Beograd

Beograd – 26 let potem

Po 26-ih letih sem prejšnji teden ponovno obiskal Beograd. Z mladimi iz vojniškega konca. Bolj delovno (skavtsko načrtovanje!) kot turistično. Spanje na tleh v župnijski dvorani na Banovem Brdu. Dva dolga sprehoda ob Savi, kozarec piva na splavu na Donavi, sončni Kalemegdan, peš čez novi most na Adi, obisk sv. Save, molitev pri sv. Marku.

Dnevi melanholije kljub veselo žuboreči skupini mladih. V Beogradu sem namreč imel prijatelje. Med 1985 in 1988 sem jih redno obiskoval ter jim - jaz, „budući katolički pop“ - pisal dolga pisma iz Rima. L. 1986 sem bil celo „kum“ na poroki mojega beograjskega vojaškega sotrpina Ninota in njegove izvoljenke iz Črne Gore. Oba matematika. Oba visoke postave. Lepi par. „Kuma nije dugme!“ so mi na dan svatbe pred beograjskim magistratom klicali Romi in brkati muzikantje.

Biti poročna priča je v Srbiji izjemna čast. Da povrnem izkazano mi čast, sem se med drugim potrudil svojim srbskim prijateljem vedno pisati v cirilici. Naj se pohvalim: sem eden redkih Slovencev, ki so celoten Andrićev Most na Drini prebrali v cirilici.

Potem se je začelo. Memorandum. Nacionalizem. Padec komunizma. Vojna. Selitve. Izguba stikov. Nino s svojo družino zdaj živi v Kanadi. O kom drugem ne vem nič. Po Beogradu sem zato prejšnji teden bolj ko ne melanholično blodil. Notranji zemljevid spominov je korake vodil po svoje. Čeprav – ponavljam – v družbi veselo žuboreče slovenske študentarije.

Na zdravje Miloševiću in glogov kol za Tita

Simpatije do drugačnosti si niso izmislili širokoustni intelektualci - vedno prvi pri mikrofonu. Drugačnost je privlačna sama po sebi. Samo strah te ne sme biti. Tako je bilo med menoj in Beograjčani v tistih politično vročih predvojnih letih.

Ko je l. 1988 prijatelj Nino v svojem stanovanju na aveniji Jurija Gagarina v Novem Beogradu ponudil paradižnik, kajmak in kruh, natočil kozarec vina, ga dvignil in vzkliknil „na Miloševića“, sem svoj že dvignjeni kozarec spustil in rekel: „Neću na Miloševića!“ Nino mi ni zameril, ker sem tako direktno bojkotiral nazdravljanje. Izkoristil je trenutek in me poučil, češ da ne vem, kaj Milošević dela s Srbi. Da jim vrača zgodovinski spomin in samospoštovanje.

Nino in mnogi njegovi sonarodnjaki so bili prepričani, da je Tito Srbijo (dodatno še z ustavo l. 1974) stisnil k tlom, saj je edino tako mogel postati in ostati novi jugoslovanski monarh. Nino je sovražil komunistično laž. Vsakič, ko sva na tramvaju drdrala mimo stolpnice Centralnega komiteja, je trosil kar resne „verbalne delikte“ glede „crvene mafije“. Tudi Tita ni maral. Edina stvar, ki bi jo nesel na Dedinje, je dejal, bi bil „glogov kolac“. Za nepoučene: to je tisti kol, ki ga po srbski mitologiji uporabljamo za ubijanje vampirjev; če ga zapičimo določenemu mrliču v srce, preprečimo, da bi se ta v podobi vampirja dvignil od mrtvih.

Nino - fanatični nacionalist? Daleč od tega. Za poročno pričo je vzel „Slovenca i katolika“ - kljub očitkom sošolcev. Nino in njemu podobni so enostavno verjeli v vstajenje Srbije iz brezna. Verjeli so Miloševiću. On naj bi imel karizmo starih knezov in carjev.

Most na Adi. (Wikipedia)

Od mosta na Drini do mosta na Adi

V Beogradu po 26-ih letih vidiš veliko starega, vidiš pa tudi kaj novega. Centralni komite je ironično postal nakupovalno središče (oj, se mora zdaj smejati Nino!), hram sv. Save je oblečen v beli marmor, nekaj tramvajev je silno modernih, kakšen park prenovljen v duhu finega meščanstva, kakšna vojaška zgradba razsuta od raket Nato pakta,... Ampak med novostmi je tisto najbolj vzvišeno in visoko (po metrih v zrak in daljavo, po simbolni moči pa navznoter človeške duše) novi most čez Savo - most na Adi. Projektirali so ga Mariborčani iz Pontinga, nadzor pa vodili escetejevci. Slovenci smo lahko ponosni.

Če kje, so v srcu Balkana mostovi preroške zgradbe. Drina je že za časa rimskega cesarja Konstantina postala mejna reka med Vzhodom in Zahodom, med bizantinsko in latinsko kulturo. Andričev roman o višegrajskem mostu na Drini zato ni nič drugega kot genialna variacija na večno temo srečanja in spopada civilizacij ter posameznikove usode znotraj tega vrtinca. Karakter mejne reke je v Beogradu ohranila tudi Sava, ki je pred prvo svetovno vojno ločevala ortodoksni Beograd od latinskega avstro-ogrskega Zemuna. Glavni pilon visečega kolosa so Mariborčani zabili v nekoč otok, zdaj polotok Ada Ciganlija – tam, kjer so od poletja 1914 do jeseni 1915 vztrajale srbske čete v obrambi Beograda pred avstrijskim in nemškim napadalcem. Točka včerajšnjega spopada je danes točka povezave. Most na Adi kot dodaten šiv, ki drži skupaj Vzhod in Zahod.

Ivo Andrić je učil, da imajo mostovi sijajno lastnost: so dobronamerni. Naj mi bralci ne zamerijo, če besede nobelovca puščam neprevedene:

Od svega što čovek u životnom nagonu podiže i gradi, ništa nije u mojim očima bolje i vrednije od mostova. Oni su važniji od kuća, svetiji, opštiji od hramova. Svačiji i prema svakom jednaki, korisni, podignuti uvek smisleno, na mestu na kome se ukrštava najveći broj ljudskih potreba, istrajniji su od drugih građevina i ne služe ničem što je tajno i zlo. (Ivo Andrić, Mostovi)