četrtek, 07. februar 2019

Od duhovnikov spolno zlorabljene redovnice



Na letalu iz Abu Dhabija (5.2.2019) je papež Frančišek na novinarsko vprašanje o spolnih zlorabah redovnic s strani duhovnikov dejal: »Res je ... so duhovniki in celo škofi, ki so to počeli. Mislim, da se to še vedno dogaja, kajti nekaj se ne preneha zgolj zato, ker se zavedamo, da obstaja« (link). Mnogi so šokirani, a marsikdo ne ve, da se s to kočljivo temo Vatikan odprto sooča vsaj dve desetletji. 

***

V slovenskem prostoru sem med prvimi (če ne prvi) o njej javno spregovoril na Nikodemovih večerih leta 2002. Moje predavanje je nosilo naslov Duhovnik med skušnjavo oblasti in radostjo služenja. Predavanje je vsebovalo tudi poglavje o »sporočilnosti«, če tako rečem, velikih duhovniških afer, ki smo jih takrat komaj začeli spoznavati. Na tem blogu sem del besedila predavanja že objavil (link), tokrat bom bolj skrčen.

Takole sem zastavil leta 2002:
V velikočetrtkovem pismu duhovnikom l. 2002 je papež Janez Pavel II. med drugim zapisal: »Globoko smo pretreseni zaradi grehov nekaterih naših bratov, ki so izdali pri posvetitvi prejeto milost, ko so padli v najhujše oblike ‘skrivnosti zla’, ki deluje v svetu. Na dan prihajajo zelo hudi škandali, ki posledično mečejo senco suma na vse ostale dobre in zaslužne duhovnike.«
Te »najhujše oblike skrivnosti zla«, o katerih govori papež, so primeri pedofilije in drugih afer seksualnega značaja, ki so v zadnjih letih pretresli svetovno javnost. V obzir bomo vzeli dve: 
- poročilo o spolnem nasilju duhovnikov nad redovnicami v 23 državah – v glavnem afriških, ki ga je po naročilu iz Vatikana pripravila redovnica Maria O'Donohue, spomladi 2001 pa objavila ameriška revija National Catholic Reporter.
- razkritje 70 članske bostonske mreže duhovnikov pedofilov (bolj natančno: efebofilov) ter vse bolj perečega problema pedofilije in homoseksualnosti med duhovniki. Če pogledamo dejstvo, da bostonski duhovniki niso zapadali v greh posamično, ampak da so se organizirali v mrežo, razumemo, zakaj papež uporablja izraz »mysterium iniquitatis«, ki ga običajno uporabimo za označevanje Satanovega delovanja.

V predavanju sem nato razmišljal predvsem z vidika »religiozne korupcije« duhovniškega poklica, do katere pride v teh zavržnih primerih. Čeprav pri pedofiliji gre za kriminalna dejanja, za katera mora duhovnik odgovarjati tudi po civilnem pravu, pri zlorabah redovnic pa je civilnopravna kriminalnost manj razvidna, gre v obeh primerih za duhovno in moralno korupcijo duhovništva oz. za »izdajo pri duhovniški posvetitvi prejete milosti«. Katoliški duhovnik se začne obnašati kot ne-duhovnik, kot anti-duhovnik, zasledimo celo elemente poganskih kultov plodnosti.

Ob prebiranju poročila o primerih spolnega nasilja duhovnikov nad redovnicami, se nam pojavi dodaten pomislek, ki ga po primerjanju z nekaterimi poganskimi in šamanskimi vzorci duhovništva. Takole sem razlagal:
Poročilo /iz leta 2001/ namreč omenja več vzrokov, da prihaja do pojava /duhovniškega/ spolnega nasilja nad redovnicami: 
- kultura plodnosti in velike težave za sprejem celibata v nekaterih delih Afrike; 
- kultura, ki prepoveduje ženski zavrnitev moškega, zlasti če je ta nosilec oblasti;
- ekonomska odvisnost majhnih redovnih skupnosti od lokalnega duhovnika; 
- AIDS primora duhovnike, ki so vajeni rednega spolnega občevanja, k iskanju varnega seksa.
Na tem mestu nas ne zanimajo takšne ali drugačne perverznosti, ki jih omenja poročilo, temveč samo ozadje obnašanja duhovnikov. Očitno je evangelizacija afriškega kontinenta bila v zadnjih sto letih tako bliskovita in masovna, da so različne predkrščanske, animistične, poganske religiozne in kulturne prvine ostale še nedotaknjene.
Ko prebiramo zajetno knjigo James G. Frazerja Zlata veja – raziskave magije in religije, pogosto naletimo na opise vračev, svetih mož in duhovnikov, katerih božanski izvor oblasti se kaže tudi v posebnih pravicah nad dušami in telesi običajnih vernikov. V nekem afriškem plemenu npr. je vaški duhovnik imel pravico razdevičiti vsa mlada dekleta, v drugem je lahko jemal hrano in lastnino drugih po mili volji, le v stanju transa je moral biti. Če smo pri don Mazziju /v prejšnjem poglavju predavanja/ razmišljali o vplivu ločitve svetega in spolnosti, na tem mestu vidimo, kaj se zgodi, ko je sveto in spolno združeno v eno: občevanje z duhovnikom oz. vračem postane stik z božanstvom.

Ker sem predaval na temo duhovniške skušnjave oblasti, sem s tega vidika pogledal tudi na problem zlorabljenih redovnic s strani duhovnikov. Po primitivnih vzorcih k oblasti spada tudi »spolna oblast«, politični ali verski oblastnik je rad tudi alfa-samec. Takole sem zaključil:
Tudi razkazovanje spolne moči je v določenih kulturah nujna, da je moški moški, vrač vrač, da je oblast oblast. Frazer omenja, da so ponekod vrače-duhovnike ubili in zamenjali, takoj ko so ti kazali znake pešanja življenjske moči.

Pri tem naj omenim kako slaboumne so razmišljanja, ta ti vzorci prizadevajo samo neko zaostalo versko okolje. Poznamo primere tudi jugoslovanskih politikov na potovanjih, ki so jim gostitelji morali pripraviti deklico za tisto noč; da ne govorimo o nekaterih sodobnih rock zvezdnikih in kaj je v obveznem repertoarju po njihovem koncertu: použivanje lokalnega dekliškega mesa.
Afera spolnega nasilja nad sestrami torej ne govori toliko o obči krizi celibata niti ne o neki katastrofalni moralni dekadenci katoliškega klera. Pač pa nam na zelo grob način pove, kako močne so lahko kulturološke pogojenosti pri pojmovanju duhovništva, in kako potuhnjeno se v krščanstvo tihotapijo poganske vrednote. Vpliv poganskih religioloških vzorcev na katoliško duhovništvo pa ni samo izoliran na neko afriško področje, pač pa je malodane dinamika, ki jo moremo zaslediti povsod in v vseh časih.

Na tej točki predavanja sem nehal z navajanjem velikih afer in nadaljeval z analizo povprečnega slovenskega duhovnika kot nosilca sakralne oblasti. Ugotovil sem, da je pri nas v kakšnih okoljih le oblasten duhovnik razumljen kot »pravi« duhovnik, kar je lahko psevdo-pogansko in nas kot tako lahko hitro oddalji od bistva Kristusovega duhovništva, ki je darovanje, služenje.

***

Danes bi moje predavanje na isto temo seveda izgledalo drugače. Danes imamo veliko več podatkov in Cerkev je po letu 2002 storila ogromno v smeri preprečevanja in razkrivanja spolnih zlorab s strani duhovnikov. Gotovo pa poglavje o spolno izkoriščanih in zlorabljenih redovnicah zlasti v deželah Tretjega sveta še čaka na svoj očiščevalni epilog. 

Da smo vendarle glede tega na dobri poti, pove tudi dejstvo, da je med mediji, ki to temo redno odpirajo, sam vatikanski časnik L'Osservatore Romano. (Prim. kolumna priznane zgodovinarke in novinarke Lucette Scaraffia z naslovom Mediji in zlorabe)


* Foto: Redovnica na obali, Micheile Henderson, unsplash.com.

1 komentar:

  1. Dobro napisano, analiza drži in je enaka psihologiji islamskih posiljevalcev v Evropi in po svetu: nekoč smo dobili kužka in prišli so vsi odrasli psi iz vasi, da ga naskakujejo. Potem smo listali pasje knjige in izvedeli, da se gre za dokazovanja nadoblasti. Vseeno smo kupili zračno puško, a ni bila nikoli uporabljana, ker takoj, ko je bila doma, ni bilo več psov. Odtlej rjavi. A brez nje ni šlo, bilo je strašno.

    Od tega dokazovanja moči tudi izraz "misijonarski položaj", ko je ubogi misijonar v Afriki, ki je podlegel ženski in vragu, vseeno skušal obdržati neko avtoriteto nad njo, da ne bi bil dokončno ponižan, in je stvar opravljal iz zgornje lože. To je potem smatral kot izpolnitev Jezusove druge zapovedi. Tako je še danes, tudi kar se pedofilov tiče.

    A ni stvar v tem, ampak v dejstvu, da obstaja ena sorta demonov, ki jih križ (in Božje Ime) prav nič ne prestraši, kot je prestrašil Drakulo, ker so to cerkveni demoni, ki jim je klečanje pred Najsvetejšim domače, saj se mu v srcu itak ne priklonijo. In imamo hudiča v vseh religijah, rešujejo jih samo svetniki in svetnice in Božje osebe.

    A problem sploh ni v tem in v hudiču, ampak v nadzoru: v spregledovanju teh grozodejstev, prikrivanju in opravičevanju v imenu "Gospodovega Usmiljenja in Ljubezni". Smrad salamenski. PREKLETA BANDA! Ni je hujše žalitve Gospoda, kot so takšne: klerovske, po teološko opravičene, med brati nasmehljane.

    A Gospod VSE vidi, in kljub temu, da je brezmejno Usmiljen, je pekel poln teh gnusob. Ki se včasih celo spovejo, da bi lahko ponovno v miru grešile. A zakaj da so v peklu? Ne zaradi oblike greha in laži, ne zaradi Gospodove Pravičnosti, ampak zato,

    KER SO UBIJALI VERO NEDOLŽNIH. Vero nedolžnih so ubijali.

    Zato naj kar ostanejo prekleti, do konca sveta, potem pa bodo itak rešeni, ker jim bo zmanjkalo tal pod nogami, Gospod pa je Ljubezen.

    Pater na koncu pravijo, da smo vendarle na dobi poti. OK, če smo - a kam?

    OdgovoriIzbriši