Referat za dekane mariborske nadškofije
Seja dekanov
Maribor, 10. januar 2018
Maribor, 10. januar 2018
I. Župnije z manj duhovniki: trije koncepti
1. Religiozna in psihološka blokada
Najprej bi
opozoril na posebno religiozno in psihološko blokado, ki se aktivira
v povprečnem slovenskem katoličanu, ko gre za vprašanje
pomanjkanje duhovnikov in prihodnosti župnij. Preseneča, da smo to
temo bolj odprto začeli obravnavati šele v zadnjih dveh letih, v
glavnem po zaslugi koprske škofije, čeprav smo že dolgo opazovali
zmanjševanje števila duhovnikov in šibitev tradicionalne mreže
župnij. Slovenski katoliški mediji so do teme zadržani. Še
pastoralna revija Cerkev danes, katere urednik sem, je lani z
veliko muko, z veliko „ne-ji“ s strani potencialnih piscev
člankov, sestavila dotični temi posvečeno številko.
Od kod ta
neodzivnost? Zdi se, da iz nekakšnega „strahu božjega“. Lik
duhovnika in ustanova župnije sta skozi zgodovino v naši zavesti
pridobila status svetega, skoraj božjega.
Za marsikoga je dvomiti v duhovništvo in v versko
strukturo kakor dvomiti v Boga samega. Hočem reči, v naši
duhovnosti, t.j. v naši intimni teologiji in psihologiji, župnijski
red in vloga duhovnika odslikavata stoletni božji red. Preko njiju
je patina numinoznega, čustva so globoka. Podiranje stoletnega božjega reda mnogi
doživljajo kot katastrofično. Zato se cerkveni ljudje javni razpravi o tem izogibamo,
morebitne spremembe na tem področju pa se nam rišejo kot silno
delikatne in nam vzbujajo več strahov kot dajejo poguma.
2. Dva
koncepta za ohranitev tradicionalnega razmerja duhovnik-ljudstvo
Pomanjkanje
duhovnikov je v evropskem prostoru v prvem koraku samo po sebi
sprožilo dvoje konceptualnih rešitev, ki jima je skupno to, da več
ali manj poskušata ohraniti tradicionalno pastoralno in teritorialno
shemo. Gre za koncept „mašenja lukenj“ in koncept „novega
razreza“ pastoralne pogače. V drugem koraku – t.j. v zadnjih
letih - pa vidimo, da ta dva koncepta delujeta le začasno ter da je
treba poiskati nekaj tretjega, novega; nekaj, kar bo tudi preseglo
nekatere tradicionalne okvirje.
Koncept
mašenja lukenj v Cerkvi na Slovenskem zelo dobro poznamo. Gre za
metodo souprave župnij; gre za premeščanje duhovniških moči iz
škofijske administracije in profesure na župnije; gre za pritisk na
moške samostane, naj svoje redovnike-duhovnike dajo na razpolago za
vodenje župnij; v manjši meri gre za zanašanje na „uvoz“
duhovnikov iz tujine.
Ko zaradi
staranja duhovnikov in zaradi poglabljanja krize novih duhovnih
poklicev koncept mašenja lukenj ni dovolj, in ko vidimo, da skorajda
že mučimo zdesetkani duhovniški zbor, posežemo po konceptu
novega razreza pastoralnega teritorija. V Sloveniji je slednje
pionirsko opravila škofija Koper, druge škofije se s tem
spogledujejo in so kot oni frišni skakalec, ki čakajoč vrh
skakalnice nabira pogum. Škofije se obotavljajo, čeprav vedo, da
se bodo prej ali slej morale spustiti dol in skočiti.
Koncept
novega razreza se v naši soseščini kaže v dvoje pristopih:
povezovanje župnij v pastoralne enote (bolj prisotno v Italiji) in
radikalna preureditev župnijskih in dekanijskih mej (bolj prisotno v
germanskem svetu). Z ustanovitvijo pastoralnih enot župnije ostanejo
župnije, se pa zelo povežejo in precej racionalizirajo pastoralno
delo ter navzočnost duhovnika. V drugem pristopu pa se določene
župnije ukine in ustanovi nove, teritorialno večje in bolj
prilagojene dejanskemu številu vernikov in duhovnikov.
Novi
pastoralni razrez ima to prednost, da teološko in pravno ne
predstavlja problema, čeprav seveda še vedno zaradi zgoraj
omenjenih blokad zahteva veliko (skakalčevega) poguma. Z razrezom
ohranjamo tradicionalno podobo župnij in vlogo duhovnikov.
Koncept
novega razreza bi bil uspešen, če bi reševal začasno krizo
poklicev in odgovarjal na začasno demografsko in duhovno sliko. Ker
kriza poklicev očitno ni začasna in ker se z novimi generacijami
duhovna slika dodatno spreminja, saj mladih življenje Cerkve ne
zanima, se tudi koncept novega razreza prej ali slej izkaže za
nezadostnega.
3. Tretji
koncept: ohraniti skupnosti, četudi ni duhovnikov
Dunajski
pastoralni teolog Paul Zulehner je maja lani v Ljubljani
dejal, da je sploh zgrešeno pastoralne teritorije prilagajati
številu duhovnikov. „To je drvenje z glavo proti zidu,“ je rekel. In
res. Ali bomo čez 20 let, ko bo še manj duhovnikov, spet na novo
brisali nekatere župnije in delali nove, večje, le da bo njih
število prilagojeno številu duhovnikov?
V zadnjem
času se je na nemškem področju začel dogajati nekak obrat.
Koncepta mašenja lukenj in novega razreza sta se izkazala ne samo za
nezadostna, temveč za marsikatero skupnost tudi boleča. Marca lani
je tako zasedal 180-članski pastoralni svet nadškofije München –
Freising, ki jo vodi kardinal Reinhard Marx, sicer papežev
zaupnik. Na tem zasedanju so se odločili za, lahko rečemo, tretji
koncept, katerega vodilo in geslo je: Nobene župnije ne bomo
ukinili! Kardinal Marx je dejal, da so občestva verujočih
preveč pomembna, da bi jim kar tako odvzemali status župnij. Čeprav
majhne in brez duhovnikov so župnije še vedno skupnosti. Cerkev, ki
se takim župnijam odreka, se s tem lahko odreka lastni prisotnosti
na teritoriju.
Da ne bomo
ostali pri Nemcih... Sedanji mariborski nadškof Alojzij Cvikl,
kolikor vem, ima navado, da ključarjem in žps-jevcem kakšne majhne
župnije brez duhovnika, ko jih postane strah, da bodo kot župnija
ukinjeni, reče: „Dokler ste živi, vas jaz ne bom ukinjal.“ Ne
pozabimo še, da je prejšnji mariborski nadškof Marjan Turnšek
napisal knjigo o naši Cerkvi in župnijah z naslovom Prebudimo
dremajočega velikana, ki jo lahko beremo kot veliko zaupnico
našim župnijam.
Župnije so
dragocene. V prihodnje bomo zato za prenovo njih mreže verjetno
kombinirali več pristopov: zdajšnji, za vse udeležene utrujajoči
metodi „flikanja“ (prvi koncept) se bomo odrekli, kakšno župnijo
bo res treba ukiniti, kakšne skupaj zvezati (drugi koncept), v
glavnem pa trdoživih lokalnih občestev ne bomo krnili (tretji
koncept).
Odpira se
nova perspektiva: župnije ohraniti, njih vodenje zaupati za to
usposobljenim laikom, ob tem pa na novo organizirati duhovniško
službo, da bodo skupnosti vendarle obhajala sveto evharistijo. Tu
gre za korak, ki pa že sili iz tradicionalnih okvirjev, zahteva
globlji teološki premislek in morda tudi spremembe v cerkvenem
pravu.
II. Pogled nazaj in pogled naprej
4.
EXURSUS: Kako je nastala župnija
Smo pred zahtevno reformno nalogo. Pojdimo zato po
navdih v zgodovino. Župnija ni padla z neba. Je ustanova s
1500-letno zgodovino in 500-letno predzgodovino. Razvoj je bil
naslednji:
ECCLESIA DOMESTICA – DOMAČA CERKEV: nekaj
kristjanov se zbira pri enem izmed njih; skupaj molijo, preučujejo
Pisma, pripravljajo koga za krst; voditelj take skupnosti je lahko
tudi ženska (npr. Lidija iz Apostolskih del); evharistija ni
redna, vzdržujejo se stiki z enim od apostolov oz. kasneje z enim od
bližnjih škofov.
DOMUS ECCLESIAE – DOM OBČESTVA: skupnost je
zrasla, ima organizirano ekonomijo, dobrodelnost, katehezo; za svoje
potrebe lahko da kupi neko hišo in jo spremeni v cerkveno hišo, ki
je po logiki podobna današnjim pastoralnim domovom in veroučnim
učilnicam; cerkvena hiša še ni sakralni objekt v današnjem
smislu, čeprav lahko že vsebuje baptisterij in prostor za mašo;
starešinstvo (prezbiteri in diakoni) deluje; stiki s škofom so bolj
redni, enako evharistija.
DIOECESIS - ŠKOFIJA: zgodnje krščanstvo je
precej urbana religija in širjenje skupnosti se v glavnem odvija
znotraj zidov nekega mesta (civitas); ko je v nekem mestu 1000
do 2000 kristjanov, ti dobijo svojega škofa; domus ecclesiae
postane sedež škofa; evharistija je redna; stiki vernikov s škofom
so po vsebini in obliki podobni današnjim stikom vernikov z
župnikom; antična škofija še ne pozna teritorialne delitve na
male kose; z versko svobodo se delovanje škofa preseli iz hiše v
baziliko, dobimo sakralne objekte v današnjem smislu; škofija
prevzame ime dioecesis, ki v rimskem pravu pomeni veliko
upravno enoto.
ECCLESIA PAROECIALIS - ŽUPNIJA: z evangelizacijo
barbarskih narodov (pozna antika, zgodnji srednji vek) se krščanstvo
bolj odločno preseli na podeželje (ecclesia extra muros
– cerkev izven mestnega obzidja); krščanstvo postane
masovno, antične strukture, kot sta ecclesia domestica in
domus ecclesiae,
zatonejo; kilometrske razdalje med škofom in krščanskimi
skupnostmi se povečajo; s tem pa se pojača vloga lokalnega
duhovnika, ki živi z ljudmi na vasi; občestvo se več ne „vrti“
okrog škofa, pač pa okrog svojega duhovnika, ki lahko da tudi nima
več pogostih stikov s svojim škofom; duhovnik od konca antike
naprej samostojno krščuje, mašuje, deli pokoro, kar je poprej
delal škof, zato na psihološki ravni duhovnik postane nekak „mali
škof“; iz pastoralne episkopo-centričnosti prehajamo na
pastoralno klero-centričnost, ki je v veljavi vse do danes; cerkvena
normativa postopoma oblikuje ustanovo župnije, v katerih človek od
rojstva do smrti prejme vse zakramente; večji poseg v pastoralno in
pravno podobo župnije je izpred slabih 500 let (Tridentinski
koncil); za veliko prenovo župnijskega življenja (liturgična,
občestvena, karitativna in misijonarska prenova) iz druge polovice
prejšnjega stoletja pa se zdi, da je vsaj na Slovenskem obstala na
pol poti.
5. Kaj se
za prihodnost naučimo iz zgodovine župnije
Zgodovinsko-sociološko
gledano je župnija nastala zaradi dveh pogojev: množičnost in
teritorij. Župnija je potemtakem struktura masovnega krščanstva,
ki se razteza po širokem ozemlju. Pastoralno gledano pa je župnija
nastala zaradi velike potrebe od mest oddaljenih množic po nauku in
zakramentih ter duhovne potrebe ljudi po kraju skupne molitve, ki naj
bi bil blizu njihovega doma.
Župnijo je
vse od njenega nastanka, zlasti od Karla Velikega naprej,
spremljal tudi interes politike. S svojo organiziranostjo in
ekonomijo je namreč krščanskim knezom in kraljem lajšala
administrativno obvladovanje ozemlja in množic. Zgled politične
rabe župnije so na primer bili naš presvitli cesar Jožef II..
Na podlagi
zgodovine lahko po pesimistični varianti špekuliramo, da župnija
več ne bo potrebna, v kolikor bo krščanstvo nemasovno in
teritorialno zelo razredčeno; župnija ne bo več potrebna, v
kolikor bi se v prihodnje zelo zmanjšala želja po nauku in
zakramentih ter zelo opustila skupna molitev. Po tej varianti bomo
spet obudili antične oblike srečevanja (domača cerkev) in ob
pomanjkanju duhovnikov obnovili močno povezanost majhnih razpršenih
skupnosti s škofom. To ni le pesimistična znanstvena fantastika, te
procese cerkvene „perestrojke“ lahko opazujemo v (še pred pol
stoletja katoliških) Belgiji in na Nizozemskem.
Pesimizem za
snovanje prihodnosti seveda ni dober. Bolj realno je tudi v Evropi
pričakovati delno ohranitev množičnega krščanstva. Nenazadnje
nekateri sociologi že govorijo o procesih desekularizacije in o
povratku Boga; nenazadnje krščanstvo na svetovni ravni še vedno
raste in je v razcvetu; nenazadnje se z migracijami v Evropo poleg muslimanov selijo tudi kristjani, ki se na Zahodu marsikje uspešno vključujejo v stare župnijske strukture in jih poživljajo.
Zdi se, da bo treba pripraviti nekakšno
kombinirano ali pluri-formno podobo evropskih katoliških skupnosti;
podobo, ki bo za razliko od tridentinske, v juridizem nagnjene
župnije bolj v skladu z realnim verskim stanjem in potrebo po novi
evangelizaciji.
V prihodnje
bomo lahko hkrati imeli tako domačo cerkev vodeno s strani
družinskih očetov in mam iz neke soseščine (vzor: ecclesia
domestica), kot pastoralno-karitativno središče vodeno od
usposobljenih laikov in stalnih diakonov (vzor: domus ecclesiae),
kot svetišče z redno sv. mašo in duhovnikom, ki bo vedno na
razpolago za spoved in pogovor (vzor: zdajšnja župnija). Vse to pa
mrežno zvezano ter razdeljeno po logiki skupnega bivanja na nekem
teritoriju in lokalnega števila vernikov.
III. Nekaj teoloških uvidov
6.
Apostolskost: brez škofa ni Cerkve
V antiki
lokalna Cerkev deluje izrazito okrog škofa. Ta episkopo-centrična
zasnova se ni nikoli izgubila. Ker je dogmatične narave. Cerkev
je namreč apostolska, se pravi, med drugim bistveno vezana na
naslednika apostolov – škofa. Tudi kasneje, ko se vzpostavi močan
duhovniški lik, lik župnika s svojim teritorijem, je duhovnik
dogmatično še vedno le pomočnik in predstavnik škofa.
Kleriki
včasih v šali rečemo, da nas je duhovnikov vse manj, a kandidatov
za škofe je še vedno obilo. V tej šali se lahko skriva teološka
in pastoralno-praktična resnica: četudi v prihodnje ne bo veliko
duhovnikov, se mala krščanska občestva ne bodo izgubila, če bo
škof in močna vez z njim. Če povem drugače: če hočemo ohraniti
Kristusovo dediščino, smo lahko tudi brez duhovnikov, ne moremo pa
biti brez škofa.
Ko
razmišljamo o prihodnosti župnij, je apostolskost, povezanost s
škofom, prva condicio sine qua non. Iz dogmatičnih in še
drugih razlogov. Z manj duhovniki bo piramidalna postavitev Cerkve
manj izrazita. Obeta se nam bolj mrežna ureditev naših skupnosti z
dokaj pisanim naborom voditeljev. To prinaša s seboj nove izzive.
Prej smo imeli v semenišču kovnico zanesljivih voditeljev, kakšna
bo zdaj formacija voditelj naših malih in velikih občestev?
Formacija voditeljev skupnosti, vodilnih laikov, stalnih diakonov bo
vsekakor morala potekati v bližini škofa. Po eni strani gre za
utrjevanje pravovernosti, ki se lahko hitro zgubi, če dela „vsak
po svojem navdihu“; po drugi pa gre za avtoriteto novih voditeljev,
ki bodo s strani ljudstva lažje sprejeti, če bo jasno, da jih je
„izobrazil škof“ in da so „od škofa prišli“.
7.
Evharistija: Cerkev iz kruha in vina
Druga (in
kot da bi rekel „prva“) condicio sine qua non
je seveda sveta evharistija. Pojavlja se mnenje, da če ne bo
duhovnikov in maš, se bomo pa zbirali okrog Svetega pisma. To ni
napačno. Bogoslužno knjigo za vodenje besednega bogoslužja s
strani laika slovenska Cerkev že ima.
Svetopisemsko
liturgično opcijo smo mogli opazovati ponekod v Južni Ameriki, kjer
je od vedno bilo manj duhovnikov, kot jih je v Evropi. Pomnim, koliko
so že pred skoraj tridesetimi leti južnoameriški klaretinski
misijonarji vlagali energije v vzgojo tako imenovanih „delegados
de la Palabra – delegati
Besede“ in v projekt „lectura popular de la Biblia
– ljudsko branje Svetega pisma“. „Delegati Besede“ in podobni
liki so zlasti po Amazoniji vodili besedna bogoslužja, ki so
nadomeščala redno sveto mašo. Rezultat? Po poročanju samih
klaretincev je marsikateri tovrstni voditelj cerkvene skupnosti
prestopil v politiko, saj je z vodenjem besednega bogoslužja dobil
retorične in liderske kompetence, ljudstvo pa mu je zaupalo. Velik
poudarek na skupnem branju Svetega pisma pa se je ponekod na dolgi
rok izkazal za nekakšno „interno protestantizacijo katolištva“
in olajšal delo novopečenim protestantskim cerkvam. Te so, kot
vemo, v zadnjih desetletjih v nekaterih delih Južne Amerike
povzročile pravcato erozijo katoliških vernikov.
„Amazonski“
nauk: kakorkoli si bomo zamislili prihodnost naših župniji oz.
teritorialno mrežo naših skupnosti, v
nobenem primeru ne smemo zgubiti svete evharistije.
Četudi bo kdaj kje močno zaživelo besedno bogoslužje, bo moralo
biti vanj obvezno vključeno sv. obhajilo in kakšna bogoslužna
oblika čaščenja Najsvetejšega. Četudi bo malo duhovnikov, bo na
določenem področju, v kakšni veliki cerkvi, morala biti redna
nedeljska maša. Za čas pomanjkanja duhovnikov je namreč Previdnost
človeku dala na razpolago tehnični izum, ki more bistveno
pripomoči, da se tam nekje vendarle udeležimo svete maše. Izumu se
reče – avtomobil.
Ker
ima vernik neodtujljivo pravico do evharistije in ker mora škof tej
pravici ustreči in ker ji lahko ustreže le preko duhovnika, ki
daruje sveto mašo, in ker teh duhovnikov ni dovolj, se bo v
prihodnosti odprlo tudi vprašanje o viri probati
– o preizkušenih poročenih možeh, uglednih v občestvu, duhovno
krepkih in kompetentnih,... ki bi jih bilo možno posvetiti v
duhovnike. Deloma se vprašanje že odpira. Zlasti v zvezi z že
omenjeno Amazonijo. Marca lani je papež Frančišek za nemški Die Zeit dejal: „Razmisliti moramo, če so viri probati opcija. Moramo
določiti, katere naloge bi lahko sprejeli, na primer v izoliranih
skupnostih.“
Skratka,
brez kruha in vina nas ni. Morda bo nekoč v Evropi spet na oblasti
kakšna Antikristova tvorba in bo Cerkev spet hudo preganjana. Kako
bomo preživeli? Dovolj nam bo 5
€ in 1 ura verske svobode na teden. 5 € za nabavo vina in kruha,
ter 1 ura za obhajanje evharistije, četudi pod kakšno smreko v
parku. Ohranili se bomo.
8. Laik
ni duhovnikovo mašilo
Okrog
l. 2000 smo imeli na mariborskem škofijskem ordinariatu, mislim da
sejo dekanov. Že takrat smo razpravljali o pomanjkanju duhovnikov in
o večji vlogi laikov v pastoralnem delu. Pomožni škof Jožef
Smej je ob tem dejal –
navajam po spominu: „Laik ni duhovnikov nadomestek. Cerkvena služba
laiku pripada po njegovem dostojanstvu.“
Če
je pomanjkanje duhovnikov „žalostni del rožnega venca“, je
hkratna priložnost za prebujo laikata „veseli del rožnega venca“.
Tretji koncept, se pravi, koncept neukinjanja župnij in postavljanja
laikov za vodenje župnij, predvideva nekakšno de-klerikalizacijo.
Ta bo najprej psihološke narave, nato strukturne. Mnogi ljudje se
bodo morali še naučiti „začutiti“ božjo navzočnost v
občestvu, ki ga vodi laik. V ospredje bo prišla moč
krstnega dostojanstva, s tem pa se bodo uresničile tudi globlje
smernice II. vatikanskega koncila, po katerem je Cerkev „Božje
ljudstvo“ in „Kristusovo mistično telo“.
Če pa bomo na laika zavedno ali nezavedno še vedno gledali kot na
kadrovsko mašilo do časa, ko bo spet več duhovnikov, procesi
eklezialnega zorenja ne bodo stekli.
Pomembna
bodo tudi poimenovanja laiških služb. Kako se bo komu reklo? Pavel
piše, da so v Cerkvi apostoli, preroki, evangelisti, pastirji,
učitelji (prim. Ef 4,11); v zgodnjem krščanstvu se je zelo razvila
diakonska služba, vključno z ženskimi diakonisami; kasneje smo
dobili puščavnike, menihe, arhidiakone, župnike, kaplane,
mežnarje, pevovodje, katehete. Kako se bo recimo z eno besedo reklo
laiku, ki bo vodil administracijo župnije, ne bo pa diakonsko
posvečen? V mariborski nadškofiji predlagate izraz „župnijski
skrbnik“.
Pomembna
bo tudi ekonomska rešitev za nove službe. Vozel poplačila laikom,
ki bodo vodili skupnosti, se nam danes zdi zapleten, skoraj
nerešljiv. Toda hitro se bo začel razvozlavati, ko bo občestvo v
novih službah „začutilo“ nekaj božjega in v vodilnih laikih ne
bo gledalo zgolj surogatov za duhovnike.
Marsikaj
smo na Slovenskem zamudili. Denimo, okrog 500 laiških teologov je v
zadnjih tridesetih letih šlo skozi Teološko fakulteto in večina
njih poniknilo izven pastoralnega življenja. Tudi mariborski
gromozanski projekt ustvarjanja „dolgoročne ekonomske baze za
pastoralno delo“ se je po l. 2008 razblinil kot mehurček. A po
drugi strani smo po l. 2000 v Cerkvi na Slovenskem doživeli razcvet
karitativnih in zakonskih skupin, pojavili so se tisoči mladih
oratorijskih animatorjev, ŽPS-ji so zadobili na teži in številu,
kandidatov za stalne diakone je vse več, katoliško šolstvo ohranja
ugled in vpis. Na zunanjem obodu se statistično manjšamo, v
notranjosti pa je živahno. Poklicanih za nove korake je dovolj. Ko
smo mi, cerkveni možje in pastoralisti, v krizi, Sveti Duh ni v
krizi.
* Fotografija je iz arhiva župnije Frankolovo, otroški oratorij 2016.
"lectura popular de la Biblia"
OdgovoriIzbrišiTole pa ne zveni samo kot "ljudsko" branje Svetega pisma, ampak tudi kot marksistično branje Svetega pisma. Lepo, da je p. Cestnik vsaj malce kritičen do svojih bratov klaretincev.
Večkrat rečem svojim prijateljem duhovnikom, naj hudič vzame vse, samo, da celibat ostane. Žalostno in resnično. Pripadam občestvu mož sv. Jožefa in opažam, da je v Slo veliko mož, ki bi lahko vodili majhna občetva, male cerkve. Pred enim letom je Dravljah, svoji bivši župniji, predaval g. Škof Lojze Cvikl o tej problematiki in je zelo slikovito prikazal kakšno stanje čaka škofijo, če gre ta trent primanjkljaja duhovnikov tako naprej. In vendar imam občutek, da se nič ne stori v smeri, ki jo nakazuje autor tega članka.
OdgovoriIzbrišiZadnji stavek in zadnje besede v članku me še najbolj navdušilo: "Sveti Duh ni v križi"
OdgovoriIzbrišiKdor ima ušesa, naj slši kaj Duh govori...