četrtek, 27. marec 2014

Spopad za katoliški glas

Cerkev na Uršlji gori (foto B.C.)

Mislim, da ne razkrivam nobene posebne skrivnosti, če povem, da smo minulo jesen v tajništvu Slovenskega pastoralnega sveta za potrebe Slovenske škofovske konference opravili nekakšno „analizo stanja v narodu in Cerkvi“. V razdelek „plusov“, se pravi, pod poglavje dobrega in spodbudnega, smo med drugim dali tudi „relativno stabilnost katoliškega občestva“. To pomeni, da je jedro katoličanov kljub nemirnim časom (mariborska afera, odstop nadškofov, medijska propagandna obravnava), nekaj pa tudi zaradi priljubljenosti papeža Frančiška, ostalo dokaj trdno. 

Seveda ne mižimo pred napredovanjem sekularizacijskih procesov in upadanjem števila vernikov (zlasti mladih) pri nedeljski evharistiji. Tudi ne mižimo pred dejstvom, da so ti procesi v samem mestu Maribor v zadnjih letih dobili pospešek, kar gre pripisati prav finančni aferi. Toda „katoliški korpus“ se ni razsul. Nismo na pogorišču. Iz nemalo župnij in drugih sredin dobivamo zanimive signale: res je manj ljudi pri mašah, a več je dejavnih skupin, odgovornih laikov, kompetentnih pastoralnih sodelavcev. Zunanja lupina na čebuli odpada, jedro ostaja zdravo.

***

Ta „relativna stabilnost“ katoliškega korpusa ni mogla ostati neopažena v analitičnih oddelkih političnih strank. S tem v zvezi - tako domnevamo - in tudi pod vtisom velike zmage Angele Merkel na Nemškem je v jeseni prišlo do poudarjenega zanimanja dela slovenske politike za krščansko-demokratsko idejo, oz., za krščansko civilizacijsko platformo. Prevedeno v volilni jezik to pomeni zanimanje za katoliškega volivca. Prevedeno v jezik političnega antagonizma pa spopad dveh ali treh strank za politični primat v slovenskem katolištvu. Spopad, ki je v tekočem letu postal odkrit, oster, celo neusmiljen.

Na eni strani je Slovenska demokratska stranka, na drugi Nova Slovenija v zavezništvu s Slovensko ljudsko stranko. SDS ima seveda, če se izrazim po vojaško, prednost pred NSi in SLS, kar se tiče težkega topništva in specialnih bojnih veščin. Prednosti ima toliko, da lahko določa bojno polje. SDS je določila: to bo polje narodne travme, povojih pobojev, trpljenja kristjanov pod diktaturo, polje dandanašnjega podaljševanja krivic preko postkomunistične paradigme in nanjo vezane državne-poslovne-medijske mreže.

Skratka, spopad se bo odvijal po visokovoltažnih simbolnih, moralnih in čustvenih kanalih. Dotikal se bo globokih, tako rekoč srčnih vsebin slovenskega katoličana. Katoličan ne bo toliko izzvan, da se racionalno opredeli med tem ali onim političnim programom, sprva tudi ne med Janšo in Novakovo, kot bo izzvan, da se opredeli do svojih nad-racionalnih korenin, do nečesa svetega. Zadeva je torej zastavljena tako, da bo na volitvah katoliški korpus pritegnil in okrog sebe strnil tisti politik, ki bo nastopil kot varuh svetega spomina ter granitni branik pred skrunitelji spomina.

Povejmo naravnost: polje je zakoličeno po meri Janeza Janše in mehanizem, po katerem Janša dobiva katoliške glasove, že teče. Ker je katoliški spomin ranjen, je mehanizem toliko bolj močan. Novakova, ki se je takšni rabi mehanizma uprla ter ga poskušala nadomestiti z nič manj evangelijsko alternativo dialog-odpuščanje-sprava, zdaj tvega izrinjenost na rob. Slično bo katoličan, ki bo do tovrstnega mehanizma zadržan ali sumničav, zlahka označen za rdečega podtaknjenca“, grmičevca in podobno

***

Cerkvena hierarhija seveda ne bo odrejala, kolikšne naj bodo porcije volilnih glasov za posamezne stranke, ki se potegujejo za katoliškega volivca. Politična tekma znotraj katoliškega korpusa je nekaj normalnega, legitimnega. Pomembno je, da je fer. Da ni nesramnih podtikanj, laži, manipulacij. Bodo pa hierarhija (škofje) in drugi udeleženi pri vodstveni službi Cerkve (župniki, teologi, katehistinje, člani ŽPS,...) pozorni:

    - ko bo politična tekma med krščansko usmerjenimi strankami posegla v temeljno cerkveno doktrino in etiko;

    - ko bo politična tekma načela občestveno strukturo Cerkve.
Oboje se lahko kaj hitro zgodi. Poskušajmo za vzorec odgovoriti na naslednja vprašanja. Kakšna bo podoba Cerkve, ki „veselo oznanjuje“, če bomo katoličani po politični strani kar naprej ujeti v grenak spopad z „onimi“? Kaj bo s Kristusom, če ga bomo kontemplirali zgolj kot mučenca, ki trpi, ne pa tudi kot zveličarja, ki odpušča? Kaj bo z bratstvom in sestrinstvom, če bo politika - kot nekoč - izvajala „diferenciacijo“ in določala, kdo je pravi kristjan in kdo „odpadnik“? Kaj bo s sinodalno naravo Cerkve, če bomo zaradi potreb konsolidacije in bojne discipline morali biti tiho glede teh ali onih kočljivih zadev? 


Ne trdim, da zdajšnja politika naravnost in usodno ogroža doktrino in občestvo Cerkve. Le opozarjam, da bodimo pozorni, kaj vse lahko sproži desant kakšne od strank na cerkveno dvorišče. Sproži lahko premike v pastoralni naravnanosti ter posredno v sami ekleziologiji.

***

Ljubljanska nadškofovska mitra še nima glave, ki bi jo pokrila. Mitra čaka. Je lepa in vanjo so, kot se spodobi, na notranji strani všiti trni. Že to, da jo bo nekdo dobil na glavo, bo velika stvar. V trenutku kronanja se bodo trni zarili v njegovo glavo, da bo rekel „auč“. Ostali pa si bomo oddahnili. Tistega, ki bo imel mitro na glavi, bomo namreč videli. Minila bo nevarnost, da bi si jo potihoma natikal nekdo, ki ga ne vidimo.

5 komentarjev:

  1. Lepo zapisano, Branko, kot vedno. Torej, kako naj razumemo pet strani dolgo "družinsko" reportažo družine Janša v bogato opremljeni reviji "Praznična post in velika noč", s katero nas je osrečila Družina? Preskok iz brezplačnikov k Družini? Ah ja, potencialni volivci, ki dobijo v roke Družino (in njene edicije) ne spremljajo Reporterja in Politikisa ... Ali morda namig, katere barve družine so po cerkvenih vatlih "prave" in katere so, kot praviš, "rdeči podtaknjenci", "grmičevci" ... Slovenska katoliška cerkev je lastnik Družine ...

    OdgovoriIzbriši
  2. Kako naj razumemo pet strani dolgo "družinsko" reportažo družine ...? Kot desant na cerkveno dvorišče v spopadu za katoliškega volivca.

    OdgovoriIzbriši
  3. Čudovita fotografija cerkve na Uršlji gori.

    OdgovoriIzbriši
  4. Če bomo znali prisluhniti Jezusu nas politične stranke ne bodo mogle potegniti v svoje bresplodno obračunavanje, sodimo stranke po besedaj Jezusa in hitro bomo lahko prepoznali njihove namene

    OdgovoriIzbriši
  5. Zadnje čase opažam, da jih veliko opozarja na nevarnost Janševega vdora v revir katoliškega življa. Sam ne vidim v tem posebne drame. Vsaka branjevka ponuja svojim strankam blago za katerega meni, da bo šlo v promet. Če ena branjevka eksperimentira in ponuja nekaj kar je po njenem najboljše to še ne pomeni, da bodo njene stranke to slepo kupovale. Lahko se zgodi, da sploh ne bodo več kupovale ali pa bodo poiskali drugo branjevko, ki bo ponujala tega kar so bili vajeni. Nobena branjevka nima stranke privezane. Prav tako nobena stranka ne. Tako se je nekoč uštel neki predsedniški kandidat, ki je menil, da njegovi so z njim pa je šel lovit malo bolj na levi breg. Pa je ostal na suhem... :)
    Kar se pa tiče diferenciacije... Meni je žal, ampak saj to ves čas delamo tudi v Cerkvi! Šele sedanji papež je začel spreminjati to črno-belo tehniko (pa se bojim, da bo preveč nasprotovanja in mu ne bo povsem uspelo). Odlični pokazatelj tega je njegov stavek na avionu: "če je nekdo gej pa iskreno išče Boga: kdo sem jaz, da bi ga sodil?"

    OdgovoriIzbriši