sreda, 07. junij 2017

Duhovnik za jutri




DUHOVNIK ZA JUTRI

Razmišljanje ob Dies santificationis* za duhovnike mariborske nadškofije
7. junij 2017, Sv. Trojica v Slovenskih goricah


Spoštovani gospoda nadškofa, spoštovani sobratje duhovniki! Najprej moja zahvala odgovornim za izkazano mi zaupanje, da vas danes, v tem lepem svetišču Sv. Trojice, za dobre tri četrt ure nagovorim. Bilo mi je rečeno, naj bo moje razmišljanje bolj pričevanje kot predavanje. Pričevati - to je po eni strani lažje kot predavati. Vsaj v izhodišču govoriš o nečem, kar naj bi poznal; govoriš o sebi, o svoji duhovniški izkušnji; lahko se brezmejno razgovoriš. A po drugi strani je lažje predavati. Če predavaš, si v „varni“ vlogi predavatelja; če pričuješ, se osebno izpostaviš.

Duhovnik za jutri. Kdo je duhovnik in kakšne ideale naj zasleduje, ti je več ali manj poznano. Toda kaj prinaša jutrišnji dan? Kaj lahko sploh danes storiš za jutri, ko pa ne veš, kakšen bo? Veliko prerokov je bilo, ki so napačno napovedali cerkveno in posledično duhovniško prihodnost. Eni so na primer napovedovali 100 % smrt Boga, arhiviranje religije, skorajšnji konec Cerkve. Spomnim se nekega partijca z naše vasi, s katerim smo tu in tam združili moči pri kmečkih opravilih. Konec sedemdesetih je bilo, ko smo spravljali silažo, vmes je napovedal takole: „Še teh par starih mam umre in v naši vasi bo konec z vero.“ Spodletela prerokba št. 1. Ali pa nekega bogoslovca s konca osemdesetih se spomnim, ki je bil prepričan, kako bo Slovenija po padcu komunizma ter odcepljena od Jugoslavije hitro in docela nazaj katoliška. Spodletela prerokba št. 2.

V šestih točkah bom nanizal razmišljanje, ki je obenem pričevanje.


1. Duhovnik za jutri v času, ko se zdi, da si obroben in odveč

Prihodnost je Božja in edina zanesljiva pot, da si duhovnik za jutri, je, da si božji duhovnik. Toda kako božji? Vprašanje se zdi neumestno, morda je znak moje šibke vere, vendar tu je in večkrat se zalotim, da mu dovolim vstopiti v mojo glavo.

Smo namreč generacija duhovnikov, ki živi – če povem s papežem Frančiškom - „ne čase sprememb, temveč spremembo časa“. Smo v prelomu epohe in nekakšna dezorientiranost je zato normalna. Kako biti božji mož, ko je Bog po dekretu filozofov in zahodne politične elite uradno mrtev, v bistvu pa na tisoč načinov – seveda necerkvenih in neklerikalnih načinov - spet živ?

Biti božji duhovnik v družbi, ki je bila cela, bodisi po naravni bodisi po uradni poti, naslonjena na Boga, je bilo lažje. Protokol tvoje „božjosti“ je bil spisan vnaprej in več sto let v veljavi. Sledil si protokolu (celibat, brevir, obleka, pozdrav „hvaljen Jezus“, duhovniške naloge v cerkvi in župnišču, prvi sedeži na civilnih dogodkih,...) in zdelo se je, da si dobro zastopal Boga. Biti božji duhovnik v družbi, ki Boga ne potrebuje ali se mu celo upira, je drugo. Še vedno se najdejo taki, ki jim je všeč stari protokol in te bi radi videli kot lepo obritega gospoda v dolgi črnini s pridihom odmaknjenosti in nezemeljske oblasti. Toda vse več je tistih, za katere si obrobna figura in jim je vseeno, če si v talarju ali v kavbojkah. Ne stari ne moderni protokoli ti ne pomagajo, da bi jim bil pomenljiv, ker jim tudi Bog ni pomenljiv.

Če nadaljujem z obleko. „Sprememba časa“ se pozna tudi po tem, da duhovniki več ne vemo, kako naj se oblačimo. Sam zase priznam, da sem po dobrih dvajsetih letih duhovništva še vedno zmeden in neodločen, kakšen slog naj imam. Opazil sem, da niham med dvema dobama: pride doba črne srajce in kolarja, potem pride doba kariraste srajce. Nihanje v srajcah, ki na nek način izraža nihanje in stisko duhovnika, ki vedno znova išče svoje mesto med ljudmi. Vedno znova v želji po potrditvi in vedno znova v strahu, da bi doživel zavrnitev. Pa ne zaradi sebe! K iskanju potrditve te žene višji zakon, po katerem predstavljaš Boga, in če si ti potrjen, je potrjen tudi Bog. Če v svojem okolju te osnovne družbene potrditve ne dosegaš, se ti zdi, da si slab duhovnik in da si ti kriv, da je „manj“ Boga. Ukleščen si med dvoje pritiskov: s strani ljudi in s strani – če mi je dovoljeno tako reči – transcendentalnega Nad-jaza.

Zavrnitve so tu in so redne. Bolijo zlasti, ko se te mladi, ki so še lani bili pri birmi ali so celo ministrirali, zdaj, ko so v srednji šoli, izogibajo, kot da si kužen. Ko si zaznamovan kot „čudak iz farvoža“, se kaj hitro lahko zgodi, da se tako tudi začneš obnašati. Se vam je že zgodilo, da ste se sami umaknili na drugo stran ulice, da ne bi srečali mladih iz lastne župnije, ker jih niste hoteli spraviti v zadrego pred njihovimi sošolci iz srednje šole? Meni se je že. Ponosen na to nisem. Cankarjanska situacija je bila. S tem, da ne vem, če sem bil Cankar, ki se sramuje svoje matere – svojega ljudstva, ali sem bil mati, ki noče svojega Ivana spraviti v škripce pred sošolci. Ostane mi upanje, da so mladi ob mojem umiku na drugo stran ulice zaznali uvidevnost in da bodo nekoč to uvidevnost cenili. Moj Bog je nenazadnje nenasilni in nevsiljivi Bog, utelešena Uvidevnost.


2. Demon žalosti preži na duhovnika

Na Nemškem o vsaki stvari naredijo raziskavo in so jo kakšno leto nazaj naredili tudi o psihološkem stanju duhovnikov. Nemški duhovniški zbor je postaran, sekularizacija napreduje in v zadnjih letih so škofije združevale župnije, združevale duhovniške moči, jih učile timskega dela,... Rezultat, ki ga je pokazala raziskava? „Pomanjkanje prestiža,“ so rekli raziskovalci. Duhovnik je bil vzgojen za voditelja skupnosti in za enega najbolj markantnih osebnosti na določenem teritoriju. Zdaj gre družba mimo njega, on sam pa se „gnete“ skupaj z drugimi duhovniki v nekem večjem župnišču; ne ve, kaj točno so njegove kompetence; ljudje na vratih iščejo nekoga drugega, mlajšega, bolj komunikativnega. Njegov ponosni spomin je prizadet: „Nekoč sem nekaj veljal, danes ne več ne veljam nič.“ … Že vidimo demona žalosti, ki bo planil iz zasede.

Demon žalosti oz. „demon duhovne naveličanosti“ - kot podobni zli sili pravi Evagrij Pontski – rad dobi krila predvsem zaradi slabe pastoralne statistike. Če si bil dolgo na eni župniji, je lahko zadeva precej boleča. Župnijo si sprejel, ko je bila v cvetu pokoncilske moči in prenove, cerkev pa vsako nedeljo nabita do zadnjega kotička, zdaj naj bi to polprazno in utrujeno strukturo oddal nasledniku, če bi ga sploh imel. Si bil slab gospodar? Slab duhovnik? Se bo ob vesoljni sodbi, ko se bosta tresla nebo in zemlja, reklo, da ti, mali štajerski duhovnik, nisi opravil od samega Boga zaupane ti naloge?

Bodimo pozorni in spreglejmo nakano. Hudič pastirja udari dvakrat. Prvič, ko mu spelje ovčice iz staje; drugič, ko mu pošlje demona žalosti in obupa, da se počuti krivega, ker v staji ni ovčic. Drugi udarec je lahko usodnejši.

Nepomemben, zavrnjen in posledično žalosten. Bo to tvoja usoda, spoštovani duhovnik? Bo to dediščina, ki jo boš predal jutrišnjemu dnevu? Nikakor.


3. Kjer nevarnost je, raste rešilno tudi

Znani so verzi bogoiščočega pesnika Friedricha Hölderlina: „Wo aber Gefahr ist, wächst das Rettende auch. Slovensko: Kjer nevarnost je, raste rešilno tudi.“ Po pavlinsko: kjer je stiska, tam se množi tudi milost. Da sta si „nevarnost“ in „rešilno“ blizu, se je več kot enkrat potrdilo. Sam sem – tako kot še kdo izmed nas - malo ljubiteljskega zgodovinarja. Zgodovina mi pomaga, da vidim, kako krize porodijo nove in boljše čase, z drugimi besedami, skozi zgodovino Cerkve vidim, da je velikokrat bil cerkveno-religiozni sistem v krizi, Svetu Duh pa ni bil v krizi.

V Zgodovini slovenskega naroda Josipa Grudna beremo o ljubljanskem škofu, ki je okrog leta 1530 zapisal, da ne ve, komu naj bo škof, saj nima duhovnikov, sistem pa je v splošnem disciplinskem razsulu. Zadeve so se takrat s človeškega zornega kota zdele brezizhodne - tu je bila še kuga, pa turški vpadi, pa verski razkol – toda na koncu je 16. stoletje porodilo čudovito dobo Cerkve, katere sad je nenazadnje današnja razširjenost krščanstva po vsem planetu.

Kardinal Walter Kasper v nekem svojem delu ugotavlja, da vsakih 500 leto Cerkev zaide v težek položaj in se celo zdi, da je konec z njo, potem pa se dvigne prenovljena in močnejša. Tudi današnja duhovna kriza ni drugačna od drugih petstoletnih kriz. Je hkratno zamiranje starega in rojevanje novega, Bog pa je isti. Namesto da jamramo, bodimo Bogu hvaležni, da je prav nas, pokoncilske duhovnike, izbral, da smo priče in protagonisti teh sprememb. Naša doba je pomembna in v njej smo pomembni mi. Sredi te krize klijeta Cerkev in duhovništvo jutrišnjega dne. Mi nismo luzerji... „Rešilno“ raste z nami.

Enkrat bo v nebesih srečanje vseh generacij lavantinskega klera in na teh področjih rojenih in delujočih duhovnikov. Eshatološki Dies santificationis, torej. Vstali bodo tisti iz generacije Antona Martina Slomška. In rekli bomo: „Ah, kako častitljiva generacija duhovnikov je bila to!“ Vstali bodo oni iz časa knezoškofa Mihaela Napotnika in politika Antona Korošca. Polni občudovanja bomo rekli: „To so bili možje, ki so vodili slovenski narod skozi mnoge preizkušnje.“ Potem bodo vstali mučeni in preganjani duhovniki iz časa druge svetovne vojne in komunizma. Čutili bomo sveti srh spoštovanja do njih. Komaj bomo upali dihati. (Naj spomnim: v zadnjem Reporterju lahko preberete članek Iva Žajdele, kako je povojna psihiatrija nekatere duhovnike mučila in uničila z elektrošoki - o tem doslej nismo vedeli skoraj nič.) No, prišla bo na vrsto naša generacija. Počasi in obotavljajoče se bomo vstajali, kot oni dezorientirani nebodigatreba, ki je zadnji smuknil na prizorišče gostije. Toda o nas se bo reklo: „Vi ste največji. Vztrajali in delali ste v času odpadništva in zdolgočasenih duš. Vztrajali ste in ohranili luč vere, ko se je zdelo, da je Bog tiho odšel iz naše zelene dežele. Vaša preizkušnja je bila najhujša, ker je bila najbolj zahrbtna.“


4. Moja absolutno prva naloga za danes in za jutri: ohraniti vero in molitev

In že govorim o prvi in absolutni nalogi, ki jo kot duhovnik v teh časih imam: to je, da ohranim in krepim svojo vero v troedinega Boga. Nekako se domneva, da je vera pri duhovniku vedno trdna in jasna. On je vendar „profesionalni vernik“. Toda kako malo je potrebno, da podvomiš, zatrepečeš, in namesto Boga začutiš praznino okrog sebe.

Pričujem. To leto sem za birmo pripravljal 34 birmancev iz dveh razredov. Pred božičem smo seveda imeli sveto spoved. Dva dni pred spovedjo zvem, da birmancev ne bo, ker da gredo v Maribor gledati neko predstavo in božične lučke. Spoved je bila napovedana pri prejšnjem verouku, oznanjena v nedeljo in zgodila bi se znotraj dogovorjenih urnikov za verouk, ki so daleč od šolskih urnikov. Da si je šola izmislila popoldanski izlet, me ni vrglo iz tira, temveč, da nihče od 34 birmancev in njihovih 70 staršev ni bil voljan ali razsvetljen, da bi v šoli dvignil roko in rekel: „Ne moremo v Maribor. Imamo božično spoved.“ Naenkrat se mi je zdelo, da sem sam. Edini, ki pripravlja sveto birmo, medtem ko oni pripravljajo nekaj drugega. Edini, ki v našem kraju še „opleta“ s tem Bogom, še spominja na Boga, še verjame v zakramentalno milost in odpuščanje grehov, medtem ko je novim generacijam za te „stvari“ vseeno. In že se vprašam, če nisem jaz malo čuden, vsi drugi pa normalni; jaz kompliciran in zatežen, vsi drugi pa sproščeni in spontani. Češ: „Kaj je narobe s tabo, župnik?“

Zgodilo se je, da sem ob zadnjem božiču zaradi žalosti ob „izdaji“ birmancev ne šel na tradicionalni božično-novoletni koncert, ki ga pripravljajo v našem kraju. „Jaz nisem figura za v prve vrste na romantičnih koncertih, jaz sem vendar spovednik,“ mi je rojilo po glavi, ko sem opravičeval svoj „bojkot“.

Prvi korak sta negotovost in žalost. Naslednji korak je, da se ob splošni brezbrižnosti duhovne ležernosti in vseenosti nalezeš še sam. Zlohotni črv rije po duši naprej. Sčasoma podvomiš v delovanje Boga v teh časih in med tvojimi ljudmi, podtalno pa lahko že dvomiš v Boga samega. To ni hec. V Angliji imajo pastorji, ki so izgubili vero v Boga, svoj internetni forum. V pastorski službi vztrajajo zaradi plače, ker morajo preživeti svoje družine, osebno pa ne verjamejo več. Še dobro, da je pri roki internet. V anonimnosti spleta lahko izrazijo svojo razklanost.

Kako boš veroval, če ne moliš? Ko smo l. 2011 delali dokument Pridite in poglejte, smo iz številk, ki so jih dale raziskave, zlasti tista od Paula Zulehnerja, z osuplostjo ugotavljali, kako Slovenci ne molimo več. V dokument smo zato zapisali, da bi na Slovenskem vsi morali v veliko šolo molitve. Vsi! Z nami duhovniki na čelu.

Ves čas si pravimo, da premalo molimo, tega se duhovniki tudi spovedujemo, komaj pa si upamo odpreti vprašanje, čemu je tako. Če se mož in žena pogovarjata malo ali nič, razlog ni površen. Enako je pri duhovniški molitvi. Razlog ni površen, recimo, tisti vedno pripravljeni izgovor: „Imam premalo časa.“ Razlog za duhovniško ne-molitev bo globlji. Če mi molitev ni privlačna, je to lahko, denimo, zato:
- ker je lahko molitev v bogoslovju služila za nadzor nad menoj;
- ker sem se iz okolja nalezel duhovne vseenosti in je osebna vera vse šibkejša;
- ker ne morem iz svoje grešnosti in sem v stanju zapacanosti ter skrivanja pred Bogom;
- ker nekje v globini Bogu, temu „trdemu Gospodarju“, zamerim, da sem zaradi dela na „Njegovi“ župniji utrujen, izčrpan, s prezgodnjo diagnozo nečesa hudega;
- ker ...

Ohrani vero in poglobi molitev, pa boš duhovnik za jutri in za vse čase.


5. Sem gradil prihodnost Cerkve, ko sem obnavljal stavbe? Sem.

Naslednja in enako pomembna naloga, da boš duhovnik za jutri, je, da preklopiš – kot nas uči papež Frančišek v Veselju evangelija – iz administrativnega modusa na misijonarski modus. Ljudi ni k maši, ker imajo težave z vero. Težave z vero pa imajo, ker so izgubili stik z oznanilom. Oznanila pa ne slišijo, ker ni oznanjevalcev. Mi smo vajeni biti vzgojitelji za zakramente, se pravi, spremljevalci ljudi, ki imajo vero; zdaj bomo morali odločno bolj biti oznanjevalci, se pravi, tisti ki vabijo in spodbujajo k veri one, ki vere nimajo ali pa jo imajo v polovičarski in konfuzni obliki.

O preklopu na misijonarstvo in novo evangelizacijo pravzaprav govorimo že dolgo. Zdi pa se, da ga nismo zmožni in smo zato dodatno zafrustrirani. Neredko podajamo mnenje, da smo preveč obnavljali zgradbe. „Nevarnost“ administracij in obnov je, da ti zmanjka moči za oznanjevanje. Kot župnik dveh župnij sem v dobrem desetletju dal dvigniti en zvonik za celih 12 m ter izdelati nove strehe na 3 cerkvah in 3 drugih objektih. Poleg ostalega, povprečno ena nova streha na vsaki dve leti. A ostane še ena: na župnišču, v katerem živim. Ko sem jo pred nekaj dnevi opazoval in štel poškodovano opeko, me je obšlo, da bi poklical škofa in dejal, da se ne grem več. Sit sem prosjačenja, sit živčkanja, sit menežiranja obnov objektov. Ko obnavljaš, ti ljudje sicer ploskajo, kot so nekoč ploskali gladiatorju v areni; ko potem sediš v spovednici, si že precej sam in se lahko cela generacija birmancev požvižga nate; ko ti zdravnik pove diagnozo, si čisto sam... Ni mi več do tega.

Spet bom uporabil Hölderlinovo: „Kjer nevarnost je, raste rešilno tudi.“ In kje je „rešilno“ pri obnovah? Je naš „administrativni“ način pastorale res povsem nemisijonarski? So obnove cerkvenih zgradb brcanje v meglo? Ne bi rekel. Tudi pri obnovah sem duhovnik za jutri. Sakralni objekti niso zgolj objekti, so simboli, so – kot bi rekel filozof Paul Ricoeur – žive metafore. Metafora je po Ricoeurju pomensko jedro simbola s koreninami v predbesedju. Metafora sporoča o nečem, kar presega besede. In je živa, saj nujno govori in bo nujno govorila in vedno bodo oni, ki bodo zaznavali njeno sporočilo. Obnovljeni cerkveni objekti so žive metafore in govorijo jezik vere in lepote. Jezik vere, ker je vera v Boga tista, ki jo ljudje izražajo, ko obnavljajo cerkvico na hribu; jezik lepote, ker svoj prostor z lepo arhitekturo odevajo v Božjo lepoto.

Cistercijanec Branko Petauer je fotograf. 29. oktobra 2016 zelo zgodaj zjutraj – beremo na njegovem FB profilu - se je odpravil k Sv. Tomažu nad Praprotnim, da bi ob sončnem vzhodu poslikal to cerkvico v škofjeloških hribih s Kamniško-Savinjskim gorskim kompleksom v ozadju. Ko je prišel tja, so tam že bili češki in poljski fotografi, in za konec je gor prispel še en kombi – ne moreš verjet! - Kitajcev. Vprašam vas: Bi Čehi, Poljaki in Kitajci slikali tisti kos slovenske krajine, če ne bi bilo v ospredju cerkvice? Skoraj zagotovo lahko rečemo, da ne bi. Tempelj vrh hriba je predbesedni dej in univerzalna metafora o človekovem hrepenenju po Presežnem. Vsakič ko popotniku ponese pogled na cerkvico na hribu - kot je, recimo, meni in še komu danes z avtoceste poneslo pogled na malečniško lepotico – in ko ta pogled tam ostane sekundo več, kot je treba, lahko govorimo o mini smrti ateizma.

To vam pravim, da se vam ne bi zgodilo, da bi obžalovali, da ste toliko obnavljali. Obžalujete lahko, da ste toliko delali sami, da obnov niste znali delegirati, da ste si zaradi zidarstva uničili prebavo, ne smete pa obžalovati, kar ste zemeljskega storili za presežno Lepoto, ki bo govorila še sto, dvesto ali tristo let... In govori že zdaj, kot smo videli, celo Kitajcem.


6. In če se kot duhovnik podam v okolje tehnoloških pospeškov in kibernetičnih presežkov?

Ena „nevarnost“, ki je postala „rešilno“, so bile naše obnove. To „rešilno“ ni dovolj. Klic k spreobrnjenju od administracije k oznanjevanju ostane. Pred nami so nekateri večni izzivi, denimo, mladinska in družinska pastorala; ter nekateri zelo novi izzivi, denimo, internet. Res je, da je naša pastoralna ekonomija naravnana na obrede. Ko se začneš ukvarjati s kakšno manj obredno in bolj oznanjevalno pastoralo, si boš povečal stroške, prihodke pa lahko celo zmanjšal. Da je temu tako, vam kot duhovnik, ki vztraja v mladinski pastorali, zagotavljam. Če hočeš, da denar odteka od tebe, delaj z mladimi; če hočeš, da denar ostaja pri tebi, sedi v pisarni, čakaj na pogrebe.

Toda če bo denar imel komando v naših pastoralnih izbirah in slogih, smo brez prihodnosti. Nismo duhovniki za jutri.

Pri obnovah smo videli vzorec tega, kar smo delali, zdaj poglejmo vzorec tega, kar bi lahko delali. Eden izmed načinov, da zakorakamo v jutri, je vstop v internet. Starejšim duhovnikom so sodobne tehnologije ali neznana ali postranska reč. Morda predvsem „nevarnost“, brez sledu po „rešilnem“. Toda, vprašam vas:
- Ali veste, da zadnjega družinskega referenduma, ki se je zgodil na 4. adventno nedeljo 2015, krščansko humanistična opcija ne bi dobila, če ne bi bilo interneta?
- Ali veste, da naša pastoralna revija Cerkev danes dosega naklado 700 številk in ima precej slabe bralce, če pa zanimiv pastoralni članek obesiš na internet, ga ogleda/bere tudi do 3000 in več ljudi?
- Ali veste, da domnevno „ateistični“ svet na internetu vsake toliko časa sproži plemeniti val sporočil duhovnega značaja? Recimo, po islamističnih atentatih splet poplavijo pozivi Pray for Paris, Pray for London, Pray for Sweden,... Naenkrat človeštvo zahrepeni po molitvi in v njej sluti odgovor na nasilje in ideološko norost.
- Ali veste, da je med izumitelji interneta tudi duhovnik - pater Roberto Busa?
- Ali veste – in zdaj že veste – da so slovenske hribovske cerkvice, za katere obnove smo duhovniki darovali ogromno ur s prebavnimi motnjami vred, mali internetni hit, ki nagovarja tudi daljne Kitajce?

Sem dokaj „internetni“ duhovnik: blog, FB, TW,... Na prvo žogo bi rekli, da sem že zato, ker mi „šesti kontinent“ - kot pravimo svetovnemu spletu – ni tuj, pravcati duhovnik za jutri. Seveda tako hitro to ne gre. A vendar sem na spletu skoraj 20 let in za konec lahko popričujem o svoji navzočnosti v svetu tehnoloških pospeškov.

Čeprav sem zlasti na Twitterju – ki naj bi bil med socialnimi omrežji najbolj intelektualno šik - zaradi občasno res grdih napadov z leve in desne kdaj prizadet, je moja duhovniška izkušnja spleta pozitivna. Duhovnik, ki sproščeno in iskreno prisurfa v Omrežje, bo namreč s strani večine uporabnikov spleta zaželen. Še več. Ravno na internetu spoznaš, da je „v obtoku“ več Boga, kot ga kažejo pastoralne statistike tvoje župnije. Celo to si upam reči, da ti lahko tvoja navzočnost na spletu kakor skozi obris pokaže lik duhovnika za jutri. To je duhovnik, ki je izstopil iz stoletnega bojnega oklepa, in je danes eden izmed mnogih na svetovni tržnici idej in dobrih misli. To je duhovnik, ki ga spletni anonimneži klofutajo, a tam ostane nastavljajoč drugo lice. To je duhovnik, ki so mu mnogi hvaležni, da je med njimi, eden izmed njih, obenem pa je nezamenljivo drugačen – božji mož.


* Dies santificationis ali Dan duhovniškega posvečenja je dan, ko se duhovniki snidemo in se spominjamo svojega duhovniškega posvečenja ter skupaj s škofom obnovimo duhovniške obljube.
** Na sliki sv. Križ na Belimi Vodami. To je zadnja cerkev, ki jo je posvetil bl. Anton Martin Slomšek; in sicer v l. 1862, le šest tednov preden je umrl. Foto: B.C..


14 komentarjev:

  1. P. Branko, hvala!

    Tudi meni se večkrat zapodijo misli po glavi, ’ne grem se več’.

    Kot mož žene in oče štirih otrok (zadnji je še na sredi poti), se stalno borim z obstojem v podnajemih (v Sloveniji te hitro, po prodaji nepremičnine, hočejo vreči ven, saj si opravil svoje, ko si pred prodajo vestno plačeval najemnino). Ugovarjanje, da ’štrika’ za vrat si pa z enormnim posojilom za dom ne bom vzel, pa ne pomaga nič pred miselnostjo in dopovedovanjem, saj potem bo pa to enkrat tvoje. Aja, za nagrado bom pa seveda sprejet v družbo, kot enakovreden član, katere članarina je posedovanje nepremičnine. In to lastne, svoje!

    Ha, vbijanje v glavo miselnosti generacije mojih staršev, saj ko bom pa imel službo za nedoločen čas, bo pa vse drugače, lažje, pa že dolgo ne deluje več. V resnici nikoli ni. Ja, ja, saj vem, da so nam nemalokrat vbijali v glavo, ’da se uči zato, da ti ne bo treba delati tako in toliko, kot nama’. Iskreno, tudi tega nisem nikoli čisto razumel. Delati ni slabo, celo fino je in celo želim si delati. Zakaj potem tak ’halo’ o bedi pri opravljanju dela? No, kljub vsemu, se mi pa tudi tukaj pojavi ta ’ne grem se več’. Vendar ni direktno povezan z golim dejstvom dela, ampak z odnosi pri delu. To je pa druga pesem.

    Odnosi!
    Nevidne vezi med ljudmi, vendar tako močne. Celo vezi med fizičnim in duhovnim svetom. Nevidne vezi med vidnim svetom in nevidnim svetom. Bistvo med mano in mojo ženo. In mojimi otroci. In vsemi ljudmi, posebno tistimi, ki jih poznam, sem z njimi v sorodstvu. Prezrto bistvo, prezirajoče bistvo, zatolčeno bistvo. Bistvo, ki hkrati lahko boli in osrečuje. Bistvo, ki lahko pripelje tok misli, ’ne grem se več’.
    Bistvo, ki v resnici osmišlja celoten kozmos. Bistvo, ki je On. Zato vedno znova doživim na koncu, ali začetku, enosmerni prehod od – na +, od slabega na dobro, od obupavanja v upanje, od tu zemeljskega v transcendenco, od sebe k Njemu.

    Res je ’štala’, ko najstniki-birmanci, po vzoru svojih staršev, stricev, dedkov in še koga, na birmanskih darilih slavnostno zaplujejo iz pristana Cerkve v obsežen zaliv ’pravega’ sveta. Odpustnica za ’real life’. Ali res?
    Ravno danes zvečer sva bila z ženo na predavanju o Erdkiner montessori šoli za obdobje starosti otrok od 12 – 18 leta. O šoli na kmetiji, kjer otroci skupaj s poročenim parom (mentorja) živijo, delajo, študirajo. 5 dni na teden so tam, čez vikend gredo na obisk k svojim staršem in to brez ’punkla’ umazanih oblek, saj so zanje sami poskrbeli že med tednom. Torej, pripravljajo se, na pravi ’real life’ in to zgolj z uporniškimi ’ne grem se več’ ter s stavkom: »Pomagaj mi samostojno razmišljati!«.
    Upanje za najine 4 ’mulčke’ in za vse ostale JE! Obstaja veselje, tisto pristno, ki gradi. Povod gradnje pa so odnosi.

    In, ja ’grem se’! Upanje, veselja ob delu, pričakovanje novega rojstva, vloge moža in ’fotra’, iskalca zaposlitve, molitve, obiskovanja sv. maše, udeleževanja zakramentov, iskanja primerne nepremičnine za naš dom, popravljanja obeh avtov, vključevanja v župnijo, vzgoje otrok in plačevanja drage šolnine zanje, pomivanja posode, kolesarjenja, zoprnega urejanja vseh mogočih dokumentov, plačevanja previsokih davkov, odnosov … z ’žegnom’ Očeta.
    Marko

    OdgovoriIzbriši
  2. Bil sem opozorjen na dober tekst. Prihitel sem, prebral - in se zjokal tako, da sem se skoraj zadušil. Zato bom v svoj blog zdajle dodal še eno pričevanje, ki je Gospodov poziv za prihodnji čas in prihodnjo Cerkev in prihodnje duhovništvo. Kdor bo spregledal, bo ostal slep in tesnoben.

    Vzrok opisani tragediji današnjega časa je le eden, in kdor je študiral Jonov blog, je ta problem presegel po Božji Milosti. Naj še enkrat spomnim, da je današnji kristjan zblojen v poskusih 'ljubiti ljudi kot samega sebe', za kar pa smo že dokazali, da je to duševna bolezen žalosti in obupa, če pred tem ne uresničiš PRVO zapoved vseh zapovedi: LJUBI GOSPODA, SVOJEGA BOGA, Z VSEM, KAR SI!

    Ker je današnje krščanstvo v popolni komi, KAKO neki ljubiti Boga, "ki Ga ne vidimo", mu ostaja samo še zemeljska teologija, katere bistvo je žalost in obup in tesnoba. In ne-moč. Nenehno se v cerkvah kliče Svetega Duha, ko pa ta pride, se Ga ne sliši, ker je v srcih vsepolno malih srčkov = smeti.

    Grem napisat še ta blog, ki je Gospodova Beseda temu bednemu Joni, IN KDOR BO SLIŠAL, BO REŠEN, kajti služiti bo začel Tistemu, ki je Rešitev, ne pa sebi, kot je to sedaj. Kajti kdor služi Gospodu, ni nikoli prazen in obupan, kdor pa služi svetu, služi sebi in vedno bo samo jadikoval. Prava vera je v Gospodu in z Njim, lažna pa v stavbah, ljudeh in sebi. Najprej moraš nekaj imeti in biti, da lahko potem daješ naprej ljudstvu -a le tistim, ki si ŽELIJO.

    Grem pisat Gospodovo poslanico za Novi čas, ko bo fertik, pa tukaj nalimam link. In kdor bo resnično želel, bo Rešen, kdor se pa samo dela, bo jadikoval naprej, upravičeno sicer, a odtlej Gospod in vsi Njegovi Jone ne bodo več jokali nad njim. Kajti Bog daje vsakemu svobodno voljo, da se odloči, kakor pač želi. Seveda pa so posledice potem na njem, ne na Gospodu, ki je Kristus.

    OdgovoriIzbriši
  3. Izvolite si prebrati, prosim, uresničiti pri sebi, in RAZGLASITI: Beseda za Novi čas je jasna in lepa:

    http://jonah2-10.blogspot.si/2017/06/gospodova-koncnaposlanica-za-novi-cas.html#comment-form

    Pa z Bogom.

    OdgovoriIzbriši
  4. Mladi se torej p. Cestnika izogibajo, kot da je kužen.

    Kar preseneča, je presenečenje p. Cestnika, ki sicer skoraj vsak dan praznuje kakega nekonformističnega mučenca.

    Drugače pa lepo, iskreno, čeprav marsikaj, preveč ostaja neizrečenega.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Vsi mladi se ga ne izogibajo. Pater je car, je njihov najpogostejši opis nasega spostovanega zupnika. A kljub temu, kot vsakega človeka tudi njega zavrnitve bolijo.

      Izbriši
  5. Lepo, zanimivo, koristno...
    Dodal bi še Tvoje izkustvo sreče ob prijateljevanju z Bogom.
    Hvala!

    OdgovoriIzbriši
  6. Sv. križ pa je slikan nekje iz naših koncev :-)

    OdgovoriIzbriši
  7. Želite kupiti ledvico ali želite prodati ledvice?
    Ali iščete priložnost za prodajo vašega ledvice zaradi denarja zaradi finančnega zloma in ne veste, kaj storiti, potem se obrnite na nas danes in vam bomo ponudili dobro denar za vašo ledvico. Moje ime je doktor Raymond, ki je nefrolog v bolnišnici klinike UBTH. Naša klinika je specializirana za ledvično kirurgijo in ukvarjamo se tudi s kupovanjem in presaditvijo ledvic z živim ustreznim darovalcem. Nahajamo se v Indiji, Turčiji, Nigeriji, ZDA, Maleziji in Združenem kraljestvu. Če ste zainteresirani za prodajo ali nakup ledvic, prosimo, ne oklevajte, da nas kontaktirate preko e-pošte. E-pošta: drkennethraymond@gmail.com ali drkennethraymond@outlook.com (Adamfred24@gmail.com)
    Čakamo na vaš nujni odgovor
    Drkennethr S spoštovanjem Dr Raymond.

    OdgovoriIzbriši
  8. Ali ste dolg? Ali morate zbrati denar za stroške zdravstvenega varstva ali plačati
    dolgov ali v stanju finančne razčlenitve? Počakajte! Razmislite o prodaji vašega
    ledvice kot možnost. Če želite danes prodati ledvico. Daj nam vedeti
    takoj zdaj. Pokrovček je kupljen za največ 100.000 USD
    Dolarjev. Nacionalna ustanova trenutno kupuje zdrave ledvice. Moje ime
    je dr. Marsh, jaz sem nefrolog v nacionalnem bolnišnici v ledvicah
    Bolnišnica je specializirana za operacijo ledvic in sodelujemo tudi pri nakupu in
    presaditev ledvic z živim ustreznim darovalcem. Mi smo
    ki se nahajajo v Indiji, Kanadi, Veliki Britaniji, Turčiji, ZDA, Maleziji, Južni Afriki, Nigiji itd.
    Ali ste zainteresirani za prodajo ali nakup ledvic, prosimo, ne oklevajte
    Pišite nam preko elektronske pošte: (dr.marchbaida@gmail12.com)

    Čakam na vaše odgovore ....

    OdgovoriIzbriši
  9. Nujno potrebujemo donore za ledvice po vsem svetu v višini 800.000 EUR, EUROS ..
    kontaktirajte dr. Marijo za več informacij o postopkih ledvic:

      E-naslov; st.mariahospital233@gmail.com

    Whatsapp; +2348181726727

    Hvala vam..

    OdgovoriIzbriši
  10. Nujno potrebujemo donore za ledvice po vsem svetu v višini 800.000 EUR, EUROS ..
    kontaktirajte dr. Marijo za več informacij o postopkih ledvic:

    E-naslov; danielshospital55@gmail.com

    Whatsapp; +2348181726727

    Hvala vam..

    OdgovoriIzbriši
  11. Pozdravljeni, gospod / gospa

    Jaz sem DR. Miller Porter in jaz se ukvarjamo z nakupom / prodajo ledvic, specializirani smo za prodajo in nakup različnih delov telesa, kot so jetra, ledvice, srca in drugi občutljivi deli telesa. Imamo dobro opremljeno bolnišnico in moji kolegi zdravniki so dobro usposobljeni. Ne bo vam treba, da se bojite, ker je kirurgija operacija brez življenja. Torej, kdorkoli bi se zanimalo, naj hitro stopi v stik z našimi uradniki na Drmillerporter102@gmail.com
    -
    Prepričajte se, da nas ne obotavljate, da nas kontaktirate, ker bomo zagotovo poskrbeli, da bomo delali z vami, in poskrbeli bomo, da boste uživali v poslovanju z nami.

    E-pošta: Drmillerporter102@gmail.com

    Hvala vam
    Dr. Miller

    OdgovoriIzbriši
  12. Pozdravljene gospe in gospodje, jaz sem Dr Billywillfred iz UBTH učne bolnišnice, če ste zainteresirani za prodajo ledvice, to je pravi čas, da prodate ledvice za vsako ceno vaše želene izbire. Želim, da vsi veste, da našemu pacientu zagotovimo najboljše, kar so kdaj želeli, če vas zanima prodati svojo ledvico, nam pošljite elektronsko sporočilo Billywillfred39@gmail.com ali nam pošljite elektronsko sporočilo Billywillfred39@gmail.com, cenimo vaše odziv in iskrenost.

    OdgovoriIzbriši
  13. Pozdravljene gospe in gospodje, jaz sem Dr Billywillfred iz UBTH učne bolnišnice, če ste zainteresirani za prodajo ledvice, to je pravi čas, da prodate ledvice za vsako ceno vaše želene izbire. Želim, da vsi veste, da našemu pacientu zagotovimo najboljše, kar so kdaj želeli, če vas zanima prodati svojo ledvico, nam pošljite elektronsko sporočilo Billywillfred39@gmail.com ali nam pošljite elektronsko sporočilo Billywillfred39@gmail.com, cenimo vaše odziv in iskrenost.

    OdgovoriIzbriši