Žalost pastoralnega legalizma

Galileja (foto B.C.)

Primer I 
Bodoča birmanka vpraša župnika A., če ji je njena sestra lahko botra, čeprav ni poročena, živi pa družinsko življenje s partnerjem in otroci. Župnik reče, da njena sestra za botro ni primerna, ker pač ni poročena. Birmanka se zjoče in župniku zabrusi: Kaj po oni človek (pri tem navede ime in priimek nekega farana), ki pije in tepe svojo ženo, on pa je primeren za botra? Res je namreč, da bo tisti človek boter in župnik temu ni nič oporekal, saj gre za poročenega moža. Vsled tega dogodka se župnik zateče k metodi, da pred birmo sicer pove, kakšni so pogoji za botra, sam pa več ne daje izjav o konkretnih osebah. Birmanci dobijo v roko pisno izjavo, ki jo skupaj z botrom podpišejo ter s tem sami razglasijo, da imajo primernega botra. S to izjavo se župniku zdi, da si je opral roke, umiril vest, krivdo pred Bogom za morebitnega neprimernega botra pa naj poslej nosijo birmanci.

Primer II
Župnik B. ima navado, da on ali mežnar otrokom po maši deli podobice oz. „listke“, ki jih potem veroukarji lepijo v liturgične zvezke. Na ta način spodbuja otroke, da pridejo k maši, pri verouku pa preko podobic v zvezkih tudi vidi, kdo je bil pri maši in kdo ne. Nič posebnega. Veliko župnij tako dela. Dokler se ne začne dogajati, da otroci vse manj hodijo k maši, v zvezke nalepljene podobice pa vseeno imajo. Kako je to mogoče? Župnik ugotovi, da podobice vzamejo starši ali stari starši; ter da se včasih v kakšni družino zmenijo, kdo bo tisto nedeljo „šel po listek“. Tako pa se ne bomo šli - reče župnik B. in podobice ukine.

Primer III
Župnik C. v adventnem času pripravi predavanje za starše veroukarjev. Župnijska dvorana je nabita. Predavanje je staršem všeč. Župnik jih vpraša, če bi podobno predavanje imeli še v postu. Starši kimajo, da ja, da bi imeli, da je to super,... Župnik v postu pripravi predavanje. Župnijska dvorana je sprva prazna. Potem nakapljajo tri osebe. Župnik je šokiran. Ne razume. V naslednjih dneh malo povpraša, malo analizira in ugotovi, kaj se je zgodilo. V adventu so starši razumeli, da morajo „pod mus“ iti na predavanje (čeprav župnik ni tako rekel); v postu pa je župnik pri oznanilih izrecno dejal, da taka predavanja niso „mus“, da so pač priložnost za poglobitev in svobodno izmenjavo mnenj. V adventu se jih je trlo, v postu ni bilo praktično nikogar.


Pastoralni legalizem

Opisal sem tri resnične in še sveže primere s štajerskega podeželja. V prvem se župnik sooča z močno željo otrok, da bi imeli botra po svojem srcu. On po svoji vesti vsakega za botra ne more odobriti. Dajati moralne sodbe o ljudeh pa tudi ni prijetno. Problem zato naj reši „dokument“, ki ga podpišejo otroci. Zadeva je tako „legalno čista“, psihološka in pastoralna stiska župnika je manjša. 

V drugem primeru vidimo do konca izprijeno logiko legalizma: ni važna sveta maša, važno je pridobiti „listke“ in otroku omogočiti udoben verouk ter „legalne“ pogoje za prvo obhajilo ali birmo. Za dosego tega cilja je celo dovoljeno župnika okoli prenašati. 

Tudi v tretjem primeru je na delu „legalistična“ neiskrenost in preračunljivost. Če je Cerkev nekaj zaukazala „pod mus“, to pomeni, da te lahko doletijo sankcije, če ne greš. Zato je bolje, da na od Cerkve zaukazano zadevo greš, si pridno tam, župniku kimaš. Čeprav ti, iskreno povedano, tam ni za biti. A važno je, da sankcij - v smislu, da bi lahko tvoj otrok zaradi tvoje odsotnosti na „mus-dogodkih“ imel probleme pri prvem obhajilu ali birmi – ne bo.


Žalost

Žalost pastoralnega legalizma je, da ga podeželski župniki vzdržujemo, ker nas je strah, da se bo sicer pastoralna in duhovna zgradba naših župnij podrla, če ne bomo „šraufali“ ljudi in od njih zahtevali takšnih in takšnih „pogojev“, takšnih in takšnih „dokazil“, takšnih in takšnih „listkov“. Žalost je, ko ne vemo, kaj bi bila alternativa legalizmu: če pa zanjo vemo, pa nimamo moči in poguma, da bi šli v spremembo. 

Žalost legalizma je podvojena, ko ljudje za „pogoje“, „dokazila“ in „listke“ znajo poskrbeti, svojega srca pa ob tem nič ne vprašajo; še več, nekateri se počutijo prav imenitno, če so dosegli svoje, četudi so se pri tem cerkvenemu možu zlagali. Žalost je lahko potrojena, če kot župnik za to igro neiskrenosti in preračunljivosti veš, pa jo vseeno sprejemaš, češ „glavno, da papirji štimajo“ in glavno, da je na prvoobhajilnem ali birmanskem slavju bilo „ogromno ljudstva“.


Želja po Galileji

Papirji morajo „štimati“ državnemu nameščencu, „ogromno ljudstva“ potrebujejo levi in desni mitingaši. Oboje - papirje in množice - sicer srečuje tudi duhovnik, a ne eno in drugo ne more biti vrh njegovega poslanstva.

Včasih nastopi neustavljiva „želja po Galileji“, želja po začetku, po izviru, po nedvojni besedi. Takrat bi kot podeželski župnik „spakiral kufre“, se umaknil iz te katoliške „masovke“ ter šel za duhovnika v kakšno sekularizirano, ateizirano in versko brezbrižno metropolo, v kateri se dobiva le peščica pristno vernih. Zakaj? Zato ker – kot je pela Majda Sepe:

Med iskrenimi ljudmi se nikoli ne zgodi, da zmaga laž, pri vseh drugih pa velja, da je nekaj slabega, če preveč priznaš, in odkar ta svet stoji, so na njem živeli ti in ti, človek bližnjega spozna, ko ga ta enkrat izda, do takrat pa malo veš.

Velikih pet XX. stoletja

Borisu Pahorju bo postavljen dvometrski spomenik. Stal bo ob Kocbekovem v parku Tivoli. V redu. Oziroma, ni v redu. Spomeniki takim ljudem bi morali stati bolj proti središču glavnega mesta. Vsak narod ima velikane, ki bodo velikani ostali. Tržačan Pahor je med njimi.

Ob novici o Pahorjevem spomeniku, se je samo po sebi zgodilo, da sem začel premlevati o največjih pet XX. stoletja. Kdo so Slovenci, Slovenke, ki bi jih lahko uvrstili v največjih pet? Kakšne kriterije uporabiti za tako selekcijo? Četudi gre za moj osebni izbor, naj bodo kriteriji jasni in kolikor se da objektivni.

Prvi kriterij je praktični. Pravi mi, naj bodo velikani časovno razpotegnjeni čez vso stoletje. Recimo, kdo je bil največji približno l. 1910 in kdo približno l. 1990? Kdo na sredini stoletja? K temu kriteriju spada tudi to, da naj bodo nekateri izmed petih vezani na tri prelomne in dramatične dogodke prejšnjega stoletja: prva svetovna vojna in razpad Avstro-Ogrske, druga svetovna vojna in revolucija, demokratizacija z osamosvojitvijo.

Drugi kriterij je že težji. Kaj naj bo osnovna družbena vloga velikana? Odločil sem se za ljudi, ki jim lahko rečemo moralni vodniki naroda; za ljudi, ki so poleg izpolnitve svojega osnovnega poslanstva (dober vojak, dober pisatelj, dober duhovnik, dober politik,...) celemu narodu dali smernice za naprej; za ljudi, ki so človekoljubi, resnicoljubi, simbol dobrega; za ljudi, katerih delo morda ni obsežno, je pa silno povedno, skoraj arhetipsko (arhetip očeta, viteza, samožrtvovanja, svobodnjaka,...).

Pri tem ostajam zmeden in nedorečen glede vloge umetnikov. A umetniške veličine, denimo Jože Plečnik, niso „narodni voditelji“ skozi lepoto, v katero so „oblekli“ svoje ljudstvo? Naslednja zmeda se tiče „ženskih kvot“. Med pet nisem zmogel spraviti nobene Evine hčere. Bil pa sem blizu. Ali iz demonske drame iz sredine prejšnjega stoletja ne izstopa čisti lik Angele Vode?

Naslednje vprašanje je, kako se ozirati na trenutno obravnavo velikanov (ki bodo za nekoga takoj „tako imenovani“ velikani). Tako popularnost osebe kot „uradno“ mnenje o neki osebi (se pravi, mnenje, ki ga o njej zapišemo v šolske učbenike) seveda imata težo. A že Rimljani so vedeli: „Veritas filia temporis – resnica je hči časa.“ Pogosto je bilo prave velikane treba iskati izven „uradne“ resnice in medijskih konstrukcij, pogosto se je bilo potrebno spustiti v območje zamolčanega ali celo prepovedanega spomina. Posebej veliki so včasih tisti, ki jih je zadela damnantio memoriae* kakšnega od režimov, pa so se potem nad zapovedano pozabo vseeno dvignili in še močneje zasvetili.

Najtežje se je bilo odločiti za nekoga iz časa druge svetovne vojne in po njej. Veliko preizkušancev, veliko junakov, veliko mučencev, veliko vzornikov za prihodnja stoletja nam je dalo to obdobje. Povrh vsega, kako najti nekoga, ki nas ne bo delil? Nekoga, ki je za vsakogar, tudi za najbolj žarečega partizana in najbolj žarečega domobranca, čist ko solza. Smo pred misijo nemogoče?

To in še kaj sem upošteval ter prišel do naslednjih pet imen:

• Janez Evangelist Krek (1865-1917)
• Rudolf Maister (1874-1934)
• Izidor Završnik (1917-1943)
• Boris Pahor (1913- )
• Jože Pučnik (1932-2003)

Obrazložitev:

Janez Evangelist Krek

Ker je oče največjega socialnega gibanja na slovenskih tleh; ker je interpretiral evangelij za tretje tisočletje; ker je razumel mistiko skrito v 25. poglavju Matejevega evangelija; ker se pri njem, očetu preprostih in ubogih, lahko navdihuje tako levi kot desni politični pol.

Rudolf Maister

Ker je bil pesnik, ko je bil vojak, in vojak, ko je bil pesnik; ker je vojaško operacijo osvoboditve Maribora in drugih krajev ob severni meji izpeljal sila uspešno, z dolgotrajnimi učinki, ki smo jih deležni še danes; ker pri tem spočetka ni bilo žrtev ne na naši ne na tuji strani, kar izkazuje njegovo viteško etiko; ker je spomin nanj preživel trikratno damnatio memoriae: jugo-monarhično, nacistično in komunistično.

Izidor Završnik

Izidor Završnik, iz Gomilskega doma mlad duhovnik, ki bi mogel tudi odličen šahist in ilustrator postati, je najbolj plemenit povzetek tragične sredine stoletja, njen nadčasni vrhunec. V mariborskih zaporih je prostovoljno zamenjal mlajšega sojetnika Franca Žvana, ki ga je nacistična roka odkazala za ustrelitev. Izidor je šest let mlajšemu Francu dejal le: „Fant, ti si še mlad. Še vso bodočnost imaš pred seboj.“ Kmalu zatem je bil Izidor ustreljen. Zgodilo se je na pepelnico l. 1943 (10. marec). Franc Žvan si je po vojni ustvaril družino in živel v Ljubljani, kjer je umrl l. 1997.

V osrčju druge svetovne vojne in bratomornega spopada sveti Završnikova daritev za bližnjega. Je alter Christus**, ki objema vse. To, da njegovo zgodbo vsi skupaj odkrivamo šele zdaj, je lahko dodaten znak, da je on tisti biser, ki smo ga dolgo čakali.

Boris Pahor

Ker je rekel trikrat ne: ne fašizmu, ne nacizmu, ne komunizmu; ker je pokazal, kakšna naj bo pot svobode in humanizma; ker je preživel nacistično internacijo; ker sosednje Italijane uvaja v očiščenje njihovega narodnega spomina; ker je simbol slovenske žilavosti, ko - kot oni prepihani in usločeni bor na kakšnem od kraških robov - vztraja v svoje 104. leto.

Jože Pučnik

Ker mu je bila dana odgovornost, da bo gibalo ter v kritičnih trenutkih odločevalec na poti slovenskega osamosvajanja, on pa se te odgovornosti ni ustrašil; ker je bil do konca pravičen; ker ni pustil, da bi ga gnala zamera; ker je pred TV-kamerami po pravici povedal, da je ateist, kar ga je morda stalo izvolitve na položaj predsednika republike.

* Db. „prekletstvo spomina“; lahko ukrep oblasti, lahko tudi nadzorovano družbeno ozračje, ko se nekoga ne smemo spominjati.
** Drugi Kristus; izraz se uporablja v teologiji duhovništva (duhovnik ponavzoča Kristusa), pa tudi kot označba za mučenca ali za mistika s stigmami (npr. Frančišek Asiški).

Zakaj je tajni simbol kristjanov riba? (prevod)

Krščanstvo je še vedno najbolj preganjana religija na svetu. Ker je sam Kristus bil križan, si ni težko predstavljati, da tudi začetki krščanstva niso bili lahki. In res niso bili: v prvih treh stoletjih je preganjanje kristjanov bilo pogosto in surovo. Svojo vero v Kristusa so mnogi spreobrnjenci morali izražati skrivoma, v ilegali.

Kako je v teh krutih razmerah kristjan vedel, če je kakšna druga oseba prav tako kristjan ali kristjanka?

Poleg tega, da so bili previdni in so se, kolikor je bilo mogoče, o drugih vnaprej informirali, so uporabljali tudi tajne šifre, s katerimi so lahko ugotovili, da se pred njimi nahaja oseba iste veroizpovedi.

Ena izmed teh šifer je bila beseda „Ihthys“ ali „Ihthus“ - beseda, ki v stari grščini (ἰχθύς) pomeni „riba“.

Resna domneva je, da je ilegalni kristjan, ko se je znašel pred nekom, za katerega je mislil, da je prav tako ilegalni kristjan, na tla narisal krivuljo oziroma polmesec. Če je druga oseba zraven te krivulje narisala drugi polmesec na način, da je iz obeh krivulj nastala riba, je bilo zelo verjetno, da ta oseba sledi Jezusu in pozna krščansko „tajno šifro“.

Toda zakaj ravno riba? Zato ker črke, ki tvorijo grško besedo „riba“, če jih napišemo z veliko, se pravi kot Ι Χ Θ Υ Σ, tvorijo akronim iz začetnih črk izraza Iēsous Christos Theou Yios Sōtēr, kar pomeni: Jezus Kristus Božji Sin Odrešenik (starogrško: Ἰησοῦς Χριστός Θεοῦ ͑Υιός Σωτήρ).

Na ta način je riba poleg podobe Dobrega Pastirja in križa postala eden od prvih simbolov krščanstva.

„Ihthys“ se je uporabljal tudi v krščanskih katakombah v času preganjanja skupnosti. S pomočjo tega znaka so kristjani vedeli, kje so grobovi njihovih bratov v veri.

* Nepodpisani članek na portalu Aleteia.org: http://it.aleteia.org/2017/03/27/perche-simbolo-segreto-cristiani-pesce/. Iz italijanščine sem ga prevedel in s svojo fotografijo opremil Branko Cestnik.

Kontemplacija

Se vam je že zgodilo, da ste kot vod ali klan sami od sebe utihnili, se umirili in z lepimi občutki v srcu gledali sončni zahod, mavrico ali kakšen slap? No, to je bila spontana skavtska kontemplacija.

Kontemplacija! „Ka te to je?“ bi rekli Štajerci. Vem, Skavtiča berete skavti – majhni, srednji in veliki – in ni najbolj na mestu v sestavkih uporabljati tujke. Vseeno bom poprosil za malo učnega napora, da osvojimo to tujko: KONTEMPLACIJA, iz latinskega glagola contemplare = gledati, zreti.

Če bi imeli primerno slovensko besedo, ne bi uporabljali te tujke, kajti kontemplacija je gledanje na poseben način: molče, zbrano, sproščeno, dalj časa, z naklonjenostjo in občudovanjem, z občutkom za skrivnost. Primer: ko na prehodu za pešce prečkamo cesto, GLEDAMO semaforje, avtomobile in druge pešce; ko dalj časa opazujemo sončni zahod, KONTEMPLIRAMO tople barvne odtenke, komaj zaznavno pomikanje sonca, ugašanje svetlobe, prehod iz žarenja v modrino, iz modrine v temo. Pri GLEDANJU semaforjev in avtomobilov smo nekoliko napeti, pri KONTEMPLIRANJU večernega obzorja smo pogreznjeni v mir in lepa čustva.

V duhovnosti ima kontemplacija - kot molitvena drža, kot odnos do Boga - posebno mesto. So možje in žene, ki se ji popolnoma posvetijo: kartuzijani, cistercijanci, klarise, karmeličanke,... Njihovim združbam pravimo kontemplativni redovi. Vendar to ne pomeni, da drugi nismo primerni za kontemplacijo. Obratno: če ne bomo gojili vsaj malo kontemplacije, kmalu tudi moliti več ne bomo znali. Danes je mnogim muka moliti in hoditi k maši ravno zato, ker nikoli ne molijo na kontemplativni način. Naj spomnim, da je teolog Hans Urs von Balthasar, eden največjih umov XX. stoletja, že pred 70 leti napovedal, da se pripravlja velika kriza vere, saj med kristjani izginja kontemplativna molitev.

Skavti redno molimo zjutraj in pred obroki. Zlasti molitev pred obroki je tipično skavtska, saj se veže na darove zemlje, naravo, ekologijo, solidarnost,... Molitev pred obroki tudi posebej povzdigne papež Frančišek v svoji okrožnici o varovanju stvarstva Laudato si' (LS 227), ki jo lahko razumemo kot „najbolj skavtski“ cerkveni dokument. Skavti moramo to molitev ohranjati in negovati. A za naše duhovno zorenje bi bilo potrebno storiti kaj več v smeri kontemplacije.

Priložnosti ne manjka. Denimo, nočna straža na taboru. Ogenj, zvezde, tišina, šumljanje potoka,... Zakaj ne bi bil ob ognju zvezek, v katerega bi vsak stražar zapisal kakšno preprosto duhovno misel, potem ko se je v tišini pogovoril z Bogom, ki je onkraj vse te nočne skrivnosti in lepote. Ali pa klan na poti! Ustaviti se na vrhu hriba, gledati obzorje, biti v tišini nekaj minut, zaključiti z zahvalo. Ali pa: zvezati križ, ga okrasiti s poljskim cvetjem, ga postaviti na lepo mesto izven šotorišča, vsako jutro pri telovadbi teči do njega, biti tam 2 minuti tiho, se vrniti nazaj.

* Besedilo je bilo objavljeno v skavtski reviji Skavtič marca 2017. Foto. B.C., pogled na Krofičko nad Robanovim kotom.

Frančišek štiri leta kasneje

Iz nabora političnih karikatur o papežu Frančišku na stpeterslist.com.

Ta komentar je (brez opombe o ekumenizmu) bil objavljen 13. marca 2017 v časopisu Večer. 

***

Ne pomnimo, da bi bil kakšen papež že v prvih minutah svojega nastopa razodel svoj pontifikalni program na način, kot ga je sedanji papež tistega 13. marca 2013 zvečer na balkonu bazilike sv. Petra v Vatikanu. Ponovimo. Na balkon pride brez duhovniške štole, znamenja zakramentalne moči. Križec okrog vratu je iz navadne kovine, ni zlat. Množico pozdravi s civilnim "dober večer" in ne s cerkvenim "hvaljen Jezus". Ne nagovarja sveta, v smislu "svet, dobil si novega papeža", pač pa nagovarja Rimljane, v smislu "Rimljani, dobili ste novega škofa". In papeško ime … Ime je takšno, da v katoličanih takoj zbudi željo po cvetju in modrem nebu ter majhni preprosti kamniti cerkvici sredi umbrijskih poljan, ki nezadržno vleče v svojo notranjost. Papežu bo namreč ime Frančišek. Frančišek - mišljen seveda Frančišek Asiški - pa je kodno ime za Reformator.

Prva točka reformnega programa, kot je bil najavljen tisti večer z balkona, je papeški sestop iz papeške glorije. Sestop, ki se je začel z Janezom XXIII., odločno nadaljeval s Pavlom VI. (odprava tiare) in Janezom Pavlom I. (zadnji papež, ki so ga s tronom vred nosili na ramenih), se uresničil v ljudskosti in dostopnosti pri Janezu Pavlu II., doživel teološko kronanje s šokantnim odstopom Benedikta XVI.; papeštvo ni več takšno, kot je bilo. Že Janez Pavel II. je v okviru ekumenskih razprav govoril o "spreobrnjenju papeštva", Frančiškova drža to spreobrnjenje nadaljuje in širi v nove sfere. Nekateri se bojijo, da bomo "izgubili" papeža, drugi govorijo, da je Frančišek populist, velika večina ima takega papeža, se pravi demonarhiziranega, rada in mu rada prisluhne.

Druga točka je stava na uboštvo. Ker papež ne nosi zlatega križa in zlatih manšet, so v krizi kakšni rimski zlatarji, vedo povedati poznavalci razmer v vatikanskih palačah in okrog njih. Ampak kaj je kriza nekaj rimskih zlatarjev v primerjavi z obeti po občem duhovnem in moralnem poboljšanju? Resnica je namreč ta, da sta uboštvo in skromnost zanesljiva pot za prečiščenje duha, skupnosti, verske institucije. Smešno bi bilo, ko bi kak cerkveni mož razmišljal, češ, dajte nam denarja, in Cerkev bo spet bolj sveta in bolj v skladu s svojim poslanstvom! Obratno. Velike reforme Cerkve v preteklosti so bile povezane z odkrivanjem preprostosti in uboštva. Denar je seveda za obratovanje verskih ustanov potreben, ampak njegova bližina ni nikoli povsem neškodljiva. Denar se rad obnaša kot božanstvo in ne vpeljuje samo v kršenje sedme zapovedi (Ne kradi!), temveč nas ogroža že v prvi zapovedi (Veruj v enega Boga!).

Tisto noč pred štirimi leti smo na balkonu videli v belo oblečenega Argentinca, ki se je bolj kot na svet obračal na Rimljane. Kakšni vatikanisti so opazili, da Bergoglio besede papež zase ni uporabil še skoraj cel teden dni po izvolitvi na Petrovo stolico. Kaj to pomeni? Smo sploh dobili papeža? Seveda smo dobili papeža, poglavarja globalnega katolištva. Toda poglavar globalnega katolištva je poglavar globalnega katolištva, ker je rimski škof. To je njegova korenina, ki seže do Petra, prvega med apostoli in rimskega praškofa.

Ko papež Frančišek poudari, da je rimski škof, se premakne dvoje. Najprej se v vseh katoliških škofih sveta zbudi zavest, da so tudi oni nasledniki apostolov za svoje škofije. Včasih se namreč zdi, da je krajevni škof zgolj rimski nameščenec, zgolj guverner in upravitelj naročil, ki prihajajo iz imperialnega središča. To je napačno videnje, to je daleč od teologije škofovske službe. Čeprav je lokalni škof tesno, po bratski ljubezni in pravnih normah, povezan z rimskim škofom, ni zgolj rimski nameščenec. Tudi on ima čast in odgovornost nasledstva apostolov. S papežem Frančiškom se obeta večja moč krajevnih škofov. Tistim, ki vam je "cerkvenščina" tuja, naj povem na kratko: govorimo o decentralizaciji. Drugo, kar se premakne, ko Frančišek poudari, da je rimski škof, se premakne v Carigradu, Moskvi in Londonu. Ekumenizem.*

Pred štirimi leti so bile na balkonu že s samo pojavo novega papeža objavljene reformne smernice. Kaj je danes z njimi? Papeštvo je po štirih letih vsekakor drugačno. Ljudje in mediji ga odobravajo, določene katoliške sredine pa so zaskrbljene. Kritiki govorijo o pop papežu. Skrbi jih, da bo najprej relativiziran lik papeža, nato še njegov nauk. V dramatični uri migracij in drugih družbenih sprememb bi nekateri hoteli bolj obrambnega duhovnega voditelja, skoraj križarja, v Frančišku pa vidijo nekoga, ki gradi mostove tudi do tistih, ki hočejo naši civilizaciji škoditi. Kritiki so glasni, niso pa večinski.

Če potegnemo črto, sedanji papež navdihuje in vzbuja upanje onkraj cerkvenih mej. Včasih ga res kdo od zunaj opisuje preveč enostransko in navijaško, kot da je papež hud socialist in pristaš postmodernih agend o posameznikovem svobodnjaštvu. Papež to ni. Ima pa karizmo, da tudi doslej zelo oddaljenim prisluhne in jih pozitivno nagovori. Karizmo, da tudi svetovnonazorsko precej drugačni začutijo, da s takim papežem ob sebi zmoremo verni in neverni skupaj veslati na isti barki življenja. Znotraj cerkvenih mej pa omenimo podatek, da se v samem mestu Rim ljudje več spovedujejo in udeležujejo nedeljskih maš, odkar je njih škof in papež Bergoglio. Nezanemarljivo znamenje, da smo na pravi poti. Da torej skromna kamnita cerkvica sredi poljan še vedno govori o Bogu.

* Poudarek na nazivu "rimski škof" godi pravoslavcem in anglikancem. Že Pavel VI. je dejal, da se zaveda, da je ravno on, papež, največja ovira za večji ekumenski dialog. Pravoslavje in anglikanstvo bo veliko bolj pripravljeno za dialog in – Bog daj! - za združitev s katolištvom, če bo rimski škof bolj rimski škof in manj imperialni poglavar krščanstva. Če bo njegova vloga bolj videna kot vloga prvega med brati in manj kot vloga brezprizivnega absoluta. Ekumenski rebus ni lahek, še se bomo mučili, a signali iz Rima so gotovo ključni za njegovo rešitev.

Bo vesoljna Cerkev sposobna predelati Marijina balkanska prikazovanja?

Medžugorje, Medžugorje,...

O, ko bi vedeli, kaj bodo govorili zanamci o Medžugorju čez sto ali več let? Takrat bo o Medžugorju lahko biti pameten, danes je to težko. Takrat bodo o Medžugorju imeli več podatkov, kot jih imamo mi danes; na razpolago bodo imeli boljše zgodovinske in teološke študije; predvsem pa bodo poznali in si lahko vedno znova prebrali dokončno sodbo Cerkve o tem pojavu, ki se je začel konec junija 1981 tam med vročimi hercegovskimi kamni.

Mi imamo na razpolago mnogo podatkov in knjig, pa si kljub temu težko ustvarimo popolnoma realno sodbo. V smislu, da tisti, ki hočejo verjeti, da se Marija tam prikazuje, to verujejo; tisti, ki nočejo, pa kljub knjigam in pričevanjem, v prikazovanja ne verujejo.


Končne sodbe Cerkve še ni

Predvsem pa nimamo končne sodbe Cerkve. Imamo negativno stališče domačega mostarskega škofa: imamo neuradne, delne in osebne presoje kakšnih drugih škofov; imamo uradno a nedokončno sodbo že rajnke Jugoslovanske škofovske konference, ki kljub temu, da ne more potrditi nadnaravnosti dogodkov, dovoljuje romanja v Medžugorje. Nimamo pa najbolj pričakovane sodbe – tiste s strani rimskega papeža in njegovih služb. Ko ta sodba bo, bo vse lažje? Ali pa se bodo muke šele začele?

Kaj se riše zdaj? Trije scenariji: ali popolno zanikanje, kot hoče škof iz Mostarja, ali delno priznanje, kot naj bi se nagibali v Rimu, ali celotno priznanje, kot si želi „medžugorsko ljudstvo“, se pravi, milijoni romarjev v Medžugorje.


Mostarski scenarij: V Medžugorju se Marija ni nikoli prikazovala

Popolnoma zanikati Marijina prikazovanja bo težko delo. Naslanjati se na določena nesoglasja v poročilih in zasliševanjih, kot je nazadnje počel mostarski škof, ne bo dovolj. Tudi štirje evangeliji so v kakšni podrobnosti nesoglasni, pa jim vseeno verjamemo. Za popolno zanikanje bo potrebno dokazati, da je v prvih dneh šlo ali za načrtno prevaro ali za kolektivno halucinacijo ali pa za kombinacijo obojega.

Če bi se kaj takega dalo hitro in neizpodbitno dokazati, bi to cerkvene oblasti storile že v drugi polovici l. 1981 in do „fenomena Medžugorje“ sploh ne bi prišlo.


„Rimski“ scenarij: Marija se prikazovala v začetku, kasneje pa ne več

Govori se, da se ugledni teologi in rimske avtoritete nagibajo k „srednji“ poti. Zato pogojno in previdno ta scenarij imenujmo „rimski“. Približno takole naj bi šel: priznati nadnaravni izvor Medžugorja, priznati Marijina prikazovanja prvih dni, odreči pa nadnaravnost nadaljnjemu razvoju. Otroci so Marijo sprva res srečali, prejeli njeno sporočilo, potem pa so na neki točki kakor „odplavali“ in se zapletli v neko osebno mistično-psihološko zgodbo, podprto z močnimi pričakovanji okolice.

Na kateri točki se je to zgodilo? Zakaj? Kako potemtakem obravnavati vse dogodke in sporočila po tisti točki? Skratka, tudi v „rimskem“ primeru smo v dokaj težavnem interpretativnem položaju. Bomo rekli, da so na začetku bili otroci iskreni, potem pa postali prevaranti? Bomo rekli, da si je Marija vmes premislila?


Romarski scenarij: Marija se je vedno in vse do danes prikazovala

Vox populi – vox Dei, pravimo. Če je glas ljudstva Božji glas, potem je jasno, da se je Marija vedno in vse do danes prikazovala.

Ljudstvo je s svojo „milijonskostjo“ svojo sodbo izreklo v prid popolnega priznanja. In ni je izreklo samo s številčnostjo, temveč predvsem z vsem tem, kar je tam prejelo. Najprej milost tisočih in tisočih spreobrnjenj; nato milost korenitega poboljšanja svojega krščanskega življenja; tu je še milost medicinsko nerazložljivih ozdravljenj.

Medžugorje je postalo „spovednica sveta“, vedno aktivna molilnica narodov, kovnica krščanskega bratstva. Vsega tega seveda niti uradni Rim ne more odriniti, kot da se ni nič zgodilo.

Toda tudi popolno priznanje ima svoje šibke plati. Naštejmo: težko bo pojasniti dolgotrajnost Marijinih prikazovanj; težko bo pojasniti Marijina prikazovanja posameznim vidcem, kjerkoli ti že so; starodavno bosansko konfliktno stanje na osi frančiškani – svetno duhovništvo se zaradi Marijinih prikazovanj ni izboljšalo (a Marija ruši edinost Cerkve?); ognjevita apokaliptika mnogih navdušencev nad Medžugorjem govori o komaj kontroliranih verskih čustvih.


Po balkansko zapleteno, a morda zvemo kmalu

O Balkanu je Winston Churchill dejal, da ustvarja več zgodovine, kot je slednje sposoben predelati („The Balkans produce more history than they can consume.“). Bo to, kar velja za geopolitiko, poslej veljalo tudi za mistiko? Bo vesoljna Cerkev sposobna predelati Marijina balkanska prikazovanja? Morda bomo to zvedeli kmalu.


* Tekst je bil najprej objavljen 7. marca 2017 na portalu Domovina.je. Foto: B.C., molitev v Medžugorju (junij 2016).

Še zaostritev spopadov okrog papeža Frančiška

Raffaello Santi, Papež Leon Veliki ustavi Atilo  (Wikipedia)

Nekdaj smo bili zmagovalci mi in smo pokorili tako rekoč celoten svet. Zdaj pa boš postal gospodar sveta ti, veliki Atila, in samo ti imaš to moč v rokah, da nam pomagaš. Mnogi hudobni ljudje so že občutili tvojo šibo, mnogi jo verjetno še bodo. Toda tako eni kot drugi, premagani in tisti, ki to še bodo, te prosimo: tokrat pa ti premagaj sam sebe, pusti nas pri življenju, prizanesi Rimu!

Papež Leon Veliki zavojevalcu Atilu v romanu Ivana Sivca Atila, šiba božja

Next level: s plakati na ulice

Z vstopom v leto Gospodovo 2017 napadi na papeža Frančiška niso pojenjali, obratno, opaziti je nekakšen next level. Poleg frontalnega in zato vsekakor pogumnega oponiranja nekaterih kardinalov, poleg protipapeškega junačenja in trolanja ultra-tradicionalistov ter apokaliptikov na socialnih omrežjih, smo v Italiji doživeli še prikaz nočnega uličnega aktivizma.

V začetku februarja so aktivisti najprej po elektronski pošti razpošiljali lažno naslovnico vatikanskega dnevnika L'Osservatore Romano (glej spodaj), nato so nočni Zorroti polepili Večno mesto s plakati, s katerih se mršči papež Bergoglio (glej rtvslo.si). Na kar dobro ponarejeni naslovnici izstopa „članek“ Ha risposto! (Odgovoril je!), ki karikira papeževe odgovore na dubia (dvomi) štirih kardinalov o Amoris laetitia; na plakatih se avtorji obregajo ob papeževo menda trdo roko do nekaterih redov in kardinalov.

Eno in drugo govori o štabnem delovanju. V Rimu se je očitno zbrala vročeglava, malo pa tudi obešenjaška združba cerkvenih ljudi, ki dobro pozna kurialni jezik in slog. Ta združba verjetno ni slučajno skupaj nametana, temveč se lahko veže na kakšno ustanovo ali fundacijo, ki je že poprej gojila militantne in odločno konservativne nazore. Med „zarotniki“ je vsaj nekaj mladih pripravljenih na adrenalinske ilegalne nočne akcije.* Cilj skupine je očiten: popularizirati protipapeško miselnost ter s pomočjo elementov pop-kulture Rimljane obrniti proti Frančišku.

Lažni L'Osservatore Romano (s spleta)

Pisana galaksija papeževih nasprotnikov

Kdo so vsi ti ljudje, ki ne marajo papeža Frančiška? Novinarja Andrea Tornielli in Giacomo Galeazzi (oba delata za portal VaticanInsider) sta v oktobru 2016 za turinski dnevnik La Stampa opravila kratko radiografijo „disidentske galaksije proti Bergogliu“ (link). Novinarja se seveda nanašata na italijanske razmere, ki pa so tako ali drugače povezane z vesoljno Cerkvijo.

Povzemimo Torniellija in Galeazzija. Proti papežu Frančišku so naslednji profili:

- militantni tradicionalisti, denimo Fundacija Lepanto s sedežem v Rimu; slednji papeža obtožujejo liberalizacije in protestantizacije;

- sedevakantisti, ki pritrjujejo publicistu Antoniu Socciju, češ da izvolitev papeža Frančiška ni bila legitimna in je zato Sveti sedež (sede) pravzaprav prazen (vacante); zadnji legitimni papež pa je Benedikt XVI.;

- desničarski nacionalisti, tipa določeni krogi v Severni Ligi; zanje je papež Frančišek zaradi pro-migrantske drže pogrebnik krščanske Evrope, rešitelj pa prihaja z Vzhoda v podobi Vladimirja Putina; Putina znajo čislati tudi nekateri tradicionalisti;

- za usodo naše civilizacije in Cerkve zaskrbljeni intelektualci, ponavadi vplivni blogerji, kot Sandro Magister, Alessandro Gnocchi, Maria Guarini ter že omenjeni Antonio Socci, katerega kakšni spisi so prevedeni tudi v slovenščino in z anonimno pošto poslani slovenskim župnikom;

- pristaši geopolitičnega nepopuščanja Cerkve v odnosu do včerajšnjih nasprotnikov; primer je odnos papeža Frančiška do Kitajske ter strah nekaterih, da bo papež popustil Kitajcem in zamižal nad kršenjem človekovih pravic oz. zanikanjem verske svobode; tovrstne kritike najdemo na katoliškem portalu AsiaNews;

- nezadovoljni progresisti, kot duhovnik Giorgio De Capitani; v manjši meri kritike na papeža letijo tudi „z leve“, v kolikor naj bi papež lepo govoril o ubogih, kaj premaknil pa ne.

Tornielli in Galeazzi pišeta, da do papeža Frančiška hudo kritične stvarnosti, v katerih se kot frontmani izpostavljajo laiki, rade kujejo zavezništva z duhovniki, teologi ter z ljudmi, ki delajo v vatikanski kuriji. Zadeva se ne konča tu – pri spisku javnih nasprotnikov. Upoštevati je potrebno še socialna omrežja, kjer so napadi na papeža na meji nesramnosti in spoštljivosti. Tornielli in Galeazzi sicer menita, da nasprotnikov ni tako zelo veliko, kot znajo biti glasni na spletu.

.Protipapeški "pildek" na FB

Kaj so glavni očitki papežu Frančišku?

Mnogi, tudi na Slovenskem, bi radi v teh dramatičnih urah imeli papeža, kot je bil Leon Veliki (390-461), ki je ustavil hunskega kralja Atilo pred Rimom in rešil civilizacijo. V papežu Frančišku vidijo nekoga povsem drugačnega, nekoga, ki po eni strani odpira vrata trdnjave nevarnemu tujcu, po drugi s svojimi mehčalnimi pridigami povzroča zmedo znotraj trdnjave in šibi še zadnje možnosti za obrambo.

Antonio Socci v enem izmed svojih zapisov plejado očitkov na račun papeža Frančiška skrči na dve smernici, ki naj bi jima sledil Argentinec: etični relativizem in protestantizacija. Obe smernici imata geopolitično razsežnost. Ena se veže na Obamo, druga na Merklovo in nemške katoliške škofe. Socci piše (link):

Obama je v svojem drugem inavguralnem govoru sprožil ideološko ofenzivo, ki hoče svetu vsiliti neko novo liberalno, se pravi, relativistično antropologijo (homoseksualne poroke, teorija spola,...). Gre za globalni načrt, s katerim poskušajo razgraditi ne samo spolno identiteto, temveč tudi nacionalno, kulturno in versko identiteto - tudi preko fenomena migracij. (...)

Bergoglio pristopa k Obamovi agendi: naj živi množična migracija, objem z islamom in katastrofični ekologizem! Pristopa pa tudi k nemški agendi, ki vodi v protestantizacijo Katoliške Cerkve.

Po Socciju papeža zaznamuje še nekakšen naiven levičarski populizem, ko govori o „ekonomiji, ki ubija“ in okrog sebe zbira protikapitalistične aktiviste in gibanja.

In v obrambo papeža?

Po eni strani se obramba papeža ves čas dogaja. Velika večina škofov, duhovnikov, vernikov sledi papežu, četudi ga včasih povsem ne razume. Tudi večina medijev je papežu naklonjena. Po drugi pa bi v cerkvenih krogih, vključno slovenskih, pričakovali več dvignjenih ščitov, ko pada po papežu. Zlasti, ko so napadi nanj grdi.

Bruno Forte, škof in eden najvidnejših teologov našega časa, je ob vsem tem dokaj miren. A v nekem intervjuju (link) odločno pove:

Koalicijo proti papežu tvorijo kulturna zaprtost, nostalgije, statičnost ideoloških in političnih drž. Namesto da bi se izročile Bogu se manjše skupine zapirajo v trdnjave. Ampak ta manever nima perspektive.

Na vprašanje, kako to, da nekateri ultra-tradicionalisti obenem, ko tolčejo po papežu, povzdigujejo ruskega predsednika Putina, Forte odgovarja:

To je dokaz, kako, ko zmaga ideološka slepota, vse postane koristno in kako se obesimo na privide, samo da imamo prav, vse do točke, ko pridemo do nepredstavljivih scenarijev. Jezus na križu razširi roke, da bi objel vse. Zato molimo, da bi papeževi nasprotniki našli mir in lucidnost razlikovanja. Samo tako bodo videli, kakšen dar Previdnosti je zdajšnji pontifikat.

Bruno Forte (Wikipedia)

* Nekaj tega sem kot rimski skavt bil deležen tudi sam, ko je v začetku devetdesetih naš stegovodja Piero Badaloni, sicer voditelj televizijskih dnevnikov na RAI, šel v politiko in mu je bilo potrebno pomagati z (legalnim) lepljenjem plakatov.