Papež in mir med religijami

Socci: papež preveč molči o zločinih džihadistov

Hudo in tudi izven Italije odmevno kritiko na račun papeža Frančiška je v prvi polovici avgusta zapisal novinar Antonio Socci. Najdemo jo na portalu liberoquotidiano.it. Dva citata:

„Moč, s katero je Janez Pavel II. branil preganjane kristjane, je minula in pozabljena zadeva. Tudi jasnost velikega govora Benedikta XVI. v Regensburgu - ko je ponudil roko islamu, naj kritično premisli o sebi – je odstranjena. Sedanji papež preseneča z molkom vpričo krvavih kriminalcev.“

„Zdi se, da se vračamo nazaj v zmedenost sivih sedemdesetih, nazaj v ideološko podrejenost kristjanov, v tisti mrak, ki ga je razgnal šele veliki pontifikat Janeza Pavla II..“

Antonio Socci pričakuje od papeža, da se v primeru preganjanih kristjanov in drugih manjšin v Iraku zavzame za doktrino „humanitarne intervencije“. Po tej doktrini, ki jo po novem v mednarodnem pravu kličejo „odgovornost zaščititi“ (Responsibility to protect doctrine – o tem tale diplomska naloga), je mednarodna skupnost dolžna vojaško posredovati: - če so v toku hudo nasilje, sistematična grozodejstva ali celo genocid nad nemočnim civilnim prebivalstvom; - če so izčrpana vsa diplomatska in politična sredstva za zaustavitev grozodejstev; - če vojaško posredovanje ne bo razplamtelo še večje vojne.

Julijski protest v ZDA živečih in iz Iraka izhajajočih asirskih kristjanov
pred Belo hišo. Vir: examiner.com.

O prednosti sedanjega papeža smo že veliko pisali. Je zdaj nastopil trenutek, da spoznamo tudi njegove meje? Bo njegova meja ravno to, da ne prihaja iz Evrope? Je zato v odnosu do nekaterih negativnih ideoloških pojavov Zahoda naiven? Do islama, tisočletnega tekmeca evropskemu krščanstvu, preveč popustljiv? Bi torej papež Frančišek moral danes prvi ploskati Baracku Obami, ko je slednji – odgovoren, da zaščiti - napovedal letalske napade na položaje skrajneževe Islamske države vse do končne zmage?

Fallacijeva: papeštvo naj brani Evropo

Antonio Socci ni prvi italijanski intelektualec, ki se kritično spravlja na papeža zaradi islama. Dobro desetletje pred njim je javnost šokirala zdaj že pokojna novinarka in pisateljica Oriana Fallaci. Njena teza (zapisana tudi v slovenščino prevedeni uspešnici Bes in ponos iz l. 2001) je podobna: islam je nevarnost za evropsko civilizacijo; Evropa se počasi spreminja v Eurabijo; namesto da se gre popustljivega dialoga, ima papeštvo dolžnost ščititi Evropo pred to nevarnostjo. Fallacijeva se je med drugim zavzemala za ohranitev krščanskih verskih simbolov na javnih mestih, saj je to ena boljših obramb evropske identitete pred islamizacijo. Da, to je tista Oriana Fallaci - feministka, ateistka in no-global levičarka - ki je l. 1979 sredi Teherana intervjuvala iranskega ajatola Homeinija in si med intervjujem protestno odstranila čador, čeprav bi po iransko-islamskih pravilih morala ostati v njem.

Znamenito srečanje Fallacijeve s Homeinijem.
Wikipedia

Ni prvič, da je papeževa taktika molka na udaru javne kritike. Pij XII. je bil in je še kritiziran, ker da je molčal ob nacističnih grozodejstvih nad Judi. Pavel VI. je bil kritiziran, ker da na 2. vatikanskem koncilu ni obsodil komunizma in se je potem šel celo nekakšnega dialoga z njim. Fallacijeva včeraj, Socci danes papeža obtožujeta mehkužnosti vpričo agresivnega islama.

Razumljivo: papež včasih molči, da bi njegova beseda ne razdražila hudodelca k še večji zlobi. Kaj bi bilo s katoličani pod nacistično peto, če bi Pij XII. premočrtno rohnel proti Hitlerju? Kaj bi bilo s kristjani pod mračnim nebom Sovjetske Zveze, če bi Pavel VI. vodil politiko žarečega antikomunizma? 

Razumljivo: v kritičnih trenutkih javnost pričakuje od papeža jasno besedo. Ko je težko in smo ogroženi, bi marsikomu odgovarjal bolj opredeljeni in militantni papež. Papež, ki bi se kakor papež Leon Veliki na oni Raffellovi poslikavi v Vatikanu ustopil pred modernim Atilo in mu preprečil uničenje Rima – naše civilizacije. A glej,...  Frančišek se odreka impozantnosti Leona Velikega. Stavi na prijaznost in dialog. Zelo pazi, da ne bi užalil drugačemislečih in drugačeverujočih. Ko je oster, je še najbolj oster do nas – malodušnih in egoističnih kristjanov.

Papež Frančišek: namesto militantnosti še več dialoga in molitve

Militantni in radikalni islam lahko spodbudi (in že spodbuja) militantno in radikalno krščanstvo. Hudo trpljenje iraških in sirskih kristjanov kliče k sočutju in solidarnosti. Kristjani v Evropi in Ameriki smo prizadeti in frustrirani. Ko fanatični islamisti posiljujejo krščanske žene in deklice ter režejo glave krščanskim možem, mi ždimo za svojimi računalniki in televizorji.... Sčasoma se sami sebi zagnusimo. 

Na spletu že najdeš zapise o „novem Lepantu“; razprave o tem, da smo kristjani dolžni tudi vojaško zaščititi svoje brate v Iraku; klicanje k obuditvi križarskega duha; k sploh večji militantnosti kristjanov. „Militantni islam zraste, ko popusti militantno krščanstvo,“ se glasi eno izmed gesel, ki kroži po spletu. (O porajajočem se „krščanskem džihadu“ je vredno prebrati članek Johna Burgerja na portalu aleteia.org.)

Raffaello: Leon Veliki ustavlja Atilo
Wikipedia

Papež Leon Veliki je v času barbarskih vpadov branil zadnje ostanke stare rimske slave; v času papeške države je papež Julij II. nastopal kot vrhovnih poveljnik domačih oboroženih sil in se kdaj oblekel v vojaško opravo; v času bitke pri Lepantu (l. 1571) je papež Pij V. bil politični voditelj zmagovite evropske vojaške koalicije, zaradi katere zmage nad Turki se danes dekleta po Ljubljani sprehajajo v mini krilih namesto v čadorju ali burki.... Namesto pacifističnega in „naivnega“ Frančiška bi Antonio Socci in podobni hoteli novega Pija V., ali vsaj papeža, ki bi posredno navdahnil pravično in humanitarno vojaško akcijo zoper islamske fanatike.

In papež Frančišek? Njegovo linijo odnosa do islama dobro uteleša Skupnost sv. Egidija, ki je ravno te dni organizirala še eno srečanje med religijami. Recept je: še več dialoga med religijami, še več kontaktov z zmernimi muslimani, še več medverskih molitvenih srečanj. Kot je v svoj Weltethos povzel Hans Küng: „Ni miru med narodi brez miru med religijami. Ni miru med religijami brez dialoga med religijami.“ 

Ključ do sožitja med islamom in krščanstvom ni pripet pod krila ameriških bombnikov, temveč je položen v roke častilcev Najvišjega.