Najprej je skupina študentov naznanila, da bodo v kampusu harvardske univerze obhajali „črno
mašo“. Da, sredi slovitega univerzitetnega središča, najstarejšega v
ZDA, naj bi počastili njegovo Gnusobo – Satana. Črna maša, vemo,
kaj je. Da satanistični obred pride do „dopolnitve“, da ima
anti-zakramentalni učinek in da je „culmen et fons“ vernikom
pekla, je potrebno imeti ukradeno posvečeno hostijo, sv. Rešnje
Telo, in jo obredno oskruniti.
Dogodek se je imel namen Satanu na čast
zgoditi v torek, 12. maja 2014, ob 20:30 po lokalnem času. Že iz
drugih projektov (npr. boj za postavitev Satanovega kipa blizu spomenika desetim Božjim zapovedim v
Oklahoma Cityju) znana grupacija „Satanic Temple“ je v harvardskem
templju razuma in učenosti imela vse pripravljeno. Res vse? No,
pozabili so, da je John Harvard, po katerem ima univerza ime, bil
duhovnik edinega Boga. Že to bi jim lahko dalo misliti, da so
globoko na „sovražnikovem“ ozemlju in da si spektakularnih
protibožjih manevrov ne bi smeli privoščiti.
Ena izmed spravnih in zadoščevalnih pobožnosti zaradi napovedi črne maše na Harvardu. (nationalreview.com) |
Na harvardsko bojišče je kmalu stopila katoliška javnost v
Bostonu, New Yorku, drugod po ZDA in celo ponekod po svetu.
Spregovoril je bostonski kardinal O'Malley. Organizirane so bile telovske procesije in molitvene ure v spravo za napovedano bogokletje
in svetoskrunstvo; prosilo se je, da do skrunitve ne bi prišlo;
molilo za zdravo pamet. Sodelovalo je na tisoče ljudi; v kapelah in
na ulicah (video). Kak duhovnik je kasneje dejal, da je ta satanistična provokacija katoliškemu občestvu dobro dela, saj so vsled nje prenekateri mlačni kristjani obudili svojo pripadnost Evharistiji in se javno izpostavili.
V torek zvečer, nekaj minut pred pol
deveto, je skupina „Satanic Temple“ objavila, da črne maše v
harvardskem kampusu ne bo. „Zmaga! Zmaga! Satan je stisnil rep med
noge!“ so bili veseli eni. Ups, prezgodaj. Manjša skupina
satanistov je okrog 9. ure zvečer vseeno vdrla v Swedenborg kapelo blizu kampusa in med tamkaj obhajanim krščanskim
bogoslužjem vzklikala protibožja gesla ter poveličevala njegovo
Gnusobo. Vstali so vrli možje in Rogatemu vdane črnosrajčnike potisnili izven svetih zidov (video).
Epskemu boju je sledilo še nekaj. Po
spletu je zaokrožilo opravičilo satanistov oz. „satanistov“,
češ da niso hoteli žaliti čustev kristjanov. Lepo, a ne? Ter
obžalovanje, ker se kulturnim manjšinam ne dovoljuje, da bi se
izražale, kot bi se rade.
Satanisti so namreč dvojni:
- satanisti ali teološki satanisti (pravimo jim tudi kultni satanisti); to si tisti, ki verujejo v obstoj hudiča, ga častijo, skupaj z njim sovražijo Boga in vse, kar je Bogu ljubega; verjetno najhujše oblike kultnega satanizma srečamo med nekaterimi bandami na severu Mehike, ki so se posluževale človeškega žrtvovanja na čast hudiču, da bi jim ta zagotovil uspeh pri tihotapljenju droge.
- „satanisti“ (satanisti v narekovajih) ali kulturni satanisti; to so ponavadi agnostiki in ateisti; Satan je zanje simbol upora proti staremu redu stvari in proti dominantni vlogi krščanstva; ko izvajajo „satanistične“ obrede, naj bi to delali z namenom provokacije in kulturnega razsvetljevanja; „kulturni“ satanisti naj bi bili neke vrste parodija „pravih“ satanistov, kakor tudi parodija vsake religije.
Kip, ki ga satanisti hočejo postaviti v Oklahoma Cityju. (abcnews.go.com) |
Prvi torej častijo hudiča; drugi se
delajo, kot da ga častijo. Ampak če bi vprašali kakšnega demonologa, ali se je moč delati, da častiš hudiča,
in pri tem ostati od hudiča neokužen, bi ta precej zavil z očmi.
In še vidik provokacije in posledične užaljenosti. Nekdo ti potisne nož v trebuh in ti ga v
smrtnem krču pogledaš, on pa ti reče: „Ne bodi taka užaljena
cmera! Jaz se samo delam, da te ubijam, saj drugače te spoštujem.“
Veliko tega smo doživeli na Slovenskem. Zažig strunjanskega križa: „Mi nočemo nikogar žaliti, mi se samo umetniško
izražamo.“ Naša papagajevska intelektualna in novinarska srenja
seveda tak koncept „vzvišene“ provokacije podpira. In ti,
kristjan, si butec, ker si „kao“ užaljen in ker ne razumeš „fore“.
„Mistična“ bitka za Harvard zdaj
odpira vrsto vprašanj. O strpnosti in nestrpnosti. O verski svobodi.
O dominantni vlogi krščanstva in načelno sekularni državi. Tudi
evforija okrog „Božje zmage“ se že umirja. Dober zapis je v
medmrežje lansiral Stephen Herreid iz
John Jay Institute (Philadelphia): „Satan, oče poceni krščanstva“ (članek). Herreid in podobni pod vprašaj postavljajo dualistično mitološko
dojemaje bitke za Harvard. Kot da bi se nebeška in peklenska vojska
spopadli za točno določeno zemljepisno točko. Ali ni tako
dojemanje prepoceni? Čeprav je bilo čudovito videti srčne
kristjane na ulicah in sodelovati v procesijah, se moramo zdaj
vprašati, če nas tovrstne „zmage“ ne zavajajo. Satan je oče
laži. Pri njem ni nikoli tako, kot se najprej zdi. Skušnjava Cerkve
po harvardski zmagi je v PR-ju; t.j. skušnjava, da bi se s pregonom
satanistov zdaj hvalili, postavljali pred svetom, ga imeli za
pastoralno merodajnega. Naša največja zmaga bo še vedno ta, ko
bomo sami sebe spreobrnili k evangeliju in evangelij oznanjali na
pozitiven način.
Če deluje Satan, deluje tudi Bog in kadar je na delu Bog, ni razloga za skrb.
OdgovoriIzbrišiBi samo dodala, da so kristjani prav taki do muslimanov: ne spostujejo, potem pa govorijo, da muslimani delajo probleme in kako ne znajo odpuscat. Govorim iz lastnih izkusenj. Kristjani naj najprej snamejo maske (tiste: sej mi vse sprejmemo in vse spostujemo), potem pa naj se naucijo kaj sploh to pomeni spostovati!
OdgovoriIzbrišiVerjetno vas zanima konkretno: ko je nas tedanji kaplan slisal, da se bom porocila z muslimanom, mi je takoj predlagal, naj ga pripeljem v cerkev... Drug duhovnik se je, ko semaine mu sporocila da po poroki ne bom vec vodila mladinskega zbora, ponorceval "ja kaj, a te bo v hiso zaklepal?
To je samo nekaj prvih izkusenj.
Pa lep pozdrav!