sreda, 10. januar 2018

Pomanjkanje duhovnikov in prihodnost župnij

Referat za dekane mariborske nadškofije 
Seja dekanov
Maribor, 10. januar 2018



I. Župnije z manj duhovniki: trije koncepti

1. Religiozna in psihološka blokada

Najprej bi opozoril na posebno religiozno in psihološko blokado, ki se aktivira v povprečnem slovenskem katoličanu, ko gre za vprašanje pomanjkanje duhovnikov in prihodnosti župnij. Preseneča, da smo to temo bolj odprto začeli obravnavati šele v zadnjih dveh letih, v glavnem po zaslugi koprske škofije, čeprav smo že dolgo opazovali zmanjševanje števila duhovnikov in šibitev tradicionalne mreže župnij. Slovenski katoliški mediji so do teme zadržani. Še pastoralna revija Cerkev danes, katere urednik sem, je lani z veliko muko, z veliko „ne-ji“ s strani potencialnih piscev člankov, sestavila dotični temi posvečeno številko.

Od kod ta neodzivnost? Zdi se, da iz nekakšnega „strahu božjega“. Lik duhovnika in ustanova župnije sta skozi zgodovino v naši zavesti pridobila status svetega, skoraj božjega. Za marsikoga je dvomiti v duhovništvo in v versko strukturo kakor dvomiti v Boga samega. Hočem reči, v naši duhovnosti, t.j. v naši intimni teologiji in psihologiji, župnijski red in vloga duhovnika odslikavata stoletni božji red. Preko njiju je patina numinoznega, čustva so globoka. Podiranje stoletnega božjega reda mnogi doživljajo kot katastrofično. Zato se cerkveni ljudje javni razpravi o tem izogibamo, morebitne spremembe na tem področju pa se nam rišejo kot silno delikatne in nam vzbujajo več strahov kot dajejo poguma.


2. Dva koncepta za ohranitev tradicionalnega razmerja duhovnik-ljudstvo

Pomanjkanje duhovnikov je v evropskem prostoru v prvem koraku samo po sebi sprožilo dvoje konceptualnih rešitev, ki jima je skupno to, da več ali manj poskušata ohraniti tradicionalno pastoralno in teritorialno shemo. Gre za koncept „mašenja lukenj“ in koncept „novega razreza“ pastoralne pogače. V drugem koraku – t.j. v zadnjih letih - pa vidimo, da ta dva koncepta delujeta le začasno ter da je treba poiskati nekaj tretjega, novega; nekaj, kar bo tudi preseglo nekatere tradicionalne okvirje.

Koncept mašenja lukenj v Cerkvi na Slovenskem zelo dobro poznamo. Gre za metodo souprave župnij; gre za premeščanje duhovniških moči iz škofijske administracije in profesure na župnije; gre za pritisk na moške samostane, naj svoje redovnike-duhovnike dajo na razpolago za vodenje župnij; v manjši meri gre za zanašanje na „uvoz“ duhovnikov iz tujine.

Ko zaradi staranja duhovnikov in zaradi poglabljanja krize novih duhovnih poklicev koncept mašenja lukenj ni dovolj, in ko vidimo, da skorajda že mučimo zdesetkani duhovniški zbor, posežemo po konceptu novega razreza pastoralnega teritorija. V Sloveniji je slednje pionirsko opravila škofija Koper, druge škofije se s tem spogledujejo in so kot oni frišni skakalec, ki čakajoč vrh skakalnice nabira pogum. Škofije se obotavljajo, čeprav vedo, da se bodo prej ali slej morale spustiti dol in skočiti.

Koncept novega razreza se v naši soseščini kaže v dvoje pristopih: povezovanje župnij v pastoralne enote (bolj prisotno v Italiji) in radikalna preureditev župnijskih in dekanijskih mej (bolj prisotno v germanskem svetu). Z ustanovitvijo pastoralnih enot župnije ostanejo župnije, se pa zelo povežejo in precej racionalizirajo pastoralno delo ter navzočnost duhovnika. V drugem pristopu pa se določene župnije ukine in ustanovi nove, teritorialno večje in bolj prilagojene dejanskemu številu vernikov in duhovnikov.

Novi pastoralni razrez ima to prednost, da teološko in pravno ne predstavlja problema, čeprav seveda še vedno zaradi zgoraj omenjenih blokad zahteva veliko (skakalčevega) poguma. Z razrezom ohranjamo tradicionalno podobo župnij in vlogo duhovnikov.

Koncept novega razreza bi bil uspešen, če bi reševal začasno krizo poklicev in odgovarjal na začasno demografsko in duhovno sliko. Ker kriza poklicev očitno ni začasna in ker se z novimi generacijami duhovna slika dodatno spreminja, saj mladih življenje Cerkve ne zanima, se tudi koncept novega razreza prej ali slej izkaže za nezadostnega.


3. Tretji koncept: ohraniti skupnosti, četudi ni duhovnikov

Dunajski pastoralni teolog Paul Zulehner je maja lani v Ljubljani dejal, da je sploh zgrešeno pastoralne teritorije prilagajati številu duhovnikov. „To je drvenje z glavo proti zidu,“ je rekel. In res. Ali bomo čez 20 let, ko bo še manj duhovnikov, spet na novo brisali nekatere župnije in delali nove, večje, le da bo njih število prilagojeno številu duhovnikov?

V zadnjem času se je na nemškem področju začel dogajati nekak obrat. Koncepta mašenja lukenj in novega razreza sta se izkazala ne samo za nezadostna, temveč za marsikatero skupnost tudi boleča. Marca lani je tako zasedal 180-članski pastoralni svet nadškofije München – Freising, ki jo vodi kardinal Reinhard Marx, sicer papežev zaupnik. Na tem zasedanju so se odločili za, lahko rečemo, tretji koncept, katerega vodilo in geslo je: Nobene župnije ne bomo ukinili! Kardinal Marx je dejal, da so občestva verujočih preveč pomembna, da bi jim kar tako odvzemali status župnij. Čeprav majhne in brez duhovnikov so župnije še vedno skupnosti. Cerkev, ki se takim župnijam odreka, se s tem lahko odreka lastni prisotnosti na teritoriju.

Da ne bomo ostali pri Nemcih... Sedanji mariborski nadškof Alojzij Cvikl, kolikor vem, ima navado, da ključarjem in žps-jevcem kakšne majhne župnije brez duhovnika, ko jih postane strah, da bodo kot župnija ukinjeni, reče: „Dokler ste živi, vas jaz ne bom ukinjal.“ Ne pozabimo še, da je prejšnji mariborski nadškof Marjan Turnšek napisal knjigo o naši Cerkvi in župnijah z naslovom Prebudimo dremajočega velikana, ki jo lahko beremo kot veliko zaupnico našim župnijam.

Župnije so dragocene. V prihodnje bomo zato za prenovo njih mreže verjetno kombinirali več pristopov: zdajšnji, za vse udeležene utrujajoči metodi „flikanja“ (prvi koncept) se bomo odrekli, kakšno župnijo bo res treba ukiniti, kakšne skupaj zvezati (drugi koncept), v glavnem pa trdoživih lokalnih občestev ne bomo krnili (tretji koncept).

Odpira se nova perspektiva: župnije ohraniti, njih vodenje zaupati za to usposobljenim laikom, ob tem pa na novo organizirati duhovniško službo, da bodo skupnosti vendarle obhajala sveto evharistijo. Tu gre za korak, ki pa že sili iz tradicionalnih okvirjev, zahteva globlji teološki premislek in morda tudi spremembe v cerkvenem pravu.


II. Pogled nazaj in pogled naprej

4. EXURSUS: Kako je nastala župnija

Smo pred zahtevno reformno nalogo. Pojdimo zato po navdih v zgodovino. Župnija ni padla z neba. Je ustanova s 1500-letno zgodovino in 500-letno predzgodovino. Razvoj je bil naslednji:

ECCLESIA DOMESTICA – DOMAČA CERKEV: nekaj kristjanov se zbira pri enem izmed njih; skupaj molijo, preučujejo Pisma, pripravljajo koga za krst; voditelj take skupnosti je lahko tudi ženska (npr. Lidija iz Apostolskih del); evharistija ni redna, vzdržujejo se stiki z enim od apostolov oz. kasneje z enim od bližnjih škofov.

DOMUS ECCLESIAE – DOM OBČESTVA: skupnost je zrasla, ima organizirano ekonomijo, dobrodelnost, katehezo; za svoje potrebe lahko da kupi neko hišo in jo spremeni v cerkveno hišo, ki je po logiki podobna današnjim pastoralnim domovom in veroučnim učilnicam; cerkvena hiša še ni sakralni objekt v današnjem smislu, čeprav lahko že vsebuje baptisterij in prostor za mašo; starešinstvo (prezbiteri in diakoni) deluje; stiki s škofom so bolj redni, enako evharistija.

DIOECESIS - ŠKOFIJA: zgodnje krščanstvo je precej urbana religija in širjenje skupnosti se v glavnem odvija znotraj zidov nekega mesta (civitas); ko je v nekem mestu 1000 do 2000 kristjanov, ti dobijo svojega škofa; domus ecclesiae postane sedež škofa; evharistija je redna; stiki vernikov s škofom so po vsebini in obliki podobni današnjim stikom vernikov z župnikom; antična škofija še ne pozna teritorialne delitve na male kose; z versko svobodo se delovanje škofa preseli iz hiše v baziliko, dobimo sakralne objekte v današnjem smislu; škofija prevzame ime dioecesis, ki v rimskem pravu pomeni veliko upravno enoto.

ECCLESIA PAROECIALIS - ŽUPNIJA: z evangelizacijo barbarskih narodov (pozna antika, zgodnji srednji vek) se krščanstvo bolj odločno preseli na podeželje (ecclesia extra muros – cerkev izven mestnega obzidja); krščanstvo postane masovno, antične strukture, kot sta ecclesia domestica in domus ecclesiae, zatonejo; kilometrske razdalje med škofom in krščanskimi skupnostmi se povečajo; s tem pa se pojača vloga lokalnega duhovnika, ki živi z ljudmi na vasi; občestvo se več ne „vrti“ okrog škofa, pač pa okrog svojega duhovnika, ki lahko da tudi nima več pogostih stikov s svojim škofom; duhovnik od konca antike naprej samostojno krščuje, mašuje, deli pokoro, kar je poprej delal škof, zato na psihološki ravni duhovnik postane nekak „mali škof“; iz pastoralne episkopo-centričnosti prehajamo na pastoralno klero-centričnost, ki je v veljavi vse do danes; cerkvena normativa postopoma oblikuje ustanovo župnije, v katerih človek od rojstva do smrti prejme vse zakramente; večji poseg v pastoralno in pravno podobo župnije je izpred slabih 500 let (Tridentinski koncil); za veliko prenovo župnijskega življenja (liturgična, občestvena, karitativna in misijonarska prenova) iz druge polovice prejšnjega stoletja pa se zdi, da je vsaj na Slovenskem obstala na pol poti.

5. Kaj se za prihodnost naučimo iz zgodovine župnije

Zgodovinsko-sociološko gledano je župnija nastala zaradi dveh pogojev: množičnost in teritorij. Župnija je potemtakem struktura masovnega krščanstva, ki se razteza po širokem ozemlju. Pastoralno gledano pa je župnija nastala zaradi velike potrebe od mest oddaljenih množic po nauku in zakramentih ter duhovne potrebe ljudi po kraju skupne molitve, ki naj bi bil blizu njihovega doma.

Župnijo je vse od njenega nastanka, zlasti od Karla Velikega naprej, spremljal tudi interes politike. S svojo organiziranostjo in ekonomijo je namreč krščanskim knezom in kraljem lajšala administrativno obvladovanje ozemlja in množic. Zgled politične rabe župnije so na primer bili naš presvitli cesar Jožef II..

Na podlagi zgodovine lahko po pesimistični varianti špekuliramo, da župnija več ne bo potrebna, v kolikor bo krščanstvo nemasovno in teritorialno zelo razredčeno; župnija ne bo več potrebna, v kolikor bi se v prihodnje zelo zmanjšala želja po nauku in zakramentih ter zelo opustila skupna molitev. Po tej varianti bomo spet obudili antične oblike srečevanja (domača cerkev) in ob pomanjkanju duhovnikov obnovili močno povezanost majhnih razpršenih skupnosti s škofom. To ni le pesimistična znanstvena fantastika, te procese cerkvene „perestrojke“ lahko opazujemo v (še pred pol stoletja katoliških) Belgiji in na Nizozemskem.

Pesimizem za snovanje prihodnosti seveda ni dober. Bolj realno je tudi v Evropi pričakovati delno ohranitev množičnega krščanstva. Nenazadnje nekateri sociologi že govorijo o procesih desekularizacije in o povratku Boga; nenazadnje krščanstvo na svetovni ravni še vedno raste in je v razcvetu; nenazadnje se z migracijami v Evropo poleg muslimanov selijo tudi kristjani, ki se na Zahodu marsikje uspešno vključujejo v stare župnijske strukture in jih poživljajo. 

Zdi se, da bo treba pripraviti nekakšno kombinirano ali pluri-formno podobo evropskih katoliških skupnosti; podobo, ki bo za razliko od tridentinske, v juridizem nagnjene župnije bolj v skladu z realnim verskim stanjem in potrebo po novi evangelizaciji.

V prihodnje bomo lahko hkrati imeli tako domačo cerkev vodeno s strani družinskih očetov in mam iz neke soseščine (vzor: ecclesia domestica), kot pastoralno-karitativno središče vodeno od usposobljenih laikov in stalnih diakonov (vzor: domus ecclesiae), kot svetišče z redno sv. mašo in duhovnikom, ki bo vedno na razpolago za spoved in pogovor (vzor: zdajšnja župnija). Vse to pa mrežno zvezano ter razdeljeno po logiki skupnega bivanja na nekem teritoriju in lokalnega števila vernikov.


III. Nekaj teoloških uvidov

6. Apostolskost: brez škofa ni Cerkve

V antiki lokalna Cerkev deluje izrazito okrog škofa. Ta episkopo-centrična zasnova se ni nikoli izgubila. Ker je dogmatične narave. Cerkev je namreč apostolska, se pravi, med drugim bistveno vezana na naslednika apostolov – škofa. Tudi kasneje, ko se vzpostavi močan duhovniški lik, lik župnika s svojim teritorijem, je duhovnik dogmatično še vedno le pomočnik in predstavnik škofa.

Kleriki včasih v šali rečemo, da nas je duhovnikov vse manj, a kandidatov za škofe je še vedno obilo. V tej šali se lahko skriva teološka in pastoralno-praktična resnica: četudi v prihodnje ne bo veliko duhovnikov, se mala krščanska občestva ne bodo izgubila, če bo škof in močna vez z njim. Če povem drugače: če hočemo ohraniti Kristusovo dediščino, smo lahko tudi brez duhovnikov, ne moremo pa biti brez škofa.

Ko razmišljamo o prihodnosti župnij, je apostolskost, povezanost s škofom, prva condicio sine qua non. Iz dogmatičnih in še drugih razlogov. Z manj duhovniki bo piramidalna postavitev Cerkve manj izrazita. Obeta se nam bolj mrežna ureditev naših skupnosti z dokaj pisanim naborom voditeljev. To prinaša s seboj nove izzive. Prej smo imeli v semenišču kovnico zanesljivih voditeljev, kakšna bo zdaj formacija voditelj naših malih in velikih občestev? Formacija voditeljev skupnosti, vodilnih laikov, stalnih diakonov bo vsekakor morala potekati v bližini škofa. Po eni strani gre za utrjevanje pravovernosti, ki se lahko hitro zgubi, če dela „vsak po svojem navdihu“; po drugi pa gre za avtoriteto novih voditeljev, ki bodo s strani ljudstva lažje sprejeti, če bo jasno, da jih je „izobrazil škof“ in da so „od škofa prišli“.


7. Evharistija: Cerkev iz kruha in vina

Druga (in kot da bi rekel „prva“) condicio sine qua non je seveda sveta evharistija. Pojavlja se mnenje, da če ne bo duhovnikov in maš, se bomo pa zbirali okrog Svetega pisma. To ni napačno. Bogoslužno knjigo za vodenje besednega bogoslužja s strani laika slovenska Cerkev že ima.

Svetopisemsko liturgično opcijo smo mogli opazovati ponekod v Južni Ameriki, kjer je od vedno bilo manj duhovnikov, kot jih je v Evropi. Pomnim, koliko so že pred skoraj tridesetimi leti južnoameriški klaretinski misijonarji vlagali energije v vzgojo tako imenovanih „delegados de la Palabra – delegati Besede“ in v projekt „lectura popular de la Biblia – ljudsko branje Svetega pisma“. „Delegati Besede“ in podobni liki so zlasti po Amazoniji vodili besedna bogoslužja, ki so nadomeščala redno sveto mašo. Rezultat? Po poročanju samih klaretincev je marsikateri tovrstni voditelj cerkvene skupnosti prestopil v politiko, saj je z vodenjem besednega bogoslužja dobil retorične in liderske kompetence, ljudstvo pa mu je zaupalo. Velik poudarek na skupnem branju Svetega pisma pa se je ponekod na dolgi rok izkazal za nekakšno „interno protestantizacijo katolištva“ in olajšal delo novopečenim protestantskim cerkvam. Te so, kot vemo, v zadnjih desetletjih v nekaterih delih Južne Amerike povzročile pravcato erozijo katoliških vernikov.

Amazonski“ nauk: kakorkoli si bomo zamislili prihodnost naših župniji oz. teritorialno mrežo naših skupnosti, v nobenem primeru ne smemo zgubiti svete evharistije. Četudi bo kdaj kje močno zaživelo besedno bogoslužje, bo moralo biti vanj obvezno vključeno sv. obhajilo in kakšna bogoslužna oblika čaščenja Najsvetejšega. Četudi bo malo duhovnikov, bo na določenem področju, v kakšni veliki cerkvi, morala biti redna nedeljska maša. Za čas pomanjkanja duhovnikov je namreč Previdnost človeku dala na razpolago tehnični izum, ki more bistveno pripomoči, da se tam nekje vendarle udeležimo svete maše. Izumu se reče – avtomobil.

Ker ima vernik neodtujljivo pravico do evharistije in ker mora škof tej pravici ustreči in ker ji lahko ustreže le preko duhovnika, ki daruje sveto mašo, in ker teh duhovnikov ni dovolj, se bo v prihodnosti odprlo tudi vprašanje o viri probati – o preizkušenih poročenih možeh, uglednih v občestvu, duhovno krepkih in kompetentnih,... ki bi jih bilo možno posvetiti v duhovnike. Deloma se vprašanje že odpira. Zlasti v zvezi z že omenjeno Amazonijo. Marca lani je papež Frančišek za nemški Die Zeit dejal: „Razmisliti moramo, če so viri probati opcija. Moramo določiti, katere naloge bi lahko sprejeli, na primer v izoliranih skupnostih.“

Skratka, brez kruha in vina nas ni. Morda bo nekoč v Evropi spet na oblasti kakšna Antikristova tvorba in bo Cerkev spet hudo preganjana. Kako bomo preživeli? Dovolj nam bo 5 € in 1 ura verske svobode na teden. 5 € za nabavo vina in kruha, ter 1 ura za obhajanje evharistije, četudi pod kakšno smreko v parku. Ohranili se bomo.


8. Laik ni duhovnikovo mašilo

Okrog l. 2000 smo imeli na mariborskem škofijskem ordinariatu, mislim da sejo dekanov. Že takrat smo razpravljali o pomanjkanju duhovnikov in o večji vlogi laikov v pastoralnem delu. Pomožni škof Jožef Smej je ob tem dejal – navajam po spominu: „Laik ni duhovnikov nadomestek. Cerkvena služba laiku pripada po njegovem dostojanstvu.“

Če je pomanjkanje duhovnikov „žalostni del rožnega venca“, je hkratna priložnost za prebujo laikata „veseli del rožnega venca“. Tretji koncept, se pravi, koncept neukinjanja župnij in postavljanja laikov za vodenje župnij, predvideva nekakšno de-klerikalizacijo. Ta bo najprej psihološke narave, nato strukturne. Mnogi ljudje se bodo morali še naučiti „začutiti“ božjo navzočnost v občestvu, ki ga vodi laik. V ospredje bo prišla moč krstnega dostojanstva, s tem pa se bodo uresničile tudi globlje smernice II. vatikanskega koncila, po katerem je Cerkev „Božje ljudstvo“ in „Kristusovo mistično telo“. Če pa bomo na laika zavedno ali nezavedno še vedno gledali kot na kadrovsko mašilo do časa, ko bo spet več duhovnikov, procesi eklezialnega zorenja ne bodo stekli.

Pomembna bodo tudi poimenovanja laiških služb. Kako se bo komu reklo? Pavel piše, da so v Cerkvi apostoli, preroki, evangelisti, pastirji, učitelji (prim. Ef 4,11); v zgodnjem krščanstvu se je zelo razvila diakonska služba, vključno z ženskimi diakonisami; kasneje smo dobili puščavnike, menihe, arhidiakone, župnike, kaplane, mežnarje, pevovodje, katehete. Kako se bo recimo z eno besedo reklo laiku, ki bo vodil administracijo župnije, ne bo pa diakonsko posvečen? V mariborski nadškofiji predlagate izraz „župnijski skrbnik“.

Pomembna bo tudi ekonomska rešitev za nove službe. Vozel poplačila laikom, ki bodo vodili skupnosti, se nam danes zdi zapleten, skoraj nerešljiv. Toda hitro se bo začel razvozlavati, ko bo občestvo v novih službah „začutilo“ nekaj božjega in v vodilnih laikih ne bo gledalo zgolj surogatov za duhovnike.

Marsikaj smo na Slovenskem zamudili. Denimo, okrog 500 laiških teologov je v zadnjih tridesetih letih šlo skozi Teološko fakulteto in večina njih poniknilo izven pastoralnega življenja. Tudi mariborski gromozanski projekt ustvarjanja „dolgoročne ekonomske baze za pastoralno delo“ se je po l. 2008 razblinil kot mehurček. A po drugi strani smo po l. 2000 v Cerkvi na Slovenskem doživeli razcvet karitativnih in zakonskih skupin, pojavili so se tisoči mladih oratorijskih animatorjev, ŽPS-ji so zadobili na teži in številu, kandidatov za stalne diakone je vse več, katoliško šolstvo ohranja ugled in vpis. Na zunanjem obodu se statistično manjšamo, v notranjosti pa je živahno. Poklicanih za nove korake je dovolj. Ko smo mi, cerkveni možje in pastoralisti, v krizi, Sveti Duh ni v krizi.


* Fotografija je iz arhiva župnije Frankolovo, otroški oratorij 2016.

3 komentarji:

  1. "lectura popular de la Biblia"
    Tole pa ne zveni samo kot "ljudsko" branje Svetega pisma, ampak tudi kot marksistično branje Svetega pisma. Lepo, da je p. Cestnik vsaj malce kritičen do svojih bratov klaretincev.

    OdgovoriIzbriši
  2. Večkrat rečem svojim prijateljem duhovnikom, naj hudič vzame vse, samo, da celibat ostane. Žalostno in resnično. Pripadam občestvu mož sv. Jožefa in opažam, da je v Slo veliko mož, ki bi lahko vodili majhna občetva, male cerkve. Pred enim letom je Dravljah, svoji bivši župniji, predaval g. Škof Lojze Cvikl o tej problematiki in je zelo slikovito prikazal kakšno stanje čaka škofijo, če gre ta trent primanjkljaja duhovnikov tako naprej. In vendar imam občutek, da se nič ne stori v smeri, ki jo nakazuje autor tega članka.

    OdgovoriIzbriši
  3. Zadnji stavek in zadnje besede v članku me še najbolj navdušilo: "Sveti Duh ni v križi"
    Kdor ima ušesa, naj slši kaj Duh govori...

    OdgovoriIzbriši