sreda, 01. oktober 2014

Poročilce z otoka Madeira

Pred 20 milijoni leti se je na dnu Atlantika zbudilo nekaj žarečega in črnega hkrati, vulkan, ki je nato milijone let rinil svojo drobovino proti vodni gladini ter jo končno izrinil preko nje vse do nadmorske višine 1800 metrov. Prisililo je ven, čemur danes pravimo Madeira. V sredini srednjega veka so sredozemski pomorščaki, ki so pluli ob zahodni obali Afrike, že vedeli zanjo, po letu 1420 so Portugalci ugotovili, da ima ta otok, na katerem kakor v raju na peti dan stvarjenja ni bilo ne kač ne ljudi, dobro klimo, veliko sladke vode in odlično prst, iz katere bi moglo pognati vse: od krompirja do banane, od jabolka do avokada. Prihajali so, gradili terase, zajemali prst ter kmalu zasadili tudi vinsko trto, po možnosti kar malvazijo. S pomočjo ruma so si omislili delati čudežno vino, o katerem je potlej veliki Shakespeare zapisal, da je zaradi kozarca vina iz Madeire zmožen mož na sam veliki petek hudiču dušo prodati.

... prihajali so, gradili terase, zajemali prst ...

Tisoč kilometrov jugozahodno od Lizbone leži torej ta za ljubljansko kotlino obširna flika rdeče in črne zemlje sredi neskončnega očeta Oceana. Mladih popotnikov tjakaj ni veliko, saj ni belih plaž, na katerih bi se valjali od sredine dneva naprej, le ostre skale in hudi valovi tvorijo obalo. Zato pa je tukaj veliko evropskih sivolasih gospodov in gospa, ki jih na morda edinem njihovem sanjskem potovanju v življenju še vedno zanima spoznavanje narave in družbe. V pristanišče Funchal, zmorejo hkrati pristati tudi tri križarke in spustiti cunami upokojenega uradništva in delavstva na kopno, da se uličice napolnijo z belimi hlačami in damskimi klobuki, z povzdignjenimi pametnimi telefoni ter zmernimi komentarji o tem in onem.

... sladke hišice, ki bi znova obnorele Janka in Metko ...

Joj, koliko bi lepega bilo povedati o Madeiri, kjer ti je videti sladke hišice, ki bi znova obnorele Janka in Metko, pa sto metrski slap, ki po disneyevsko pada iz gore naravnost v ocean, in kjer ti betonski hoteli iz navadne pipe v kopalnici natočijo tako čisto in fino vodo, kakršno sta pila Adam in Eva pred izvirnim grehom! A skočil bom ven od pričakovanega in za konec tega poročilca o rajskem otoku apoteoziral nekaj celinskega, urbanega in globalnega, nekaj kakor jazz.


Da, stali so tam ob pisani funchalski tržnici fantje in špilali dopadljivo ter k olikanemu gibanju drezajočo muziko. Ritmično sekcijo je tvorilo kar nekaj čudnih tolkal, med katerimi je kakor morska pošast, ki z rdečimi lovkami tipa proti tebi, izstopal instrument narejen iz različno dolgih cevi, ki jih koristimo, ko v novogradnjah polagamo kable v tla. Mladenič je po njih odprtinah tolkel z loparji za namizni tenis in ves cigu-migu, kot bi ga definirala moja stara mama, je zvenel precej dobro, da mi ni ostalo drugega, kot da sem rekel, kot so nekoč pri nas na vasi izklesani gasilci rekli nam golobradim gasilcem, če smo dobro opravili suho vajo z motorko in cevmi: "Bravo, pubeci!"


1 komentar: