Leto nasilja in leto miru

Angleški pisatelj C. S. Lewis, stvaritelj Zgodb iz Narnije, je zapisal, da je resnica o izvirnem grehu najbolj razvidna teološka resnica. To, da na tem ljubem svetu »nekaj ni v redu«, vemo že, ko nas boli zob. Izvirni greh in njegove posledice so tu in ves čas na delu. Kljub mnogim dobrim željam, izrečenim ob prehodu iz starega v novo leto, smo v leto 2017 prinesli tudi izvirni greh. Da, tudi v komaj rojenem letu se bo trpelo in umiralo.

O, ko bi izvini greh bil omejen le na zobobole in na naravno smrt! Najhujša posledica izvirnega greha je človeška hudobija. Da bo v letu 2017 ta še kako na delu, so napovedali teroristi, ki so minule dni ubijali v Berlinu, Carigradu in Bagdadu. Nasilje se bo nadaljevalo in bati se je, da se bo tudi stopnjevalo.

Ob nasilju je svetovna politika kot začarana. Velike spopade med narodi in idejami rešuje tako, da ti spopadi dobijo mlade. Pred dvajsetimi leti so bombe ubijale tam nekje preko morja, zdaj lahko vsak čas počijo na tržnicah našega mesta. Nasilja ni manj, ampak več. Francoski mislec in preučevalec nasilja René Girard je leta 2001 zapisal: »Vtis imamo, da se vse človeštvo usmerja proti neke vrste planetarnemu zmenku z lastnim nasiljem.«

Razsvetljenstvo je obljubljalo konec nasilja pod pogojem, da bo v družbi manj religije in več razuma. Religijo so moderne zahodne družbe resda »zaprle v zakristijo«, nasilja pa v razvpiti »dobi razuma« niso odpravile. Z obema svetovnima vojnama in grožnjo nuklearnega spopada je nasilje prišlo do nikdar videnih razsežnosti. Povedano drugače: razum gor ali dol, izvirni greh je še enkrat pokazal svoje zobe.

Vplivni italijanski filozof Gianni Vattimo kritizira nemoč racionalizma pri odpravi nasilja ter pričakuje, da bodo v prihodnje religije ene glavnih delavk za mir. Da ima krščanstvo ne samo odgovornost, temveč tudi realno moč, da ustvarja mir, se zelo dobro zaveda papež Frančišek. Zato poglablja dialog z islamom, zato je ob novem letu v poslanici za svetovni dan miru pozval k politiki nenasilja, zato je v poslanici o nenasilju naložil družinam, naj vzgajajo za mir. Svetovni mir se začne v domači hiši.

* OPOMBA: To besedilo je bilo najprej objavljeno 8. 1. 2017 kot uvodnik v tedniku Družina.

Na fotografijah je O Cristo das Trincheiras (Kristus strelskih jarkov). Med prvo svetovno vojno, natančneje 9. aprila 1918, je eden od portugalskih pešpolkov v francoskem kraju Neuve-Chapelle, blizu belgijske meje, na od granat razritem polju naletel na iz zemlje štrleč lesen korpus Kristusa brez spodnjega dela nog (gornja slika). Kip so odnesli na Portugalsko, ga obnovili, dodali križ in danes visi nad spomenikom neznanemu junaku v samostanu Batalha. Ob pomniku je vedno častna straža dveh portugalskih vojakov (spodnja slika). Fotografiji sem posnel (oz. gornjo presnel) v Batalhi l. 2014.

Hočeš duhovnost? Obuj si gojzarje!

Velikokrat smo razpravljali o stanju duhovnosti pri skavtih. V stegu, na Združenju, neformalno ob kavi in na sprehodih. Obvezno pa na tabornih šolah. Spomnim se nekaterih izpred desetletja. Na njih sem bil kakopak zadolžen za temo o duhovnosti. Udeležencem in udeleženkam sem razložil, kar je bilo v načrtu in še kaj zraven. Sledila je debata. Skoraj vedno smo se zaleteli v isto točko: duhovnik. Zakaj ni več duhovnikov? Zakaj nimajo časa za skavte? Zakaj so eni duhovniki proti skavtom? Kako imeti molitve in katehezo, ko ni duhovnika? Zakaj in kako … 80% debate se je zavrtelo okrog teh vprašanj.

Je torej prvi problem skavtske duhovnosti pomanjkanje duhovnikov, ki bi bili skavti in ki bi bili s skavti? Sodeč po takratnih razpravah se je že zdelo tako. Če ima skavtska skupina duhovnika, ki je veliko s skavti, je „problem z duhovnostjo“ rešen? Če ga nima, je situacija brezizhodna, skavtska duhovnost pa v krizi.

Zgodovina beleži odlično skavtstvo, v katerem ni bilo veliko duhovnikov. Slovenski predvojni skavti so delovali brez močne podpore duhovnikov. Sam Baden Povell ni imel ob sebi kakšne duhovniške ekipe. Pa vendar so tako predvojni skavti kot Baden Povell gojili in živeli duhovnost. Duhovnost namreč k skavtom ne pride po duhovniku, pač pa pride po skavtstvu samem. Problema z duhovnostjo ne moremo krčiti na problem s pomanjkanjem duhovnikov. Pravilno nam je postopati drugače. Izprašati moramo našo skavtsko metodo: Kaj delamo s tabo, o metoda, narobe, da smo v duhovnosti šibki?

Skratka, duhovnosti na skavtski tabor ne pripelje duhovni asistent v prtljažniku svojega avtomobila v nedeljo popoldan, ko pride maševati. Duhovnost je Lepota, ki je v naravi okrog naših šotorov. Duhovnost je Bližina, ki je v bratstvu in sestrinstvu. Duhovnost je Žrtev, ki je v voditeljih, ki so tabor pripravili. Duhovnost je Dobrota, ki je v bližnjih kmetih, ki nam prinašajo jajca, mleko in kruh. Duhovnost je tam, kjer je Bog, Bog pa je povsod.

Včasih me je kdo vprašal: „Kaj storiti, da bo v našem stegu več duhovnosti.“ Rad sem jih izzval: „Obujte si gojzarje in pojdite v naravo!“ Drugače povedano, povabil sem jih k zvestobi in veselju do skavtske metode. Ne morete okusiti mnogovrstnih darov skavtske duhovnosti, če niste skoraj nikoli v gojzarjih in v naravi.

Še to. Če je duhovnosti povsod in ves čas na delu, se nam potem za njo ni treba truditi? Se bo duhovnost zgodila sama po sebi? Bodimo realni! Človek je tudi nagnjen k površnosti in nehvaležnosti. Če se ne bomo trudili in načrtno delali na duhovnosti, bo sčasoma ugasnila. Duhovnost je vedno na delu, a mora pa biti tudi zavestna in izrecna; morajo biti trenutki samo zanjo. Prepomembni so trenutki kot jutranja in večerna molitev ter molitev pred jedjo. Prepomembne so skavtske maše, še posebej, če je to edina ura, ko imamo na taboru duhovnika.

Ne bojmo se! Praktično vsi skavtski voditelji so bili birmani, se pravi maziljeni s Svetim Duhom, zato imajo dar, da trenutke za duhovnost lepo pripravijo in vodijo.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno v reviji Skavtič decembra 2016. Fotografije so iz arhiva skavtskega stega Rakova Steza 1. Posnete so bile med skavtskim vzponom na Peco 16. januarja 2010.

Grdota sili gor, lepota zmaga

Branko Petauer, Sv. Tomaž, 29.10.2016 (Facebook)

Tomaž

Pater Branko Petauer je stiški menih in fotograf. Če še niste njegov prijatelji na Facebooku, pohitite. V njegovih krajinskih fotografijah boste dobili dva v enem: likovno harmonijo in meniško kontemplacijo.

Kot beremo na njegovem FB zidu, se je p. Petauer 29. oktobra 2016 zjutraj odpravil k Sv. Tomažu nad Praprotnim. Nastala je slika, ki jo gledate vrh tega zapisa. Spredaj Tomaževa cerkvica in nekaj hiš, nato pas škofjeloški hribov, nekje spodaj nevidna gorenjska ravnica, zadaj Kamniško-Savinjske Alpe in jutranje nebeško rumenilo.

Poleg slike pritegne še nekaj: podatek o ljudeh. Ko je naš fotograf prišel na lokacijo - piše on sam na FB - „so bili tam Čehi. Potem so pridrveli Poljaki, na koncu pa, ne boš verjel, še en kombi Kitajcev.“ Vprašam: Kaj dela za en kombi Kitajcev navsezgodaj zjutraj v škofjeloških hribih „Bogu iza nogu“? Odgovor: Išče lepoto po slovensko. Fototapetniško lepoto, a lepoto. Kako je zvedel zanjo? Internet in poplava dražil tipa „most beautiful places in the world“ ter „you must see before you die“. Neredko se v tej poplavi najdejo krasne fotografije slovenskih logov.

Tako gre to v medmrežni dobi. Prideš s Kitajske, vidiš sv. Tomaža s kamniškim masivom v ozadju … in zdaj, če verjameš internetu, lahko v miru umreš. Bil si tam. Videl si.


Uršula

Sony World Photography je eden največjih fotografskih natečajev na svetu. Marca 2016 nas je doletela vesela novica (link), da je v lanski ediciji natečaja v podkategoriji Open travel zmagal slovenski avtor s slovenskim krajinskim motivom.

Zmagovalec Andrej Tarfila, naslov fotke: Cerkev na poljih Sorškega polja. Naj zastane vaš dih in obstanejo vaše oči:

Andrej Tarfila: Cerkev na poljih Sorškega polja (rtvslo.si)

Tarfila razodene tisto ravnico, ki je na Petauerjevi fotografiji nekje spodaj, slutena. Sliki sta si sorodni po božajočem jutru, blizu po kilometrih, rahlo različni v poudarkih. Petauer te brezpogojno – kot se za meniha spodobi - spravi na kolena, Tarfila doda filozofsko noto: daljnovodi silnega napredka se srečujejo s starosvetno zgradbo.

Hvalnica podružnicam

Obe sliki bi ne bile to, kar sta, če bi osrednji lik na njima ne bila cerkev. Bolj natančno, podružnična cerkev: v hribih sv. Tomaž, na ravnini sv. Uršula. O slovenskih podružnicah sem pred skoraj šestimi leti v uvodniku Hvalnica podružnicam na naslovnici Družine (link) zapisal:

Hvalnico slovenskim podružnicam in njih ključarjem bomo morali še napisati. Vprašanje pa je, če bo njen pisec mogel zaobjeti vso nevidno dobro, ki ga samotne cerkvice sredi polja ali vrh hriba storijo dušam. Vsakodnevno se namreč kak popotnik usede ob kakšno izmed njih, nasloni svoj hrbet na zid in kakor da vpija tišino z one strani.

Danes se popravljam. Hvalnico slovenskim podružnicam, vključno s tisto na blejskem otoku in ono na Jamniku, že pišejo domači fotografi ter lovci na lepoto s Češke, Poljske, Kitajske,... Podružnice so enostavno lepe. Tudi zato, ker:

• stojijo tam, kamor jih je poneslo srce; 
• niso „v nulo“ urejene; 
• če hočete, po fdvjevsko, ne predstavljajo institucionalne moči dominantne religije; 
• so ljudske in okoliški ljudje bi malodane umrli zanje. 

Hijena

Obstaja zanikrna žival. Pravimo ji hijena. Premika se ponoči, krade in mrcvari nakradeno. Če dobi kaj živega, slednjega za razliko od velikih mačk ne zaduši. Hijena začne trgati plen, ko ta še gleda in diha.

Mazač, ki se izživlja po zidovih svetih zgradb, ima hijenino čud. Naj mi škofijska gospoda oprosti, če bom nekoliko manj jezen na tiste, ki mažejo po stolnicah in cerkvah v urbanih jedrih. Take žene neumnost in ideološka jeza, a imajo vsaj nekaj poguma. Oni, ki se lotevajo osamljenih cerkvic in kapel nimajo ničesar. So hijene in njih zadovoljstvo, ko dan po mazaški noči uživajo v potuhnjenem opazovanju zgražajoče se javnosti, je podobno smehu hijen.

Kapelica na Šmarni gori, 2.1.2017 (Twitter)

Ni prvo vprašanje, kdo je na dan po novem letu mazal po kapelici na Šmarni gori pri Ljubljani. Ni nam najprej treba vedeti, je bil musliman ali kristjan, ateist ali pogan, domačin ali priseljenec, politično motiviran agitator ali le objesten najstnik. Vemo, da - in to nam je dovolj - ni spoštoval lepote in spomina, kar kapelice in podružnice predstavljajo. Kitajci so tisto oktobrsko jutro tam gori izza Škofje Loke spoštovanje do lepote po slovensko ter do slovenskega templja izkazali. Naš mazač pa je beden in prazen. V njem ni kontemplacije in sočutja, zato bo nekega dne utonil v grdoto. Ne nastavlja bomb, a po duši je že mali terorist, hijena. Naj se ga Bog usmili!

Primož in Felicijan

Grdota sili gor, a lepota oblasti ne da. V izteku iste noči, ko je mazač bljuval po kapelici na Šmarni gori, je menih in fotograf Branko Petauer obiskal sv. Primoža in sv. Felicijana na Jamniku. To je pogled, ki zmaga:

Branko Petauer: Jamnik, 2.1.2017 (Facebook)

Zaostritev spopadov okrog papeža Frančiška

Katoliški "samizdat" nove generacije. Del "protipapeškega" gradiva, ki ga anonimneži trenutno širijo po Štajerskem.

Na španskem portalu Religión Digital se novinar Mauro Lopes v izteku leta 2016 v članku En 2017, se agravará la confrontación en la Iglesia (V 2017 – zaostritev spopada v Cerkvi, link) sprašuje, kakšno bo leto 2017 za papeža Frančiška glede na vse hujše napade, ki jih doživlja s strani konservativnega krila. Zadnji mesec in pol se je namreč zgodilo, česar v Cerkvi nismo vajeni: intenzivno in javno nasprotovanju papežu s strani dela cerkvenega vrha.

A pojdimo „lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti“. Najprej bomo po Lopesu povzeli „kroniko spopada“, ki se je odvil v zadnjih dveh mesecih. Nato bomo pogledali, kaj od tega se je dogajalo na Slovenskem. Zaključili bomo s pogledom v ozadje in s prognozo.

Kronika: od „dubia“ do zamenjave malteškega velikega kanclerja

14. november 2016

Štirje kardinali - Walter Brandmüller, Joachim Meisner, Carlo Caffara in Raymond Burke – preko novinarja Sandra Magistra dajo svetu spoznati njihovo zasebno pismo, ki so ga pisali papežu Frančišku že septembra. V pismu so izrazili svoje dvome in vprašanja (lat. dubia) glede nauka o nerazvezljivosti zakonske zveze. Menijo, da je v apostolski spodbudi Radost ljubezni (Amoris laetitia, AL) ta nauk ogrožen. Pričakujejo papežev odgovor.

16. november 2016
Kardinal Burke v nekem intervjuju že govori o možnosti, da bo proti papežu sprožen „formalni postopek korekcije hude zmote“.

18. november 2016
V intervjuju za katoliški časopis Avvenire papež kritizira kardinale, ker da vnašajo razdor v Cerkev in se gredo ideološko obarvanega legalizma.

20. november 2016
Škof Fragkiskos Papamanolis, predsednik Grške škofovske konference, v odprtem pismu poziva štiri kardinale, naj bodo dosledni in naj se odpovejo svojim položajem v kardinalskem zboru.

26. november 2016
Papež v pismu udeležencem redovniškega simpozija o ekonomiji piše o „dvoličnosti posvečenih, ki živijo kot bogataši in so slab zgled za vernike ter škodijo Cerkvi“. To je točka, v kateri se papež direktno spopade s konservativci.

30. november 2016
Škof Bruno Forte, eden najvidnejših teologov našega časa, brani sinodo o družini ter spodbudo AL ter ju vidi v skladu z 2. vatikanskim koncilom.

8. december 2016
Kardinal Burke, kot patron malteških vitezov, sodeluje pri zamenjavi velikega kanclerja Suverenega malteškega viteškega reda Albrechta von Boeselagerja. S to potezo, ki je papež ni odobril, kardinal Burke dodatno mobilizira svoje privržence.

19. december 2016
Kardinal Burke v intervjuju za portal LifeSite reče, da bodo januarja 2017 sprožili „formalno korekcijo“, če papež ne bo odgovoril na „dubia“. Burke za portal Catholic World Report izjavi: „Če papež izpoveduje herezijo, formalno neha biti papež.“ A doda: „Ne pravim, da je papež Frančišek heretik.“

22. december 2016
Papež imenuje komisijo, ki naj razišče, kako je potekala zamenjava velikega kanclerja Malteškega viteškega reda.

22. december 2016
Papež se v nagovoru kuriji z ostrimi besedami loti tistih, ki zavirajo reformo Cerkve.

24. december 2016
Vrh Malteškega viteškega reda kritizira odločitev papeža, ker je ustanovil preiskovalno komisijo. Da se vrh vitezov na tak način zoperstavi nekemu papežu, je nekaj novega.


Slovenske vzporedne prigode

Pastoralno leto z Amoris laetitia
Slovenski škofje so odločili, da bo pastoralno leto 2016/2017 namenjeno branju, študiju in meditaciji o AL. Za vse člane ŽPS izide gradivo Krščanski zakon in družina – njuna lepota in izzivi v nakladi 11400 izvodov. AL bo tudi tema raznih tečajev in simpozijev. AL seveda ne bo mogla iti mimo 400 zakonskih skupin, ki delujejo v Sloveniji.

Pastoralni tečaj o AL
Na tradicionalnem Pastoralnem tečaju, ki se ga udeleži večina slovenskih duhovnikov, o AL kompetentno spregovorita dva doktorja: teolog Blaž Jezeršek in cerkveni pravnik Stanislav Slatinek. Oba pozivata, da sledimo duhu AL. Slatinek z razlago „razlikovanja“ in „razločevanja“ poda ključ za razumevanje „zloglasnega“ osmega poglavja.

Štajerski protipapežniki v akciji
Na Štajerskem koncu neznana skupina ali posameznik tiska spise proti papežu Frančišku in jih oktobra in novembra 2016 razpošilja duhovnikom. Na udaru je AL pa tudi splošne papeževe usmeritve, kot prevelika popustljivost do muslimanov in beguncev. Gradivo vključuje intervju z nemškim filozofom Robertom Spaemannom, ki ga je - šmentana reč! - prevedel in na svojem blogu objavil nihče drug kot to pišoči (link). Med razposlanim gradivom izstopa v slovenščino prevedena brošura Antonija Soccija, italijanskega publicista, ki zelo nasprotuje papežu Frančišku. H gradivu so dodani tudi listki, ki v maniri apokaliptike opozarjajo na skorajšnji Jezusov drugi prihod. Tako šepetanja iz prvih mesecev sedanjega pontifikata, češ da je zadnji pravi papež bil Benedikt XVI., Frančišek pa da je proti-papež, ne potihnejo. Imen prevajalcev, izdajateljev, tiskarjev in distributerjev tega protipapeškega „samizdata“ ni navedenih nikjer. Predvidevamo, da gre za osebe s Celjskega. Škof Stanislav Lipovšek je duhovnikom dejal, naj tovrstne publikacije brž damo za stari papir.

Intelektualne razprave o AL
Glede AL se je novembra razvnela zelo ostra debata na enem od Nikodemovih večerov. Dvomi in nasprotovanja papežu so se pojavili v desnih medijih, kot sta Reporter in portal www.politikis.si. Debata se vodi tudi na portalu www.casnik.si. Urad za laike Nadškofije Ljubljana na svoji strani objavi prevod obrambe AL in papeža Frančiška, ki jo je spisal filozof Rocco Buttiglione (link). Zaradi svoje sintetičnosti dragocena - a žal preagresivna – je kolumna Bernarda Brščiča v Reporterju z začetka decembra z naslovom Kriva vera papeža Frančiška (link). Avtor v njej strne nelagodje naše desne in konservativne katoliške scene glede sedanjega papeža ter poda nekak obris programa za revizijo celotnega pokoncilskega katolištva.

Obisk vatikanista Torniellija v Ljubljani
Andrea Tornielli, urednik portala VaticanInsider, je mož, na katerega se obrača tudi CNN, ko potrebuje tehtno mnenje o dogajanju v vrhu Cerkve. Konec novembra je na povabilo Založbe Družina obiskal Slovenski knjižni sejem v Ljubljani, kjer je predstavil svojo knjigo-intervju s papežem Frančiškom. Med drugim je za Radio Ognjišče imel pogovor z Marjano Debevec (link). Tornielli zna povedati o tistih ozadjih napadov na papeža, ki niso vidna, so pa odločilna.

Andrea Tornielli in moja malenkost na ljubljanskem gradu.

Česa se boji „resnična oblast“ in kaj sledi?

Mauro Lopes predvideva, da se bo „križarska vojna konservativcev“ proti papežu Frančišku v l. 2017 nadaljevala in krepila. S tem, da je kontroverzija o Amoris laetitia boljkone povod za bitko, ki zasleduje druge strateške cilje, kot:

- preprečiti, da bi papež uveljavil t.i. „prednostno odločitev za uboge“;
- revizija 2. vatikanskega koncila.

Podobno sliko nariše Andrea Tornielli. Za Radio Ognjišče najprej pove, zakaj papež ne odgovarja na „dubia“ štirih kardinalov. In sicer, prvič, ker se odgovori na „dubia“ praviloma snujejo v Kongregaciji za nauk vere in to lahko traja tudi kakšno leto; drugič, ker je ton pisanja kardinalov neustrezen in izsiljujoč do papeža. Na vprašanje Marjane Debevec, zakaj papež ni všeč konservativcem, Tornielli odgovarja:

Mislim, da papeža napadajo, tudi zaradi nekaterih točk glede nauka o zakonski zvezi, s strani tistih, ki imajo v rokah resnično oblast sveta. Ljudi, ki imajo oblast, ne zanima, ali nekdo v spovednici dá možnost prejema zakramentov ločenih v novih civilnih zvezah. Resnična oblast sveta pa se boji tega, da se pod vprašaj postavi določen sistem; bojijo se, če nekdo reče, da je treba spremeniti smer, da ne bomo zašli v še večjo krizo. Bojijo so tistega, ki pravi, da je treba spremeniti način, kako gledamo na druge narode, v katerih smo zanetili vojne, v katerih sklepamo naše kupčije, sicer bodo ubogi trkali na naša vrata. In to je resnično jabolko spora s papežem. Gre torej za oblasti zunaj Cerkve, pa tudi nekaterim znotraj Cerkve gre že malo na živce, ker po njihovem papež preveč govori o ubogih.

Zaključimo z diagnozo in prognozo. Resnično jabolko spora torej ni osmo poglavje Radosti ljubezni, pač pa papeževa odločitev za prvenstvo ubogih ter njegova ostra kritika globalnega ekonomskega sistema. Elite, ki se zaradi takšne papeževe drže počutijo ogrožene, bodo tudi v l. 2017 resno zainteresirane, da bo v Cerkvi čim več delovanja proti papežu Frančišku – iz katerega koli razloga že. Njim naproti bodo iz cerkvenega nedrja prihajali tridentinski nostalgiki tipa kardinal Burke in desničarski kato-nacionalisti tipa Brščič. Od Goričkega do Pirana raztegnjeno katolištvo, v svojstvu članov ŽPS in drugih aktivnih laikov, pa bo v prihajajočem letu - po naročilu slovenskih škofov - Radost ljubezni do konca prebralo.

Galantino: Nasilneži hočejo spopad civilizacij (prevod)

Škof Nunzio Galantino je tajnik Italijanske škofovske konference in iskan sogovornik italijanskih medijev. Spoznate ga lahko tudi na njegovi spletni strani www.nunziogalantino.it.
Dan po atentatu na božični sejem v Berlinu se je za Corriere della Sera (italijanski dnevnik z največjo naklado) na kratko z njim pogovarjal Gian Guido Vecchi (link). Intervju, ki so ga pri Corriereju naslovili "Spopad civilizacij? Ne gre za vero, gre le za denar.", je imel odmev tudi v Bosni (link). Prevedel sem ga Branko Cestnik.

------------

Msgr. Nunzio Galantino (nunziogalantino.it)

Spopad civilizacij? Ne gre za vero, gre le za denar.

Pogovor s škofom Galantinom


Ekscelenca, Italija in Evropa sta polni božičnih sejmov. Že pred svetim letom usmiljenja je Cerkev dejala, da se ne smemo pustiti ustrahovati. Kaj lahko rečemo zdaj /po berlinskem napadu/?

Kdor počenja takšne stvari, nas hoče ravno ustrahovati. Za Božič, razumljivo, je udarec še hujši. Razumemo strah, izgubo poguma, vdanost v usodo. Ampak ni neodgovorno reči, da njihove igre ne smemo sprejeti. Ne moremo tem ljudem dati moči, da izničijo našo voljo po življenju, voljo, da gremo naprej in težimo k spremembam. Vseeno vse to povedati ni dovolj.

V kakšnem smislu?

Reči, da se ne smemo pustiti premagati od strahu in od nasilja, je lahko neumna in prazna fraza, če ji ne sledi zavzemanje vsakega izmed nas, da prevzame svoj del odgovornosti. Moramo biti bolj enotni, bolj strpni. Paziti se moramo nasilja tudi v rabi našega jezika.

Gre za razširjeno nasilje?

Nočem metati vsega v isti koš. Toda vulgarnost in agresivnost v jeziku krepijo klimo, v kateri ljudje postanejo bolj hudobni. Tak jezik izničuje napore za mirno sobivanje. Obstaja tudi terorizem jezika, ubijamo tudi z obrekovanjem. Poglejte medije, televizijo, politiko. Da ne govorim o družabnih omrežjih. Kot je dejal Umberto Eco, beseda bedaka ima enako težko kot beseda nobelovca in pogosto je tako, da ima beseda nasilneža in spodbujevalca vojne več podpore.

Vrnile so bodo polemike o spopadu civilizacij …

Vsako nasilje je neopravičljivo in nesprejemljivo, toliko bolj, če je versko motivirano. Spopad civilizacij je to, na čemer delajo nasilneži. Četudi bi šlo za to, kar ne verjamem, je spodaj zgolj egoizem in želja po nadvladi. Pridobi tisti, ki ga žene interes po oblasti in denarju, tisti, ki prodaja orožje. Na koncu v vojnah umirajo ubogi ljudje. Gospodje obogatijo.

V Ankari je bil ubit ruski ambasador...

Treba je razumeti, kaj je v ozadju. Ambasadorja se ne ubije kar tako, slučajno. Tudi ta atentat bo sprožil mehanizem povračilnih dejanj...

Leta 2017 bo minilo 100 let od „pisma voditeljem narodov v vojni“ papeža Benedikta XV., ko je govoril o Veliki vojni kot o „nekoristnem pokolu“. Papež Frančišek govori o „tretji svetovni vojni po delčkih“. Bo tudi on preslišan?

Bojim se, da bo preslišan. Papeži so bili doslej preslišani. Pretehtali so egoizmi in interesi. Ni treba do Benedikta XV., spomnimo se jasnih besed papeža Janeza Pavla II. na začetku prve zalivske vojne. Frančišek nam polaga na srce, naj spoštujemo življenje. Terorist ne spoštuje življenja. Tudi nasilnež ga ne spoštuje, četudi gre za verbalno nasilje.

Kaj lahko naredimo?

Mnogo lepih dejanj, ki smo jim priča te dni, čaka usoda božičnih okraskov. Ko je praznik mimo, jih pospravimo v škatle. Naprezanje za mir pa mora iti naprej.

„Tiho bodi, dol glej in si svoje misli!“

„Tiho bodi, dol glej in si svoje misli!“

Pri nas na vasi in tudi doma sem kot otrok večkrat slišal nasvet: „Tiho bodi, dol glej in si svoje misli!“ Nasvet so običajno izrekali starejši ljudje, naslovniki pa smo bili otroci in mladina. Izrekali so ga v prav posebnih situacijah. Recimo, kadar je na vasi prišlo do spora med dvema sosedoma, ki sta potem kar tekmovala, kdo bo na svojo stran dobil čim več sovaščanov. Kadar se je pojavil kak zanesenjak z neko novo in čudno idejo ter nas hotel z gorečim prepričevanjem pridobiti na svojo stran. Kadar so socialistični učitelji udrihali po krščanstvu in je bilo preveč tvegano, da bi jim kakšno zabrusil nazaj.

Skratka, obnašanje po vzorcu „tiho bodi - dol glej - svoje si misli“ nas je obvarovalo nepotrebnega izpostavljanja v javnosti in zdrsov v škodljive zdrahe. Temeljilo je na stoletni izkušnji naših kmečkih očetov in mater, ki so morali znati preživeti v takšnih in drugačnih družbenih in političnih okoljih.

Vsak del nasveta je po svoje dragocen:
- „tiho bodi“ - pazi na besede, molk je zlato;
- „dol glej“ - ne pusti, da skozi tvoje uči preberejo tvoje misli in ugotovijo tvoje razpoloženje;
- „svoje si misli“ - v duši ohrani prostor za svobodno in le tebi lastno misel.

Ko tiho biti, dol gledati in si svoje misliti ni dobro

Toda nasvet se lahko izkaže za zahrbtnega. Če vedno dol gledaš in si tiho, si na koncu soodgovoren za družbeno zlo. Podobno kot je bila molčeča večina Nemcev na koncu soodgovorna za zlo nacizma. Če vedno dol gledaš in si tiho, daješ prostor ljudem, ki so naduti, oblastni in požrešni. Ti te bodo posredno ali neposredno izkoristili in oropali. Ko boš dvignil glavo in hotel biti glasen, bo prepozno. Če vedno dol gledaš in si tiho, ne boš svetu predal najlepšega, kar je v tebi – tvoje vere, upanja, ljubezni.

Za kakovostno življenje je potrebno oboje: zdrava zadržanost in zdrava odzivnost. Včasih je res bolje biti tiho in se zateči v svojo „notranjo celico“ - kot je intimno središče človeka imenovala sv. Katarina Sienska; včasih se je treba odzvati in takoj dvigniti glas - po vzoru sv. Janeza Krstnika, ki se ni ustrašil Heroda. Sveti Duh naj nas sproti navdihuje, kar je najbolj primerno in prav.

Blagostanje in pasivnost

Če smo v prejšnjih desetletjih bili apatični in neodzivni, ker smo se bali „gospodov“ in „tovarišev“, se dandanašnji zdi, da smo apatični in neodzivni predvsem iz nekega drugega razloga. Blagostanje, polni hladilniki, 200 televizijskih programov na domačem televizorju, računalniška virtualna galaksija,... nas spreminjajo v brezbrižneže in neodzivneže, kot jih še ni bilo. Včasih je bilo „tiho bodi - dol glej - svoje si misli“, danes je „tiho bodi – v telefon glej – nič ne misli“.

Da je blagostanje lahko past, pove že Peta Mojzesova knjiga, v odlomku, ki ga katoliški obrednik predvideva za blagoslov stanovanj in hiš (5 Mz 8,12-14): 

Ko boš jedel do sitega, zidal lepe hiše in v njih prebival, ko se ti bo množilo govedo in drobnica, množilo srebro in zlato in vse tvoje imetje, glej, da se tvoje srce ne prevzame in ne pozabiš Gospoda, svojega Boga, ki te je izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti.

„Počivaj, jej, pij, bodi dobre volje!“

Starozavezni nauk pravi, da je blagostanje lahko vir prevzetnosti, napuha. Napuha, ki se kaže kot duhovna in spoznavna motnja. Napuhnjen človek namreč kmalu več ne vidi realnega stanja in ne spoznava Božjih del. Še več, blagostanje človeku odvzame pozitivno življenjsko napetost. Človek se poleni, miselno posurovi in družbeno zaspi. V Lukovem evangeliju beremo, kako razmišlja bogataš: „Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje“ (Lk 12,19).

Vzorec „počivaj – jej - pij - bodi dobre volje“ sam po sebi ni slab. Počivati, jesti in se veseliti se je treba. A ko pretiravaš z njim, je to vzorec, ki te pripelje v brezbrižnost in ne-razmišljanje. Gledaš vase, rasteš v egoizmu in vse manj možgančkaš.

Vzorec „počivaj – jej - pij - bodi dobre volje“ je danes za marsikoga malodane dogma. Zlasti mladi so zlahka kot očarani nad formulo „ne preveč delati – zelo pa žurirati“. Toda tovrstna življenjska drža je kratkega diha. Ekonomska in moralna kriza, ki smo ji zdaj priča na Slovenskem, se je zaredila tudi zaradi družbeno pasivnih, neodzivnih, žurerskih in vase zagledanih ljudi iz srednjega in nižjega sloja. Povedano drugače, straža (njih družbena budnost) je zaspala, tat (korupcija) je opravil svoje.

Izstop iz pasivnosti: jezni izbruh

Kako se dvigniti iz pasivnosti? Najslabši izhod iz pasivnosti in apatičnosti je tisti, ki se zgodi v obliki nenadnega jeznega izbruha. Dolgo tiščiš v sebi, nato ponoriš. In ker ponoriš, zadeve poslabšaš.

Primer jeznega izbruha je revolucija. Revolucija nas res na hitro dvigne iz pasivnosti, a ker je jezna, se pravi nekontrolirano čustvena, smo udeleženci zlahka manipulirani od „poklicnih“ revolucionarjev. Z revolucijo na koncu ustvarimo več problemov, kot jih rešimo. Zgodovina uči, da z revolucijo samo menjamo tistega, pred katerim smo tiho, gledamo dol in si svoje mislimo. Pred revolucijo se mu je reklo „gospod“, po revoluciji mu rečemo „tovariš“.

Izstop iz pasivnosti: zaradi dostojanstva in poslanstva

Izhod iz pasivnosti se prične z zavestjo o lastnem dostojanstvu in lastnem poslanstvu. Rečem si: Moje krščansko in človekovo dostojanstvo je takšno, da ne morem in ne smem biti družbeno neodziven. Usoda drugih in usoda celotne skupnosti, celo celotnega človeštva je moja usoda. Če te razsežnosti nimam, je prizadeto moje lastno poslanstvo. Nisem to, kar bi moral biti.

Da pridemo do jasne zavesti, kdo smo in kaj nam je storiti, je pogosto potrebno očistiti spomin. Stara vzgoja „tiho bodi - dol glej - svoje si misli“ je zlasti v katoličanih pustila posledice. Marsikdo je ostal v zanki neodzivnosti in pasivnosti, ker ga je strah izpostaviti se v javnosti. Enako nas je lahko v obdobju gospodarske rasti in utopije blagostanja poškodoval vzorec „počivaj – jej - pij - bodi dobre volje“. Marsikdo se ne premakne, ker noče iz t.i. „cone udobja“ - četudi materialne udobnosti več ni. Pred nami zna biti nekoliko boleča naloga soočanja samih s seboj in globinskega moralnega očiščenja. Ozdraviti od pasivnosti namreč pomeni kaj več kot zgolj spremeniti nekaj življenjskih navadic in razvadic.

Izstop iz pasivnosti: ker smo birmani

Za kristjana najbolj odlična pot je tista, ki se je je „priučil“ s sveto birmo. Naloga spreminjanja sveta sovpada z darovi Svetega Duha. Vključenost v notranje Božje življenje nam odpira oči za potrebe bližnjih. „Kristusova ljubezen nas stiska,“ pravi sv. Pavel (2 Kor 5,14). Kar bi lahko tudi prevedli: Kristusova ljubezen nas priganja, žene, sili v dejavnost... V Prvem Janezovem pismu pa beremo (3,16-17): 

Ljubezen spoznavamo po tem, da je On dal življenje za nas. In takó smo tudi mi dolžni dati življenje za brate. Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim?

* Besedilo je bilo objavljeno v decembru 2016 na strani www.spletni-misijon.si kot adventa meditacija pod naslovom "Iz zanke neodzivnosti in pasivnosti". Foto B.C.: kip sv. Jurija ob baziliki Jezusovega rojstva v Betlehemu.

Šport, družina, duh, vera

Uspehi naših športnikov niso navdušujoči le z ožjega športnega vidika. Niso le izjemni dosežki telesa in duha nekaterih posameznikov in ekip. So dogodek obče narodnega značaja. Imenitno je biti Slovenec ali Slovenka, ko zmaga eden izmed nas.

Nato je tu še zanimiv socialni in zemljepisni vidik. Pomenljivo je, da večina naših svetovnih in olimpijskih prvakov prihaja iz province in podeželskega obrobja (saj veste: Trdobojci, Pečke, Črna, Dolenja vas, Lopata) in ne iz etabliranih in finančno močnejših metropolitanskih sredin. Po svetopisemsko povedano: pri nas je galilejsko zakotje v športnih arenah precej boljše od jeruzalemske ekscelence.

Ne pozabimo družinskega sporočila. Zgodbe o športnih uspehih so zgodbe o moči družine, ki stoji za svojim članom, vrhunskim športnikom. S tem da so ponekod očetje in matere v športnikovo dejavnost zajeti tudi strokovno in tehnično, ko opravljajo vlogo menedžerjev in trenerjev. Tudi v športu se dogaja, da družina zmore, česar ne zmoreta država in profesionalni klub.

Kaj pa šport in duhovnost? Ali nista telo in duh vsak na svojem bregu? Ne. Sodobni športniki so živ dokaz, da je šport dejavnost celega človeka, ki je telo, duša, duh. Mehansko pojmovanje telesa, se pravi mišljenje, da je telo brezdušni stroj, k športnemu uspehu ne pripomore, prej ga ovira. Filozofski materializem je v športnem okolju dokončno pogorel, ko je padel berlinski zid in smo izvedeli o pošastnih hormonskih eksperimentih na telesih socialističnih športnikov.

To ni vse. Slovenski športniki nove generacije kažejo še nekaj, česar poprej nismo bili vajeni. Ne samo da se ravnajo po občem geslu »zdrav duh v zdravem telesu« in tako zavračajo materialistično mehaniko, mnogi so tudi osebno verni in tega ne skrivajo. Ko takole razmišljam o nekaterih izmed njih, se mi prikrade vprašanje, ki si ga komaj upam povedati na glas. Namreč, ali ni morda v krščanskem humusu naše dežele potihoma vzklila nekakšna teologija telesa po slovensko? Ali ni morda v času »božjega molka« in cerkvenih kriz Bog našel način, da nam tudi preko vseh teh odličnih fantov in deklet pove, da je še tu in nas blagoslavlja?


* Objavljeno 11.12.2016 kot uvodnik v tedniku Družina. Foto: arhiv skavtskega stega Rakova Steza 1.