sreda, 05. april 2017

Žalost pastoralnega legalizma

Galileja (foto B.C.)










Primer I 
Bodoča birmanka vpraša župnika A., če ji je njena sestra lahko botra, čeprav ni poročena, živi pa družinsko življenje s partnerjem in otroci. Župnik reče, da njena sestra za botro ni primerna, ker pač ni poročena. Birmanka se zjoče in župniku zabrusi: Kaj po oni človek (pri tem navede ime in priimek nekega farana), ki pije in tepe svojo ženo, on pa je primeren za botra? Res je namreč, da bo tisti človek boter in župnik temu ni nič oporekal, saj gre za poročenega moža. Vsled tega dogodka se župnik zateče k metodi, da pred birmo sicer pove, kakšni so pogoji za botra, sam pa več ne daje izjav o konkretnih osebah. Birmanci dobijo v roko pisno izjavo, ki jo skupaj z botrom podpišejo ter s tem sami razglasijo, da imajo primernega botra. S to izjavo se župniku zdi, da si je opral roke, umiril vest, krivdo pred Bogom za morebitnega neprimernega botra pa naj poslej nosijo birmanci.

Primer II
Župnik B. ima navado, da on ali mežnar otrokom po maši deli podobice oz. „listke“, ki jih potem veroukarji lepijo v liturgične zvezke. Na ta način spodbuja otroke, da pridejo k maši, pri verouku pa preko podobic v zvezkih tudi vidi, kdo je bil pri maši in kdo ne. Nič posebnega. Veliko župnij tako dela. Dokler se ne začne dogajati, da otroci vse manj hodijo k maši, v zvezke nalepljene podobice pa vseeno imajo. Kako je to mogoče? Župnik ugotovi, da podobice vzamejo starši ali stari starši; ter da se včasih v kakšni družino zmenijo, kdo bo tisto nedeljo „šel po listek“. Tako pa se ne bomo šli - reče župnik B. in podobice ukine.

Primer III
Župnik C. v adventnem času pripravi predavanje za starše veroukarjev. Župnijska dvorana je nabita. Predavanje je staršem všeč. Župnik jih vpraša, če bi podobno predavanje imeli še v postu. Starši kimajo, da ja, da bi imeli, da je to super,... Župnik v postu pripravi predavanje. Župnijska dvorana je sprva prazna. Potem nakapljajo tri osebe. Župnik je šokiran. Ne razume. V naslednjih dneh malo povpraša, malo analizira in ugotovi, kaj se je zgodilo. V adventu so starši razumeli, da morajo „pod mus“ iti na predavanje (čeprav župnik ni tako rekel); v postu pa je župnik pri oznanilih izrecno dejal, da taka predavanja niso „mus“, da so pač priložnost za poglobitev in svobodno izmenjavo mnenj. V adventu se jih je trlo, v postu ni bilo praktično nikogar.


Pastoralni legalizem

Opisal sem tri resnične in še sveže primere s štajerskega podeželja. V prvem se župnik sooča z močno željo otrok, da bi imeli botra po svojem srcu. On po svoji vesti vsakega za botra ne more odobriti. Dajati moralne sodbe o ljudeh pa tudi ni prijetno. Problem zato naj reši „dokument“, ki ga podpišejo otroci. Zadeva je tako „legalno čista“, psihološka in pastoralna stiska župnika je manjša. 

V drugem primeru vidimo do konca izprijeno logiko legalizma: ni važna sveta maša, važno je pridobiti „listke“ in otroku omogočiti udoben verouk ter „legalne“ pogoje za prvo obhajilo ali birmo. Za dosego tega cilja je celo dovoljeno župnika okoli prenašati. 

Tudi v tretjem primeru je na delu „legalistična“ neiskrenost in preračunljivost. Če je Cerkev nekaj zaukazala „pod mus“, to pomeni, da te lahko doletijo sankcije, če ne greš. Zato je bolje, da na od Cerkve zaukazano zadevo greš, si pridno tam, župniku kimaš. Čeprav ti, iskreno povedano, tam ni za biti. A važno je, da sankcij - v smislu, da bi lahko tvoj otrok zaradi tvoje odsotnosti na „mus-dogodkih“ imel probleme pri prvem obhajilu ali birmi – ne bo.


Žalost

Žalost pastoralnega legalizma je, da ga podeželski župniki vzdržujemo, ker nas je strah, da se bo sicer pastoralna in duhovna zgradba naših župnij podrla, če ne bomo „šraufali“ ljudi in od njih zahtevali takšnih in takšnih „pogojev“, takšnih in takšnih „dokazil“, takšnih in takšnih „listkov“. Žalost je, ko ne vemo, kaj bi bila alternativa legalizmu: če pa zanjo vemo, pa nimamo moči in poguma, da bi šli v spremembo. 

Žalost legalizma je podvojena, ko ljudje za „pogoje“, „dokazila“ in „listke“ znajo poskrbeti, svojega srca pa ob tem nič ne vprašajo; še več, nekateri se počutijo prav imenitno, če so dosegli svoje, četudi so se pri tem cerkvenemu možu zlagali. Žalost je lahko potrojena, če kot župnik za to igro neiskrenosti in preračunljivosti veš, pa jo vseeno sprejemaš, češ glavno, da papirji štimajo“ in glavno, da je na prvoobhajilnem ali birmanskem slavju bilo „ogromno ljudstva.


Želja po Galileji


Papirji morajo štimati“ državnemu nameščencu, „ogromno ljudstva“ potrebujejo levi in desni mitingaši. Oboje - papirje in množice - sicer srečuje tudi duhovnik, a ne eno in drugo ne more biti vrh njegovega poslanstva.

Včasih nastopi neustavljiva „želja po Galileji“, želja po začetku, po izviru, po nedvojni besedi. Takrat bi kot podeželski župnik „spakiral kufre“, se umaknil iz te katoliške „masovke“ ter šel za duhovnika v kakšno sekularizirano, ateizirano in versko brezbrižno metropolo, v kateri se dobiva le peščica pristno vernih. Zakaj? Zato ker – kot je pela Majda Sepe:
Med iskrenimi ljudmi se nikoli ne zgodi, da zmaga laž, pri vseh drugih pa velja, da je nekaj slabega, če preveč priznaš, in odkar ta svet stoji, so na njem živeli ti in ti, človek bližnjega spozna, ko ga ta enkrat izda, do takrat pa malo veš.

16 komentarjev:

  1. Listki: župnik bi bil rad zvit, pa mu ne rata. Botri: Otrok mora biti botru pri srcu, ne obratno. Starši ponudijo botrstvo tistim, ki so tega vredni, ne pa da otrok izbira botra. in tretje, če bi bil to veroučni roditeljski sestanek, bi bilo vse kot običajno.

    Problem pastoralnega življenja je popolna neživljenjskost. Od samega leporečenja o Božjem sinu se ne bo nihče zveličal. Dejanski problemi, suženjstvo, se prikrivajo in tajijo, kot da je vse fajn. Krivice tudi Cerkev pije kakor vodo, že vsaj 75 let. In ljudi je tega sram in se raje skrijejo pod skalo, kot da bi se pretvarjali kako je vse fajn.

    OdgovoriIzbriši
  2. Znane zgodbe... Kot katehistinja in kot mama, si večkrat zastavljam podobna vprašanja...in zaenkrat nekako "pridem" le do tam, da so starši zdajšnjih veroucencev (moja generacija) preprosto opustili "nekaj", kar so iz tradicije, kot otroci, "morali"...,
    župniki pa verjamem, da okušate pelin neiskrenosti... Velikokrat.
    Ko se starši "znajdejo"...je to bumerang...otrok dejanja bolj "skenira" kot si zapomni nauke in besede...

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Od prvega dne uvedbe listkov gledam, kako kar kličejo po tem, da se goljufa.

      Vse, kar je napisal p. Cestnik v tem sestavku, doživljam, vidim, se žalostim...
      Ker je vse to dopuščeno, ker morajo papirji štimat, itd. Sem v ŽPS in jih za iskrenost večkrat dobim po glavi.

      Izbriši
  3. "Dajati moralne sodbe o ljudeh pa tudi ni prijetno."

    Se strinjam, da ni prijetno vendar pa pastoralni delavci kot osebe, ki so poklicani za delo z mladimi in so tako vzgojitelji, učitelji, so mladim velikokrat (edini) kompas. In kompasova glavna kvaliteta, poleg kazanja smeri, je zanesljivost. In tako naj bi se obnašali pastoralni delavci, saj je to edina valuta pri mladih - doslednost. Nedoslednost zaradi ugajanja je dolgoročno gledano smrt zaupanja mladih v svoj kompas, saj se nanj ne morejo več zanesti.

    Zato je pri primeru A na žalost vloga župnika v tem, da obrazloži svojo odločitev vendar je zaradi neprijetnosti ne sme spremeniti. Saj daje signal, da se da pravila upogibati glede na to kaj je njemu zoprno. In zavrniti mora oba - enega zaradi formalističenga neizpolnjevanjega pogoja in drugega zaradi očitnih grehov. Se pojavlja pa vprašanje, kako naj odreagira, če je opis družinskega življenja le na ravni govoric (gre na pogovor k družini?); ali na ravni ugotovljenih kaznivih dejanj, ki se nadaljujejo v sedanjosti (potem nima izbire - ni primeren za botra.)

    Načela in pravila morajo biti postavljena v luči črno-belega sveta, saj nas že svet sam, poln sivin velikokrat pelje do sprejemanja kompromisov zaradi lažjega sobivanja.

    OdgovoriIzbriši
  4. Pozdravljeni!
    Upam, da duhovniki tudi med sabo kakšno rečete o tem. Po mnogih letih, ko sem sama hodila k verouku, mi še vedno ostaja odprto vprašanje veroučnih spričeval, kamor katehet zapiše oceno in obisk sv. maš. Otrokom in staršem še vedno ni jasno, kaj se tam ocenjuje in kako katehet ve, kako je z obiskom sv. maše, saj jo nekateri otroci obiskujejo v drugih župnijah, nekateri nič, prav tako je z znanjem, na koncu pa imajo vsi super ocene. Včasih je kak katehet bolj strog in že se ugasne kak stenj..

    Ne vidim nobenega smisla v oznanjevanju vere s prisilo (npr., če otroka ni pri ministrantih ali v zborčku, ne bo mogel k prvemu obhajilu...), nadzorom (listki, ocene) in v avtomatizmu zakramentov glede na starost, posebej birme. Sicer pa, kdo lahko ocenjuje osebno in versko zrelost in življenje posameznika?! Iz izkušnje povem, da je tudi primernega botra najti v nekaterih okoljih težko. Veliko je površne/tradicionalne vernosti in v tem okolju odrašča tudi podmladek. Potrebni so Don. Bosci...

    Za duhovnike bi moralo biti delo z mladimi, še posebej z družinami, poseben izziv, saj se tu sejejo semena vere. Tam kjer vera je (v družinah), je duhovnik samo pomočnik in listki, ocene, botri niso več potrebni. Tam, kjer vere ni, pa nič ne zaleže. Župniki, preštejte v svojih cerkvah dojenčke in predšolske otroke! Ti so pokazatelj verskega življenja vaših faranov. Spustite (pokličite) otroke k Jezusu, še preden gredo v šolo in priskočite na pomoč staršem, ki se trudijo s svojimi nadebudneži čimbolj tiho in pri miru pri maši ostati. Slišala sem že pridige, kako se naj mali otroci naj ne bi sprehajali po cerkvi in tudi duhovniku naj ne bi "pomagali", kasneje pa jih več ni. Dejte se duhovniki malo vkup vsest in kaj naredit v smeri vere in pomoči mladim družinam. Pa starše in mlade in stare zraven povabite, bo takoj veliko idej in medgeneracijskega sodelovanja. Saj smo občestvo, ali ne?!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Podpišem do zadnje besede vse, kar ste napisali, Lara! In kje je rešitev? Saj se skoraj nikomur v Cervi ne sanja o njej! Pojma nimajo kaj naj naredijo! Nimajo ne analize stanja, ne mogočih predlogov rešitev. In kje so škofje? Tiho kot ribe! In kje je škofijska pastoralna komisija - ali kakorkoli se že imenujejo? Gospodje imajo s seboj preveč opravka in nimajo časa ukvarjati se s temi marginalizmi. Na dialog niso pripravljeni in se ga bojijo kot hudič križa, ker bi jih razgalil do obisti! Stanje je verjetno še slabše kot izgleda! Nekateri redki duhovniki, ki jim uspe iti proti temu toku legalizma in brezbrižnosti pa doživljajo stalno nagajanje in nasprotovanje, da ne rečem še kaj hujšega. Župniki si v ŽPSje izbirajo kimavce, ki jim v vsem dajejo prav, kritiki niso zaželjeni. Kot enega bistvenih problemov vidim v neprimerni vzgoji duhovnikov na faksu (to povedo nekateri dovolj hrabri in razgledani fantje sami) in v lemenatu. Glede na videno je Cerkvi sistem dela "zaribal" tam sredi 70. letih prejšnjega stoletja in se ne premakne nikamor. Edinole molimo lahko za novega Don Bosca ali Filipa Nerija. Naša stara mama pravi, da se velike spremembe začno na kolenih! Dokler duhovniki sami ne bodo več molili in se manj ukvarjali z raznimi direktorovanji in vsemogočimi službami, za katere se v osnovi niso šolali, ne bo popolnoma nič drugače! Ora et labora! Samo to dvoje bo čisto dovolj!
      Ko bi duhovniki imeli sami pri sebi "pošlihtane" stvari, bi ne bilo zastavljanja prej omenjenih vprašanj! Nobenih dvomov ne bi bilo kaj in kdo ima prav, saj je to jasno! Problem je v strahu "kaj bodo pa rekli". Nobene odločne besede in reakcije ni od pristojnih! Ena sama cagavost in capljanje na mestu, ki pa vodi le navzdol. Mnogi smo želeli pomagati kot laiki, a župniki iz strahu "pred izgubo komande" niso spustili iz rok ničesar. Obenem pa tudi niso želeli ničesar narediti! Ko so šle stvari predaleč pa nam je bilo navrženo, naj si stvari (različne zadeve so bile problematične) kar sami organiziramo in urejamo, če jih želimo imeti v fari. In smo jih! In to dobro! Potem pa zamera in nos do tal, jeza, javni očitki z ambona in še kaj... Nas nesposobni župniki ne bodo uničili, bodo pa naredili nepopravljivo škodo Cerkvi. Mi bomo še naprej ponujali roko v pomoč in molili zanje, a če je nočejo sprejeti se ne bomo gnali v nedogled. Zdaj ni 5 do dvanajstih! Zdaj je že 1 minuta čez 12 glede na potrebe in zahteve časa. Naj papež malo pogleda tudi kaj njegovi škofje NE delajo, pa bi morali! Gospod nuncij pa naj v Sloveniji zavije še kam drugam kot svojo zlato mašo...

      Izbriši
    2. Hej, tole je pa preveč... ti misliš, da napadaš duhovnike, napadaš pa mene, Jasno Klaro, 22 - letno voditeljico oratorija, skavtov in članico Jezusove Cerkve. Zakaj? Ker imam med prijatelji vedno več bogoslovcev/duhovnikov/redovnikov. Napad nanje zato dojemam kot direkten napad name osebno.
      To, kar si napisal, je HUDOBNO, samovšečno in naduto posploševanje. Morda obstaja kak duhovnik, ki je tak, kot si napisal, ampak KDO SI TI, da se postavljaš nad duhovnike in jih sodiš? Bog? Nisi Bog, vsaj ne Bog Abrahamov, Jakobov in Izakov - nisi Bog kristjanov. Kajti naš Bog je predvsem usmiljen in nežen in iz tvojih besed sklepam, da ga nisi še nikoli srečal od blizu... in ne mi slučajno zdaj odgovorit z odlomkom o Jezusu in Njegovem biču v templju, prosim, "kajti eden je vaš Vodnik, Mesija" (Mt 23, 10). Da se ne boš slučajno prehitro počutil kot kaka moralna avtoriteta, ki je dolžna z bičem narediti red...
      Povprečna starost slovenskih duhovnikov je nekaj nad 60 let in večinoma garajo. Ja, GARAJO. Problem pa je - po mojem opažanju iin izkušnjah - bolj kot v njih veš kje?
      V LAIKIH. Laikih, ki veliko govorijo in sodijo, a malo delajo in se malo žrtvujejo za svojo faro in svojo Cerkev. Kajti Cerkev ni papež in duhovniki, če ti tega do zdaj ni še nihče povedal. Cerkev si TI. Zato, če imaš kak problem z njo, ti sestrsko predlagam, da ga začneš reševati pri sebi, preden zliješ toliko obsodb na poštene ljudi in te, ki so življenje posvetili Bogu in sočloveku.

      Izbriši
    3. In še to: četudi si imel slabo izkušnjo s kakim duhovnikom, ki ti ni dovolil delati, ti to ne daje nikakršne pravice posplošiti to kar vse povprek na (slovenske?) duhovnike.

      Izbriši
    4. Pa ne, da se ne strinjam z veliko rečmi v tvojem komentarju, zdaj ko sem ga še 3x prebrala... ampak ej. Zmeni se te stvari tako grobo na 4 očmi s tistimi, ki so te tako prizadeli in spravili do take jeze... na blogih poštenih duhovnikov in laikov pa bodi tudi ti fer, prosim. Hvala. Lep pozdrav!

      Izbriši
    5. No in zdaj moram vseeno napisati še 4. komentar (blog je res beden ,kar se tiče komentarjev, ko ne moreš urejati komentarjev... jaz recimo skoraj vedno prehitro govorim in pišem - preden dobro vse premislim), ko sem tudi sama ostro odreagirala, ker sem doživela tvoje besede kot grd napad...
      Jaz vidim, da škofje niso vsi enaki, bogoslovci so pametni fantje večinoma (kar jih sama poznam - pa so spet tudi izjeme), don Boskotov in Filipov pa tudi ne manjka v Sloveniji - le malo se je treba umiriti in pogledati na svet z bolj optimističnimi in usmiljenimi učkami. :)

      Izbriši
  5. V cerkvi je že od nekdaj problem v matketingu in prehitri užaljenosti. Vsaka firma ve, da je oglaševanje, ki se stalno pojavlja nujno. Moj skromni nasvet je torej duhovnikom.
    1) ne popravljaj in ne krivi birmancev ampak botre, zato povabiš ekstra vse botre na kratek sestanek in jih
    A) pohvališ, da so sprejeli botrstvo
    B) predstaviš vse napačne vzore in grehe, ki jih s svojim življenjem kažejo birmancem (pa tudi če se pojavi hudo slaba volja)
    C) poveš da je cerkev življenjska in odpuščajoča in da naj sami premislijo kako bodo birmancu pokazali svoje napake in svoje uspehe, ki bodo birmanca lahko vodili vnaprej. Pokaži jim pot.

    2) listkov ne ukinjaj, ker s tem vzameš veselje tistim otrokom, ki se trudijo. Tudi dobri pastir ni izpustil še vseh 99ovc, ko se je izgubila ena. Potrudi se za izgubljeno ovco in ko listke razdeliš otrokom. Na kratko in NAGLAS opomni neotroške pobiralce listkov o pravi drži cerkvene zapovedi obiskovanja maše. To delaj vsako nedeljo in vsako mašo tudi med pridigo in otrokom pri verouku!

    3) tudi v postu reci da je pod mus, saj želiš da ljudje slišijo nekaj zanimivega, ki jim lahko koristi. Ali ti je pač nerodno!?!

    Vse zgornje ponavljaj vsak dan, vsako mašo vsakemu človeku do smrti, saj je to tvoja služba, pri tem pa zaupaj da ti zaseješ po svojih močeh, Bog pa daje rasti.
    Ali te pač ne zanima kam gredo tvoje ovce? Sojeni boste strožje in po dobrih delih. Vse zgornje, ki lahko postaja močno zoprno, je prav gotovo prispevek k vstopnici za nebesa.

    OdgovoriIzbriši
  6. Spet sem enkrat zašel sem ... Žalostno. Dobro je Brane opisal stanje.

    Vera ni nič drugačna od vseh ostalih stvari za naučiti mladež: zakaj ste hinavci, tisti, ki govorite, da nekaj prisile ni dobre? Zakaj pa potem svoje otroke pod prisilo (prekrito s sladkornimi fintami in lažnimi pravljicami) silite v vrtec, k zdravniku, v šolo? V šolo jih silite in odlična spričevala zahtevate, pri veri pa hinavsko pričakujete 'demokracijo'?

    Tudi vera zahteva na začetku nekaj prisile. Tudi post zahteva, da samega sebe sprva prisiliš in tudi vsakdanja enourna molitev v enem kosu včasih zahteva, da se prvih 10 minut 'prisiliš'. Zakaj vendar silite svoje obraze in jezike pred otrokovega, ter se pačite, in jih učite slovenščine? Naj se sam odloči, kaj bo žlobudral! In zakaj jih silite po končani šoli v službe, če bi radi doma spali? Hinavci, je rekel Gospod. Veliki.

    Seveda vera zahteva nekaj prisile, zato so listki in štampiljke in spričevala in klicanje staršev NUJNI. Kdor gre k policajem, vojakom, gasilcem, lovcem ali pekom, se mora držati tamkajšnjih vnaprej povedanih pravil. Če se jih ne, naj odide in naj bo luftar. Zguba pod drevesom, dokler je toplo, potem pa spet pod mamino bluzo.

    Nekaj prisile mora biti, saj vodi k Bogu, Bog pa je ljubezen. In kdor goljufa, naj kar goljufa, saj sam ve, da goljufa, in samega sebe bo ogoljufal. Kako je bilo prav, da so me prisilili vsaj nekaj razredov narediti, pa se naučiti malo računati in brati! In da me je ena oseba od malega vstran vodila in me učila molitev, ko se je ves svet temu smejal! Včasih mi ni pasalo tam nekje za vrati tiho moliti, danes pa to osebo častim v nebesih in sem ji do tam hvaležen.

    Le prisilite svojo predojdipalno mularijo glavo proti Jezusu obračati. Saj itak ne bo nič z njimi, kot z vami ni kaj dosti, a nekaj jih bo, ki bodo kasneje Gospoda objeli - in reševali svet. S tem pa tudi vaše bedne duše iz vic. Seveda pa nimaš kaj siliti, če si sam hinavec. Siliš lahko le, kar sam delaš in si. Ali si delal.

    Vidim, da tudi v Cerkev leze demokracija smrti. Razumem Braneta, da ga nekam vleče, v reset. Nujno je, le tam je treba paziti, da se kakšna rešenica ne pojavi in te odvleče od Nazarečana, pod kap.

    Predlagam malo študija, to je Galileja: http://jonah2-10.blogspot.si/

    OdgovoriIzbriši
  7. Branko, zelo odkrit, dobronameren, iskren prispevek. Predlagam, da nas laike, ki nam je mar, koga iz katehetskega urada, "pobaraš" na kup, pogledamo kaj vidimo (priročnik K izviru), se navdušimo s kakšno vsebino iz: Prenovitev, poiščemo smernice v srcu in PIP-u, ter izdelan zemljevid posredujemo škofom...
    Vsem vse dobro.
    Domen

    OdgovoriIzbriši
  8. Branko Cestnik ima tokrat težave s pisanjem v prvi osebi ednine.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Jani, sva sofarana - si Frankolčan?
      Sicer me čudijo tvoje besede. Ker bi rekla, da nihče razen nas, njegovih župljanov, ne pozna tako dobro njegovega delovanja KOT ŽUPNIKA, da bi lahko upravičeno napisal tak stavek. Težko ti verjamem, da veš, kateri primer je osebno njegov in kateri ne - če nisi (vsaj!) nedeljnik na Frankolovem - potem bi lahko upravičeno kaj rekel vsaj o 2. primeru.
      Sicer pa so primeri lahko čisto "legitimno" neosebni, če smo že pri tem. Je pa precej očitno, da vsi bralci tega bloga še vedno ne razumete, da je blog svobodna zvrst in da lahko avtor kdaj piše svoje mnenje, kdaj kompleksen in strokoven članek z malim morjem tujih virov, kdaj pa recimo "zgolj" navrže nekaj primerov in jih poveže s svojim osebnim razmišljanjem...

      Izbriši
    2. Seveda lahko bloger na svojem blogu napiše, kar hoče. Jaz pa lahko kot bralec v komentaju napišem svoje mnenje, čeprav se Frankolčani s tem morda ne strinjate, kajne?

      In moje mnenje je, da ima Branko Cestnik tokrat težave s pisanjem v prvi osebi ednine. Kot da ne zmore naravnost priznati, da mu je težko, ker mu nekaj ni uspelo, našteva pa neuspehe drugih.

      Izbriši