torek, 30. januar 2018

Žoge v župnišču



Zgodilo se je lansko jesen. Na obisk je prišla novinarka iz Ljubljane, s katero sva imela namen pripraviti neko pisanje. Ker je v odprtem preddverju našega župnišča videla štiri žoge, se je obrnila. Bila je prepričana, da to ni župnišče.

Ko se je potem le vrnila in sva delala prispevek, je zavoljo pogreba prišla neka druga gospa iz sosednje dekanije. Ker je v preddverju videla štiri žoge, se je prav tako obrnila. Kasneje mi je rekla: “Videla sem žoge in mislila, da ta hiša že ne more biti župnišče.”

Žoge v župnišču. Za nekatere je to, kot da bi skupaj dajal ogenj in vodo. Mar ni Cerkev stroga in resna? Mar ni duhovnost nekaj, kar izključuje telesno dejavnost in igro?

Neki duhovnik mi je povedal, da je ob prevzemu župnije v kleti župnišča našel pet predrtih žog. Njegov predhodnik je namreč predrl vsako žogo, ki je s sosednjega igrišča padla v župnijski vrt. Mar ne bi bilo bolj normalno najti v župnišču razrezane žoge kot pa žoge, ki so zdrave, cele, uporabne za igro?

Slovensko katolištvo šteje več kot sto let od ustanovitev telovadnih društev, don Boskovi salezijanci so vedno verjeli v pedagogiko igre, po drugem vatikanskem koncilu so mnoga župnišča imela žogo “za po verouku”, v zadnjih desetletjih so se razmahnili skavti in oratoriji, z njimi pa krščanski mini festivali zdravega duha v zdravem telesu.

Toda še vedno se del izobražene javnosti in del tradicionalnega katolištva čudi žogam v preddverju župnišča; še vedno se pojavlja prepričanje, da se vera in igra izključujeta.

Res je. Prvi kristjani se niso udeleževali iger, niti konjskih dirk ne. To pa zato, ker so bile nekatere igre krvave (gladiatorji) in ker so skoraj vse imele močan poganski verski značaj. Nad igro je tudi po odpravi poganstva dolgo čepel sum, da je plehka in škodljiva duhu.

A že od sv. Filipa Nerija naprej (umrl je l. 1595) se igra vedno bolj vgrajuje v pastoralo. Dandanašnji je doživela svoj cerkveni razcvet. Smo pred prav posebno “teologijo telesa”: skozi igro se veseliti življenja, graditi občestvo, častiti Boga. Žoge v župnišču so normalen pojav.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno 28.1.2018 v tedniku Družina (kot uvodnik) ter na portalu Aleteia.si. Na fotografiji žoge v preddverju frankolovskega župnišča (foto: B.C.).


3 komentarji:

  1. Pozdravljam ta artikel patra Branka,in podpiram igro ali sploh,gibanje, za otroke(in mladino),za zdrav duh v zdravem telesu.Imam pa eno vprasanje:zakaj ne bi (vsaj)ena zupnija skrbela tudi za starejse zupljane,seveda tiste ki SE lahko,za njihovo "soft"gibanje,razvedrilo,igro(z lahkimi zogami,itd.Zakaj ne bi se zacelo misliti tudi na starejse zupljane,katere ne morejo si privosciti niti enkrat tedensko aerobiko,fitnes,gimnastiko.Pa ce ne za skrb za njihovo zdravje(zdrav duh v zdravem telesu),vsaj kot razvedrilo,kot lepo druzenje tolikih
    starejsih in osamljenih,ki nedelje za nedeljo pridejo k masam,in grejo domov tako zalost i,sklonjene glave.Vsaj tako jih vidim jaz.Zakaj vsi se ukvarjajo samo z otroci in mladino? Kaj ko bi ena zupnija eksperimentirala tudi tako urico za razgibavanje nasih mamic in ocetov?

    OdgovoriIzbriši
  2. Avtor je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši
  3. Morda pa sta obe gospe, ki sta prišli v župnišče in videli žoge, pomislili, da tu živijo družine z otroki in da zato verjetno to ne more biti župnišče. Vsekakor se meni zdi ta razlaga bolj verjetna, kot pa ta, da ljudje mislijo, da se vera in igra izključujeta.

    OdgovoriIzbriši