sreda, 2. november 2016

Katéhon oz. to, kar zadržuje Antikrista (I.)


Več stvari nas navdaja s strahom kot pa nam jih zares škodi. In bolj nas mučijo prividi kot resnična dejstva.
Seneka



Skrivnostne Pavlove besede

Eden najbolj skrivnostnih odlomkov iz najbolj zgodnje krščanske literature (napisano okrog leta 51) je odlomek iz 2. pisma apostola Pavla Tesaloničanom (2,1-12). Ko govori o „sinu pogube“, se pravi o Antikristu, pove tudi tole:
Sin pogube (...) se bo uprl in se povzdignil nad vse, kar se imenuje Bog ali uživa Božje čaščenje, tako da se bo celo usedel v Božje svetišče in se razkazoval, da je Bog. (...) Veste pa tudi, kaj ga zdaj zadržuje (gr. 'o katéhon), da se ne more razodeti pred časom. Skrivnost nepostavnosti je namreč že na delu; treba je samo, da se umakne on, ki zadržuje (gr. tò katéhon). In tedaj se bo razodel nepostavnež (gr. 'o ánomos), ki ga bo Gospod Jezus usmrtil z dihom svojih ust in ga uničil z veličastjem svojega prihoda.

Da bo pred Kristusovim končnim zmagoslavjem nastopil Antikrist, povejo tudi druga apokaliptična besedila. Tukaj pa Pavel govori še o enem akterju: najprej je opisan s srednjim spolom kot to, kar zadržuje, nato kot oseba, ki zadržuje. Kaj ali kdo je „zadrževalec“ Antikrista, za katerega Pavel uporablja grško besedo katehon? To ni Kristus, to ni zaveznik Antikrista in tudi Cerkev to ni.

Glede na povedano, bi lahko zgodovina Cerkve in sveta vse do drugega Kristusovega prihoda bila razdeljena na tri teološko-politične dobe, med katerimi ima katehonska vlogo, da preprečuje, da bi se čisto zlo (nepostavnež, gr. ánomos) razširilo in zavladalo svetu. Dobe so: doba katehona (Cerkev je svobodna), doba Antikrista (Cerkev je zatirana) in končna doba Kristusa. Poenostavimo s sličico:


Katehon očitno ima veliko oblast nad časom in dogodki v času ter je zato zmožen zadržati prihod Antikrista. Kaj ali kdo torej zadržuje Antikrista in mu preprečuje oblast, pa ni Kristus ali njegova Cerkev?


Tisočletni živ žav interpretacij

Skrivnostno Pavlovo besedilo je sprožilo niz interpretacij, ki jim še danes ni videti konca (prim. članek na Wikipediji). Zadnji pomemben prispevek k skoraj dvatisočletni razpravi je knjiga italijanskega filozofa in bivšega levosučnega župana Benetk ter nekoč člana italijanske komunistične partije Massima Cacciarija z naslovom Il potere che frena (Oblast, ki zadržuje) iz l. 2013. Da pojem katehon „ne miruje“, vidimo tudi po zanimivem mednarodnem think tank portalu geopolitičnih namer, ki ga najdemo na naslovu www.katehon.com. Vredno ga je kdaj pa kdaj obiskati.

Skupno večini interpretacijam je, da katehon razumejo kot močan politični subjekt (država, kralj,...) ali kot trajno in prepričljivo meta-politično načelo (npr. načelo pravne države). Največ interpretov se strinja, da je Pavlov prvotni katehon Rimsko cesarstvo, ki zagotavlja svobodo veroizpovedi do mere, da se mlado krščanstvo pod okriljem rimske pravne ureditve vendarle lahko svobodno širi. Za Tomaža Akvinskega je katehon vsako cesarstvo ali država, ki deluje v skladu z rimskim in naravnim pravom. Država, četudi ne izpoveduje vere v Kristusa, vendarle lahko zadrži nastop Antikrista (ki je A-nomos, Brez-zakonje), s tem ko vzdržuje in brani naravni red, pravo in zakon (nomos).

Tokrat se ustavimo pri novejših zgodovinskih uvidih glede Pavlovega katehona, v kakšni od naslednjih blogerskih objav pa bomo pogledali v njegovo meta-politično razsežnost in aktualnost.


Zgodovinski uvidi: So prvi kristjani že uživali zaščito Rimskega cesarstva?

Vprašanja katehona se je pred skoraj dvema desetletjema lotila zgodovinarka in specialistka za antični Rim Marta Sordi s skupino raziskovalcev. Prišla je do zanimivih zaključkov, ki jih v daljšem članku Che cos'era il katechon? (link) povzema italijanski publicist Maurizio Blondet.

Na kratko:
- „ono, ki zadržuje“
je po Sordijevi nekak zgodnji cesarski odlok za legalizacijo ter zaščito kristjanov in sploh rimska pravna ureditev;
- „on, ki zadržuje“ je cesar Tiberij, ki je vladal do l. 37 in ki ni pristal na preganjanje novorojene krščanske skupnosti; po Tiberijevi smrti je tak katehon lahko bil kak pomemben rimski politik;
- „Nepostavnež, ki se bo razodel“ so že za časa Tiberija prisotne politične tendence, ko so hotele bolj despotski in do kristjanov sovražni način vladanja, kar se je potem uresničilo z nastopom cesarja Nerona (l. 54).

Teza temelji na indicih, da so prvi kristjani imeli bolj tesne stike s predstavniki rimske oblastne in intelektualne elite, kot si predstavljamo. V okviru tega je možno, da je Pavel srečal samega filozofa Seneko (4-65), ki je imel na rimskem dvoru velik ugled. Da se je srečal s Senekovim bratom, s cesarskim namestnikom Galionom, ki je Pavla brez pomislekov zaščitil, namreč pričajo Apostolska dela (18,12-17). Obstaja tudi dopisovanje med Pavlom in Seneko (vsa njuna domnevna pisma najdete na Wikipediji), a slednjega Cerkev ni nikoli priznala za pristnega.

Cesar Tiberij (Wikipedia)
Kakor koli, Marta Sordi meni, da je prvim kristjanom svoje nazore in prošnjo za zaščito uspelo plasirati vse do cesarskega dvora. Pri tem se Sordijeva naslanja tudi na apologeta Tertulijana (155-220), ki piše o cesarju Tiberiju kot zgodnjem zaščitniku kristjanov. Sordijeva iz primerjave virov sklepa, da Tertulijanovo pisanje ni za lase privlečeno - v kar so prepričani nekateri zgodovinarji.


Zgodovinski uvidi: Če je prvi Antikrist Neron, je prvi katehon Tiberij?

Sordijeva meni, da je bil Tiberij o verski situaciji v Judeji, ki je nastala vsled križanja Nazarečana, obveščen tudi brez „lobiranja“ kristjanov. Tiberiju naj bi bilo komaj nastalo krščanstvo zanimivo, ker se je precej bolj skladalo z njegovimi stoičnimi in racionalnimi nazori, kot so se skladale ideje drugih kultov, ki so kot po tekočem traku prihajali z Vzhoda. Krščanstvo je za razliko od proti-rimskega judovstva bilo tudi bolj miroljubno in spoštljivo do oblasti, kar je vladajočemu politiku precej ljub podatek. Toda istočasno je Tiberij doživljal pritiske tako s strani Judov, naj obračuna s kristjani, kot s strani domačih jastrebov, ki so prihodnost cesarstva videli v bolj diktatorskem in samovoljnem cesarju, ki bi po vzhodnjaških običajih imel tudi božje lastnosti.

Tertulijan v Zagovoru kristjanov piše, da je Tiberij že l. 35 zahteval od Senata, da prizna krščanstvo kot legalno religijo. Senat tega ni storil, Tiberij pa je kljub temu dal kristjanom zagotovilo zaščite in s tem legaliziral krščanstvo. To zagotovilo je veljalo tudi po Tiberijevi smrti, a se je Pavel okrog l. 50 že zavedal (oz. bil obveščen), da se zadeve lahko hitro spremenijo. Padec katehona je bil za vrati.

Kako je šlo naprej, vemo tudi brez strokovne pomoči Marte Sordi. Huda ura je bila zadržana do časa, ko je Neron, v krščanski apokaliptiki prikazan kot prototip Antikrista, likvidiral pravu zavezano „staro gardo“ (med njimi verjetno zaščitnike kristjanov), dal ubiti lastno mater, Seneko prisilil v samomor, sebe imel za božanstvo, zažgal Rim, krščanstvo pa po poti ideološkega genocida skoraj izbrisal.

15 komentarjev:

  1. Ali je zgodovino mogoče razdeliti le na tri zaporedne faze: Katehon, Antikrist, Kristus. Mar se niso skozi zgodovino periodično izmenjevala obdobja urejene vladavine prava z obdobji krvavega kaosa. Tudi holokaust ter komunizem kot katastrofi bibličnih razsežnosti, ki bi ju bilo mogoče razlagati tudi kot delo Antikrista, sta večidel za nami. Kam nas to torej postavi na časovni premici treh faz?

    OdgovoriIzbriši
  2. Vsake razlage, ki vsebujejo zemeljski čas, niso transcendentne, Gospod pa je transcendenten. Vse se dogaja ZDAJ in za nas osebno.

    OdgovoriIzbriši
  3. S čim vse se ti mučiš, prijatelj Branko. Ljudem si namignil na četrto Božjo osebo? Je pa zanimiva tema, četudi je razlaga precej enostavna. V nekem komentarju sem zapisal, da pošteni vojaki mnogokrat rešijo svet, tudi brez duhovnikov, če ti niso pravi ali ne sodelujejo. Gospod opravi svoje delo preko poštenih duš. Ta skrivnostna četrta oseba, ki jo iščeš kot alkimisti zlato, je naravni red, ki je vedno smiseln in pravičen, v svoji sicer starozavezni zob za zob pravičnosti. Kajti Gospod je tudi Gospod narave, preko katere posredno upravlja v skladu z njenimi zakoni. Ljudje so poznali ta red pravičnosti milijone let preden so nastale religije. Če dobro opazujemo naravo, recimo čebele ali ose, vidimo, da dobro vedo, kaj je prav in kaj ne. Recimo če pride osa v našo kuhinjo in zamahnemo proti njej, ona takoj ve, da to ni njen dom in da je prišla 'krasti', zato nemudoma odleti proti oknu in ven. Enako je s čebelo, psom, medvedom ali tatom. Če pa greš ti na njihov dom, in zamahneš z roko, bo hudo: vedo, da je to njihovo in šli bodo v smrtni boj s teboj. Že zaradi tega se je dolgoročno lažje napadenemu pravičnemu braniti, kot krivičnemu napadati.

    Ta naravni zakon v osnovi ščiti vse, ki so nedolžni in kaznuje sebičnost vseh, ki so krivični. Tu Bog kot oseba še ni prisoten, niti neposredno, niti v zavesti bitij, pa vendar na dolge roke njegova posredna pravičnost že deluje. To je dokazljivo tudi brez religijskih zgodb in podukov. To vedo celo razdraženi demoni, kot recimo komunisti ali zaslepljeni verniki v sebični akciji, kajti ta pravičnost je vcepljena v dušo vsakemu živemu bitju, od amebe do nadangelov. Zato je vsakdo, ki deluje sebično, že v univerzalnem smislu obsojen na NEUSPEH. Neuspehi so različni, a na koncu je le eden: zgrešiti vrata nebeškega Kraljestva, ki so končni cilj vseh duš, ker le tam je MIR in blaženost. Tako kot nasilni komunizem tudi podivjani islamisti danes v srcu dobro vedo, da bodo zmagali nekaj bitk, potem pa izgubili vse, še same sebe. Za kaj takega ne potrebujejo vere, to vedo že od rojstva naprej. Že dojenček se odzove, če mu delaš krivico. A s tem smo še vedno živali: ljudje postanemo, ko se odločimo drugim ne delati krivice, ampak raje dobro. Ko zadržimo svojo slo.

    Potem pa prihaja živi Gospod k tistim, ki so se potrudili biti vsaj ljudje. Ki so si sami nadeli uzdo, da ne divjajo po nagonih, ampak delujejo po pravičnosti in dobroti. Takim pa prihaja evangelij, ki je šele UVOD v osebni odnos z Gospodom. S takimi dušami pa Gospod deluje osebno in jih vodi osebno in jim odpušča po tisti meri milosti, s katero ga oni ljubijo.

    Eno je torej pravičnost naravnega reda, drugo je religija, ki je še vedno pretežno materialistično usmerjena, tretje je evangelij kot razodetje živega Gospoda in je uvod, četrto pa je ljubezen z Gospodom, ki predira vsa vrata, tako peklenska kot nebeška in tudi smrti, je dejala sveta Favstina najsvetejša. Zakaj kot duhovnik ne razglašaš te zadnje, četrte stopnje hoje za Kristusom? Spreobrnjenje je imperativ.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Spoštovani Jona, gledate Gospoda, pišete po Besedi in ljubite Kristusa. Človek naj bi živel od Drevesa Življenja, drugega drevesa pa se naj ne bi dotaknil. Božji Blagoslov.

      Izbriši
    2. Lepo poveš: "Človek naj bi živel od Drevesa Življenja, drugega drevesa pa se naj ne bi dotaknil."

      Ko človek enkrat okusi sladkost Gospoda, ni več NOBENEGA drugega drevesa v vseh vesoljih vesoljih vesolj. A ta sladkost je tudi grenka zraven, ko take duše želijo še komu dati to, kar okušajo. Vendar je v totem Svetu vse v dobro, tudi grenkost preko rasti ponižnosti daje novo sladkost. Je pa tudi ta nova sladkost grenkasta, če med dušo in Gospodom ni še kake duše. Če pa je, še kaka duša, potem ... ...

      Izbriši
    3. Jona, v nekaterih tvojih stavkih si tako zelo prepričan da veš...
      Precej blizu onemu drugemu drevesu.
      Ampak trditev, da človek na tem svetu lahko doseže stopnjo, ko zanj onega drugega drevesa ni več, je pa zares nevarna.

      Izbriši
  4. Seveda je nevarna, če si jo nekdo le domišlja. Nevarna je tudi za vse demone. Sicer pa je odrešilna. Tudi Gospod jo potrjuje: Matej 16,28. In jo na Gori oznani med blagri: Matej 5,8: "Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali." To pa je zares nevarno, hudo nevarno, prav ti dam. Kajti:

    preklet je v svetu, kdor vidi Gospoda in pije njega sladkost v srcu. Uboge so bile zdaj že svetnice, ki so padle vernim dvomljivcem v roke. Beri o trpljenju sv. Favstine Kowalske, sv. Brigite Švedske, sv. Terezije Avilske in še in še in še ...

    Nevarno je pa tudi, delati krivico takim. Zavetnice Evrope po sv. Pavlu II. opominjajo, da so bile takšne cerkvene duše, ki so mučile svete Štefane, ki so gledali Gospoda, pravzaprav peklu zapisane ... Zato le previdno vsem nam, nevarnost je vsepovsod, bližje ko si oltarju, večja je :). Vsepovsod je nevarnost, pravi sveti Anton, le kdo uide vsem tem pastem? Varno je le pri Gospodu.

    Če je nevarnost že povsod, je po mojem bolje biti v tisti, ki te doleti, ko Gospoda ljubiš, kot v tisti, ki te doleti, ko iz zavisti mučiš čiste duše.

    Kar se pa Jone tiče, naj nikogar ne skrbi ta črv v dreku. Ni vreden besede.


    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ni najbolj jasen tale odgovor. "... Boga bodo gledali" - to najbrž velja za nebesa.

      ---
      Kaj je narobe s člankom p. Branka, da je treba vzbujati slabo vest in ga preusmerjati drugam?
      Samo vprašam.

      Izbriši
    2. Janez, morda si duhovnik ali bogoslovec, a Sveto pismo ti mora razlagati tisti, ki Gospoda pozna osebno. To je nujnost, sicer ostanemo na nivoju raznoraznega razumskega špekuliranja, razvije se stotine teorij in teologij, filozofij in začno se prepiri in boji. Razumeti je potrebno le eno: da ko je Gospod v srcu, oči postanejo premazane z Njegovim posebnim mazilom, in takšna duša Gospoda lahko vidi ves čas in tudi v vsem. Tako poročajo svetniki. Zato ti lahko podam le odgovor na tvoje vprašanje, gledan skozi tovrstne oči (kar pa je za svet seveda 'psihoza'):

      "Resnično, povem vam: Nekateri od tukaj stoječih res ne bodo okusili smrti, dokler ne bodo videli Sina človekovega prihajati v njegovem kraljestvu."

      A, po tvojem, bodo okusili smrt v nebesih, ko bodo zagledali Gospoda v vsej slavi?? Kap, smrt v nebesih? Za tiste, ki gledajo Gospoda, ni smrti. Je sv. Štefan, ki je že na zemlji gledal Boga, umrl v nebesih? Če greš globoko in se umiriš, boš začutil pravi odgovor:

      So nekateri, ki so se potrudili, in jim je Gospod dodal, po njegovem načrtu, da Ga lahko srečajo in vidijo in gledajo še v zemeljskem telesu. On že ve zakaj. To potrjuje celotno Sveto pismo, Stara zaveza še prav posebej in obilno. Ker si skoraj strokovnjak, boš sam našel. Seveda pa maloverni takoj skočijo vkup in zaradi zavisti začno mučiti takšne svoje sobrate in sosestre. Kar pa samo še veča njih svetost.

      A kaj da je narobe z Brankovim pisanjem? Ne bi rad o tem kaj dosti, pa kritiziral tudi ne, ker ga imam na 'boleč' način rad, a morda bo kaj zaleglo: piše na nivoju miselnih špekulacij, ne na nivoju srca za Boga. Kar ni NIČ narobe. Nič narobe. Narobe je to, da kot duhovnik RANI VERO MNOGIH LJUDI. Na primer, javil se mi je mladenič, ki je poslušal, da npr. Gospod nima nadzora tudi nad naravo, pa da obstaja 'slikarki Bog', torej Bog naslikan na platno ali desko, ki ni pravi Bog ... Ko se je peljal domov, je blizu pekarije videl razpelo in si rekel: "Glej, kiparski bog! Ali pa je pekarski?" Ko je zagledal cerkev sredi mesta, pa je rekel: "Glej, gradbinski bog!!" Izgubil je kakršnokoli željo, da priklanja pred temi 'lažnimi' bogovi. S tem pa je seveda vsakdo izgubljen. Seveda pa je to vrstno pisanje in razlaganje v veselje mnogim drugim, ki jim Gospod ni prvi v srcu. Okusi so različni.

      Ko gledaš z duhovnimi očmi, je tudi podoba Boga Gospod osebno. Več ko ji služiš, več milosti ti bo v srcu. Tako so živeli moji predniki in bili so rešeni. Služili so - razpelu na križišču in cerkvici ob hiši!! Tako nekako živim sam in tako so živeli tudi naši vzorniki svetniki. Tu pokomentiram le zato, da kakšne zablode ne bi šle predaleč in da bi se odprl ta, NOVI pogled.

      Seveda pa si ne domišljam, da bi ta reva lahko kaj dosegla. Če nimaš Gospoda v srcu, nimaš kaj govoriti, če ga imaš, pa boš tepen :).

      Samo odgovarjam, lp.

      Izbriši
    3. V redu, sprejmem, da nekateri svetniki lahko gledajo Boga že tukaj.

      Ampak, kolikor jih poznam, nobeden ni bil tako prepričan vase, da bi si upal kaj takega brezpogojno trditi. Dvom in ponižnost sta bila njihova stalna spremljevalca.

      Kako veš, da je tisto, kar gledaš, res Bog?

      To da sebe enačiš s čisto svetniško dušo in tvojega kritika z mučiteljem - tudi tako sam sebe postavljaš v vlogo da ti veš - isto kot Bog.

      Izbriši
    4. Ojoj Janez, kakšne klatiš ... Jona pa da sebe enači s svetimi??? Ta črv? Tvoj um je nekje moten, da vidiš v joni svetnika in v Branku mučitelja. Kakšna zmota! Klasična mera na portalih je 5 postov in že se začne podtikanje in obračanje besed. Seveda me ne dobiš v to past, pa tudi tale blog bi bil zlorabljen.

      Najbolj me skrbi, da istočasno trdiš, da POZNAŠ svetnike, torej jih poznaš osebno. Če bi jih poznal, tvoje razmišljanje ne bi bilo tako črno-belo. Trdiš, da nobeden od njih ni zagovarjal svojega srečanja z Gospodom - kako zelo si neveden! Upam, zelo, da nisi duhovnik. Prav vsi mučeniki so Gospoda zagovarjali, tudi svoje srečanje z Njim so zagovarjali, in prav zato so bili pobiti. Kdor Gospoda sreča, je to trdno kot vesolje, in četudi si ponižen, nisi tako pokvarjen, da bi GA zamolčal. Slabo torej poznaš krščanske svetnike in mučenike. Sveti Štefan je bil zelo ponižen, da je sprejel kamenjanje, ni pa bil nespameten, da bi zanikal, kar je videl. Tudi sodobnejše svetnice so šle skozi podoben pekel inkvizicije, a četudi so vmes omahovale, so na koncu, ko so srečale pravega duhovnega voditelja, spoznale, da so na pravi poti in so to potem ZELO glasno razglasile. Npr. Sv. Favstina Kowalska je jasno povedala, da vidi Gospoda, ves čas. Tudi vse pogovore je zapisala in papež Pavel II je bil njen častilec.

      A kako da veš, ali vidiš Gospoda, to te muči? Glej prijatelj, ko ga boš videl, boš imel takoj odgovor. Kako lahko tisti, ki je jedel med, razloži nekomu, kako je med sladek in kakšen je okus??? Kdor 'vidi' Gospoda, zagotovo ve, da je videl (slišal, čutil v srcu ali karkoli že) Gospoda, ker se mu celotno življenje v popolnosti spremeni. Gospod mu odtlej premeče življenje po svoji volji, in to je ZELO OPAZNO vsaj tej duši, kasneje pa tudi drugim. Cerkev sicer včasih rabi nekaj sto let, da to opazi, a na koncu opazi in razglašen je svetnik. Če pa vidiš Gospoda le malce, potem pa potrebuješ svetega spovednika, da se preveriš. Zakaj pravim svetega? Zato, ker je sveta Terezija Avilska napisala:

      »Čista resnica je, da se tistih, ki se hudiča boje, sedaj bojim bolj kakor hudiča samega, saj mi ta ne more nič, oni pa me lahko hudo vznemirjajo, zlasti če so spovedniki. Nekaj let sem prav zaradi spovednikov trpela toliko, da se danes čudim, kako sem vse to prenesla.« (Lastni življenjepis, 25.22).

      Upam da si pomirjen z odgovori, četudi dvomim. Kajti ko je Jezus dal vse odgovore in čudeže, so hoteli še več in več čudežev. Ker jih ni pokazal, nevernim, so ga križali. Vpili so, da se ima za Boga, pa še sebi ne more pomagati. Bodi torej med tistimi, ki so zadovoljni. Jona ima še drugo delo :).

      Izbriši
  5. Površnim vernikom, ki naj bi poznali Nauk in svetnike, v veselje: kako približno zgleda, od zunaj, ko srečaš Gospoda:

    https://www.youtube.com/watch?v=kHhESz-i9wY

    Sveti Pavel je Gospoda videl in to tudi jasno povedal in življenje se mu je v celoti spremenilo. To je dokaz, da si res srečal Gospoda. Je napisala svetnica: "Zakaj inkvizitorji ne gledajo milosti, ki pridejo skupaj s srečanjem?" Ni ga svetnika, ki bi bil tako ponižen, da bi zamolčal živega Gospoda, ki ga je srečal. Če bi storil tako, bi bil lažen. Ponižnost ni v zamolčanju, ampak v spoznanju, kako ničevi smo pred Svetim. Potem pa oznanjenje svojega odnosa z njim. To so teme zadnjega dela hoje za Kristusom. Vsaj jaz osebno to želim od duhovnikov, ki so bili poklicani k oltarju.

    Ne more pa noben film pokazati sladkosti, ki jo daje Gospod v srce tistim, ki jih izbere iz nekega razloga. Ostalim predanim pa jo daje takoj po odhodu s tega sveta. Takšna je njegova obljuba, in svoje obljube vedno drži.


    OdgovoriIzbriši
  6. > Jona pa da sebe enači s svetimi??? Ta črv?

    Ne ta, ampak bojim se, da ne dosti manjši. Dragi Jona, če bi lahko, bi ti poslal osebno sporočilo, ampak, ker v tvojem Blogger profilu nisi pustil možnosti osebnega kontakta, pa naj bo vsem na očeh ...

    Tvoji komentarji na Branetovem blogu niso zgolj komentarji, ampak bi lahko bili samostojni blogovski zapisi na tvojem lastnem blogu. Imam občutek, da zaradi dolžine tvojih zapisov vzamejo ostalim potencialnim sodelujočim še tisto malo volje, da bi se vključili v razpravo. Glede na dolžino zapisov tudi težko verjemem, da ima "Jona še drugo delo" ;-)

    Včasih so mi tvoja mnenja zanimiva in bi si jih vsekakor ogledal, če bi bili na Cestnikovem blogu tvoji komentarji objavljeni kot linki na tvoj blog. Včasih se mi zdijo dolgovezna in marsikdaj neprizanesljiva do Cestnika, marsikdaj je težko uganiti namen pisanja, če ne celo ustrelijo mimo. V nekaterih tvojih izjavah zaznam Duha, a kaj ko lahko že naslednji stavek postavi pusti čuden priokus.

    Upam, da boš naslednje vzel dobronamerno in v Duhu: mogoče tvoji komentarji na Cestnikovem blogu niso Pot po kateri bi moral hoditi, ampak so nerodovitna slepa ulica. Že nerodovitnost je za Sovražnika velik dosežek poleg tega pa ti iz tega pripravi past! Past, ki se ji že Branko mora nenehno izogibati kot "najbolj bran katoliški blog", takoj za njim pa še Jona kot najbolj brani komentator najbolj branega katoliškega bloga, ki ga je srečal Gospod in bi to rad oznanil "mestu-in-svetu". Zato je po moje dobro, da se vsaj vprašaš kot je M.I. Rupnik vprašal svojega prijatelja arhitekta, ki da naj bi šel po župnikovem predlogu oznanjat evangelij po ulicah: "Koliko let že delaš v biroju? (30 let) In, se je že kdo spreobrnil v teh 30-ih letih?"

    OdgovoriIzbriši
  7. Dragi Janez, vesel sem, da si prikril poskuse inkvizicijskih trikov. Sicer pa je tvoj komentar v večini zgrešen, kot so bile tudi zgornje trditve in sodbe. Površen človek si, četudi že v tistih letih, ko bi moral ljudi h Gospodu spreobračati. Seveda poznam izjavo p. M. Rupnika in pokazala mi jo je oseba, ki se je obrnila h Gospodu po naključnem (?) srečanju z menoj. Toliko o tem tvojem namigu.

    Kar pa si zgrešil, je ocena stanja: ta blog ima spodaj možnost komentiranja, in z Brankom sem že 'zmenjen', da mi naj kadarkoli namigne, če sem moteč, in bom UTIHNIL. Zdi se mi, da sem to storil trikrat - poišči. In zdaj to ponavljam. Morda ima Branko celo možnost, da me briše. A tega ne stori, blog je njegov in tvoje mnenje tukaj nima NOBENE veze s trenutno temo, niti ne proti-argumentiraš moje prve razlage. Želel si se lotiti klasičnih klerikalnih igric, ko nekomu naprtiš svetost, drugemu mučenje, potem pa 'svetemu' nabiješ herezijo, mučenemu pa svetost. Zlobec je prisoten povsod, in bližje kot si oltarju, v hujši nevarnosti si. 250 svetih maš komaj reši tistega, ki se tako zaplete.

    Naslednji zdrs je v tem, da me enačiš z Brankom. Vendar je on javna oseba, kot duhovnik živi tudi na naš račun, je prisoten na VSEH internetnih itd medijih, zaradi nepazljivosti pa večkrat nehote RANI VERO MNOGIH ali pa jo dela razdraženo. Obiski na levih medijih in posmehi opozicijskim ljudem, predavanja, od katerih tisti z vero naših staršev odhajajo zmedeni … Vse to ubija tudi obiske in naklonjenost Cerkvi. Tudi politično. Ljuba Cerkev je vse bolj nehote in nevede okužena s kupom potuhnjenih filozofij, ki nimajo nobene prave povezave z živim Naukom, razen površinske. Jona pa je nihče, nikjer ne nastopa in ne išče, le tukaj pride kdaj komentirat, če Brane to dopušča. Ti zvito spregledaš, da sem napisal, da imam Branka RAD, na 'boleč' način, kar pomeni mater in očeta, ki ju skrbi sinovo potovanje po puščavi. Branku je Gospod naklonil tak položaj, kot duhovnik pa ima DOLŽNOST, da govori o ljubezni do Gospoda. To je dolžnost vsakega Kristusovega duhovnika, in mi to lahko tudi pričakujemo, saj duhovnika vzredi narod, medije plačuje narod, in Cerkev vzdržuje narod. Oziroma Gospod skozi narod.

    Zgoraj si pisal le po nekaj stavkov, a se je hitro pokazal domet, četudi si dušni strokovnjak. Takšnih vernikov je veliko, preveč. Takšna vera je konvencionalna, kulturološka, s pridihom zvitega inkvizitorstva v ozadju. Ukvarja se predvsem z detektiranjem morebitne svetosti v narodu, da bi se jo lahko zatolklo. Takšna vera želi slišati le eno: »NI v tem narodu človeka, ki bi se trudil k svetosti«, zato da lahko živi svojo povprečnost v miru naprej. Noče sprejeti dejstva, da Bog ve vse, njegovi bližnji pa dokaj veliko. Na primer, zlahka vidijo stanje duše izza internetnega nicka. Zato je spreobrnjenje za vse nas imperativ.

    Te komentarje ne bere kaj dosti ljudi, in komentarjev praktično sploh NI, če ni jonovih. Zato jih Branko dopušča, lahko pa jih tudi ukine. Ti pa si do sedaj le nerodovitno smetil. Lp.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hm, za vzdevkoma '!kitops' in 'Janez' se ne skriva ista oseba, žal (ali si mogoče le spregledal različnost avtorjev?).

      Kar pa si zgrešil, je ocena stanja: ta blog ima spodaj možnost komentiranja, in z Brankom sem že 'zmenjen', da mi naj kadarkoli namigne, če sem moteč, in bom UTIHNIL. Zdi se mi, da sem to storil trikrat - poišči. In zdaj to ponavljam. Morda ima Branko celo možnost, da me briše. A tega ne stori, blog je njegov in tvoje mnenje tukaj nima NOBENE veze s trenutno temo, niti ne proti-argumentiraš moje prve razlage. Želel si se lotiti klasičnih klerikalnih igric, ko nekomu naprtiš svetost, drugemu mučenje, potem pa 'svetemu' nabiješ herezijo, mučenemu pa svetost. Zlobec je prisoten povsod, in bližje kot si oltarju, v hujši nevarnosti si. 250 svetih maš komaj reši tistega, ki se tako zaplete.


      Da, lahko si brišemo komentarje, zagotovo bi nas lahko tudi Branko "cenzuriral", če bi hotel. Verjamem tudi, da imata z Brankom dogovor. Nisem se mislil iti nikakršnih igric, sem daleč od klerikalca.

      Naslednji zdrs je v tem, da me enačiš z Brankom. Vendar je on javna oseba, kot duhovnik živi tudi na naš račun, je prisoten na VSEH internetnih itd medijih, zaradi nepazljivosti pa večkrat nehote RANI VERO MNOGIH ali pa jo dela razdraženo. Obiski na levih medijih in posmehi opozicijskim ljudem, predavanja, od katerih tisti z vero naših staršev odhajajo zmedeni … Vse to ubija tudi obiske in naklonjenost Cerkvi. Tudi politično. Ljuba Cerkev je vse bolj nehote in nevede okužena s kupom potuhnjenih filozofij, ki nimajo nobene prave povezave z živim Naukom, razen površinske.

      Ne enačim te z Brankom, povedal sem ti, da so tvoji komentarji velikokrat "blogovski zapisi v blogu nekoga drugega". Torej se vede ali nevede šlepaš na račun branosti Cestnikovega bloga. Če pa "komentarjev itak nihče ne bere", zakaj ne pišeš Branku osebno? Ali je mogoče Branko že v tisti fazi odpadlosti po Pavlu, kjer ga bo potrebno po opozorilu celotne skupnosti vreči iz nje? Si predstavnik te skupnosti?

      Jona pa je nihče, nikjer ne nastopa in ne išče, le tukaj pride kdaj komentirat, če Brane to dopušča. Ti zvito spregledaš, da sem napisal, da imam Branka RAD, na 'boleč' način, kar pomeni mater in očeta, ki ju skrbi sinovo potovanje po puščavi. Branku je Gospod naklonil tak položaj, kot duhovnik pa ima DOLŽNOST, da govori o ljubezni do Gospoda. To je dolžnost vsakega Kristusovega duhovnika, in mi to lahko tudi pričakujemo, saj duhovnika vzredi narod, medije plačuje narod, in Cerkev vzdržuje narod. Oziroma Gospod skozi narod.

      Nisem zvito spregledal, ker nisem Janez in nisem bral tistega komentarja (no, sedaj sem :-). Imeti nekoga "rad" in ga potem javno kritizirati je ... milo rečeno čudno. Branko vsekakor ima dolžnost pa tudi svobodo. V prvi vrsti bo za svoje življenje in delo odgovarjal Bogu in ne narodu. Se mi zdi, da iz vaših vrstic veje klerikalizem, dragi Jona.

      Izbriši