četrtek, 29. junij 2017

Rim, A.D. 250, zmaga križa

Blog, ki je pred vami, je samo na videz zgodovinopisni. Je aktualen. Napisan je z namenom poklona dr. Žigi Turku, ki se je ob najavi rituala rdečezvezdaške regresije (Ljubljana, 29.6.2017) energično oglasil ter se v slogu antičnih apologetov, a na nekonfesionalen način, izpostavil v obrambo krščanske civilizacije kot malokdo (prim. kolumna Pod rdečo zvezdo na Siol.net).

Krenemo od njegove misli: „Na Zahodu so najprej odpravili suženjstvo, vzpostavili enakost vseh ljudi, najprej pred Bogom, potem še pred zakonom,...“ Ta kratek stavčič razširimo zdaj v kratek vpogled v drobovje samih začetkov zahodnega krščanstva, v čas, ko se je pravni in politični oče Zahoda, kar Rim je, v luči križa že začel preobražati. 

Ennio Innocenti, rimski profesor filozofije in plodni pisec, v knjižici Decisivo il confronto religioso a Roma (Odločilno versko soočenje v Rimu, 2015)*, katere soavtor je rimski arheolog in zgodovinar Giuseppe Biamonte, postavi tezo, da je v Rimu krščanstvo „zmagalo“ nad poganstvom v sredini 3. stoletja. Vemo, od razsvetljenstva naprej se urbi et orbi, zlasti pa po marksističnih kanalih, rada širi teza, da je krščanstvo „zmagalo“ nad poganstvom v 4. stoletju. In sicer, ker je cesar Konstantin (+337) za zmago krščanstva poskrbel na politični način, cesar Teodozij (+395) pa jo je prav v naši Vipavski dolini dokončno zapečatil na vojaški način (394, bitka pri Mrzli reki).

Seveda krščanstvo v Rimu (in drugod po cesarstvu) do leta 300 statistično ni prevladalo. Leta 300 naj bi bilo 5 – 10 % prebivalstva krščanske veroizpovedi. Vendar, da je neka religio illicita (nedovoljeno verstvo) brez podpore - kot rečemo danes – političnega režima, kulturnih elit in dominantnih medijev narasla malodane na desetino prebivalstva, je že zgodba o duhovni zmagi. Cesar Dioklecijan (+311), ki je bil bister človek in po naravi vse prej kot sadist in blaznež, je to duhovno zmago krščanstva zaznal in se bolj v skrbi za usodo cesarstva kot za usodo tisočerih rimskih bogov l. 303 odločil za ekstremno dejanje: preganjanje in radiranje kristjanov, kot ga še ni bilo.

Toda zakaj je krščanstvo „uspelo“** celih 100 let prej od časa, v katerem naj bi mu po mišljenju kritikov krščanstva uspelo s pomočjo trona in meča? Zakaj mu je „uspelo“, denimo, že l. 250 in ne šele l. 350? Naslanjaje na Innocentija in Biamonteja ter na dvoje španskih zgodovinarjev Fernanda Rivasa (La vida cotidiana de los primeros cristianos / Vsakdanje življenje prvih kristjanov, 2011) in Santiaga Guijarra (La primera evangelización / Prva evangelizacija, 2013) je križ zmagal:

  • ker je duhovna kriza Rima sama storila, da se kaj drugega kot zmaga križa ni moglo zgoditi; po Innocentiju je Rim enostavno „zorel“ za sprejem Kristusa;
  • ker je krščanstvo s seboj prinašalo racionalno teologijo; ko so rimski intelektualci v 3. stol. začeli brati dela krščanskih apologetov, so v racionalnem monoteizmu, ki je za povrh znal uporabiti grške filozofe, uvideli izhod iz politeističnega in sinkretističnega kaosa*** ter nekakšno „rešitev“ za um;
  • ker - in tu dodajam misel Henrija de Lubaca - je krščanstvo ljudi odreševalo intimnega in močnega strahu pred demoni;
  • ker je krščanstvo, čeprav nelegalno in pollegalno, delovalo povezujoče in državotvorno; formula „dober kristjan = dober državljan“ je vzbuja zaupanje širše skupnosti;
  • ker se je po krščanski etiki krščanski suženj lahko poročil s krščansko svobodno žensko; ker so krščanski sužnji v svoji matični verski skupnosti bili „bratje“ s svobodnimi in so lahko dostopali do verskih služb; ker je nek bivši suženj postal celo papež - papež Kalist (+222);
  • ker so krščanske ženske bile versko in socialno agilne, v nekaterih ozirih svobodnejše od poganskih, s strani cerkvene strukture pa bolj zaščitene pred morebitnim moževim nasiljem;
  • ker je verska struktura krščanstva temeljila na družini, na ecclesia domestica, in se organizacijsko in miselno zgledovala po družini (krščanstvo prvih stoletij namreč ni imelo strukture in miselnosti tempeljske religije, misteričnega kulta, državne religije);
  • ker je cerkvena struktura v mestu Rim okrog l. 250 materialno skrbela za približno 1500 sirot in vdov; k temu je treba prišteti še vsakdanja dobra dela posameznih kristjanov;
  • ker krščanstvo enostavno ni imelo sebi primernega duhovnega nasprotnika; Biamonte, ki se razpiše o odnosu krščanstva in mitraizma, zatrjuje, da tudi (misterični in elitistični) Mitra nikoli ni bil resen tekmec Kristusu; če je mitraizem bil tako velika konkurenca krščanstvu, kot še je danes pogosto slišati, zakaj se potem noben antični krščanski pisec z mitraizmom ne ukvarja?

Razlogi zmage križa v Rimu v (simbolnem) letu 250 so isti, ki bodo tudi dandanašnji križ ter njegovo potomstvo v liku zahodnega humanizma in racionalizma ponesli do vnovične potrditve. Če do tega ne bo prišlo, je z nami konec. Zahod bodo preplavili vzhodnjaški kulti ali gnostične ali totalitarne zasnove.


* Vse navedene knjižne vire imam v svoji knjižnici.
** Ker sem veren človek in pišem „konfesionalno“, vidne „uspehe“ krščanstva dajem v narekovaje; ne „zmagujemo“ namreč kristjani, zmaguje Kristus.
*** Vse večja kriza tradicionalne rimske religije, poplava vzhodnjaških kultov, širjenje magije in vedeževanja,...
**** Na sliki kapela Sv. Križa pri kraju Sedona v Arizoni (allsedona.com).

22 komentarjev:

  1. Kako odgovarjate kritikom, da naj bi bili za prevlado Zahoda zaslužni humanizem, renesansa, racionalizem in predvsem razsvetljenstvo, vsa ta gibanja pa naj bi pomenila upor proti krščanstvu (še zlasti njegovi katoliški različici) ali pa vsaj distanco do njega? Se pravi, da je Zahod postal najbolj napreden ne zaradi krščanstva ampak navkljub krščanstvu ter je krščanstvo ta proces zaviralo.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Renesansa pa tudi razsvetljenstvo nista v nikakršnem nasprotju s krščanstvom, ravno obratno, ravno duhovščina je bila močno prisotna med znanstveniki srednjega veka, tudi Univerze na zahodu nastanejo predvsem z namenom raziskovanja, a raziskovalci so kristjani, ne pa ateisti ali celo antiteisti. Raziskovalce je gnala radovednost kako je to Bog ustvaril ta svet in kakšni so ti zakoni po katerih se le-ta dejansko ravna. Če meniš, da je krščanstvo "zavora" pa le počakaj, da prevladajo islamisti. Levičarji, zdi se, na to komaj čakajo.

      Izbriši
    2. To so nas učili v naših šolah okuženih s komunizmom in polnih sovraštva do krščanstva.

      Razsvetljenstvo je del krščanstva in se je razvilo v krščanstvu. Sicer ne bi imelo šanse, da se sploh razvije, ker bi ljudi pravočasno pobili.

      Izbriši
  2. Odličen prispevek! Pa še nekaj malenkosti z moje strani.
    Iztok Simoniti je 28. 1. 2014 objavil v Delu: "Današnji gradniki zahodne svobode so: demokracija, republika, liberalizem in politika kot njihova metoda. Vsi izhajajo iz grško-rimske tradicije in nobeden iz judovsko-krščanske. "
    To seveda ne drži, ker enakosti vseh ljudi (magari pred Bogom) ni iznašla ne grška ne rimska civilizacija, ampak krščanstvo. Celo pri razsvetljencih je bila ta reč precej zamegljena. Razsvetljenski deistični očetje utemeljitelji ZDA so bilo čisto zadovoljni s suženjstvom in so sami imeli sužnje. S tem sramotnim pojavom so se potem ukvarjali kristjani, kot sta npr. Angleža John Newton in na politični ravni William Wilberforce. Zanimivo je, da so reakcionarni evropski vladarji na dunajskem kongresu priporočili prepoved trgovine s sužnji, pa ne s stališča razsvetljenstva, ampak krščanstva.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. grško-rimske-židovske korenine ima tudi islam, zato bi bil pri njih umeščanju v evropske temelje previden.

      Izbriši
    2. Dejansko Američani ločijo med republiko in demokracijo. In bistvo republike je, česa država ne sme. To pa izhaja iz monoteizma - torej krščanstva.

      Določene pravice in osnovne zakonitosti prihajajo od Boga - in država ima dolžnost le ščititi te pravice, ne pa jih ukinjati ali spreminjati.

      Če ti pravice da država, jih lahko tudi ukine.

      Izbriši
  3. Ste gledali film ''Agora'' o grški filozofinji Hypatiji?
    Toplo priporočam.
    Pa menim, da sta edina dva nevarna vzhodna kulta krščanstvo in islam.

    OdgovoriIzbriši
  4. Branko, Vaš poklon avtorju ene najbolj poneumljajočih antikomunističnih agitacij, kar sem jih zadnje čase bral, resno diskreditira Vaša dosedanja prizadevanja, vključno z zgornjim prikazom vpliva Božjega razodetja na Rim in Zahod. Očitno je slovenski katolicizem tako zelo regresiven, da celo njegovi najnačelnejši posamezniki naposled pokleknejo pred lažmi, zavitimi v smrdljive cunje nacionalne ideologije in končajo v zboru z reakcionarji, da se izpolni tista, da ta cerkev nenehno paktira z včerajšnjim sovražnikom, da bi se skupaj z njim borila proti jutrišnjemu prijatelju. Gnusoba opoustošenja gotovo ni povezana z rdečo zvezdo, ampak prihaja z drugega konca. Kristus je tisti, ki (anonimno) zmaguje tudi pod simbolom rdeče zvezde, ne le križa, kar bo v začudenje vseh, ob pojavitvi (če tvegam orakeljsko napoved). Pod obema simboloma pa so se dogajali in se še dogajajo tudi zločini, kakor je pravilno ugotovil pater Karel Gržan. Primerjati enega izmed teh dveh s kljukastim križem (ne z indijsko svastiko, ampak nacistično), pa je nagnusno poneumljanje ljudi, ki jih indoktriniraš v antikomuniste. To pa moraš početi, če braniš kapitalizem. Prihodnost - do Jezusovega prihoda - bo bodisi komunistična, ali pa bo barbarstvo. Bolj verjetno je, da bo barbarstvo. Toda jaz zaradi verjetnostne računice ne bom nehal biti komunist, kakor tudi ne bom nehal čakati Prihod (ki je 100%). Zavzemanje za ohranitev komunističnih simbolov pa ni nujno nekritično poveličevanje (malikovanje) in manko pripravljenosti za soočanje s stranpotmi in z vsem, kar se je pod njimi dogajalo in se dogaja (vključno z malikovanjem), ampak je del prizadevanja proti reakcionarnim, kapitalističnim in integracionističnim (katoliškim, pravoslavnim in protestantskim) silam, ki dominirajo temu svetu, in obramba proti njihovemu antikomunizmu.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Tole je parodija na račun brezumnih apologetov komunizma, kajne?

      Izbriši
    2. Komunizem je zlo enako nacizmu. Krščanstvo pa je dobro - in kapitalizem ravno tako.

      Prihodnost bo ali kapitalistična ali barbarska (komunizem je barbarstvo).

      Izbriši
    3. Sem hotel napisati repliko Cestniku pa sem našel repliko od tugabuge. Sam bi sicer pisal v bolj umirjenem tonu, a v načelu se strinjam s povedanim.

      G. Cestnik,
      pri svojih izvajanjih ste povsem pozabili, da je Cerkev totalitarna (absolutna oblast papeža)! Je enosmerna (od zgoraj navzdol)
      Je nedemokratična. Vernik de facto še izstopiti ne more iz Cerkve, kaj šele da bi lahko vplival nanjo.

      G. Cestnik. Ste klerik in ste vezani na svoj okvir. Ne poskušajte biti razumnik širokega spektra. Za slednje preprosto nimate pogojev.

      Izbriši
    4. Gospod Rado, sam sem res pisal v ostrem tonu, moram pa se distancirati od vašega dopolnila. Če bi namreč držalo, kar ste zapisali v zadnjih treh stavkih, jaz prav gotovo ne bi ubral ostrega tona. Pravzaprav sploh ne bi komentiral, kakor tudi ne komentiram pod Turkovim pamfletom na Siol.net-u. Žiga Turk zavestno zavaja, siceršnja prizadevanja Branka Cestnika pa cenim, zato sem tukaj pokazal svojo ogorčenost. Predpostavka, da jo je Branko zmožen pravilno interpretirati, je zame pogoj smiselnosti takšnega mojega odziva.

      Izbriši
    5. Tugabuga,
      g. Branko Cestnik je brez dvoma apologet katoliške Cerkve. Za obračun z brezbožnim komunizmom sicer uporablja splošnejši pojem, krščanstvo. Po moje zato, da bi svoji diskusiji dal objektivnejši videz. Je pa pri tem naredil prvo napako (ali pa tudi ne). Komunizem (socializem) v vsej svoji razsežnosti prihaja prav iz pravoslavnega območja. Iz Rusije. Torej je komunizem nastal znotraj krščanske kulture. (očitno je imel dobre pogoje za nastanek).

      Zdaj branim svoje zadnje tri stavke.
      G. Cestnik je zanesljivo med pronicljivejšimi katoliškimi pisci.

      A g. Branko nikoli ne dvomi** o nobenem izmed treh sestavnih delov krščanstva (katolištva).

      - ne dvomi o bogu (kritični misleci dvomimo o vsem)
      - ne dvomi o krščanski (katoliški) kulturi
      - ne dvomi o svoji instituciji (o Cerkvi)

      Če bo kakršenkoli pojav, misel negirala katerokoli izmed zgornjih alinej, jo bo g. Cestnik jemal za napačno. To so Cetnikovi filtri.

      A katolištvu (krščanstvu) se lahko pripada tudi brez pripadnosti vsem trem alinejam.

      Torej sem lahko dobe krščan, če zgolj sledim krščanski kulturi. Če sledim; ne kradi, ne laži, spoštuj očeta in mater, . . . Pri tem mi ni treba verovati v boga, niti priznavati Cerkvi pastirsko opolnomočje. Drugi zopet lahko verujejo v boga, a ne priznavajo Cerkvi božje zastopstvo.
      Kombinacij je mnogo.

      Itd. spoštovani Tugabuga. Pripadnik enega totalitarizma pač ni dovolj kompetenten za presojo drugega totalitarizma.

      Svobodomiselni pisec bo znal priznati Cerkvi delne zasluge. Zasluge za razširjanje kulture, kateri pripadamo, a bo hkrati kritičen do mnogih pojavnih oblik totalitarizma s katerim je Cerkev terorizirala ljudstvo.

      Hkrati bo taisti mislec lahko priznal komunizmu zasluge, ker je posegla v kruti kapitalizem 19. stoletja. Širokim množicam privlačna ideja komunizma je zaslužna za pojav socialne demokracije TUDI NA ZAHODU. S čimer se je omililo kruto ravnanje z delavci.

      Danes, ko socializma ni več že četrt stoletja, kapitalizem nima konkurence in zopet drvimo v "liberalnost" 19. stoletja. Z vsemi negativnimi posledicami vred (seveda na višjem tehnološkem nivoju, a vendarle).

      G. Cestnik ne polemizira. Verjamem, da tudi zato ne, ker mu manjka argumentov. G. Cestnik zgolj oznanja.





      Izbriši
    6. Ja, seveda: Branko Cestnik je apologet ne le krščanstva, ampak tudi RKC. Brez dvoma. Toda ni nekritičen apologet. Če malo pogooglate, boste lahko opazili, da ga reakcionarni katoličani na svojih blogih blatijo kot krivoverca in izdajalca. RKC je hierarhična ustanova, ni pa tako monolitna, kot se Vam morda zdi. In ni ravno enostavno krmariti po takšnih vodah, polnih čeri.

      Strinjam pa se z Vami glede tega, da so naše kompetence za presojo omejene na to, kar res poznamo. Predvsem pa: kritika z nekega drugega temelja sploh ni neposredno uporabna. Seveda jo moramo upoštevati, če se nočemo trdovratno upirati resnici, ampak moramo jo najprej izraziti kot samokritiko. Z drugimi besedami in konkretno: o zastranitvah v marksizmu (kot teoriji) in komunizmu (kot praksi, ki si prizadeva za socializem) lahko razvijamo plodno kritiko le marksisti in komunisti/socialisti. Pri tem moramo vzeti nase celotno "dediščino", vključno z zločini in s t.i. "totalitarizmom" ter jo podvreči kritiki. In to tudi počnemo, saj je marksizem oz. historični materializem ravno kritična metoda, ne pa skupek dogem. In tudi krščanstvo je v resnici živ odnos z živim Bogom, ne pa skupek dogem. Tudi tu velja: zastranitve v krščanstvu lahko uporabno kritiziramo le kristjani, čeprav nam kritike z drugih zornih kotov pri tem vsekakor lahko pomagajo.

      V obeh primerih pa velja: nič ne pomaga, da rečemo, da nekaj ne sodi k "pravemu komunizmu/socializmu" ali "pravemu krščanstvu". Če ne iščemo in ne najdemo vzrokov za zastranitve, se obsodimo na to, da jih ponavljamo. Takšne primere tudi najdemo na obeh straneh. Isto seveda velja za kako drugo "dediščino".

      Izbriši
    7. Citiram: "Pri tem moramo vzeti nase celotno "dediščino", vključno z zločini in s t.i. "totalitarizmom" ter jo podvreči kritiki."

      Ničesar nam ni treba vzeti nase! Prav o tem kritično pišem v članku: Maščevalnost Barbarinega rova (v nekaj različicah ga boš našel na netu). To je doktrina izvirnega greha, ki nam jo vsiljuje RKC. Če že, potem se moramo distancirati in od daleč hladno secirati . . .

      Citiram: "In tudi krščanstvo je v resnici živ odnos z živim Bogom, ne pa skupek dogem". Žal nimam časa, a tudi to trditev je nujno kritično komentirati!

      Izbriši
    8. Rado, to moramo vzeti nase, če ne, dovoljujemo, da revizionisti zarinejo klin med nami, ki smo "kao" čisti in nedolžni, ter "zločinci", kot si drznejo imenovati Tita, Kidriča, Lenina, Trockega in Che Guevaro.

      Saj vidite, da Turk prav to počne: on "kao" ni proti srpu in kladivu, ampak proti rdeči zvezdi, ker so pod njo (ruski) boljševiki pobijali uboge Ukrajince. (Laž, seveda, ker so v rdeči armadi bili Ukrajinci, Rusi in vsi drugi, borili pa so se proti vsem kontrarevolucionarnim oboroženim silam: 1.tujskim legijam, 2. ruskim in ukrajinskim kozakom 4. vsem drugim, ki so skušali uničiti revolucijo.)

      Slovenski partizani za Turka niso problem, pač pa so tisti neslovenski - zločinci. Itn. Takšne laži seveda niso nikakršna obramba krščanstva v slogu antičnih apologetov, temveč hujskaštvo: netenje sovraštva in predsodkov in zastrupljanje katoliške populacije, ki takšne packarije bere. Turk ne brani krščanstva, temveč interese razreda, ki mu pripada. Krščanstvo ravno instrumentalizira za svoje fašistoidne cilje. Univerzalnost greha pa je zame kot kristjana seveda dejstvo.

      Izbriši
  5. Kaj pravite na očividen sklep, ki se ponudi ob tako v blogu, kot v komentarjih omenjenemu dejstvu krščanstva kot izumitelja egalitarizma s svojim načelom enakosti pred Bogom - da je torej krščanstvo praideja tako komunizma kot današnjega levičarstva?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ne. Ne gre za iste vrste enakost. Slovenščina pozna celo več izrazov enakopravnost, enakovrednost in enakost.

      S praktičnega vidika s te perspektive obstajajo tri vrste enakosti.

      1. Moralna enakost (ali enakopravnost oziroma enakovrednost) je to, da veljajo pravila za vse enako ne glede na to ali si bel, črn, bogat, reven...

      2. Enakost izhodiščnih pogojev (enakost možnosti). Deloma na tem temelji obvezno šolstvo. Da daš vsem enaka izhodišča - npr. v polnoletnosti. Če bi to hoteli izvajati popolnoma, bi pametnejše in bolj nadarjene morali tlačiti dol - ker je to edini način za doseganje enakosti. In seveda nobenega dedovanja.

      3. Enakost rezultatov (ali komunistična/socialistična enakost). To pa pomeni, da ne glede na to, koliko in kaj delaš, na koncu dobiš/imaš isto kot vsi ostali. Npr. Na koncu meseca vedno dobiš 1000 eur, ne gled na to, kaj in koliko delaš.

      Tu se zaplete že pri vprašanju ali gledamo prihodke ali premoženje. Če gledamo prihodke, bi ljudje že z različnimi stili življenja na koncu imeli različno enako premoženje - tudi, če bi vsi začeli iz 0 in enake prihodke.

      Seveda se pojavi vprašanje, koliko bi kdo delal...

      Izbriši
    2. Zgodovinsko gledano: nedvomno. Toda sam vedno svarim pred neposrednim povezovanjem, ki se izteče v formulo: samo na krščanskih temeljih je to in to možno. Zakaj? Zato, ker je Božji zakon vselej že "razodet" vsem ljudem, vsemu stvarstvu, tudi mimo eksplicitnega Božjega razodetja v Kristusu. V starozavezni postavi je bil eksplicitno (hkrati pa partikularno, tj. v posebni obliki, posebej za izvoljeno ljudstvo) razodet izraelskemu ljudstvu, toda to ne pomeni, da Sumerci, Egipčani, stari Kitajci in avstralski Aborigini sploh niso vedeli, kaj je prav in kaj narobe. Saj s(m)o vendar vsi Božje ustvarjenine. Zato po eni strani vsi ljudje vemo, da delamo narobe, po drugi pa lahko Bog, pri komer on hoče, prebudi hrepenenje po tem, da bi delali prav in si prizadevali za dobro in splošni blagor. In spet: komur on hoče, se sam da v polnosti spoznati v Kristusu Jezusu. No, to je vsaj moj konfesionalni pogled oz. razlaga. Drugače pa sta tudi Marx in Engels prve zasnutke egalitarnosti videla v zgodnjem krščanstvu in stoicizmu. A za razliko od stoicizma, ki je kmalu zamrl, je krščanstvo - najsi tudi v hudo popačeni obliki cesarskega religioznega kulta - stoletja dolgo lahko *ostrilo* čut za prav in narobe v medčloveških odnosih, kakor zgoraj povzema Branko. Prizadevanje za egalitarno skupnostjo, ki ne bi obtičala v formalni, pravni enakosti državljanov kot pred zakonom enakih pogodbenikov ("delodajalcev" tj. lastnikov virov in sredstev proizvodnje in "delojemalcev" tj. tistih, ki so prisiljeni prodajati svoj čas in energijo), ampak bi zagotovila skupni dostop do virov in sredstev proizvodnje, o katerh bi ljudje lahko skupno odločali, je vsekakor nekaj, kar izhaja iz prizadevanja za splošni blagor. Seveda pa je treba priznati pretekle stranpoti komunizma in preprečiti, da bi izkoriščanje človeka po človeku znotraj navidezne pogodbene enakosti svobodnih državljanov spet zamenjalo bolj ali manj neposredno gospostvo človeka nad človekom: "realno obsoječi" socializmi, kakršne smo poznali, so vsekakor imeli hud demokratični deficit. O tem ni dvoma. Po drugi strani pa ne more več biti dvoma tudi o tem, da se "srečna zakonska zveza" kapitalizma in pravne demokratične države (liberal democracy, freiheitlicher Rechtsstaat) bliža koncu. Ne le poglobitev egalitarnosti, tudi ohranitev demokratičnosti bo možna le s podružbljanjem virov in sredstev proizvodnje.

      Izbriši
    3. Kakor koli obrneš tugabuga, je krščanski svet tisti, ki je najbolj napredoval.

      Preberi si kakšnega Adama Smitha, da ne boš blodil o nekih vsemogočnih delodajalcih in bogih delojemalcih.

      V kapitalizmu lahko delavci odločate o vsem - dokler sami ustanovite podjetje, investirate - in lahko date tudi novim zaposlenim enake pravice.

      Ne vem zakaj ne naredite takih podjetij.

      Po drugi strani pa - se je demokratičen Socializem v Venezueli spet popolnoma enako ponesrečil.

      Preberi si kaj Adama Smitha, da ti bo jasno, zakaj je kapitalizem najboljši.

      Izbriši
    4. @bonifacij: saj nisem mislil, da gre za isto vrsto enakosti. Gre za to, da se je egalitarnost v najabstraktnejšem pomenu začela s krščanstvom, ki je ljudi metafizično videl kot istega izvora in vsem ljudem pripisoval enak potencial duhovnega dojemanja sveta.

      S tem je bilo zasejano seme egalitarnosti, ki se je kasneje razvila v enakost pred zakonom (francoska revolucija) in nato v materialno enakost (socializem - komunizem).

      Zato me zanima, ali se je enakost kot družbena ideja katerekoli izmed teh ali podobnih oblik:
      - izenačenja vrednosti oz. potenciala duhovne sposobnosti
      - enake zakonske obravnave
      - enakega posedovanja dobrin
      , ki je razširjena na celotno družbo, vse njene člane plus njene ne-člane outsiderje - se pravi vse ljudi - v kakršnikoli obliki pojavila že kdaj pred krščanstvom? Po mojem vedenju ne.

      Zato me zanima tudi:
      @tugabuga: v čem je stoicizem imel egalitarne ideje?

      @vsi: zakaj je enakost v kakršnikoli obliki apriori nekaj moralnega?

      Enakost po dobrinah? Kako je lahko moralno, da tisti, ki je delaven nagrajen enako kot tisti, ki lenari?

      Enakost možnosti? Zakaj bi nekdo, ki ni član določene skupnosti, se z njo ne identificira in ji ni lojalen, imel enake možnosti kot tisti, ki do nje čuti pripadnost?

      Enakost po duhu? Kako vemo, da ljudje doživljajo in verujejo enako? Da je verovanje določenih ljudi enako drugim? Kako v ta koncept umestiti druga verstva?

      Izbriši
    5. @Tiha Voda: za stoike so vsi ljudje (ženske, sužnji, "barbari" tj. ne-Grki) enakovredni, vsi imajo enako digniteto, ker so vsi "Zevsovi sinovi", vsi so deležni na "božanskem Logosu" (česar seveda niso mogli razumeti ne v smislu Evangelija po Janezu, ne v Filonovem smislu, ampak kvečjemu v heraklitovskem in iz njega izpeljanem, lastnem). Lahko pogooglate in se o tem prepričate, lahko pa tudi vzamete v roke npr. zgodovinski prikaz Roka Svetliča Filozofija človekovih pravic (recenzijo knjige si lahko preberete tukaj: http://dk.fdv.uni-lj.si/druzboslovnerazprave/pdfs/dr69Korsika.pdf). Svetlič je kapitalizmu naklonjen, tako da bo knjiga prebavljiva tudi za 'Bonifacija' in še koga. Prikaz krščanstva kaže sicer precejšnje pomanjkljivosti, med drugim zato, ker srednjeveška pojmovanja projicira nazaj na teologijo avtorjev novozaveznih spisov. Svetlič se namreč giblje v okviru heideggrovsko-hribarjevskega "mišljenja biti", zato po eni strani ponavlja njuno zvajanje Boga na bivajoče, po drugi pa ne upošteva marksističnega uvida, da v 1. stoletju suženjstvo ni bilo odpravljivo, ker za njegovo odpravo ni bilo družbeno-ekonomskih pogojev. Zato se mu Pavel zdi "nedosleden". Drugače pa gre za temeljit prikaz zgodovine idej egalitarizma in človekovih pravic: avtor je pravnik in filozof, obvlada latinščino, tako da delo temelji na primarnih virih itn.

      Kakorkoli: egalitarnost se zagotovo ni začela s krščanstvom, razen seveda v pomenu, da se je začela z Jezusom kot Božjim Logosom. Izpričana je namreč že v 1. poglavju Geneze, razširjena na celotno družbo, vse njene člane plus njene ne-člane outsiderje v "političnem" smislu pa eksplicitno v 2 Mz 12,49; 2 Mz 22,20; 2 Mz 23,9; 3 Mz 19,10; 3 Mz 19,34; 4 Mz 15,26 itn. Potem so tu še preroki, ki napovedujejo novo zavezo itn.

      Mimogrede, Marx se je motil, ko je univerzalizacijo pripisal sintezi judovstva z grško filozofijo: univerzalizem je jasno izpričan že v 1 Mz 12,3. Tolikokrat očitano "plemenskost" vere izraelskega ljudstva je prečila že veroizpoved": "Moj oče je bil blodeč Aramejec. Šel je v Egipt in tam ..." (5 Mz 26,5). Katero tribalistično ljudstvo se utemeljuje v drugem (bolj ali manj sovražnem ljudstvu)?

      Seveda je možno, da so stoiki bili pod vplivom judovstva. Toda po drugi strani se podobni egalitarni zasnutki pojavijo pri izvirnem budizmu: Siddhartha Gautama je sprva zadržan do enakosti žensk, nato pa jo potrdi, kaste tako ali tako zavrača itn. Pri tem pa skoraj gotovo ni bil pod vplivom razodetja via judovstva, in tudi ni imel nikakršne podobne metafizike. (Njegova je bila pravzaprav "ateistična": ohranja hinduistično metafizično obzorje 'karme', 'dharme' in 'kroga rojevanja', zavrača pa malikovanje bogov.)

      Precej očitno je, da "naravna teologija" sploh ni tisto, na osnovi česar razvijamo čut za prav in narobe v medčloveških odnosih.

      Izbriši