za človeško civilizacijo obeta mračen konec.

    A kristjan ne rabi javkati – Jezus je tu in nenehno ponuja brezplačne vozovnice Domov. Kajti naš dom ni zemlja, tu je le prevzgojni dom za trmoglave duše. In intelektualci so zadnji, ki bodo kdajkoli to doumeli. ZATO SO DANAŠNJI INTELEKTUALCI VESOLJNI PRVAKI V ZAVRAČANJU BOGA IN VODENJU DRUGIH V TO ZABLODO. Zato so tudi, ko ugasnejo luč v svoji sobi, tako nesrečni.

    Hvala Bogu, da sem se rodil kot idiot, da me je Gospod lahko rešil.

    OdgovoriIzbriši
  4. Hja, bil sem opomnjen, da sem pozabil omeniti še eno sorto lažnih intelektualcev. To so tisti brihtneži in celo pismouki ali pa poslovneži in filozofi, ki verno vdano v Božjo hišo pridejo, se tudi dajo s kruhom življenja posvetiti, A V RESNICI JIM NI PRAV NIČ MAR za Božja navodila in ukaze, kaj šele za duhovnikove ali svetnikove. Ti so navidezno še najbolj podobni izvornim Božjim intelektualcem, a so najnižji od vseh. Maša jim je le v PR. Pravzaprav sem jih že omenil: so tisti, ki so bili, poleg razuzdanih kraljev, vzrok za propad vedske civilizacije in vzpon revolucionarnih enot, ki so 'včeraj prosili, danes zahtevajo, jutri pa si bodo vzeli', kot ropota vsak dan na TV. Navsezadnje jih je za razumeti - če ni reda, je hudič v hiši.

    OdgovoriIzbriši
  5. Zgodovina se ponavlja. Danes ali pa nekaj zadnjih desetletij ni stanje nič slabše kot je bilo večinoma v zgodovini. Imamo vojne, nesposobne ali pokvarjene voditelje, človeško bedo in trpljenje. In če na vse to pogledam od daleč, sem vedno bolj prepričan, da se glavni procesi in trendi dogajajo ne zaradi intelektualcev, ampak v največju meri zaradi mentalitete posameznih narodov, če hočete njihove kolektivne (pod)zavesti, ki je rezultat zgodovine, ne prizadevanj intelektualcev. Primerov, ki to potrjujejo, je kolikor hočete.

    OdgovoriIzbriši
  6. ODLOCEN ODGOVOR,ANDREJ.SVET IN CIVILIZACIJE NE PROPADAJO ZARADI INTELEKTUALCEV,PAC PA ZARADI VODILNIH,KI IZRABIJO NAJVECKRAT, OZ.NAPACNO VPORABLJAJO INTELEKTUALNO LASTNINO.KAKSEN BI BIL SVET MI BI GA VODILI INTELEKTUALCI? DO TEGA NE BO PRISLO,KER PRAVI INTELEKTUALCI NISO KOMOLCARJI.ONI POKAZEJO SMER.CE PA JIH USLISIMO ALI VPOSTEVAMO,PA JE STVAR VODILNIH.

    OdgovoriIzbriši