petek, 19. maj 2017

Od strahu in „naših partizančkov“ do zaupanja



Dodatna velikonočna praznovanja

Uh, kakor naporno je biti Slovenec med 27. aprilom in 25. junijem! To ni samo čas, ki si ga dovolim s pomočjo tvita Vanesse Čokl označiti kot čas „popoldanskih zgodovinarjev“, temveč je to čas podvojenega oz. potrojenega velikonočnega praznovanja. K prvemu in prastaremu velikonočnemu judovsko-krščanskem ciklusu ob prvi pomladni polni luni, se v drugi polovici pomladi pridružita še dve politični „veliki noči“: leva in desna.

Leva velika noč se začne s „slovesnim vhodom v Jeruzalem“, s 27. aprilom, menda dnevom  vseslovenskega upora proti nacističnemu okupatorju. Nadaljuje se s 1. majem, praznikom delavcev in kmetov, ki ga sicer najbolj glasno praznujejo birokrati in intelektualci. Kakor koli, 1. maj ima čast, da je edini slovenski civilni praznik, ki ga naš človek, levi in desni, spoštuje na dosledno sakralen način, se pravi do mere, da na ta dan ne zaganja mešalcev ali motokultivatorjev. Vmes seveda ves čas, zlasti s pohodom ob ljubljanski žici, leva velika noč predvideva obhajanje spomina na „veliki petek“, na narodovo trpljenje in smrt pod fašističnim škornjem. Levi velikonočni čas se izteče 25. maja z „vnebohodom“, z apoteozo Rešenika, s ponovno poživljenim čaščenjem Njega, katerega kultno ime je – kot oznanja slovenski zeliščni liker – Marshal.

Desna velika noč steče sočasno in je v polemiki z levo veliko nočjo. Upravičeno pove, da je „veliki petek slovenskega naroda“ poboj nasprotnikov komunizma, vključno z ženskami in otroci, ki se je začel že l. 1941, kulminiral pa v „krvavi rihti“ l. 1945. V desni naraciji ima vlogo egiptovske vojske, demona, Judeža,... domači levičar. Ta je l. 1941 bil zgolj izvajalec Stalinovih direktiv, l. 1991 pa nasprotnik osamosvajanja. Desni „dan upora“, t. j. začetek narodovega „vstajenja“ je postavljen na 23. maj, ko se spominjamo pekrskih dogodkov, „izhod iz groba“ na 25. junij. O apoteozi osamosvojitvenega Mojzesa ne bi zdaj…

Naporno je to! Slovenec si, vse žrtve bi rad enako počastil, vsako zlo bi rad enako zavrnil, praznoval bi svetlo svobodo svojega naroda – teogoniji, pripovedi o fundacijskem mitu, simboliki in praznovanji pa sta dve. In kot stekli lisici se grizeta med seboj. Komaj čakaš, da pride vroče poletje in da mrzlo pivo odplakne ta nori psihično-simbolni vrtiljak.
 

Naši partizančki“

Rad hodim v hribe. Če tam gori grem mimo križa, zmolim Očenašek, spomin na rajne obudim ob spominskih tablah gorskih nesreč, ni se mi težko zresniti in izročiti pokojnih Bogu tudi ob partizanskih spomenikih. Enkrat sem se bližal enemu od teh. Pri njem sta stali dve ženski mojih let, po butični planinski opravi sodeč fini gospe, gotovo ne na minimalcu. Bili sta tiho in svečanih drž. Upočasnil sem korak, da ne bi zmotil svetega trenutka. Odšli sta. Ko sem ju kasneje dohitel, sem nehote slišal, da sta si rekli, kako prav in lepo je bilo „pozdraviti naše partizančke“.

„Partizančki“? Od kod zdaj ta diminuitiv? Zakaj ta ljubkovalna „oblikica“? Ali tam padlim ne bi bolj pasalo po srbsko reči „naše partizančine“? Res je, da imamo doma „rožice“, „muceke“, „otrokece“, da pa na nekaterih točkah po naših gozdovih ležijo pokojni „partizančki“!?

Odgovor je preprost: čustva. Čustva partizane spreminjajo v „partizančke“, v dobre duhove naših gozdov in planin; čustva spravljajo v krizo še včeraj modni postmodernistični ludizem Slavoja Žižka ter namesto „krhkega absoluta“ spet ustoličujejo „jeklenega absoluta“ - bajeslovnega Maršala in Očeta; čustva narekujejo dvojno politično-mitološko (in ne berite „mitološko“ nujno v negativnem smislu) velikonočno praznovanje ter njuno logiko medsebojnega izključevanja; čustva teh nekaj beguncev na naših tleh rišejo v glavah patriotov kot apokaliptičnega zmaja, ki bo v brezno pahnil tretjino zvezd, če mu ne bo prej sv. Jurij sunil kopja skozi lobanjo.

Glede zgodovine in praznikov... Pet pametnih zgodovinarjev in pet pametnih politikov, seveda različnih svetovnih nazorov,  bi se dobilo na nekem kmečkem turizmu in v enem popoldnevu bi lahko prišli do sklepa, da, recimo, 27. aprila 1941 ni bilo nobenega „dneva upora“ ter da l. 1991 levičarji niso bili izdajalci slovenskega naroda. Toda pet pametnih zgodovinarjev in pet pametnih politikov nima nobene moči, ko strateško in simbolno smer zapovedujejo čustva in od njih gnani „popoldanski zgodovinarji“.
 

Namesto moraliziranja krepiti kulturo srečanja in zaupanje

Čustva? Kakšna čustva? Pred kratkim se je pri nas mudil veliki avstrijski sociolog religije in pastoralist Paul Zulehner. Predaval je dvoje zadev: „Cerkev in migracije“ ter „Prihodnost krščanstva v Srednji Evropi“. Med drugim je poudaril vse močnejšo, če že ne kar primarno vlogo čustev v trenutni verski in politični situaciji. Za razjasnitev idej nam je toplo priporočal knjige trojih ženskih imen: Monika Renz, Dominique Moisi, Ruth Wodak.* Renzovo, ker zna povedati, kako deluje prastrah in kakšno eksistenco (politiko) izoblikuje v nas in naših družbah; Moisijevo, ker je izdelala čustveni geopolitični zemljevid sveta in pokazala, da Evropo obvladuje čustvo strahu (medtem ko je npr. v Indiji in na Kitajskem vodilno čustveno stanje upanje, v arabskem svetu pa ponižanje); Wodakovo, ker ob postavljenih diagnozah predpisuje tudi zdravilo, ki je v tem, da neracionalni strah pretvorimo v racionalnega, se pravi, v razumno anksiozno stanje, ki nas požene k spremembam, nato pa načrtno na vseh ravneh krepimo zaupanje.

Iracionalni strah - tu nekje smo mi, dvojni ali trojni Slovenci. Iracionalni strah in zatekanje v mitologije. Mitologije, ki že dobivajo srhljive obrise manihejskih ceremonij. Desničarsko protibegunsko zborovanje ter titoistična bakljada na Sabotinu sta samo na zunaj dva različna dogodka. Spodaj je isti strah, isto zavračanje argumentiranega, isti mehanizem radikalizacije, ista manipulacija podatkov, ista potreba po močnem simbolu in identiteti, ista manihejska delitev na dobro (mi) in zlo (vi). Ob tem, da je t.i. „demokratična sredina“ vedno bolj topa; t.i. „glas razuma“ vedno bolj tih; klasični mediji, kot „prostor dialoga in organizatorji mišljena“, vedno bolj v harakiri poziciji; nekateri odlični intelektualci, ki bi v kolikor intelektualci morali ostati super partes, pa se veselo mastijo s čevapčiči na kašnem od mitingov iz nabora dvojne „velikonočne“ ponudbe.

„Najslabša opcija je moraliziranje,“ nas je oni dan poučil Zulehner. Ljudem, ki jih je strah, nič ne pomaga, če se nanje deremo in jih kvalificiramo kot ksenofobe, fašiste, titoiste, komuniste,... Moralistično pridiganje, češ kakšni packi da so, češ kakšni na bajeslovne fore padli neumneži da so, jih ne bo premaknilo. Pot ozdravljenja je ena in poleg od Zulehnerja omenjenih avtoric je veliki učitelj te poti papež Frančišek. Pot iz našega mučnega položaja je v kulturi srečanja in v krepitvi zaupanja.

I have a dream,... o dveh milijonih prebivalcev Slovenije na skupnem pikniku, na ogromnem zelenem travniku, pod mlaji in zastavami.



* Monika Renz: Erlösung aus Prägung, Paderborn 2009; Dominique Moïsi: La géopolitique de l’émotion, Paris 2008; Ruth Wodak: Politik mit der Angst. Zur Wirkung rechtspopulistischer Diskurse, Wien 2016.




9 komentarjev:

  1. Avtor je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši
  2. Še enkrat. Link je bil napačen:

    Odlično napisano, si pa precej nesramen fantast, a to je pač domet tvoje 'sedanje reinkarnacije'. Blodiš, da sta obe lisici stekli. Že kot otrok sem videl takšne socialistične obsodbe, ko sta se dva fanta stepla: prvi je bil šikanator, drugi pa je šel prizadetemu revčku, ki se ga je šikaniralo do skrajnosti, v pomoč. Ko smo prišli, je bil boj hud, kasnejša razlaga podležev, socialističnih učiteljic (tudi psihologinje) in ostalih kujonov pa je bila, da sta oba enaki barabi. A Jezus ni učil tako, da so device in sifilitičarke enako dobre za zakon, kot to govorijo monisti, komunisti in Brane. Jezus je s seboj v raj vzel le enega sokrižanega, ne obeh. Jezus še za svojega učenca Judo Iškarjota (prijatelja) NI MOLIL, zato je ta storil samomor. Brane pa bo združil svet: ne v Kristusu (kar ni mogoče do konca sveta), ampak kar na kakšnem pikniku z zvezdo in križem.

    Juhej zastave slave, kultura srečanja in zaupanja? Najprej se srečaj s tem norcem z mačeto, ki povozi in razseka človeka in še rabina, je mnogokrat ustreljen in še vedno skače naokoli ...

    https://www.youtube.com/watch?v=2ClstuTYGFE

    Lahko poiščeš tudi kak video, ko frčafela na cesti oropa tri fante, ker pa potem niso beže odšli, se ji zafržmaga in jih napolni s kroglami. Glej Brane, tvoja sestra! (Saj smo vsi enaki?). Naletel sem na kup videov, ko branilec zadnji hip ubije napadalca, ki je prišel ubijati. Za Braneta sta oba enaki stekli lisici. Za Jezusa Kristusa pa nista: eden je zastavil življenje za druge in Jezus je zapovedal, naj proda suknjo tisti, ki nima meča, TER SI GA KUPI. Jezus je torej odobraval vsaj samoobrambo.

    K sreči je (v zgornjem videu) mimo prišel človek, ki je morilca srečal na pravi način, sicer bi se to partizansko mačetanje nadaljevalo po ulici do poznih ur. Zakaj neki ima papež varnostnike vsenaokoli, pa cerkvena vrata se zaklepajo, zakaj je švicarska garda že stoletja v pred Vrati, zakaj vse pretipajo?? Nesramneži, eno govorijo, do srečanj jim pa ni? Sta šla škofa na vlado pritoževat se nad napadi na cerkve in duhovnike? Zakaj? Pošljite jim Branka naproti, da jih sreča.

    Če inteligentni Branko Cestnik ne prepozna skrajne psihopatije v komunizmu in njega zločinih, če tadesne, ki so v svoji bedni obrambi malo pokali naokoli, z njimi enači kot dvoje steklih lisic, potem lahko tudi njega smatramo poleg, med potuhnjene stekle lisice? Saj smo vsi enaki, kajne?

    Evangelija manjka takim modrijanom, ki ne ločijo med dobrim in zlim, med boleznijo in zdravjem, med branilcem in napadalcem, med psihopatom in jeznim braniteljem. Uboga slovenska Cerkev, ko jim taki pridigajo, ki niso ponotranjili moralnih norm in moralo enačijo z moraliziranjem.

    Obstaja nekaj iznad strahu, upanja in ponižnosti: obstaja resnica, ki pa je za nekoga še zelo daleč. So za Cerkev torej oboji stekle lisice? Zakaj pa se potem pritožuje, ko jo obkladajo, da so vsi v njej potuhnjeni pedofili??

    Branko Cestnik: shame on you. Kažeš lep obraz, a to je obraz stekle lisice. Gospod te bo vodil tako, da doumeš. Ne dvomi vsaj v to. Doumel boš, ker bo nekdo prosil Gospoda, naj ti doume.

    Totega sr.... ni več za brati, ker avtor doživlja recidive.

    OdgovoriIzbriši
  3. Še tole Jona napiše, preden utihne: Gospod je iznad človekovega dobrega in zla, a Gospod je v dobrem. Gospod je iznad človekove moralnosti, a Gospod je v morali. In Gospod je iznad človekove resnice, a Gospod je v resnici. Ni dobrega, pravičnosti in resnice izven Gospoda. Slovenska Cerkev pa rada popridiga, del nje, da je ona iznad levih in desnih, kar pomeni da je iznad zla in dobrega, iznad pravičnosti, izven pravičnosti. Takšna Cerkev seveda NI KRŠČANSKA CERKEV. K sreči je to le njen bolni, kamniti del.

    Monistični pacienti v Cerkvi, ki enačijo srčen boj branilca z napadom morilca - da sta oba stekle lisice - SPLOH NE POZNAJO ČLOVEŠKE NARAVE, še manj pa Jezusovega Evangelija. Zato takšni ljudje NIMAJO resnične empatije, sočutja, do nedolžnih, niti do njihovih svojcev in zagovornikov. Zanje so vsi stekle lisice. To Cerkveno kamenje naj si ogleda npr. tale kratki video, kjer so po Cestnikovem mnenju spopadeta dve stekli lisici. A resnica je drugačna: eden je bil od srca, a drugi od hudičevega zla. Ta boj pa ima eno posebno lastnost: nihče nikogar ne sovraži. Niti na koncu ubiti ne sovraži napadalca, niti napadalec žrtve. Tega Cerkveni monisti (»Vsi smo enaki, vsi smo stekle lisice v Bogu!«) ne doumejo, zato jih Gospod imenuje: KAMENJE. Poglejte si ta grozljiv filmček o človeški naravi, potem pa to umestite v Branetovo filozofijo dveh steklih lisic, ki se grizeta med seboj. Spoznali boste, da je lažna:

    https://www.youtube.com/watch?v=BfwRx_ehvqo&list=PLr9w0uxRdNyupRNKZcb9do6SG_jh5jiM0

    Ko permisivni monisti znotraj katoliške Cerkve vzgajajo otroke, jim ne znajo vsaditi morale, zato tudi ta mladina večkrat ne ve, kaj je prav in kaj ne, kaj je učil Jezus. Končajo pa takole, trije mrtvi (tri stekle lisice po Cestnikovem):

    https://www.youtube.com/watch?v=2ClstuTYGFE&index=12&list=PLr9w0uxRdNyt02VbNiJHCZj7XEhzT6ci1

    Mimogrede: veliko teh posnetkov je menda iz Brazilije, najbolj katoliške države na svetu.

    Tu pa je brezdomna 'stekla lisica' skušala zaščititi žrtev, ter sama umrla (najvišja oblika darovanja po Jezusu Kristusu). Žrtev je molila v cerkvi, ko jo je zgrabil napadalec. Na pomoč pride brezdomec, samaritan, in vidite lahko kri iz njegovega posvečenega srca:

    https://www.youtube.com/watch?v=tDmi8sMeC5I&index=3&list=PLr9w0uxRdNyt02VbNiJHCZj7XEhzT6ci1

    Rezultat: dve 'mrtvi lisici', po Cestnikovem. Jezus Kristus odobrava samoobrambo, saj v njej ni sovraštva, je pa pravičnost.

    Še zadnja beseda: ko Jone utihnejo, Gospod spregovori, s svojim Delom. Takole:

    Preoral bo svojo Božjo njivo, kjer je rodna zemlja sprijeta s kamenjem, kamenje bo izvrgel, pol kamenja bo zdrobljenega v prah in pol ga bo za gomile. To bo trajalo, dokler spet kak Jona ne odpre ust.

    Avtor totega gornjega bloga pa naj gre za nekaj mesecev v uk h gospodu Janezu Juhantu, dobremu pravičniku, in naj molče ponižno sprejema, mu služi ter mu noge umiva, jezik drži za zobmi, da se reši duha stekle lisice, sicer mu bo življenje grenkoba do …

    Kajti, resnični Evangelij je Živ, je Gospod!

    OdgovoriIzbriši
  4. Vedno rada preberem vaše zapise. Tudi sama si prizadevam v vsakem dnevu postoriti kaj smiselnega za "skupni piknik" našega naroda. Morda pa na piknik povabimo še koga od drugod...

    OdgovoriIzbriši
  5. »Skupni piknik« je utvara, tudi Jezus ni prirejal skupnih piknikov, povedal je ljudem nauk, pa čimprej umik v drug kraj. K skupnemu pikniku smo vabljeni v nebesih, kjer so zbrane duše, ki ljubijo Boga in so po njegovi milosti prišle v nebesa. Bog ne želi, da živimo na Zemlji, ampak da čimprej pridemo domov k njemu. Zemlja je žalosten kraj, kjer živi Kajnov in Abelov rod, in če ni prisotnega duha razlikovanja, zapletom in potvorbam ni videti konca in kraja. Vsem pa je ponujeno, da sledijo besede Evangelija, ampak tako kot so to storili tisti, ki so se odšli k Bogu in ne tako kot si to človek po zemljenem umu predstavlja in želi.

    OdgovoriIzbriši
  6. Tisti 'povabljeni od drugod', se vedno že sam povabi, ni ga treba klicat. Ime mu je Kosmati.

    OdgovoriIzbriši
  7. Takole govori resnični predstavnik Cerkve, ki razločuje duhove in je Kristusov - izjemen govor Janeza Juhanta:

    http://www.demokracija.si/fokus/dr-janez-juhant-nalog-za-usmrtitev-dr-lamberta-ehrlicha-je-dal-brez-dvoma-boris-kidric.html

    Žal sem kot otrok poznal enega od Erlichovih morilcev, zato lahko Juhantu tudi osebno pritrdim.

    Tu pa g. Juhant med drugim spregovori o krščanskih ovaduhih udbe v Cerkvi. Prav tako izjemen prispevek:

    http://4d.rtvslo.si/arhiv/intervju-tv/174472364

    Bog ga živi!

    OdgovoriIzbriši
  8. Cerkev je že od nekdaj razklana na Abele in Kajne. Še nekaj o ozadju zločinskega in krivičnega umora dr. Ehrlicha. Vzeto iz spleta:

    "21. aprila 1942 je Slovenski poročevalec prinesel protest “katoličanov v OF” proti dr. Ehrlichu, da “skuša delo OF predstaviti kot lisjaško varanje Slovencev z narodno osvobodilno borbo, medtem ko gre po njegovem le za zakrito srednjeevropsko komunistično revolucijo. Ehrlich se je za nas kristjane razodel kot človek, ki se danes najnevarneje igra z verskimi čustvi in krščanskimi vrednotami. Njegov krog predstavlja najhujšo usedlino klerikalizma, pomešanega s fašizmom. Dovolj je bilo izrabljanja krščanstva v preteklosti, danes se mora to odločno ustaviti. Zato na noge, slovenski kristjani! Postavimo se za svojo čast in za čast slovenstva in krščanstva!” “Katoličani v OF” so s tem že vnaprej dali komunistom in VOS-u soglasje za umor dr. Ehrlicha."

    Koliko je še prekletih med našimi kristjani?? Kje je Evangelij?

    OdgovoriIzbriši
  9. Tudi p. Cestnik ni imun pred zatekanjem v mitologije. Tisti "zgolj izvajalec Stalinovih direktiv" ni bil kar vsak levičar. Pač pa je bila za komuniste najvišja prioriteta, da je treba eliminirati vsakega levičarja, ki ni bil "zgolj izvajalec Stalinovih direktiv".

    In p. Cestnik bi si še posebej moral vzeti k srcu, da ljudem "nič ne pomaga, če se nanje deremo in jih kvalificiramo" za "ultra-tradicionaliste", "obešenjake", "militantneže" ipd.

    OdgovoriIzbriši