Dąbrowska in Cvitkovič na Janževini

Je možno pod večer sedeti v zelenih Halozah, pod brajdo, s starodavnim sv. Janžem nekje za hrbtom, z Donačko goro na obzorju, ob klopotčevem tam-tamu, poslušajoč verze ene največjih sodobnih poljskih pesnic in enega naših najboljših filmskih režiserjev? Je. Samo v avto se moraš zbasati.

Ptujski Dnevi poezije in vina, korona edicija 2020, so za sinoči (28. avgust) predvideli tudi to: branje poezije na Janževini, haloški posesti družine Mlakar, ter pokušanje domačega vina, tistega suhega, ki je izsesano iz haloškega laporja.

Najprej nam je svoje pesmi v poljščini brala Krystyna Dąbrowska, nakar smo slišali iste v prevodu Klemna Piska. Nekaj njenega tudi za vas ...

Vroč, hrapav jezik.
Preden smo ga začeli razumeti,
nas je prelizal kot slepe mucke.

(iz pesmi Hebrejščina)

takrat si želim vključiti najin jezik na seznam
ogroženih manjšinskih jezikov,
ker ga poznata samo dve osebi
in ga je težko zaščititi,
in hkrati tudi na seznam najmočnejših jezikov,
saj naju zaenkrat ščiti

(iz pesmi Najin jezik)

Sledil je Jan Cvitkovič. S samo njej lastnim občutkom ga je brala njegova življenjska sopotnica. Pesmi so bile kratke, iz zbirke Lačna žival (2008), nekaj tudi novih. Ujemimo ...

drevesa se zibajo nad ledeno reko
zemlja je topla.
vse je moja mati.

(pesem bog v pokrajini)

billie holiday boža moje razbolelo telo.
s porezanimi glasilkami molčim.
vojna bo.
in jaz bom sam v njej.

(iz pesmi sam)

Preden je k besedam pristopilo vino, sem prosil oba avtorja za podpis. Krystyna Dąbrowska me je imenovala Bronek. Po poljsko. Kjut.

Večni Avguštin – nekaj aktualnih komentarjev

Danes (28. avgust) goduje sv. Avguštin, severnoafriški škof iz Hipona (današnja Alžirija), ki je umrl leta 430. Je največji krščanski mislec prvega tisočletja in eden največjih sploh. Njegov vpliv je tolikšen, da smo danes vsi kristjani in post-kristjani po malem »avguštinski«, pa če se tega zavedamo ali ne. Pomislimo samo na njegove nauke tipa vera / razum, božja milost / človekova volja, cerkev / država, ... Pomislimo na Martina Lutra in prvi protestantizem, v katerem je nemalo avguštinskega. Nenazadnje je bil Luter član avguštinskega reda, preden je šel po svoje.

V počastitev godu sem izbral nekaj Avguštinovih misli, ki jih bom na kratko aktualiziral in pokomentiral. Spodaj dodajam slikico gorečega srca, ki je Avguštinov ikonografski atribut.

In teipsum redi, in interiore homine habitat veritas.
Ponovno stopi vase, v notranjem človeku prebiva resnica.

Danes smo izrazito odprti navzven, v svet, v kariero, v produkcijo, v zadovoljevanje materialnih potreb. V zreli dobi, tam po abrahamu, začutimo praznino in se spomnimo notranjega človeka. Sledi potrošnja denarcev za guruje, transcendentalno meditacijo, hojo po žerjavici in druga pretiravanja …. Velik in za vse koristen duhovni obrat bi bil, če bi znali iz notranjega človeka, iz naše hrepenenjske biti, iz naše iskre božjega, že od mlade dobe graditi naš pohod navzven, v svet, v kariero, v produkcijo …

Quoniam fides si non cogitetur, nulla est.
Kajti če vera ni premišljevana, je nična.

Mnogi se oddaljijo od vere, ker so v svojem otroštvu naleteli na preveč nerazumnih stvari povezanih z vero, bolje povedano, na preveč nerazloženih in nepreučenih stvari. Že starševski ukaz »moraš k maši!« je dvoumen, če starši otroku ne znajo razložiti, zakaj se gre k maši. Žal pa smo v katolištvu iz strahu pred protestantizmom teologijo, ki je razumsko premišljevanje o veri, povsem klerikalizirali in je v mnogih katoličanih blokada, da bi vero premišljevali samoniklo in jo premišljevano spontano podali naprej. Ko otrok vpraša »zakaj?«, dobi odgovor »ti bo že župnik pri verouku povedal«.

Si potes, cape; si non potes, crede.
Če lahko, razumi; če ne moreš, veruj.

Če Avguštin za vse čase spusti razum v vero, prav isti Avguštin tudi pove, da je vera vendarle različna od razuma in da zahteva korake, ki jih razum ne more dojeti. Zgodi se, da je najvišja vera korak v temno noč, sposobnost verovati, ko ni nobenih opornih točk v obliki čustvene tolažbe in razumskih razlag. Kot duhovnik opazim pri nekaterih ljudeh na smrtni postelji prav to vero, ki presega razum.

Impia mens odit etiam ipsum intellectum.
Hudobni pameti je mrzko celo samo razumevanje.

Ste se že kdaj vprašali, zakaj kakšnemu rasistu ne moreš dopovedati, da so vse rase enake po dostojanstvu, ali pa kakšnemu komunistu, da je Tito kriv za poboje tisočih in tisočih nedolžnih ljudi? Lahko mu predložiš trdne argumente, zgodovinske dokaze, statistiko in grafe, a on bo vztrajal na svojem. Zakaj? Ker je v oblasti politične in ideološke strasti in ne razmišlja racionalno. Moralna nezrelost si je podvrgla intelekt, fanatizem oblikuje intelekt po svoje. Včasih bi morali za koga moliti, namesto da se gremo z njim »racionalne« debate, ki jo on v bistvu itak zavrača.

Dilige et quod vis fac.
Ljubi in delaj, kar hočeš .

Ljubezen preobrazi um in voljo. Kdor resnično ljubi, bo zdravo razmišljal in pravilno deloval. Zelo pomembno je to vedeti, saj to pomeni, da so kraji, kjer se učimo ljubezni in smo je deležni, najbolj strateški kraji. Na prvem mestu je družina, kjer ima največjo vzgojno moč še vedno starševska ljubezen.

Pedes tui, caritas tua est.
Tvoje noge so tvoja ljubezen.

Ljubezen ni abstraktna. Ljubezen se mora videti in poznati v konkretnih dejanjih. Zato so tvoje noge (kam hodiš, koga obiskuješ, kaj prenašaš, ko hodiš,...) poved o tvoji ljubezni.

Helena Imperatrix (predogled)

Naneslo je, da ravno na dan, ko goduje sv. Helena (18. avgust), pišem poglavje novega romana (ki bo šel o ptujskih kristjanih v Dioklecijanovi dobi), v katerem nastopa točno ona - Helena, krčmarica iz antičnega Naisa (lat. Naissus, danes Niš), mati cesarja Konstantina (slov. Wikipedia o njej). Kot predogled podajam odlomek. Opozorilo: gre za osnutek, končno besedilo bo verjetno nekoliko drugačno.

Smo junija leta 299, Rimsko cesarstvo vodi Dioklecijan s sistemom štirih socesarjev (tetrarhija). Pet pravkar upokojenih legionarjev germanskega porekla jezdi preko Mezije (Bolgarija, Srbija) domov v Petoviono (Ptuj). Za dva dni se ustavijo v mestu Montana (severno od Sofije). Zjutraj jih pride pozdravit domači kristjan Honorat, precejšnja klepetulja ... 

***

        Že naslednje jutro jih je prišel pozdravit paterfamilias te edine krščanske meščanske hiše v Montani. Ime mu je bilo Honorat, bil je debel, gladko obrit in zgovoren. V gostišču so ga dobro poznali, predenj so takoj, ne da bi prosil, postavili čašo zelo črnega vina in skodelo oliv. Honorata je zanimalo o vojaški službi peterice, o Petovioni, o škofu Viktorinu, katerega latinski spisi so dospeli tudi na Mezijsko, o čemer da je slišal, sam pa žal ni imel še nobenega v rokah. Gervulf in druščina so povedali o rasti petovionske Cerkve, o njenem lastnem ličnem pokopališču, o prazniku, ki bo kmalu, ker se bo petovionska devica Serena slovesno zaobljubila Bogu. Kar nekaj nežnih besed so izrekli o svoji vasi, ki se imenuje Herbista in jo oblivajo potoki, ter poumovali, kako jim je biti Germani sredi Panonije. V zameno so povprašali, kako je zdaj v Honoratovih krajih, saj sta iz okolice sosednjega Naisa kar dva zdajšnja cesarja, Gaj Galerij in Konstancij Klor. Priznali so, da so na poti do Montane bolj kot o dobrem Bogu razmišljali o štirih cesarjih, visoki politiki in kako se po novem, ko vsakega vojaka silijo k čaščenju rimskih malikov, legionarjem kristjanom zna zgoditi huda ura. Kot da bi čakal na ta vprašanja, je Honorat, ki je vmes naročil vina in oliv za vse, zdrdral, da je Gaj Galerij eno, Konstancij Klor drugo. Galerij je robat in nima rad kristjanov, Klor je drugačen, bolj miren in uvideven. Škoda, da je ravno Klor postal glavni tam daleč na zahodu, kjer gleda v Okeanovo mejo, Galerij pa ostaja glavni tukaj, v starem makedonskem, tračanskem in ilirskem svetu. Da, drži, veliko se dogaja okrog Naisa in znotraj vsega je nemara še najbolj zanimiva zgodba o Heleni, krčmarici iz Mediane pri Naisu, bivši ljubici Konstancija Klora. Slednji je bil najprej navaden ilirski poveljnik, napredoval je v dalmatinskega protektorja, pred šestimi leti je postal podcesar, eden izmed štirih – kot se reče –, ki so prijeli svet. Po vsem tem je krčmarica Helena, podjetna in lepa gospa, od okoliških gofljačev posmehljivo klicana Helena Imperatrix. Pravijo, da je njena zgodba, kakor da bi ušla iz Satirikona. Lahko bi bila Helena Cesarica, vsa v zlatu, postrežena petkrat na dan, ljubkovana od postavnih dvornih stražnikov, a je Klor ni vzel k sebi v Trevir, od koder vlada Britaniji, Španiji in Galiji. Klor je pač poročil neko senatorialno babo, Heleno pa odrinil od sebe kot neprijeten spomin, jo skupaj s svojim sinom Konstantinom, pankrtom, pustil v Mediani, v velikem gostišču tik zraven Naisa, kjer še kako smrdi po konjih. Tu živi, tu je – Helena Imperatrix. Bolje bi bilo, če bi se skrivala pred ljudmi, a ni taka. Videti jo je moč v krčmi miljo od Naisa, kako razpravlja s konjarji, pregleduje kokošja jajca in se jezi zaradi neumitih ponev. 

        »Ne, ne, ...« je za konec odkimaval Honorat in si brisal znojno čelo, »Helenina zgodba ni ušla iz Satirikona. To trdijo privoščljivci. Le to srečo in nesrečo je imela, da je ljubila Konstancija Klora.«

***

FOTO: Mediana v Nišu danes (Wikipedia)

Pred praznim župniščem

Ta uvodnik pišem, če se pošalim, dopustniško. Da bi imel mir in da bi malo spremenil okolje, sem se zjutraj odpeljal v bližnjo župnijo, gor, v hribe z razgledom. Avto sem postavil na parkirišče, od koder gledam na župnišče in cerkev. Sedim na sovoznikovem sedežu in na prenosnik pišem, kar pišem. Moj pišoči dopust bo trajal največ tri ure, potem moram domov. Popoldan imamo dva pogreba.

Tu sem z razlogom – prazno župnišče kot navdih za pisanje. Prazno je že poldrugo desetletje, v cerkvi so maše kdaj med tednom in ena v nedeljo. Nič posebnega, bomo rekli, še ena odmaknjena podeželska župnija v soupravi. Posebno je to, da so tu ljudje precej verni. Obisk nedeljske maše je še vedno med 30 in 40 odstotki. Tudi od njih je kdaj slišati grenko opazko: Zakaj ravno mi, ki smo najbolj verni, prvi ostanemo brez duhovnika?

Pred dvajsetimi leti smo obhajali Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem oz. slovensko sinodo. Sinoda je bila polna optimizma. Slovenskega človeka je videla kot »na novo religiozno prebujenega« (prim. PZ 18), veselila se je samostojnosti domovine in rasti demokracije ter stavila na dialog. Malokje pri nas najdemo lepše misli o dialogu kot v tem sinodalnem besedilu. V sami Cerkvi je vzpostavljala strukture dialoga, usmerjala k aktivnemu laikatu, nagovarjala k prostovoljstvu. Sadovi niso zamujali. V letih po sinodi beležimo velik porast zakonskih skupin, močno okrepitev župnijskih Karitas in pastoralnih svetov, na mladinski sceni se zgodi gibanje oratorijskih animatorjev, na svetovnih dnevih mladih (Köln, Madrid, Krakov) je udeležba Slovencev in Slovenk lepa in opazna.

Po drugi strani pa se sinoda ni mogla otresti nekaterih tabujev. Glavni tabuji – ocena je moja – so bili trije:
1. na sinodi se ni smelo razpravljati o ustanovitvi novih škofij, do katerih je prišlo nekaj let zatem;
2. sinoda se je v velikem loku izognila analizi stanja duhovništva;
3. sinoda ni zagrizla v reformo interne cerkvene ekonomije.

Vsi trije tabuji imajo danes učinek bumeranga. Gremo po vrsti. 

1. ustanovitev novih škofij na nesinodalen način (ljudstvo in nižji kler sta bila izključena iz razprave – in to ravno v času poveličevanja sinode) je dala občutek, da glavni dogovori v slovenski Cerkvi še vedno potekajo »po starem«, po možnosti z nekoliko konspirativnosti;
2. ne moreš analizirati stanja vlaka, če ne analiziraš lokomotive; ostra analiza stanja duhovništva (ki je lokomotiva) bi že takrat razkrila, da klasično duhovništvo na Slovenskem številčno peša in da bo Cerkev v nekaj desetletjih imela polno praznih župnišč;
3. prazna župnišča bi lahko napolnili z življenjem in s pastoralnimi vsebinami, a tu je vprašanje, kdo naj te vsebine izvaja, saj ni denarja, da bi za kaj takega plačevali laika; hrbtenica cerkvene kadrovske ekonomije so mašni darovi, ki gredo duhovniku.

Sedim na sovoznikovem sedežu, gledam na župnišče, ki samuje na robu vasi. Je obnovljeno, čedno, staro tristo let, na vse razglednice tega kraja ga pristavijo. V resnici samuje. Ves ta čas, ko sem tu in  pišem, se v njegovi bližini ne zgodi prav ničesar. Tudi bližnja farna cerkev je tesno zaprta in brez obiskovalcev. Pomnim, da so mi povedali, da je še po drugi svetovni vojni v župnišču živelo več ljudi. Od dejavnosti župnišča, ki je bilo obenem kmetija, so poleg župnika živeli še trije. Kuhalo se je vsak dan, skupaj so jedli in molili, pazili so na cerkev, ki je bila seveda ves dan odprta. Veliko se je spremenilo od takrat. In večina sprememb (industrializacija, urbanizacija, porabništvo, splošna sekularizacija ...) ni bila odvisnih od Cerkve.

Kakor koli, pred praznim župniščem se vprašam: je morda čas za drugo sinodo? Takšno, ki bi nadaljevala optimizem prve, obenem pa brez tabujev in olepševanj pogledala v notranjost cerkvenega sistema in nas v moči Duha pripravila na dobo majhnega števila duhovnikov.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodnik v revijo Ognjišče (avgust 2020). Foto: B.C., podružnica sv. Trojice na Gojki pri Frankolovem.

Taborne zgradbe (foto)

Prve dni skavtskega tabora postavljamo "taborne zgradbe". So izključno iz lesa, ponavadi iz sušic, in vezane izključno ročno z vrvicami. Na ogled postavljam zgradbe in kurišča, ki so jih minuli vikend (17. do 19. 7. 2020) postavili skavti stega Rakova Steza 1 iz občine Vojnik na svojem taboru v Cerovcu v občini Šentjur. Gradbeniki so najstniki stari med 12 in 16 let. (Se opravičujem, če bo kaj razmetano na vaših ekranih, saj ves blog sestavljam na telefon, sedeč v lovski preži nad taborom.)

"Veži, veži ..."

kuhinja

oglasna deska

dostop do potoka

jedilnica

vodova kuhinja

sušilnica

drvarnica

vhodna zgradba

most

stranišče

brv

igrišče za odbojko

jambor

osrednje ognjišče

Od histerizma do histerizma do končne zmage razuma

V teh dneh sem od prijateljev dobil nekaj pozivov, naj zablogiram o aktualijah. Pod aktualije seveda ni mišljena letošnja žetev in skrbi okrog odkupne cena pšenice, tudi ne, kako slovenski narod koristi zgodovinske vavčerje, temveč napeto dogajanje na ljubljanskih ulicah, napeto dogajanje v najvišjem štuku slovenske politične zgradbe. Scenarista slovenskega korona obdobja se zdi, da sta brata Coen, morda celo Hitchcock iz onostranstva. Kako drugače bi se dalo razložiti, da je prejšnji PV skočil v prazen bazen, do vladne dirigentske palice pa je skupaj s karanteno prišel zdajšnji PV, ki je v imaginariju tukajšnjega progresizma, kot oseba in politik, čista apokalipsa?

Po dolgem času imamo Slovenci vse elemente za dober film, le deus ex machina še manjka. Za slednjega, božanstvo, ki pride iznenada in hudo kočljive zadeve postavi na pravo mesto, se mi dozdeva, da ga še nekaj časa ne bo. In tudi ni potrebno, da deus ex machina vpade med nas. Ljudje smo. Morali bi se znati zmeniti sami.

O aktualijah mi ni luštno govoriti. Prejšnji mesec sem dajal neke izjave za levo-sredinski medij, skoraj istočasno za desno-sredinskega. Ko sem gledal naslove in podnaslove ter promocijo člankov na spletu, sem se zbal, da nisem več eden, pač pa dvojen, shizofren. Vsak te po svoje priredi in obrne. Ne zamerim. To jim je služba. Naiven si ti, ki tega ne predvidevaš.

Aktualije, o katerih teče beseda, so nadvse kužne in invazivne. Ko se jih enkrat dotakneš, ko malo popustiš v pozornosti, te prevzamejo kot znameniti bodysnatchersi. Tiho ležejo zraven, zaspiš, že si eden izmed njih, v istem telesu, a ne več ti. V teh časih najprej bodysnatcher naredi svoje, potem, v drugi fazi, je bolj vprašanje nians kot vsebine, ali boš pristal v histeričnem modulu antifašista ali v histeričnem modulu antikomunista. Denimo, če si za puhanje trave, boš bolj verjetno vročični antifašist; če si vlivaš šnops v polliterski pir, boš bolj verjetno vročični antikomunist.

Kakor koli. Mislim, da imamo trenutno na sceni veliko histerizma, se pravi, sprožanja histerije, vzorca histerije.

Primer ena. Umi, ki furajo proteste na ulicah, ustvarjajo histerizem, ga hočejo, računajo, da bo histerija imela za učinek padec vlade. Ni kaj – program. Njihov problem je, da je na drugi strani človek-apokalipsa, granit, ki mu je vanj uperjen val histerije jutranja kava z rogljičkom. Vprašam vas: ali je on, ki je osrednja tarča napadov, v času protestov za milimeter popustil? Ne. Obratno. Protestni požar je gasil s twitter-bencinom. Hotel je več histerije, dobil jo je ... Smo pri primeru dva.

Ker nisem član rdeče buržoazije in ker so me že v zgodnjih osemdesetih v marksističnih političnih tečajih na Ptuju poučili, kako presneto zahteven je boj zoper njo, saj da ima veliko obrazov, pa tudi zato, ker je na obnašanje ptujske rdeče buržoazije vezana neka moja najstniška travma, priznam, da malce vendarle uživam, ko gledam, kako direktno je on, katerega ime se ne sme povedati, zapičil viteško kopje vanjo. In ko mislim, da je dovolj, da debela buržoazna mati zaradi kopja v svojih plečih že dovolj trpijo, on, katerega ime se ne sme povedati, rukne na svetlo zakon o medijih ...

Umi ljubljanskih protestov spet niso toliki umi, da bi lastno igro do konca doumeli. Vidi se, da je njihova hektika, čeprav politično hotena, tudi nepremišljena, nenadzorovana, nekakšen računajte-na-nas trans, ki ne zmore racionalne izpeljave, s tem pa konsistentne alternative.

Podobno imam občutek, da bo v ZDA po strašnih protestih BLM-ja, klasični WASP-ovec nekaj časa potuhnjen, nakar se bo dvignil močnejši kot prej. Drugi amandma ustave ZDA (pravica do orožja) bo še bolj svet kot prej. Iracionalna ihta ne rešuje problemov. Zlasti ne, če po maoistično ruši spomenike ustanovnih očetov in svinja po kipih Device Marije.

Skrbi me nehotena in pasivna histerija. Žrtev slednje smo tisti, ki nismo neposredno vpleteni. Gre za pretirano čustvo strahu, ki se naseli vate, ki preko Trojan zreš na dogajanje v Ljubljani. Tako se mi včasih zazdi, da ni daleč čas, ko bodo takšni ali drugačni skvadristi butnili na moja vrata in me na dvorišču vrgli pred noge nekim ljudskim sodnikom s pištolami za pasovi. In ljudski sodnik s pištolo za pasom bo rekel: »No, ti, xy far, kaj si že pisal o nas?« (Kjer je »xy«, naj bralec vstavi poljubno barvo: »rdeči«, »črni« ...) 

Ko se zalotim v takšnih kafkovskih mislih oziroma ko na dvorišču pred farovžem skoraj že vidim onega s pištolo za pasom, se moram oklofutati. Vedeti moram, da sem malenkost že okužen, bodysnatcher je tik ob meni, čas je za prvo pomoč. Običajno ta zgleda tako, da neham gledati informativne oddaje, čekirati twitter, čakam na špansko ligo po SK kanalih, v roke vzamem knjigo ... Mimogrede: ste že prebrali roman Angel pozabe od Maje Haderlap ali še vedno vztrajate v škandalozni neobčutljivosti do koroških Slovencev?

Človek se resno vpraša, če je naslednja faza naše družbe surovost in odsotnost razuma. Potem se vpraša, kako je lahko do novega posurovljenja sploh prišlo, ko pa smo toliko državljanskega napora vložili v sprejemanje drugačnosti, dialog, nenasilno komunikacijo, kulturo miru, ekološko osveščanje … Je naenkrat vse to postalo bla-bla? Smo marljivo od države pobrali denar za naše mirovniške projekte, v bistvu pa ves čas držali fige v žepih? Kako je lahko prišlo do tolike kapitulacije razuma? Zakaj zmagujejo politiki in privlačijo mnenjski voditelji, ki znajo upravljati z levo-desno histerijo, in ne oni, ki so zmožni sinteze različnih interesov in idej?

Kdor me pozna, ve, da sem politično vernik sredine. Demokracija se gradi iz sredine, ne iz skrajnosti. Sredina civilizira skrajnosti, ne obratno. V demokraciji niso skrajnosti tiste, ki bi po svoji podobi oblikovale sredino oziroma jo razbijale.

Zakaj? Ker je sredina naravni prostor pogovora. Tudi na vasi, ko si imamo kaj povedati, tega ne naredimo nekje na robu naselja, pri vegastih plotovih, kjer so gnojne jame in koprive, temveč nekje na sredini, kjer so lipa, park, bife, šola, cerkev, trgovina, sejna soba KS. Pogovor na odprtem je bistven, saj hipoma aktivira dvoje: spoštovanje in razum.

Zato mi je želeti in računati, da bomo Slovenci tudi tokrat šli od histerizma do histerizma do končne zmage razuma. Ne boste verjeli, toda za kaj takega ne potrebujemo novih obrazov. Sredinsko usmerjenih političnih voditeljev je dovoljšnje število. Res je, imajo svoje hibe, v dobi populizmov ne pridejo do izraza, Boris A. Novak jim ne nameni homerskih verzov, enkrat so na sredini sami ne znajdejo, drugič jih levi ali desni jurišniki masakrirajo kot zajce, ker so pač na sredini. A glej to čudo! Še so tam, nekako se ne zlomijo – dober znak.

Foto: B.C.: v jami na Veliki planini.

Po delavnosti razvajenost, po razvajenosti surovost?

Po drugi svetovni vojni je v Evropi in v ZDA nastopila izjemno delavna generacija. Bila je sposobna velikih žrtev, gnalo jo je upanje, iz vojnih ruševin je dvignila gospodarsko napredno in demokratično družbo, ki je kmalu postala vzgled celemu svetu. Zatem je nastopila bolj izobražena generacija, zaznamovana s spolno revolucijo in drogami, fizično delo ji je postalo vse bolj tuje, težko delo so namreč začeli opravljati stroji in poceni delovna sila iz tretjega sveta, v vzgojni teoriji je zmagala permisivnost. Po letu 2000 se je permisivna generacija že začela izčrpavati, nastala je nekakšna postmoderna praznina, ki jo je zapolnila potrošniška stihija z revolucijo mobilnih telefonov na čelu ter ideologija politične korektnosti vključno s t.i. snežinkarstvom (snowflake generation – rod brezkrvnih, krhkih in občutljivih).

Zdaj smo na pragu tretje generacije, ki bo, kot kažejo trendi in dogodki iz velikega zahodnega sveta, manj votla, manj snežinkasta, bolj radikalna, morda celo surova in tolerantna do nasilja.

Človek bi se tem spremembam čudil, če ne bi vedel za misli starogrškega pesnika Hesioda, katerega povzetek najdemo v delu Najlepše antične pripovedke Gustava Schwaba. Hesiod v okviru zgodb o nastanku sveta govori o tem, kako so bogovi ustvarjali človeštvo. Najprej ustvarijo t.i. zlati rod, ki je zelo delaven in se odreka užitkom. Ker vidijo, da preveč gara, ga ukinejo in ustvarijo nov rod, srebrni, ki je manj delaven, zelo uživaški, časti večno mladost, otroci izjemno dolgo živijo pri starših, ker so krhki, na pragu samostojnosti umrejo. Tudi srebrni rod bogovom ne velja, zato ga odstranijo in ustvarijo tretji rod, bronasti, ki je mišičast, namesto zelišč hoče jesti le meso, v obnašanju je surov. Bronasti rod je grob in nasilen, uveljavlja pravico močnejšega.

Dandanašnji se v resnici zdi, da srebrni rod odhaja, prihaja pa bronasti. Politična korektnost in sanjaški pacifizem, značilna za odraščajoče okrog leta 2000, dajeta prostor idejni in verski radikalizaciji, sovražnemu govoru, manipulaciji, grožnjam, uličnim nemirom, nasilju. Zlasti za slednje, za nasilje, se zdi, da postaja že kar politično privlačno. Zakaj?

Znameniti italijanski filozof Gianni Vattimo, oče t.i. šibke misli, je že pred leti opozarjal, da razsvetljenstvo, kljub svojemu poudarjanju razuma in strpnosti, ni rešilo problema nasilja. Ker ga ni rešilo, čeprav je napovedovalo, da ga bo, ljudje manj verjamejo v razumne in strpne rešitve.

Bolj sociološka razlaga za vzpon levo-desnih populizmov in surovosti pa pravi, da se je v zadnjih desetletjih oslabila vloga klasičnih političnih strank, sindikatov, kulturnih ustanov, tudi religij. Ljudje v teh sredinah ne najdejo svojega mesta, skozi te sredine svojih stisk in težav več ne rešujejo. Pred kapitalistično-finančnim Molohom so boljkone sami. Bodimo konkretni: Gorenje odpušča delavce. Kaj lahko naredijo stranke, sindikati, kultura, religija, da do tega ne pride? Praktično nič. Ker je na marsikaterem področju tako, se vse več ljudi spogleduje s skrajnostmi, s populizmi, z akcijo, ki diši po surovosti in nasilju.

Po delavnem rodu (zlatem) je prišel razvajen in snežinkast rod (srebrni), bo zdaj nastopil surovi rod (bronasti)? Bo obveljalo sosledje, ki ga opisuje že antična mitologija? V to kristjani ne smemo verjeti. Ni nam dovoljeno, da bi rekli, češ, grobost in nasilje sta naravna, češ, pride čas, ko ne gre drugače. Ni nam dovoljeno iti na ulice, brcati v smetnjake in razbijati izložbe. 

Mi nismo otroci Usode, da bi nas zgodovinski dogodki metali sem ter tja in nas v določenem trenutku spremenili v nasilneže. Češ, čas surovosti je, saj ne moremo ne biti surovi tudi mi. Temveč smo otroci Besede, ki tudi v času hujskanja in besnila verjamejo v dialog, dogovor, spravo, skupno načrtovanje, demokratično kulturo.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodnik v reviji Ognjišče, julij 2020. Foto: Elias Arias, Santiago, Chile, Unplash.com