Prihodnost krščanstva: velike stvari so pred nami

Kdo pravi, da ni duhovnih poklicev!?

Na letni ravni je med letoma 1978 in 2012 število semeniščnikov poraslo za 57.381. To pomeni, da je zdaj na letni ravni za 91% več semeniščnikov kot l. 1978. Tako je 10. maja letos o rezultatih statistične raziskave poročal L'Osservatore romano (članek). Številke iz raziskave podaja španski portal Religión en Libertad (članek). 

Rekorderji v porasti števila bogoslovcev so naslednje afriške države:

Angola +2117%;

Madagaskar +942%;

Kamerun +751%;

Nigerija +572%.

Največjo rast števila bogoslovcev med azijskimi državami pa imajo:

Indonezija +291%;

Indija +228%;

Južna Koreja +189,6%;
Filipini +116%.

Ob teh številkah še lahko govorimo o „zimi duhovnih poklicev“? V svetovnem pogledu gotovo ne. V Evropi pa lahko: na naši celini je za slabih 3000 bogoslovcev manj kot l. 1978. Ampak pri nas je tudi religioznosti in vernikov manj. Še vedno mislim, da ima Evropa toliko duhovnih poklicev, kot jih duhovno-realno rabi.

Rast krščanstva v svetu

Katoliška Cerkev je namreč od 2. vatikanskega koncila do danes večja za 500 milijonov (pol milijarde) članov. Takrat nas je bilo 700 milijonov, zdaj nas je 1.200 milijonov. V Afriki je vsako leto za 4 milijone več katoličanov, od tega okrog 700.000 po spreobrnjenju iz drugih religij (tako je poročal John L. Allen l. 2009).

Širijo se tudi druge krščanske cerkve – zlasti binkoštnega tipa. Po letu 2000 so nekateri sociologi krščanstvo razglasili za „prvo zares globalno religijo“. V smislu, da je krščanstvo prva religija, ki ima v vsakem narodu svoje avtohtone člane.

Izraz "the 10/40 Window" je l. 1990 skoval misijonar Luis Bush
(mpichurch.org)

Svet, ki ga krščanstvo še ni objelo, se zdaj nahaja v t.i. „oknu 10-40“ (med 10. in 40. vzporednikom). V tem „oknu“ so velike svetovne religije (islam, hinduizem, budizem) in 2/3 svetovnega prebivalstva.

Kakšna bo prihodnost? Philip Jenkins napoveduje, da je do l. 2100 lahko že polovica svetovnega prebivalstva krščanske veroizpovedi.

Kam bo šla sekularizacija?

Vendar ne smemo pozabiti na pojav sekularizacije. Vprašanje je: Krščanstvo se je iz Evrope razširilo po svetu; bo zdaj po isti poti šla tudi sekularizacija? Še bolj „intrigantno“ vprašanje je: Ni morda v krščanstvu samem položeno seme sekularizacije? Moj prijatelj in sobrat Joanes Cruz iz Indonezije, iz otoka Flores, mi je dejal: „Najprej je veliko duhovnih poklicev. Nato zgradimo veliko semenišče. Nato je to semenišče vse bolj prazno.“ Najprej evangelizacija, nato veliko poklicev, nato sekularizacija?

Bo po sledeh evangelizacije šla tudi sekularizacija?

Zaenkrat sicer kaže, da evropski tip sekularizacije izven Evrope nima tako velikih uspehov kot doma. Že ZDA gredo svojo pot in njihov predsednik še vedno prisega na Biblijo.

Kaj bodo prinesle migracije?

Tudi ne smemo pozabiti dejavnika migracij. Kdo, recimo, prihaja v Evropo preko Lampeduse? Ti ljudje so verni. Ali so severnoafriški muslimani ali so subsaharski kristjani.

Se bo s priseljevanjem ljudi v Evropo vrnil tudi Bog?

S priseljenci se dogaja priliv monoteizma v srce utrujene in sekularizirane Evrope. Muslimani molijo po ulicah Pariza, marsikatera krščanska skupnost v Londonu bi že morala zapreti duri, če ne bi bilo svežih sil z drugih kontinentov.

Velike stvari so pred nami.

V branje priporočam:

Philip Jenkis: The Next Christendom: The Coming of Global Christianity, Oxford University Press, 2002; slovenski prevod knjige: Novi Krščanski svet. Prihod globalnega krščanstva, KUD Logos, 2010.

John L. Allen: The Future Church: How Ten Trends Are Revolutionizing the Catholic Church, Doubleday, 2009. Pri sebi imam nemški prevod (posodim :), če ga v tednu dni dobim nazaj): Das neue Gesicht der Kirche: Die Zukunft des Katholizismus, Gütersloher Verlagshaus, 2010.