ponedeljek, 29. maj 2017

Dogodek je več kot PR


Pred leti sem na neko pomladno soboto v avtu poslušal radijska poročila ob 13. uri. Na sredi poročil slišim, da so tisti dan v nekem večjem slovenskem mestu taborniki očistili mestni park. Pobrali so papirčke, cigaretne ostanke in podobno. Lepo in prav. Ampak meni je slišano dvignilo pokrov. Nekaj jezi podobnega me je zagrabilo, pa nisem niti vedel, na koga naj bom jezen. Na tabornike? Na skavte? Na RTV novinarje in urednike?

Eno soboto nazaj smo namreč z našimi skavti prav tako imeli čistilno akcijo. Čistili smo nič manj ali več kot reko Hudinjo v njenem toku med vasjo Socka in vasjo Polže. Čistili smo njene nabrežine in njeno strugo. Trije močni fantje iz klana so imeli obute ribiške škornje, ki smo si jih sposodili od lokalnih gasilcev. To je omogočalo iz dna struge potegniti ne samo avtodele in žice, temveč tudi zataknjeno crkovino, bolj natančno, truplo povožene srne in enega utopljenega mačka.

In zdaj, v čem je bila točka moje nevolje? V tem, da taborniki svoje papirčke iz mestnega parka (ki bi ga itak naj čistili komunalni delavci) zmorejo spraviti na nacionalni radio v glavna poročila, dočim mi, skavti, svojih razparanih srn in velikih kupov iz reke potegnjenih raznovrstnih smeti ne spravimo nikamor v medije in javnost, z izjemo morda občinskega biltena.

Taborniki imajo seveda veliko prednost. Oni niso „obremenjeni“ s katolištvom. Njihovi pobrani papirčki niso idejno sporni, so „civilna novica“, in smejo brez ovir tudi v glavna poročila na nacionalni radio. Skavtske srne z dna reke pa so malodane „verska novica“, o kateri veliki mediji ne poročajo, ker so „objektivni“ in nočejo poudarjati nečesa tako „privatnega“ (beri: zaostalega), kot je religija. Se bi potemtakem razparane srne z dna Hudinje na naši nacionalki dalo plasirati zgolj v oddajo Obzorja duha?

To je ena plat. Druga je, da se skavti niti ne potrudimo priti v medije. Public relations ali PR ali odnosi z javnostmi. Tega naj bi nam manjkalo. Saj veste tisto: „V Amazoniji je padlo drevo. Televizija tega ni posnela. Ergo, drevo ni padlo.“ Zdi se, da imajo mediji moč napraviti, da nekaj živi in diha, drugo pa ne obstaja. PR pa naj bi bila tista veščina skupin in društev, s katero znamo pritegniti pozornost medijev nase in z njihovo pomočjo „zaživeti“ v javnosti. Če sem sarkastičen, to zgleda nekako tako: „Prosim te medij, objavi me, da bom tudi jaz imel občutek, da živim.“

Sam sem nagnjen k temu, da ljudem in združenjem s popolnim PR ne zaupam preveč. Tisti, ki mu vedno, ko hoče, „uspe“ priti med udarne novice, pri meni izgublja točke. Tak človek je bolj kot sveža novica del starega sistema. Tako so v zadnji begunski krizi (jesen 2015) v prvih minutah TV Dnevnika na dajanje izjav bili abonirani eni in isti iz nekaj piarovsko očitno privzdignjenih humanitarnih društev. Ker vem, koliko ur za begunce so medtem dali prostovoljci celjske Karitas, pa ne doživeli medijskega čislanja, bodo zame stokrat bolj verodostojni karitasovci.

„Bonum est diffusivum sui,“ so rekli filozofi. To je: dobro se širi; dobremu je lastno, da se širi. Z drugimi besedami, najboljši PR je dober skavtski dogodek sam. Bodi v dogodku, uživaj v dogodku, potrudi se za kakovost dogodka, ne prilagajaj dogodka poročanju o dogodku, poročaj od dogodku sproščeno in brez prikritih namenov. Torej: Bodi pri čiščenju struge, uživaj v čiščenju struge, potrudi se za kakovostno čiščenje struge, ne prilagajaj čiščenja struge poročanju o čiščenju struge, poročaj o čiščenju struge sproščeno in nenapihnjeno ... Ter brez zavisti do onih, ki „znajo“ z mediji.  


* Besedilo je bilo najprej objavljeno v reviji Skavtič (maj 2017). Foto: letošnje čiščenje reke Hudinje nad vasjo Socka (25.3.2017), fotoarhiv stega Rakova Steza 1.

1 komentar: