nedelja, 03. februar 2019

Prva neverna generacija? Da. Ne.



Mlajše generacije so manj verne od starejših. To ni nič novega. Že v antiki so opazili, da v mladih letih »ne spoštujemo bogov«, kot jih spoštujemo kasneje v zrelih letih. Jamranja, da mladi neradi hodijo v cerkev, zasledimo pri nas že pred 100 in več leti. V kroniki župnije Hajdina na primer beremo, kako župnik okrog leta 1900 obupuje nad mladino, ki se - kot zapiše - »za flašo in nož drži« (beri: omama in nasilje), ob nedeljah pa se potika po bližnjem Ptuju, namesto da bi bila v domači fari pri sveti maši. Novo oz. značilno za naš čas je, da je odklon mladih od religije bolj radikalen in trajnejši.


Razen v Gruziji in Gani so mladi povsod bolj neverni kot njihovi starši

Pojavlja se teza, da prihaja in je že tu »prva neverna generacija« ter da so milenijci (rojeni do in okrog leta 2000) »najbolj neverna generacija v zgodovini Zahoda«. Podatki so jasni: mladi se oddaljujejo od svojih matičnih religij povsod po svetu. Komaj kaj in počasi v Afriki in Aziji, precej hitro na Zahodu; komaj kaj in počasi v islamskih deželah, precej hitro v krščanskih, zlasti v onih s protestantskim ozadjem.

Po podatkih Pew danih na svetlo leta 2018 (link) so mladi izrazito manj verni od prejšnje generacije v Kanadi, na Danskem, v Južni Koreji, v Avstraliji; Italija, Francija, Avstrija so na sredini glede oddaljevanje mladih od religije; manj razkoraka med mladimi in starejšimi glede vere je čutiti v vzhodni Evropi (Poljska, Rusija, Litva); ZDA ostajajo atipične, saj od drugih dežel z enako visokim standardom in izobrazbo odstopajo po bolj konsistentni vernosti (npr. mladi v ZDA kažejo izjemno visoko stopnjo vsakdanje molitve).

Od vseh dežel, ki jih je analiziral Pew (pretresel jih je 106), sta samo dve, kjer se mlada generacija kaže za bolj verno od starejše: to sta Gruzija in Gana.


Zares prva neverna generacija?

Italijanski sociolog religije Franco Garelli, svoj čas dekan fakultete za politične vede v Turinu, je hotel preveriti, kakšna je nevera današnjih mladih in koliko mladi sploh priznavajo oznako »prva neverna generacija«. Izsledki Garellijeve raziskave (anketa + intervjuji) med mladimi Italijani so leta 2016 izšli v knjigi Mali ateisti rastejo. Zares prva neverna generacija? (link). Kot že naslov in podnaslov povesta, je raziskava predočila dvoje:
  • pričakovano: mladih ateistov in agnostikov je vse več;
  • manj pričakovano: še vedno ne moremo enoznačno reči, da gre za prvo neverno generacijo.
Le polovica vprašanih mladih se strinja, da je njihova generacija »prva neverna«. Nekateri s prstom pokažejo na svoje starše in označijo prav njih za »prve neverne«, le da tega ti niso iskreno rekli; drugi pravijo, da mladi niso toliko neverni kot nagnjeni k tehtanju in preverjanju. Situacija je po svoje nenavadna, saj mladi kot generacija (kolektiv) delujejo zelo sekularizirano, kot posamezniki pa ne.


Drugačne duhovne vrline mladih

Tudi sam Garelli se z definicijo »prva neverna generacija« ne strinja. Preveč tipanja po smislu in spoštovanja do duhovnosti je v mladi generaciji, da bi jo spredalčkali kot zgolj neverno oz. neduhovno. Zanimanje za duhovno plat življenja se kaže tudi pri onih, ki se imajo za neverne ali nereligiozne (za takšne se jih izjasni 30%).

Poleg tega današnja mladina kaže nekaj potez in tudi vrlin, ki jih generacija pred njo ni izražala v toliki meri. Te so:
  • spoštovanje pristnosti: mladih ne zanima toliko verska resnica kot koliko je kdo pristen v izpovedovanju vere in kako dobro se pri tem počuti;
  • duhovnost kot iskanje osebne sreče in harmoničnosti: vera je dobra, če te dela srečnega in ti pripomore h kakovostnejšemu življenju; duhovnost pri mladih ni toliko bogoiskateljstvo (transcendenca) kot je iskanje življenjskega ravnotežja in dušnega blagostanja (imanenca);
  • post-ideološkost: 70% onih, ki se imajo za ateiste, vere nimajo za »neumnost«; podobno oni, ki se kažejo za globoko verne, spoštujejo ateistični svetovni nazor; ideološki spopad na liniji verni-neverni, značilen za prejšnje generacije, mladih ne nagovarja; militantne drže (vsaj v Italiji) ne zmagujejo;
  • vera na standby mode: večina mladih svoje krščanske vere ne izbriše iz svoje intime, t.j., ne ugasne je, temveč jo drži v nekakšnem standby položaju; kar pomeni, da vera sicer ni vidna in dejavna, po potrebi ali navdihu pa se lahko hitro aktivira.

Kljub temu da se je v župniji imel fajn ...

Izkustvo Cerkve je pri večini mladih Italijanov in Italijank, ki jih je povprašal Franco Garelli s svojo ekipo, pozitivno ali nevtralno; tudi pri onih, ki so versko medli ali že ateisti. Mladi poudarjajo lepa doživetja v svojih župnijah (verouk, oratoriji, skavti,...), spoštovanje do določenih duhovniških likov ter do samega papeža Frančiška. To, kar jih je oddaljilo od Cerkve – je prepričan Garelli -, je nepomenljivost cerkvenega diskurza za njihova življenja. Poleg tega kljub večinoma pozitivni osebni izkušnji Cerkve vendarle čutijo breme medijsko razvpitih duhovniških škandalov.

Iz odgovorov je razvidno še:
  • bolj kot okolje cerkvene institucije na vernost ali nevernost mladih vpliva družinsko okolje; če so starši verovali le zaradi zunanje tradicije, bodo njihovi otroci z lahkoto zavrnili tako versko tradicijo kot vero; če so starši v versko življenje otroka silili, se bo zgodilo podobno;
  • v samem krogu družine so mladi glede vere bolj strogi do svojih staršev, manj strogi pa do svojih starih staršev; odnos do starih staršev je duhovno manj obremenjen, vernost starih staršev je obravnavana tudi s simpatijo.

Ne jamrajmo, bodimo pristni, vpokličimo dedke in babice!

Nobena od dveh navedenih raziskav sicer ne obravnava Slovenije, a ni se težko prepoznati. Smo tam nekje, kjer sta Italija in Avstrija, s tem da je pri nas dejavnik ideološkosti ter polemike med vernimi in nevernimi gotovo večji.

V cerkvenih krogih smo povabljeni, da odpravimo pesimizem, jadikovanje, užaljenost. Mladi niso padli v brezno niča. Zavračajo mnogokaj, kar smo jih pri verouku učili, obenem odpirajo mnogokaj svojega, ki se kaže kot pristno in plemenito. Nastavki za dialog so. Greh bi bil zapreti se pred mladimi.

Po družinah smo povabljeni k večji pristnosti in sproščenosti, kar se tiče vere. Našo pozunanjeno tradicijo so naši lastni otroci razkrinkali in jo zavračajo. Vključimo (znova) v svoje duhovno-vzgojne procese stare starše! Očitno med dedki in babicami na eni ter vnuki na drugi strani tečejo prvinske povezave, ki so za prenos vere pomembnejše, kot si predstavljamo. Dedki in babice naj bodo blizu svojim vnukom - k čemur v zadnjem času spodbuja tudi papež Frančišek.


* Foto: Barbara Tadina, Svetovni dan mladih v Krakovu 2016

4 komentarji:

  1. Odličen tekst, popolna analiza! Vse to je res. Pa pojdimo k bistvu.

    Poznal sem in še danes srečam kake fantiče, stare od pet do sedem ali devet let, ki imajo izjemno povezanost z Naukom in Bogom. Potem vidim, da je to odvisno prav od tega, kar omenja Brane: od PRISTNOSTI vsaj enega od ljudi, ki jih poznajo. Mene je npr. tako rešila babica, skrivaj, in mi dala Boga. Pa to je noro.

    Pristnost: kaj je to? Današnje krščanstvo, še posebej slovensko, o tej vrlini nima nobenega pojma več. Da ima in pozna duhovnik Živega Boga, če je dokončal študij in novo mašo zapel? Da je mehanska molitev pred in med pogrebom dovolj, da dušo izvleče iz vic? Da so javni posvetni cigumigu in lepe mondure dovolj? Ni dovolj, ljudje, kajti rjoveči lev je tako zelo strašen, resničen in potuhnjen, da se današnjim še škofom ne sanja. Zato ne vedo, KJE V RESNICI SO. Ko otrok, ki se mu še ne zbuja spolni nagon, to zazna, nas ima za še eno od igric v vrtcu.

    Kaj je PRISTNOST? Na koncu kocev pristnost prihaja iz čistosti, ker le čistost daje odločnost in jasnost. S prebujenjem spolnega nagona začne umirati povezava z Bogom, če je bila sploh vzpostavljena. Zato otroci lažje prebavljajo dedke in babice – ker so ti postali spet malo bolj pristni, če so res postali. Pristnost krščanstva je v ODPOVEDI, da se pridobi čas, energija in Ljubezen za Boga. Odpoved pa je mladiki tuja, če ji ni vsiljena. Ker ni naravna za mladiko, ki poganja v svet.

    Ker ni pristnosti, vera umira, religije in duše pa končujejo zelo bedno. Naštete države so vse bogate države. Saj je Branko o tem že nekje pisal: kjer raste mamon, se manjša Bog. Mamon pa je posledica želje po čutnem uživanju, je del spolnega nagona. Otrok bo za pristnega jemal le tistega, ki živi čisto, živi skromno, je odločen in prepričljiv, ter vdan Bogu, njegove besede in dejanja pa NIKOLI niso v protislovju. Le kje ga danes najde? Le kje??

    Čakamo na svetniškega škofa. Zdaj je star okoli eno leto.

    OdgovoriIzbriši
  2. Pa vendar - ni vse vzgoja. Niso duše enake, ko se inkarnirajo v človeško telo. Nekatere so zelo mlade, nekatere starejše, nekatere še bližje Bogu. Zato je lahko verska vzgoja tudi 'bob ob steno': enega se prime, drugega malo, tretjega nič.

    Pri določenih otrocih in mladostnikih že zelo zgodaj vidiš, da neke stvari odklanjajo, kar drugi hočejo. Nekaterim ne gredo od rok žurke, družinske veselice, popivanje, kajenje, kraja, flirtanje, pohlep, grdo laganje ... Drugim pa gredo predvsem te stvari hitro v spomin.

    Velika je torej milost ODREKANJA. Ta največja vrednota kristjana, je, poleg želje do Ljubezni do Boga, edina viza za duhovni napredek. Današnji kler in svet se ne želita odreči ničemur; askeza starih svetih jim je zmotna. Zver jih vara: razmišljajo o porokah duhovnikov, mnogi duhovniki pa se niso odrekli svetu, ampak svet samo še kopičijo na sebi in v sebi. Neumni telefoni, omrežja, posvetna prijateljstva, ugodje ob kamerah, zadovoljstvo ob pozornosti množic in medijev, želja po denarju ... To so znaki velikega nepredelanega spolnega nagona. Take duše so ZMEDENE. Razdvojene v sebi. Omahljive. Meglene. Če po neki strašni usodi postanejo škofovske, je tragedija Gospodovega naroda zagotovljena.

    Pot je zelooooooo preprosta: ODRECI SE IN LJUBI GOSPODA. Če tako dušo zagleda otrok, ki je že izkušena duša, je stik takojšen, četudi se fizično nikoli ne srečata. Podobne duše so povezane, čeprav telesa o tem nimajo pojma.

    In še mnogo več. Velike so skrivnosti duš, a žal so mnogi od teh, ki bi jih morali voditi, totalno zmedeni. Še zavedajo se ne stanja, v katerem so, in ne Roke, ki se jim nenehno ponuja. Pa tako malo bi bilo potrebno, da se usoda naroda začne spreminjati. Dovolj bi bila že ena sama škofovska duša, da bi bil prek nje Gospod na široko sprejet. A če taki ne SLIŠIJO, kako bodo otroci?

    OdgovoriIzbriši
  3. Poglejte si, dragi voditelji Cerkve, mladino: nehala je dihat za eno uro, da lahko zbrano posluša znanega poljskega izganjalca hudiča. In kaj on govori? Pove, kaj hudič govori, ko je stisnjen v kot. Takrat izda marsikaj. Da ne bi imel moči nad ljudmi, če bi ti klečali pred Gospodom in molili; da je Mati Marija najmočnejša proti njemu; govori o masonskih voditeljih Evrope, ki vsiljujejo satanske prakse ljudstvom; o homo-satanističniem "zakramentu", o brezmejnih ponudbah, ki jih nudi satan - nudi nam, kar on hoče, ne kar mi potrebujemo ... Vse te stvari so neposredna izkušnja skrajno trpečih, ki so se zatekli k njemu in podobnim po pomoč. Zato se dotika vseh nas. In pravi: Cerkev na Zahodu o teh stvareh ne govori več, molči. Vse je OK.

    Kšjonž pove, da spoved ne reši ničesar: da je sicer greh odpuščen, posledice pa ostajajo in jih je treba plačati. Da so mnogi preganjani od hudih duhov, četudi vsak dan klečijo v cerkvi. Zakaj? Ker se njihova VOLJA ne spremeni. Vse je zaman, če se naša volja ne spremeni in prilagodi Božji.

    Pravzaprav je rimska in slovenska Cerkev v hudih težavah. Pravzaprav ne ve, kje se v resnici nahaja, sluti pa vendarle. Ne ve pa, kako ven. Preprosto:

    kristjan je tisti, ki se odreka svetu in ki kleči pred Jezusom in Marijo.

    A tega se tudi papež ne upa več izreči in demonstrirati. Torej bo treba tričetrt 'profesorjev' zamenjati, da bo kakšna sprememba. Poglejte mlade Poljake, ki poslušajo kšjonža: bodo še vedno tako naivni, kot naša mladina? Nikakor ne, kajti poslušati prave duhovnike, ki si upajo govoriti RESNICO, je najvišja evharistija.

    To je Kristusov Evangelij. Hvala tebi Dobri, za svete duhovnike.

    https://www.youtube.com/watch?v=ecXMagpN1hY

    OdgovoriIzbriši
  4. Mi o volku, nove kosmate pa že v novicah:

    https://www.dnevnik.si/1042861425/svet/papez-priznava-da-so-spolne-zlorabe-nun-problem

    http://www.times.si/svet/papez-priznal-spolne-zlorabe-nun-odgovorni-tudi-skofi--2da783830b8ab2c7d683f654ceebf4448b58ffab.html

    KAKO JE TO MOGOČE?

    Posledica TIŠINE o hudiču zadnjih 30 let. Posmehovanje vrhunskim egzorcistom, in pa nevredno posnemanje tega poklica s strani šibkih duš, ki jih je kosmati dodobra premlatil in ponižal. Tudi pri nas.

    PRISTNOST v Kristusu, kje si??? Le kakšno mladino privlačijo takšne novice, vprašam se, vprašam ... Kjer sta dva spola skupaj, je vedno kur......

    So bili stari sveti, patriarhi in prvi teologi res v zmoti? Ali pa je v hudi zmoti današnja Cerkev? Hudič da je premagan, nebesa odprta za vse, pekel prazen, seksanje pa je božanski zakrament? Zakaj pa potem živali ne pridejo v nebesa, če je tako?

    Gospod bo vse tole dodobra razbrcal in razmlatil, ker ni niti enega PRISTNEGA na vidiku. Hvala Tebi Ata!

    OdgovoriIzbriši