Ob prejemu zlatega grba Občine Vojnik

Spoštovani soprejetniki občinskih priznanj in grbov!

Spoštovani občani in občanke Občine Vojnik!

Spoštovani g. župan, g. podžupan in g. celjski škof!

Da je "življenje ječa, čas v nji rabelj hudi", poje Prešeren. Za prvo, mislim, da ne velja. Življenje ni ječa. Če pa je ječa, je to čudne sorte ječa, saj se v njej hočemo vsi gnesti in v njej čim dalj časa drug ob drugem nagneteni ostati.

Bolj mi je blizu tisto drugo, kar zapiše pesnik: namreč, da je čas rabelj hudi. Malo se obrneš in že ni več mladosti, spet malo in že so tu sivi lasje. Čas je res rabelj, ki neusmiljeno opravi z vsakim enako. S tisto svojo težko sekiro vsakemu enako odseka minuto, uro in dan.

Kaj nam je potemtakem storiti? Nekdo se bo brž zaprl v svoj mali svet in se posvetil zgolj svojemu malemu in velikemu imetju in ugodju. Prepričan pač, da mu je tako najbolje porabiti čas. Vendar kmalu bo vstopil v začarani krog. Rabelj hudi mu bo odšteval minute, ure in dan, on pa bo kot v paniki hotel imeti več in več. Kajti tisto, kar bo imel, bo sproti izgubljajo vsebino in čar.

Boljša je druga pot. Časa je res malo, zato dvignimo glave in se potrudimo za skupno dobro. Naredimo v tem času čim več dobrega za čim več ljudi. To je pot odgovornosti za druge. In najlepše, kar se ti na tej poti more zgoditi, je, ko te prevzame spoznanje, da čas ni rabelj hudi; obratno: čas je dar. Minute, ure in dnevi se ne odštevajo, pač pa seštevajo v nekaj lepega, v veličastno zgodbo, ki je namesto tebe nihče drug ne bi mogel živeti. Postaneš hvaležen.

Trik je v odgovornosti. To, kar življenje naredi polno, je odgovornost za nekaj, odgovornost za nekoga. Kdor se izogiba odgovornosti, živi v prazno in je brezkrven. Kdor zagrabi odgovornost, bo tudi trpel zaradi nje, a njegovo življenje bo polnokrvno. Kako že v zgodbi o Malem princu pouči lisica glavnega junaka? "Ljudje so to resnico pozabili," reče. "Toda ti je ne smeš pozabiti. Za vedno si odgovoren za tisto, kar si udomačil. Odgovoren si za svojo vrtnico." Ker je Mali princ odgovoren za vrtnico, je njegovo življenje izpolnjeno, čeprav nima drugega kot le vrtnico. Trik odgovornosti.

"Zaradi časa, ki si ji ga žrtvoval, je tvoja vrtnica tako dragocena," še pouči lisica Malega princa. In te besede veljajo za vsakega nocojšnjega odlikovanca. Zaradi časa, ki si ji ga žrtvoval:

• je tvoja družina tako dragocena;
• je tvoja ulica in soseščina tako dragocena;
• je tvoje društvo tako dragoceno;
• je tvoje podjetje tako dragoceno;
• je tvoja župnija tako dragocena;
• je tvoja občina tako dragocena.

V imenu vseh letošnjih izbrancev se kot dobitnik zlatega grba zahvaljujem Občini Vojnik za prejeta priznanja in grbe ter želim, da bi odgovornih ljudi, ljudi za druge, skratka, dobrih ljudi v teh krajih nikoli ne zmanjkalo. Hvala.

Branko Cestnik

Vojnik, 3. oktober 2014

Antoine de Saint-Exupéry, Le Petit Prince (1943)

Poročilce z otoka Madeira

Pred 20 milijoni leti se je na dnu Atlantika zbudilo nekaj žarečega in črnega hkrati, vulkan, ki je nato milijone let rinil svojo drobovino proti vodni gladini ter jo končno izrinil preko nje vse do nadmorske višine 1800 metrov. Prisililo je ven, čemur danes pravimo Madeira. V sredini srednjega veka so sredozemski pomorščaki, ki so pluli ob zahodni obali Afrike, že vedeli zanjo, po letu 1420 so Portugalci ugotovili, da ima ta otok, na katerem kakor v raju na peti dan stvarjenja ni bilo ne kač ne ljudi, dobro klimo, veliko sladke vode in odlično prst, iz katere bi moglo pognati vse: od krompirja do banane, od jabolka do avokada. Prihajali so, gradili terase, zajemali prst ter kmalu zasadili tudi vinsko trto, po možnosti kar malvazijo. S pomočjo ruma so si omislili delati čudežno vino, o katerem je potlej veliki Shakespeare zapisal, da je zaradi kozarca vina iz Madeire zmožen mož na sam veliki petek hudiču dušo prodati.

... prihajali so, gradili terase, zajemali prst ...

Tisoč kilometrov jugozahodno od Lizbone leži torej ta za ljubljansko kotlino obširna flika rdeče in črne zemlje sredi neskončnega očeta Oceana. Mladih popotnikov tjakaj ni veliko, saj ni belih plaž, na katerih bi se valjali od sredine dneva naprej, le ostre skale in hudi valovi tvorijo obalo. Zato pa je tukaj veliko evropskih sivolasih gospodov in gospa, ki jih na morda edinem njihovem sanjskem potovanju v življenju še vedno zanima spoznavanje narave in družbe. V pristanišče Funchal, zmorejo hkrati pristati tudi tri križarke in spustiti cunami upokojenega uradništva in delavstva na kopno, da se uličice napolnijo z belimi hlačami in damskimi klobuki, z povzdignjenimi pametnimi telefoni ter zmernimi komentarji o tem in onem.

... sladke hišice, ki bi znova obnorele Janka in Metko ...

Joj, koliko bi lepega bilo povedati o Madeiri, kjer ti je videti sladke hišice, ki bi znova obnorele Janka in Metko, pa sto metrski slap, ki po disneyevsko pada iz gore naravnost v ocean, in kjer ti betonski hoteli iz navadne pipe v kopalnici natočijo tako čisto in fino vodo, kakršno sta pila Adam in Eva pred izvirnim grehom! A skočil bom ven od pričakovanega in za konec tega poročilca o rajskem otoku apoteoziral nekaj celinskega, urbanega in globalnega, nekaj kakor jazz.

Da, stali so tam ob pisani funchalski tržnici fantje in špilali dopadljivo ter k olikanemu gibanju drezajočo muziko. Ritmično sekcijo je tvorilo kar nekaj čudnih tolkal, med katerimi je kakor morska pošast, ki z rdečimi lovkami tipa proti tebi, izstopal instrument narejen iz različno dolgih cevi, ki jih koristimo, ko v novogradnjah polagamo kable v tla. Mladenič je po njih odprtinah tolkel z loparji za namizni tenis in ves cigu-migu, kot bi ga definirala moja stara mama, je zvenel precej dobro, da mi ni ostalo drugega, kot da sem rekel, kot so nekoč pri nas na vasi izklesani gasilci rekli nam golobradim gasilcem, če smo dobro opravili suho vajo z motorko in cevmi: "Bravo, pubeci!"

Še dvanajst fotoutrinkov iz Portugalske

Cabo da Roca: najbolj zahodna točka evropske celine

Cabo da Roca in Atlantik

Zaselek pri Sintri

Batalha: kjer so l. 1385 Portugalci premagali Kastiljce in si zagotovili samostojnost

Batalha: kiparka Cristina Maria: skulptura iz serije Moj fado

Batalha: nedokončana kapela

Coimbra: brucovanje: stari študentje v uniformah, bruci v civilu

Coimbra: univerza od l. 1290

Coimbra: univerzitetni bife

Porto

 

Porto

Porto: katedrala

Lizbona - deset fotoutrinkov

José Guimarães: Spomenik graditeljem mesta

Azulejos - fasadna keramika

Muzej dizajna in mode na Rua Augusta

Peka kostanja na Rua Augusta

Spomenik možema (Gago Coutinho in Sacadura Cabral) ter stroju, s katerim sta kot prva preletela Atlantik

Spomenik odkrivanju novih svetov

Most 25. april in lizbonski Kristus

Podpis Janeza Janše pred samostanom Jerónimos v spomin na podpis Lizbonske pogodbe

Samostan Jerónimos

Samostan Jerónimos: grob, v katerem počiva Luis de Camões - največji portugalski pesnik 

Vprašanje zla: vedno znova

Vse bolj spoznavam, da je prihodnost krščanstva v Sloveniji in v Evropi tesno povezana z vprašanji trpljenja in zla. Bodisi da gre za zlo, ki smo ga podedovali iz preteklosti (t.i. „krvavo XX. stoletje“), bodisi da gre za našo vpetost v zle strukture, ki nam jih je kot past nastavila porabniška družba. Opažam tudi, da kristjani kakor da nimamo orodij ali moči, da bi se teh vprašanj temeljiteje lotili.

Foto: B.C.

Nanizal bom tri medsebojno povezana vprašanja, ki kličejo k premisleku in ukrepanju, da bi vsaj prihodnje generacije kristjanov ta vozel mogle razvezati:

• vprašanje pojmovanja Božje vsemogočnosti in previdnosti v povezavi z dejstvom zla (teodiceja);
• vprašanje ateizma (ali blokade odnosa z Bogom, četudi ostanemo formalno kristjani), ki vznikne iz našega trpljenja;
• vprašanje ateizma (ali blokade odnosa z Bogom, četudi ostanemo formalno kristjani), ki vznikne iz našega nanašanja bolečine drugim in iz nadaljnje pozabe žrtve.

Previdno z govorom o Previdnosti

Okolje intenzivne in k čudežem nagnjene duhovnosti rado poudarja „živega“, „tukaj navzočega“ in „vsemogočnega“ Boga, ki je kakor v startu, da bo vsakemu, ki bo dovolj močno, čustveno, iskreno ter skesano prosil, takoj pomagal. Razlage o dobrem Bogu, ki vedno in povsod 100 % poskrbi za svoje varovance, je danes moč slišati tudi z nekaterih prižnic po Sloveniji. A kaj se zgodi, če Bog ne pomaga takoj? Kaj, če Bog sploh ne pomaga?

Koncept Božje previdnosti je lahko dvorezen. Kakor potrjuje vero pri enih, tako lahko potrjuje ateizem pri drugih. Eden največjih španskih teologov Andrés Torres Queiruga pravi, da s „preforsirano“ podobo Božje previdnosti pridemo do „privida vsemogočnosti“. Takole piše teolog iz Galicije:

Andrés Torres Queiruga je profesor v Santiagu de Compostela
(elpais.com)

„Govoriti o prividu /o fantazmi/ ni kaprica. Pojmovanje vsemogočnega Boga, ki bi lahko, brez nadaljnjega, v svetu naredil, kar bi hotel, in s tem tudi odstranil vso zlo, prihaja k nam kot imaginarni konstrukt, ki korenini tako v mitičnem humusu kot v globinah infantilne psihe. Zagotovo jo poganja simbolna resnica, od koder črpa svojo moč in svoj čar. Vendar če je nekritično preneseno v konceptualno polje, postane privid, domišljijski hibrid in pojem, ki ne zdrži kritike.“*

Kritika, ki je „privid vsemogočnosti“ ne zdrži, je stara, kot je staro razmišljanje o Bogu. Pater Karel Gržan je to vprašanje - verjetno najbolj kočljivo teološko vprašanje vseh časov; vprašanje, s katerim se je ubadal že Epikur – vzel za naslov svoje knjige Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih?** Ali: Če je Bog vsemogočen in previdno skrbi za nas, zakaj je danes v Siriji in Iraku zaradi človeške hudobije kruto mučenih in ubitih na stotine nedolžnih? Če je Bog vsemogočen in previdno skrbi za nas, zakaj je cunami, ki ni bil delo človeške hudobije, l. 2004 v nekaj urah pobil četrt milijona Azijcev? Če ima Bog neskončno rad vsakega človeka posebej, zakaj ima moja znanka pri svojih dvaindvajsetih, v cvetu mladosti in lepote, diagnozo raka?

Bolečina, fideizem in ateizem

Ko se verske sredine, katoliške in druge, ki delujejo v zanki „privida vsemogočnosti“, znajdejo pred takšnimi vprašanji, se rade izgovorijo na „Božja pota niso naša pota“ ali pa se povrnejo h klasični doktrini o Božji kazni. Z to doktrino oz. bližnjico iz zagate, ki jo porojeva problem zla, posebej obračuna Gržan v omenjeni knjigi. (Zanimivo in pomenljivo, da je njegova knjiga večji odmev kot v cerkvenih doživela v nekatoliških vodah.)

Karel Gržan; pogumno odprl prastaro vprašanje zla
(ognjisce.si)

Z doktrino o Božji kazni svojega Boga sicer kakor da „zavarujemo“ pred nevšečnimi vprašanji, a ga obenem povrnemo v območje dvoreznega. Bog, ki kaznuje, je strašljiv. Enako „privid vsemogočnosti“ kakšnega vernika vodi v fideizem (slepa in iracionalna vera), a nekoga drugega napeljuje v ateizem (zanikanje Božjega obstoja). Ni namreč res, da trpljenje samo po sebi človeka „zmehča“ za Boga. „Ko stopim v bolniško sobo, me dva sprejmeta, štirje pogledajo vstran,“ je nekoč povedal Miro Šlibar, dolgoletni bolniški duhovnik, in potrdil, da trpljenje nekatere bolnike in umirajoče zbliža z Bogom, druge pa od Boga oddalji.

Bolečina rojeva ateizem. Tisti ateizem, ki se porodi iz protesta proti mnogim zmagam zla v svetu. Učitelj takega ateizma je med drugimi tudi Albert Camus z romanom Kuga.

Po Johannu Baptistu Metzu, enem izmed velikanov nemške pokoncilske teologije, je problem zla (vprašanje teodiceje) osrednji problem teologije in tista točka, ki je največ pripomogla k rojstvu sodobne „krize Boga“ oz. ateizma.*** Vira tovrstnega ateizma sta dva: eden je, kot smo videli, popačeno krščanska razlaga vprašanja Boga in zla, privid vsemogočnosti, infantilni koncept Previdnosti; drugi je zlo, ki ga ljudje sami ustvarjamo.

Glede prvega vira Metz zaznava težave zelo daleč nazaj, t.j. v pozno antiko, ko je teologija pod vplivom grške filozofije Boga nekako izvzela iz problema zla, da bi ga lažje meditirala kot vsemogočnega. Bog, ki je s tovrstnim teološkim manevrom „zavarovan“ pred vprašanji človeka, ki trpi, prej ali slej postane za trpečega človeka nepomemben Bog, meni Metz. (Podobno, a bolj prizanesljivo do grškega vpliva in nadaljnjega razvoja ideje razmišlja Walter Kasper v knjigi Usmiljenje****.)

Auschwitz, Huda jama in kultura pozabe

Drugi vir tovrstnega ateizma je zlo, ki ga storimo ljudje sami. Metzove analize so na tem mestu izjemno pronicljive. Tudi tisti, ki njegove teologije ne marajo (je oče t.i. „politične teologije“, evropske sorodnice teologije osvoboditve), mu priznajo, da je eden najboljših diagnostikov našega časa. Metz zmore tudi sodobno potrošniško in pop kulturo razlagati kot odgovor na nerešeni problem zla. Tistega konkretnega in velikega zla, ki ima simbolno in še kako realno ime: Auschwitz (pri nas bi to ime bilo Huda jama). Ljudje smo v XX. stoletju generirali toliko zla, da smo „morali“ ustvariti zabavno-ležerno potrošniško kulturo, da se imamo pred to temno dediščino kam „zateči“, kam pred samim seboj skriti. Metz to kulturo definira kot kulturo „pozabe žrtve“.*****

Nemški teolog Johann Baptist Metz
(theologhia.com)

Pozaba žrtve in pozaba Boga sta sestri, ki izhajata iz istega duševnega in moralnega vzgiba. Vprašanje je na mestu in upam, da ne bo nikogar žalilo: Če danes živimo v pozabi Boga, je to zaradi tega, ker smo nenadoma bolj „razsvetljeni“, ali pa zato ker smo doživeli (ali aktivno povzročili) hudo trpljenje, ponižanje in smrt? V socialističnih šolah so nas učili, da smo bolj ateisti, ker da smo bolj „razsvetljeni“ (racionalni, izobraženi, svobodni,...). Dvomim. Bolj smo ateisti (oz. blokirani v osebnem odnosu do Boga, četudi formalno še kristjani), tudi ker nosimo v nahrbtnikih velike količine podedovanega zla, ki ga nismo znali ali hoteli očiščujoče predelati, predati Križanemu, sanirati z odpuščanjem. Kje je ostalo trpljenje slovenskih fantov na Doberdobu in Škabrijelu v času soške fronte? Kje so bratomorno pobiti med in po drugi svetovni vojni? Kje bolečine tistih, ki so jih tujemu ali domačemu krvniku ovajali sosedje in prijatelji? Kje so solze tistih, ki so preživeli ali pa ne Dachau in Goli otok? Kje so tisoči in tisoči nerojeni, ki so po umetnem splavu kot „biološki material“ končali med odpadki naših porodnišnic. Odgovor je: vsi ti so v nas - ampak mi tega nočemo vedeti.

Nasproti kulturi pozabe - ki jo, kot smo si skusili Slovenci, totalitarni režimi načrtno gradijo - stoji kultura spomina. Ko bomo hoteli in znali živeti s preteklimi in sedanjimi žrtvami, bo tudi pot k Bogu bolj prosta. Poudarjam sedanje žrtve, da ne bi po aktualni navadi tudi vprašanje Boga in zla skrčili zgolj na vprašanje povojnih pobojev (ki zaradi svoje razsežnosti in posledic vsekakor ostaja na prvem mestu). Sedanje, se pravi, nam sočasne žrtve - ki jih, pa tega najraje ne bi vedeli, ustvarja naš porabniški režim - so lahko daleč od nas in nevidne. 

Bodimo konkretni. Čevlje, ki jih imamo obute, majica, v katero smo odeti,... kdo jih je naredil? Če so jih naredile delavke, zaklenjene tam nekje na Tajskem v tovarniško halo, skoraj nič plačane, na več načinov zlorabljene, potem smo s temi čevlji in s to majico vstopili v verigo zla. Podpiramo zlorabo, od trpljenja žrtve imamo korist, skratka, smo v strukturnem grehu (o katerem je prvi med papeži učil Janez Pavel II.). Ker nas spomin oz. povezava z žrtvijo oz. s tisto tajsko delavko „lovi“, ker nekje spodaj vendarle čutimo njeno trpljenje na drugi strani trgovsko-porabniške verige, hlastamo po novih in novih metodah razvedrila=pozabe. Znamo pa se zateči tudi za legalistične barikade, češ za čevlje in majico sem pošteno plačal in lahko pokažem račun.

Žrtev izročimo pozabi in se precej potrudimo, da tam ostane. Pot do Boga nam je posledično zaprta, pa ne vemo zakaj ter se v skladu z uzancami kulture pozabe o tem niti ne vprašamo.

* Andrés Torres Queiruga, Mal y omnipotencia: del fantasma abstracto al compromiso del amor /Zlo in vsemogočnost: od abstraktne fantazme do dejavne ljubezni/, v reviji Razón y fe, št. 236 (1997). Avtor je o problemu zla izdal še knjigo: Repensar el mal: de la ponerología a la teodicea /Premisliti zlo: od ponerologije do teodiceje/, Trotta (2011)).

** Karel Gržan, Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih?, Sanje (2013).

*** Prim. Johann Baptist Metz, Landschaft aus Schreien: Zur Dramatik der Theodizeefrage /Pokrajina krikov: prispevek k dramatiki teodicejskega vprašanja/, Matthias-Grünewald (1995). Prevedeno v hrvaščino.

**** Slovenski prevod: Walter Kasper, Usmiljenje: temeljni pojem evangelija - ključ krščanskega življenja, Marijina kongregacija slovenskih bogoslovcev in duhovnikov (2012).

***** Prim. Johann Baptist Metz, Memoria passionis: Ein provozierendes Gedächtnis in pluralistischer Gesellschaft /Memoria passionis: provokativni spomin v pluralni družbi/, Herder (2006).

Papež in mir med religijami

Socci: papež preveč molči o zločinih džihadistov

Hudo in tudi izven Italije odmevno kritiko na račun papeža Frančiška je v prvi polovici avgusta zapisal novinar Antonio Socci. Najdemo jo na portalu liberoquotidiano.it. Dva citata:

„Moč, s katero je Janez Pavel II. branil preganjane kristjane, je minula in pozabljena zadeva. Tudi jasnost velikega govora Benedikta XVI. v Regensburgu - ko je ponudil roko islamu, naj kritično premisli o sebi – je odstranjena. Sedanji papež preseneča z molkom vpričo krvavih kriminalcev.“

„Zdi se, da se vračamo nazaj v zmedenost sivih sedemdesetih, nazaj v ideološko podrejenost kristjanov, v tisti mrak, ki ga je razgnal šele veliki pontifikat Janeza Pavla II..“

Antonio Socci pričakuje od papeža, da se v primeru preganjanih kristjanov in drugih manjšin v Iraku zavzame za doktrino „humanitarne intervencije“. Po tej doktrini, ki jo po novem v mednarodnem pravu kličejo „odgovornost zaščititi“ (Responsibility to protect doctrine – o tem tale diplomska naloga), je mednarodna skupnost dolžna vojaško posredovati: - če so v toku hudo nasilje, sistematična grozodejstva ali celo genocid nad nemočnim civilnim prebivalstvom; - če so izčrpana vsa diplomatska in politična sredstva za zaustavitev grozodejstev; - če vojaško posredovanje ne bo razplamtelo še večje vojne.

Julijski protest v ZDA živečih in iz Iraka izhajajočih asirskih kristjanov
pred Belo hišo. Vir: examiner.com.

O prednosti sedanjega papeža smo že veliko pisali. Je zdaj nastopil trenutek, da spoznamo tudi njegove meje? Bo njegova meja ravno to, da ne prihaja iz Evrope? Je zato v odnosu do nekaterih negativnih ideoloških pojavov Zahoda naiven? Do islama, tisočletnega tekmeca evropskemu krščanstvu, preveč popustljiv? Bi torej papež Frančišek moral danes prvi ploskati Baracku Obami, ko je slednji – odgovoren, da zaščiti - napovedal letalske napade na položaje skrajneževe Islamske države vse do končne zmage?

Fallacijeva: papeštvo naj brani Evropo

Antonio Socci ni prvi italijanski intelektualec, ki se kritično spravlja na papeža zaradi islama. Dobro desetletje pred njim je javnost šokirala zdaj že pokojna novinarka in pisateljica Oriana Fallaci. Njena teza (zapisana tudi v slovenščino prevedeni uspešnici Bes in ponos iz l. 2001) je podobna: islam je nevarnost za evropsko civilizacijo; Evropa se počasi spreminja v Eurabijo; namesto da se gre popustljivega dialoga, ima papeštvo dolžnost ščititi Evropo pred to nevarnostjo. Fallacijeva se je med drugim zavzemala za ohranitev krščanskih verskih simbolov na javnih mestih, saj je to ena boljših obramb evropske identitete pred islamizacijo. Da, to je tista Oriana Fallaci - feministka, ateistka in no-global levičarka - ki je l. 1979 sredi Teherana intervjuvala iranskega ajatola Homeinija in si med intervjujem protestno odstranila čador, čeprav bi po iransko-islamskih pravilih morala ostati v njem.

Znamenito srečanje Fallacijeve s Homeinijem.
Wikipedia

Ni prvič, da je papeževa taktika molka na udaru javne kritike. Pij XII. je bil in je še kritiziran, ker da je molčal ob nacističnih grozodejstvih nad Judi. Pavel VI. je bil kritiziran, ker da na 2. vatikanskem koncilu ni obsodil komunizma in se je potem šel celo nekakšnega dialoga z njim. Fallacijeva včeraj, Socci danes papeža obtožujeta mehkužnosti vpričo agresivnega islama.

Razumljivo: papež včasih molči, da bi njegova beseda ne razdražila hudodelca k še večji zlobi. Kaj bi bilo s katoličani pod nacistično peto, če bi Pij XII. premočrtno rohnel proti Hitlerju? Kaj bi bilo s kristjani pod mračnim nebom Sovjetske Zveze, če bi Pavel VI. vodil politiko žarečega antikomunizma? 

Razumljivo: v kritičnih trenutkih javnost pričakuje od papeža jasno besedo. Ko je težko in smo ogroženi, bi marsikomu odgovarjal bolj opredeljeni in militantni papež. Papež, ki bi se kakor papež Leon Veliki na oni Raffellovi poslikavi v Vatikanu ustopil pred modernim Atilo in mu preprečil uničenje Rima – naše civilizacije. A glej,...  Frančišek se odreka impozantnosti Leona Velikega. Stavi na prijaznost in dialog. Zelo pazi, da ne bi užalil drugačemislečih in drugačeverujočih. Ko je oster, je še najbolj oster do nas – malodušnih in egoističnih kristjanov.

Papež Frančišek: namesto militantnosti še več dialoga in molitve

Militantni in radikalni islam lahko spodbudi (in že spodbuja) militantno in radikalno krščanstvo. Hudo trpljenje iraških in sirskih kristjanov kliče k sočutju in solidarnosti. Kristjani v Evropi in Ameriki smo prizadeti in frustrirani. Ko fanatični islamisti posiljujejo krščanske žene in deklice ter režejo glave krščanskim možem, mi ždimo za svojimi računalniki in televizorji.... Sčasoma se sami sebi zagnusimo. 

Na spletu že najdeš zapise o „novem Lepantu“; razprave o tem, da smo kristjani dolžni tudi vojaško zaščititi svoje brate v Iraku; klicanje k obuditvi križarskega duha; k sploh večji militantnosti kristjanov. „Militantni islam zraste, ko popusti militantno krščanstvo,“ se glasi eno izmed gesel, ki kroži po spletu. (O porajajočem se „krščanskem džihadu“ je vredno prebrati članek Johna Burgerja na portalu aleteia.org.)

Raffaello: Leon Veliki ustavlja Atilo
Wikipedia

Papež Leon Veliki je v času barbarskih vpadov branil zadnje ostanke stare rimske slave; v času papeške države je papež Julij II. nastopal kot vrhovnih poveljnik domačih oboroženih sil in se kdaj oblekel v vojaško opravo; v času bitke pri Lepantu (l. 1571) je papež Pij V. bil politični voditelj zmagovite evropske vojaške koalicije, zaradi katere zmage nad Turki se danes dekleta po Ljubljani sprehajajo v mini krilih namesto v čadorju ali burki.... Namesto pacifističnega in „naivnega“ Frančiška bi Antonio Socci in podobni hoteli novega Pija V., ali vsaj papeža, ki bi posredno navdahnil pravično in humanitarno vojaško akcijo zoper islamske fanatike.

In papež Frančišek? Njegovo linijo odnosa do islama dobro uteleša Skupnost sv. Egidija, ki je ravno te dni organizirala še eno srečanje med religijami. Recept je: še več dialoga med religijami, še več kontaktov z zmernimi muslimani, še več medverskih molitvenih srečanj. Kot je v svoj Weltethos povzel Hans Küng: „Ni miru med narodi brez miru med religijami. Ni miru med religijami brez dialoga med religijami.“ 

Ključ do sožitja med islamom in krščanstvom ni pripet pod krila ameriških bombnikov, temveč je položen v roke častilcev Najvišjega.

Ubijati v imenu Boga?

Priznam, ko je velikan slovenske psihologije dr. Anton Trstenjak na nekem predavanju v osemdesetih dejal, da je versko čustvo najgloblje človekovo čustvo, mu nisem verjel. Zdelo se mi je da pretirava in da vleče vodo na svoj - duhovniški – mlin. A ni najmočnejše čustvo zaljubljenost? A ni materinsko čustvo prav tako močnejše od verskega? Dr. Trstenjak je vztrajal pri svoji trditvi in razlagal, da je versko čustvo zmožno človeka pripeljati na vrhove njegovega bivanja, obenem pa ga tudi vreči v temno brezno. Če me spomin ne vara, je predavatelj uporabil pridevnik „nevarno“. Versko čustvo da zna biti nevarno, če ni nadzirano in pravilno vzgajano.

Po enajstem septembru 2001 se je bogati zahodni svet bolj kot poprej soočil s tem „nevarnim“ čustvom. Trstenjakovo teza o najglobljem čustvu je dobila žalostno potrdilo v porušenih newjorških dvojčkih in več tisočih nedolžnih žrtvah. Teroristi so ubijali v imenu Boga in pri tem samozavestno umirali sami. Kako je to mogoče? Ali Bog želi smrt bližnjega? Je vera sama po sebi nasilna? Nenazadnje imamo tudi v Stari zavezi na kar nekaj mestih „genocidne“ Božje ukaze. „Usmrti moža in ženo, otroka in dojenčka, vola in ovco, kamelo in osla!“ je denimo zaukazano Savlu glede Amalečanov (1 Sam 15,3).

Ena izmed mnogih podob nasilja in ubijanja "v imenu Boga",
ki te dni prihajajo iz Iraka. (vir: cnn.com)

Da je nekdo sposoben ubijati v imenu Boga, je možno:

• če je na delu velika verska nevednost (nepravilna razlaga Božje besede);
  
• če je versko čustvo popolnoma sprevrženo (objekt čustvovanja ni več Bog kot Bog, ampak neka nadomestna iluzija);
  
• če se na verskem fanatizmu v nekem okolju načrtno dela (manipulacija posameznika kot jo je na primer opisal Vladimir Bartol v romanu Alamut).

Še kratek oris zdravil k vsaki od treh zablod.

• Versko nevednost odpravljamo s študijem in katehezo. Študij svetih besedil ne pomeni, da se jih učimo na pamet, temveč da jih razlagamo. Hermenevtika (interpretacija besedil) ni samo naloga učenih profesorjev, pač pa je naloga celotne Cerkve. Cerkveno učiteljstvu ima na tej točki pomembno vlogo. Ker nismo vsi sposobni razvozlavati vseh odtenkov svetih besedil, smo dolžni pokorščino učiteljstvu. Če ima danes islam problem s svojimi skrajneži, jih ima tudi zato, ker nima enotnega učiteljstva.
  
• Da se versko čustvo ne sprevrže, mora ves čas potekati vzporeden proces razlikovanja duhov. Ni vse zlato, kar se sveti. Ni vse Božje, kar se kot tako sprva dozdeva. Za povrh nas naš egoizem in naša pohota spremljata, ko že mislimo, da smo premagali skušnjavca in svet. Skrajneži v Siriji in Iraku kažejo vse znake, da razlikovanja duhov niso opravili. Ko v imenu Boga ubijaš in posiljuješ, nimaš več ničesar skupnega z Bogom. Si na popolnoma drugi strani.
  
• Verska skupnost mora bedeti nad posamezniki in skupinami, ki kažejo fanatične tendence. Institucije nadzora oz. službe, ki skrbijo za pravovernost, morajo opraviti svojo nalogo. Ta nadzor se komu zdi pretiran in bo npr. za Cerkev dejal, da je  kakor „gensko nagnjena“ k inkviziciji. A ker je v igri najgloblje čustvo, kot ga je označil dr. Trstenjak, posebna previdnost ni odveč.

* Besedilo je nekoliko krajše bilo objavljeno v tedniku Družina, 24.8.2014.