Prva neverna generacija? Da. Ne.

Mlajše generacije so manj verne od starejših. To ni nič novega. Že v antiki so opazili, da v mladih letih »ne spoštujemo bogov«, kot jih spoštujemo kasneje v zrelih letih. Jamranja, da mladi neradi hodijo v cerkev, zasledimo pri nas že pred 100 in več leti. V kroniki župnije Hajdina na primer beremo, kako župnik okrog leta 1900 obupuje nad mladino, ki se - kot zapiše - »za flašo in nož drži« (beri: omama in nasilje), ob nedeljah pa se potika po bližnjem Ptuju, namesto da bi bila v domači fari pri sveti maši. Novo oz. značilno za naš čas je, da je odklon mladih od religije bolj radikalen in trajnejši.

Razen v Gruziji in Gani so mladi povsod bolj neverni kot njihovi starši

Pojavlja se teza, da prihaja in je že tu »prva neverna generacija« ter da so milenijci (rojeni do in okrog leta 2000) »najbolj neverna generacija v zgodovini Zahoda«. Podatki so jasni: mladi se oddaljujejo od svojih matičnih religij povsod po svetu. Komaj kaj in počasi v Afriki in Aziji, precej hitro na Zahodu; komaj kaj in počasi v islamskih deželah, precej hitro v krščanskih, zlasti v onih s protestantskim ozadjem.

Po podatkih Pew danih na svetlo leta 2018 (link) so mladi izrazito manj verni od prejšnje generacije v Kanadi, na Danskem, v Južni Koreji, v Avstraliji; Italija, Francija, Avstrija so na sredini glede oddaljevanje mladih od religije; manj razkoraka med mladimi in starejšimi glede vere je čutiti v vzhodni Evropi (Poljska, Rusija, Litva); ZDA ostajajo atipične, saj od drugih dežel z enako visokim standardom in izobrazbo odstopajo po bolj konsistentni vernosti (npr. mladi v ZDA kažejo izjemno visoko stopnjo vsakdanje molitve).

Od vseh dežel, ki jih je analiziral Pew (pretresel jih je 106), sta samo dve, kjer se mlada generacija kaže za bolj verno od starejše: to sta Gruzija in Gana.

Zares prva neverna generacija?

Italijanski sociolog religije Franco Garelli, svoj čas dekan fakultete za politične vede v Turinu, je hotel preveriti, kakšna je nevera današnjih mladih in koliko mladi sploh priznavajo oznako »prva neverna generacija«. Izsledki Garellijeve raziskave (anketa + intervjuji) med mladimi Italijani so leta 2016 izšli v knjigi Mali ateisti rastejo. Zares prva neverna generacija? (link). Kot že naslov in podnaslov povesta, je raziskava predočila dvoje:

• pričakovano: mladih ateistov in agnostikov je vse več;
• manj pričakovano: še vedno ne moremo enoznačno reči, da gre za prvo neverno generacijo.

Le polovica vprašanih mladih se strinja, da je njihova generacija »prva neverna«. Nekateri s prstom pokažejo na svoje starše in označijo prav njih za »prve neverne«, le da tega ti niso iskreno rekli; drugi pravijo, da mladi niso toliko neverni kot nagnjeni k tehtanju in preverjanju. Situacija je po svoje nenavadna, saj mladi kot generacija (kolektiv) delujejo zelo sekularizirano, kot posamezniki pa ne.

Drugačne duhovne vrline mladih

Tudi sam Garelli se z definicijo »prva neverna generacija« ne strinja. Preveč tipanja po smislu in spoštovanja do duhovnosti je v mladi generaciji, da bi jo spredalčkali kot zgolj neverno oz. neduhovno. Zanimanje za duhovno plat življenja se kaže tudi pri onih, ki se imajo za neverne ali nereligiozne (za takšne se jih izjasni 30%).

Poleg tega današnja mladina kaže nekaj potez in tudi vrlin, ki jih generacija pred njo ni izražala v toliki meri. Te so:

• spoštovanje pristnosti: mladih ne zanima toliko verska resnica kot koliko je kdo pristen v izpovedovanju vere in kako dobro se pri tem počuti;
• duhovnost kot iskanje osebne sreče in harmoničnosti: vera je dobra, če te dela srečnega in ti pripomore h kakovostnejšemu življenju; duhovnost pri mladih ni toliko bogoiskateljstvo (transcendenca) kot je iskanje življenjskega ravnotežja in dušnega blagostanja (imanenca);
• post-ideološkost: 70% onih, ki se imajo za ateiste, vere nimajo za »neumnost«; podobno oni, ki se kažejo za globoko verne, spoštujejo ateistični svetovni nazor; ideološki spopad na liniji verni-neverni, značilen za prejšnje generacije, mladih ne nagovarja; militantne drže (vsaj v Italiji) ne zmagujejo;
• vera na standby mode: večina mladih svoje krščanske vere ne izbriše iz svoje intime, t.j., ne ugasne je, temveč jo drži v nekakšnem standby položaju; kar pomeni, da vera sicer ni vidna in dejavna, po potrebi ali navdihu pa se lahko hitro aktivira.

Kljub temu da se je v župniji imel fajn ...

Izkustvo Cerkve je pri večini mladih Italijanov in Italijank, ki jih je povprašal Franco Garelli s svojo ekipo, pozitivno ali nevtralno; tudi pri onih, ki so versko medli ali že ateisti. Mladi poudarjajo lepa doživetja v svojih župnijah (verouk, oratoriji, skavti,...), spoštovanje do določenih duhovniških likov ter do samega papeža Frančiška. To, kar jih je oddaljilo od Cerkve – je prepričan Garelli -, je nepomenljivost cerkvenega diskurza za njihova življenja. Poleg tega kljub večinoma pozitivni osebni izkušnji Cerkve vendarle čutijo breme medijsko razvpitih duhovniških škandalov.

Iz odgovorov je razvidno še:

• bolj kot okolje cerkvene institucije na vernost ali nevernost mladih vpliva družinsko okolje; če so starši verovali le zaradi zunanje tradicije, bodo njihovi otroci z lahkoto zavrnili tako versko tradicijo kot vero; če so starši v versko življenje otroka silili, se bo zgodilo podobno;
• v samem krogu družine so mladi glede vere bolj strogi do svojih staršev, manj strogi pa do svojih starih staršev; odnos do starih staršev je duhovno manj obremenjen, vernost starih staršev je obravnavana tudi s simpatijo.

Ne jamrajmo, bodimo pristni, vpokličimo dedke in babice!

Nobena od dveh navedenih raziskav sicer ne obravnava Slovenije, a ni se težko prepoznati. Smo tam nekje, kjer sta Italija in Avstrija, s tem da je pri nas dejavnik ideološkosti ter polemike med vernimi in nevernimi gotovo večji.

V cerkvenih krogih smo povabljeni, da odpravimo pesimizem, jadikovanje, užaljenost. Mladi niso padli v brezno niča. Zavračajo mnogokaj, kar smo jih pri verouku učili, obenem odpirajo mnogokaj svojega, ki se kaže kot pristno in plemenito. Nastavki za dialog so. Greh bi bil zapreti se pred mladimi.

Po družinah smo povabljeni k večji pristnosti in sproščenosti, kar se tiče vere. Našo pozunanjeno tradicijo so naši lastni otroci razkrinkali in jo zavračajo. Vključimo (znova) v svoje duhovno-vzgojne procese stare starše! Očitno med dedki in babicami na eni ter vnuki na drugi strani tečejo prvinske povezave, ki so za prenos vere pomembnejše, kot si predstavljamo. Dedki in babice naj bodo blizu svojim vnukom - k čemur v zadnjem času spodbuja tudi papež Frančišek.

* Foto: Barbara Tadina, Svetovni dan mladih v Krakovu 2016