torek, 02. maj 2017

Intervju za portal Katoliško šolstvo


Portal Katoliško šolstvo: Začniva s tem, po čemer ste morda najbolj znani slovenski javnosti. Ob tem, da ste duhovnik, ste tudi bloger. Zakaj? Gre za »prosti čas« ali načrtno, namensko odločitev dela za evangelizacijo?

Branko Cestnik: Najprej je šlo za prosti čas in željo, da pišem dnevnik, ki bi ga brali prijatelji, medtem ko sem bil na sobotnem letu v Madridu. Kmalu sem iz dnevniških zapiskov prešel v člankarsko in komentatorsko zvrst. Ob zadnjem konklavu spomladi leta 2013 sem kar pogosto pisal o dogajanju v Cerkvi in videl, da je branost mojega bloga poskočila. Takrat sem se zavedal moči in čara tega medija in začel redno in bolj načrtno pisati. Rad pišem blog, ker ta medij ni obremenjen z nobenim vzporednim interesom in tudi ne z nobeno uredniško smernico od zunaj. Blog ni popoln, je pa svoboden.

Se Cerkev v zadostni meri zaveda realnosti časa in okolja, v katerem deluje? Kako gresta skupaj nova evangelizacija in splet?

V Cerkvi smo različni ljudje in vsak od nas da svoj kamenček v mozaik. Res je, da je povprečna starost duhovnikov nad 60 let in da od njih ne moreš pričakovati nekega velikega vala internetne pastorale, res pa je tudi, da so določene katoliške stvarnosti na spletu zelo agilne. Upam si celo trditi, da so mladi katoličani zahvaljujoč spletu v zadnjih letih uspešno zmanjšali zaostanek, ki je nastal, ker nimajo tolikšnega vstopa v dominantne medije, kot ga imajo recimo mladi intelektualci iz sekulariziranih okolij. Splet včasih dominante medije gladko povozi, kar se je na primer pri nas videlo ob zadnjem družinskem referendumu decembra 2015. Natančnih analiz nimamo, vendar nekateri menijo, da se je preobrat v prid zavrnitve redefinicije družine zgodil na spletu, bolj natančno na socialnih omrežjih, še bolj natančno na Facebooku. Splet je medij, kot še ga ni bilo, zato se tudi evangelizacije na njem še učimo. Nekaj smernic imamo: evangelizirati preko sproščene navzočnosti na spletu, skozi dialog, skozi nam lastne vsebine kot sta molitev in meditacija.

Kako v tej luči deluje spletno središče Katoliško šolstvo, na katerem lahko bralci prebirajo ta intervju? Kje vidite njegovo mesto in vlogo?

Gre za mlad portal, ki se bo še razvijal. Spomnim se, da je nek Mariborčan ob ustanovitvi škofijske gimnazije v Mariboru, ki je takrat delovala na Teznem, zapisal, da bi bil rad muha. Zakaj muha? Zato da bi poletel v učilnice škofijske gimnazije in videl, kako katoliški učitelji perejo možgane mladim. Danes bi bila njegova želja biti muha verjetno manjša. O škofijskih gimnazijah in drugih katoliških sredinah se lahko dobro informira na spletu. Po Facebooku lahko postane prijatelj kakšnega katoliškega učitelja in ga neposredno izpraša o vzgojnih metodah. Splet omogoča bližino in dialog vsakomur, ki je dobronameren. In tu je tudi poslanstvo vašega spletnega središča Katoliško šolstvo. Informirati, odpirati prostor dialoga, izboljševati komunikacijo, utrjevati skupnost, rušiti predsodke pri tistih, ki dvomijo v vaše delo.

Spletno središče seveda temelji na vključenosti Cerkve v vzgojo in izobraževanje. Preden se podrobneje lotiva področja. Kako na splošno ocenjujete vzgojno-izobraževalni projekt Cerkve po osamosvojitvi Slovenije?

Nisem šolnik, čeprav je res, da sem specializacijo iz mladinske pastorale opravil v Rimu pri salezijancih. Zato na katoliško šolstvo pač gledam z vidika mladinske pastorale. Lahko rečem, da ne Stična mladih in ne lepa slovenska udeležba na svetovnih dnevih mladih, ne bi bili takšni, kot sta, če ne bi bilo katoliškega šolstva. Da se v Cerkvi ohranja določen dejaven korpus mladih, gre zahvala tudi katoliškemu šolstvu. Pastoralna odločitev ob osamosvojitvi za ponovno vzpostavitev katoliškega šolstva v Sloveniji se je torej izkazala za zelo v skladu z znamenji časa. Včasih pa me vseeno obidejo pomisleki bolj duhovne in versko-pedagoške narave. Vprašam se, če morejo močne vzgojne institucije ohranjati prostor za bogoiskateljstvo, tipično za gimnazijsko dobo. Sam sem na primer moral zaiti v konflikt s šolskim sistemom svojega časa, da sem našel Boga. Moral sem se od njega distancirati, čeprav so bili v njem dobri ljudje. Nisem mogel dopustiti, da bo institucija namesto mene odgovorila na moja najgloblja vprašanja. To je velik duhovno-pedagoški izziv za katoliško šolstvo: ostati dobra šolska institucija in obenem imeti dovolj odprtega prostora, da se mladi na svoj način (izven naših načrtov) najdejo v odnosu do Boga.

Bralci, ki prebirajo vaše objave, različne zapise in intervjuje, vas poznajo tudi kot kritičnega in prodornega analitika aktualne družbene situacije. Vprašanje je gotovo preveč kompleksno za kratek odgovor, a me vseeno zanima – kako vidite slovensko šolstvo in mesto katoliških ustanov v njem?

Šolstvo ima vedno neko svojo para-državno ideologijo, a na koncu je takšno, kot so ljudje, ki delajo v njem. Sam sem hodil na ptujsko gimnazijo v komunističnih časih, ampak sem imel odlične učitelje, dobro pedagoginjo, dobro psihologinjo, s katerimi se je dalo pogovarjati o vsem. Bolj diskretno tudi o vprašanju Boga in krščanstva. Profesorica filozofije me je celo povabila na pico, da sva predebatirala neke duhovne teme. Tudi danes slišim od vernih gimnazijcev, kako si v državnih gimnazijah najdejo referenčnega profesorja ali profesorico, s katerim lahko vzpostavijo nek širši dialog brez predsodkov do krščanstva. Tako je prav. Taka mora biti šola. Problemi nastopijo, ko se med profesorji pojavijo jurišniki, ideološki čistuni in začnejo zganjati nekakšno ideološko diferenciacijo. Toda vsaj na Štajerskem so taki primerki bolj kot ne osamljeni. Šolstvo ima veliko poslanstvo, saj kot pek testo ono skupaj gnete družbo jutrišnjega dne. Če smo v zadnjem desetletju padli v veliko moralno in gospodarsko krizo, se je korektno vprašati, kakšna je pri tem sokrivda šolstva iz devetdesetih. Naloga katoliškega šolstva seveda ni, da tekmuje z državnim, lahko pa ga dopolnjuje, in sicer tako v smislu izvirnih in kakovostnih pristopov kot v smislu širjenja že omenjenega prostora za duhovno iskanje.

Za kaj bi si morale torej v dani situaciji prizadevati katoliške vzgojno-izobraževalne ustanove? Kje vidite njihovo poslanstvo?

Ustavil se bom pri vprašanju moralne vzgoje. Gospodarska kriza zadnjih let je pokazala, da družbena elita ni elita, če ta ni obenem tudi moralna elita. Elita, ki ni moralna, pač ne more voditi gospodarske stvarnosti, če pa jo vseeno vodi, jo uničuje. To spoznanje je danes na dlani in veseli smo lahko, da tudi dovčerajšnji ciniki govorijo o moralni prenovi. Toda pravi problemi se tukaj šele začnejo. Kaj je morala? Kakšna naj bo moralna vzgoja prihodnjih elit? Kaj je neizpodbitni temelj moralnega akta v času, ko se hvalimo s fluidnostjo človeka in družbe? Katoliško šolstvo ima odgovor na ta vprašanja. Zato naj se danes ne ustraši določene avantgardne naloge. Seveda ne more civilnemu šolstvu izvažati Boga, ki je absolutni temelj morale, lahko pa civilnemu šolstvu pokaže nek vzgojni slog, nek sistem za uspešno moralno vzgojo. Že to, da katoliško šolstvo ni nasedalo sirenam permisivne vzgoje, mu danes, ko se počasi vse vzgojne sredine dvigujejo iz pasti permisivizma, tiho dviguje avtoriteto.

Se Cerkev po vašem mnenju dovolj zaveda izzivov, s katerimi se soočajo katoliški vrtci in šole? Kako močno je potreba po vzgoji zasidrana v zavesti slovenskega kristjana?

Ravno sem omenil permisivizem. Teoretično ga že premagujemo, praktične posledice pa bodo še dolgo med nami. Ena teh je, da se ne zavedamo, kako pomembna je vzgoja in kako pomembno je za starše, da si jo premišljeno zastavijo. Kot podeželski župnik in skavtski voditelj vidim veliko razliko med družinami, ki imajo nek vzgojni načrt, in onimi, ki vzgajajo iz dneva v dan, kot pač pride. Tudi verska vzgoja na podeželju je prepuščena sprotnosti. Na koncu iz nje ni skoraj nič, razen lepih slik z birm. Mislim, da je Cerkev tu vedno bila pozorna in nemalokrat plavala proti toku. Sam sem imel ogromno predavanj o vzgoji po župnijah. Vprašal sem se, kje bi starši kaj takega še slišali, če ne bi bilo župnij.

Pred posebnimi izzivi se gotovo vedno znova znajdejo tudi kristjani, ki svoj pedagoški poklic opravljajo v državnih šolah, ali pa starši, ki imajo v teh šolah svoje otroke in bi si zanje želeli krščanske vzgoje. Gotovo se z enimi in drugimi srečujete tudi pri svojem pastoralnem delu v župniji. Kako vidite njihovo situacijo? K čemu so poklicani eni in drugi?

Država je sekularna in tako je prav. Ko je Uganda pred leti hotela v svojo ustavo uvesti, da je „krščanska država“, je menda – sodeč po depešah, ki jih je razkril WikiLeaks – posredoval sam Vatikan, da naj se ohrani neka distanca med državo in dominantno religijo. Toda, če sta država in Cerkev institucionalno in politično ločeni, ali sta ločena tudi država in verni človek? Ne, nista. Saj bi drugače država diskriminirala vernega človeka. Država mora biti za vse državljane, tudi za verne. Enako velja za državno šolstvo. Od osnovnega šolstva bi pričakoval več naravne empatije do krščanskega okolja in tradicije. Od višjega šolstva pa, da je dosledno v krepitvi racionalne presoje med mladimi. To, da kakšnemu gimnazijcu ali študentu danes ne moreš dopovedati, da Cerkev „v srednjem veku“ ni „zažgala na milijone čarovnic“, je profesionalni poraz za gimnazijo ali fakulteto, ki bi morali vztrajati v podajanju točnih zgodovinskih podatkov. Katoliški učitelji in profesorji, ki so zaposleni v nekaterih militantnih proticerkvenih okoljih, včasih nimajo druge obveze, kot da so dobri profesionalci in so že opravili veliko poslanstvo. Katoliški starši pa bi morali biti bolj pogumni, če kak profesor stresa neumnosti o krščanstvu. Včasih jih stresa zgolj zato, ker se ga nihče ni upal ustaviti.

Na salezijanski univerzi v Rimu ste po študiju filozofije in teologije specializirali pedagogiko in mladinsko pastoralo. Lahko priučeno znanje in spoznanja še kdaj uporabite ali se je situacija v zadnjih dveh desetletjih tako spremenila, da bi bilo treba za nove generacije mladih na novo poštudirati vse pristope in metode? Kaj je tisto, kar ostaja?

Mladi so se s prestopom v novo tisočletje in nastopom internetne dobe precej spremenili. Religiozni nemir je precej predrugačen in se ne formulira več v jasnih bogoiskateljskih vprašanjih. Klasično vabilo v skupino in klasično izvajanje skupinskih dinamik ne zaleže več.  Fizična razdalja do cerkvenih zgradb, v katerih deluje povprečen župnik, je vse večja. Mladi sploh ne prihajajo več v fizično bližino cerkvenih ljudi. Danes ti kot mladinskemu pastoralistu mnoga pedagoška znanja ne pomagajo, saj mladih enostavno ni blizu. Prihajamo v fazo, za katero se mi zdi, da jo je okrog leta 2000 napovedal Marko Ivan Rupnik, v fazo, da smo tu, v Božjem okolju, in da enostavno čakamo. Kakor oče v zgodbi o izgubljenem sinu. Vendar je tudi v tem past. Ker mladih ni, ne vidimo tistih nekaj, ki pa vendarle so. Ker ni mladinske skupine, ki bi jo ponosno zabeležili v pastoralno statistiko, si ne vzamemo časa za dva ali tri posameznike, ki bi vendarle radi kdaj pa kdaj bili s teboj kot duhovnikom. Na svetovnem dnevu mladih v Krakovu sem videl, da mladi so in da imajo vero. Potrebujejo pa spremljanje, ki pa je resda bolj individualizirano.

Za zaključek pa še pogled v prihodnost. Kaj je tisto, kar se bo moralo prilagoditi, spremeniti? Kako vidite mlade in kakšna je odgovornost družbe, šolstva in Cerkve do njih? Kakšna je prihodnost?

V kroniki hajdinske župnije, od koder sem doma, sem, mislim da za leto 1906, našel zapis, ko se župnik zelo sekira zaradi mladih, ki „se za flašo in nož držijo“ in ki v nedeljo dopoldan namesto k maši v domači fari hodijo na Ptuj gledat mestne gospodične. No, tisti mladi so potem odrasli, nekateri so šli na Soško fronto in se izkazali v znamenitih zelo pogumnih štajerskih oddelkih, drugi so kmetovali in se naučili preživeti v težkih pogojih vojnih in gospodarskih kriz. Danes jih spomin časti kot močne očete in matere. Enako se bo verjetno zgodilo tudi s to generacijo. Življenje jih bo preizkusilo in dokončno izoblikovalo, vzgojne ustanove pa naj vnaprej pripomorejo, da bo ta proces uspešen.
Kako bi z nekaj besedami opisali vzgojo, ki ste je bili deležni v svoji mladosti? - Trda kmečka vzgoja, ko je bilo treba delati; vzgoja z liberalnim pridihom, ko ni bilo treba delati in si se lahko za cel dan izgubil v gozdovih ter gramoznicah, ne da bi te starši iskali.
Kdaj je dozorela odločitev za vaš poklic? - Po koncu gimnazije in skozi obdobje služenja vojaškega roka na srbsko-bolgarski meji.
Najlepši del vašega poklica? - Skavtska maša na prostem, po možnosti v zasneženih hribih.

* Intervju je bil objavljen 3. aprila 2017 na Spletnem središču Katoliško šolstvo. Foto B.C..

1 komentar:

  1. Lep intervju. In mnoga znanja. A v šoli si pa psihologinjo obiskoval? Moj psiholog pa sta bila gozd in reka. Ne poznam nikogar, da bi šel k pravemu, pa tudi če je šel, ni mogel nikomur pomagati, ker je bil sistem za dušo ubijalski. Posmeh veroučanom in Bogu. In nič kaj pametnega ni iz teh mojih generacij - same zgube smo, se mi zdi. Morda bi nas kaka fronta rešila?

    OdgovoriIzbriši