Milenijci - prva neverna generacija?

Če se v neki generaciji zrušita vera in duhovnost...

Američani za „milenijce“ (imenovane tudi „generacija Y“) označujejo mlade in mlade odrasle rojene med letoma 1980 in 2000 (nekateri sociologi pa rojene med 1983, ko je nataliteta v ZDA spet začela rasti, in 2001, ko so teroristi sesuli newyorški stolpnici). Naj povedo naši sociologi, toda preko palca bil lahko za slovenske milenijce označili tiste, ki so bili rojeni med 1989 (padec Berlinskega zidu) in 2008 (gospodarska kriza). V Cerkvi smo se za milenijce kot milenijce začeli bolj zanimati v zadnjih letih, saj je to generacija, ki je izrazito nereligiozna, morda najbolj nereligiozna v zgodovini Zahoda.

Tako je leta 2010 rimski teolog Armando Matteo napisal knjigo z naslovom „Prva neverna generacija. Težaven odnos med mladimi in vero“. V njej ugotavlja velik padec verske prakse pri italijanski mladini po l. 2000. Padec, ki ima v sebi elemente presenečenja, saj ob koncu prejšnjega tisočletja ni kazalo, da bo mladina kar tako odšla iz cerkvenih klopi. Matteo pomni, da se je še leta 2000 na Svetovnem dnevu mladih (SDM) ob papežu Janezu Pavlu II. v Rimu zbralo, reci piši, dva milijona mladih. 

Z zamikom smo o milenijcih začeli razglabljati tudi pri nas. L. 2017 smo v slovenski pastoralni reviji Cerkev danes dočakali temo „Milenijska generacija in (ne)krščevanje otrok“, na naslovnici revije pa krstni kamen prekrit s pajčevino. Opazili smo namreč, da, odkar so slovenski milenijci prišli v rodno dobo, število krstov hitreje pada. Zanimanje za (ne)vero milenijcev smo lani v slovenski Cerkvi pokazali tudi na nekaterih študijskih dnevih (npr. novomeški duhovniški dnevi v Portorožu). Veseli, da je ta tema začela žgečkati tudi civilne medije. Tako smo v leto 2018 vstopili z zanimivo naslovnico mariborskega časopisa Večer (4.1.2018) „Kaj verujejo milenijci“ in člankom Vanesse Čokl „'Kar mi ugaja' vera: Pojav od San Francisca do Rogaške Slatine“ (link). Misli sva prispevala Aleš Maver in pišoči.

Pred nami je negotova prihodnost. Tu so novo-stara vojna žarišča, tu je teroristična grožnja, tu so migracije, po katerih po eni strani kličejo tekoči trakovi evropskih tovarn, po drugi pa se z njimi lahko usodno spremeni demokratični in humanistični ustroj Evrope. Vprašanje vere in duhovnosti pri zdajšnji mladini in mlajših odraslih v teh okoliščinah postaja vse bolj zanimivo, če ne celo akutno. Če se v neki generaciji zrušita vera in duhovnost, dobimo nelagoden občutek, včasih kar apokaliptičen občutek, da se bo kmalu zrušilo še kaj več. Pomnimo: začetek konca Rimskega cesarstva lahko postavimo v 2. stoletje, ko je vse bolj vodenela uradna religija in so cesarstvo preplavili vsakovrstni kulti in magija (na oboje je recimo bil nor cesar Komod, ubit l. 192, ovekovečen kot negativec v filmu Gladiator).

Prazne cerkve še ne pomenijo triumfa ateizma

Po l. 2011 v Sloveniji zaznavamo vse manj krstov (toda še vedno je preko 50% dojenčkov krščenih). Bi rekel kdo, da je to zaradi mariborske finančne afere, pa bi se hitro uštel, saj ravno mariborska nadškofija beleži najmanjši padec števila krstov. V Sloveniji smo pospešen odhod mladih iz cerkvenih klopi začeli zaznavati po l. 2010. Seveda, že prej jih ni bilo veliko, toda krivulja ni šla strmo navzdol. Ko smo že omenili rimski SDM: l. 2011 se je SDM-ja v Madridu udeležilo preko 900 mladih iz Slovenije, pet let kasneje pa SDM-ja v Krakovu pol manj, s cele vzhodne Slovenije komaj za avtobus. Na tretjo septembrsko soboto se v Stični zadnja leta zbere za 2 do 3 tisoč manj mladih (toda še vedno okrog 6000), kot se jih je zbralo pred l. 2010.

Velikokrat gre za odhod iz cerkvenih klopi, ne pa za odhod iz Cerkve kot take. Po raziskavi iz l. 2013 se še vedno dobrih 60% mladih Slovencev ima za rimske katoličane. Tudi nismo pred nekakšnim triumfom ateizma in materializma. Ne zmaguje drža „ni Boga“, temveč drža „živeti kakor da ni Boga“, o kateri, kot značilni za Evropo, je svoj čas veliko razmišljal Benedikt XVI.. Ne zmaguje topi materializem, temveč se ohranja duhovnost, ki pa je bolj „tekočega stanja“, bolj v smislu „kar mi ugaja“ in ni vezana na verske strukture ali ceremonije ter na strog moralni red.

Religioznost milenijcev je „tekoča“ in „raz-cerkvenjena“, nima rada ritualov in vedenjskih predpisov, po drugi strani pa, ko je, je sproščena, komunikativna, ekumenska, sočutna. Kako se na primer milenijci na družabnih omrežjih odzivajo na teroristične napade? Zelo pogosto s pozivom k molitvi. Omrežja so zasuta s PRAY FOR PARIS, PRAY FOR MANCHESTER, PRAY FOR BERLIN,... Statistično bolj religiozne in cerkvene generacije tovrstnih „molitvenih sklicev“ niso zmogle lansirati v prostor, oziroma so pustile, da so k molitvi pozvali „profesionalci“ v duhovniških suknjah. Presenečenj še ni konec. Denimo, ali ni nenavadno, da ima prav „prva neverna generacija“ nadvse rada papeža Frančiška, rimskega škofa? 

Še to. Ali smo Slovenci kdaj imeli vrhunske športnike, ki bi na tako sproščen in naraven način v javnosti pokazali svojo duhovnost in vero, kot jo kažejo „milenijski“ gajserji, prevci, dragići, tavaresi, judo scena,... V neuničljiv kamen vklesana zgodba o slovenskem košarkaškem zlatu na zadnjem evropskem prvenstvu je zgodba z niti ne prikrito krščansko duhovno noto.

Vrline in skušnjave milenijcev

Nobena generacija ni izgubljena generacija. Leta 2013 je revija Time milenijcem posvetila eno od svojih naslovnic. Vidimo dekle, ki s telefonom slika samo sebe, nad njo pa napis „THE ME ME ME GENERATION“ (Jaz jaz jaz generacija). Pod velikim naslovom je še zapisano, da so milenijci leni, vasezagledani in da dolgo živijo pri starših. Potem pa skoraj hudomušno dodano: Zakaj nas bodo prav oni rešili. Torej zakaj nas lahko milenijci rešijo? Rešijo? Da. Ker so miroljubni, demokratični, tolerantni, ustvarjalni in predvsem izredno izobraženi; so najbolj izobražena generacija v zgodovini človeštva.

Seveda, tudi milenijci imajo svoje skušnjave in pasti. Pogubna za njih in celotno družbo je lahko njihova zagledanost vase, sad permisivne vzgoje in narcisoidnih spletnih tehnologij. So radi zabubljeni za računalnik in telefon ter malenkostni v svojem hedonizmu, kar vodi v nesolidarno držo. Znajo biti precej dvojni: politično na primer so bolj levo čuteči, toda obenem so zadnji, od katerih gre pričakovati, da se bodo odrekli kapitalizmu, katerega sladke sadove na veliko uživajo... Če hočete slišati še kaj bolj umnega o milenijcih, poglejte, kaj o njih govori popularni marketinški strokovnjak Simon Sinek (YouTube).

Njihova mehkost in tolerantnost (milenijci so namreč generacija „politično korektnega“) se lahko izkaže kot nekakšna vseenost in pasivnost, ki morda ne bo mogla preprečiti nastopa bolj surovih časov. Za njimi in deloma po njihovi krivdi lahko da prihaja politično in duhovno bolj vulgarna generacija. Vprašanje, ki ga tu in tam že zasledimo, se glasi: Bodo po-milenijci (pravijo jim „generacija Z“) politično nekorektni in bolj odprti za skrajnosti tipa fašizem, komunizem, džihadizem?

Družina in prijateljstvo ostajata zvezdi vodnici

Lepo in za koga presenetljivo pri milenijcih je, da zanje družina ostaja najvišja vrednota – višje kot zdravje, uspeh, denar. Pred kratkim so objavili rezultate obsežne raziskave med špansko mladino (link) in spet se je potrdilo, da na lestvici zaupanja mladi najvišje postavljajo družino in prijatelje, najnižje pa sindikate, politiko in religijo. Kaj to pomeni? To pomeni, da bosta družina in prijateljstvo tudi v prihodnje imela v mladih zaveznike. Religija in politika pa se bosta še nekaj časa očiščevali v vicah.

Ameriška profesorica in publicistka Mary Eberstadt je l. 2014 napisala knjigo „Kako je Zahod v resnici izgubil Boga. Nova teorija sekularizacije“. Osnovna teza je naslednja: Religija vstane ali pade glede na stanje družine. Ni bila najprej nevera, sekularizacija, nato pa se je vsled sekularizacije ošibila še družina. Po Eberstadtovi se je najprej ošibila družina, nato izgubila vera. Kajti - če dodamo, kar učijo tudi slovenski relacijski terapevti - prve intrapsihične podobe Boga ti ne dajo župniki in institucionalna religija, tvoja intrapsihična podoba Boga je vznikla iz tvoje družine.

Ker milenijci vseeno vztrajajo pri družini, kot vrednoti, kot hrepenenju, ko smislu, si lahko oddahnemo. Varovati družino in krepiti prijateljske vezi ni nič drugega kot vlivati tekoči cement v kapilare naše družbene zgradbe. Destrukcija družbe ne bo prišla po milenijcih. Ali, teološko povedano, temeljne sestavine Božjega kraljestva, kot sta ljubezen in prijateljstvo, „neverni“ milenijci kljub mnogim pastem in dvoumnostim ohranjajo. Če bodo ljubili svoje družine in se žrtvovali za svoje prijatelje, tudi nova, osvežena in neobremenjena intrapsihična podoba Boga ne bo v nedogled zamujala.

* Foto: Barbara Tadina, Svetovni dan mladih 2016 v Krakovu.