petek, 18. november 2016

Anabaptistka Alenka in anabaptist Luka

Superluna in Sv. Trojica v Slovenskih goricah. Foto: Sandi Kolarič, Facebook

Reformacija kot obče krščansko dogajanje

Približujemo se veliki obletnici: 500-letnici reformacije. Priložnost za velike misli in velike popravke dozdajšnjih misli. Najprej to, da reformacija ni samo Luter in Kalvin. Sodobni zgodovinarji v reformacijo šteje šest tokov:
  • nemški tok (Luter);
  • švicarski tok (Zwingli, Kalvin);
  • anglikanska reforma;
  • katoliška obnova (Tridentinski koncil);
  • druga reformacija (prečiščenje in utrditev nauka okrog l. 1600);
  • radikalna reformacija.
V splošni zgodovini krščanstva se reformacijo vse manj razume kot razkol in vse bolj kot veliko teološko in pastoralno obnovo, ki je trajala dobro stoletje in ki se je dogajala v celotnem zahodnem krščanstvu, vključno v rimskem katolištvu. Tako umevanje je podlaga skupnemu luteransko-katoliškemu dokumentu Od konflikta do skupnosti (link), kakor tudi papeževi nedavni „rehabilitaciji“ Lutra. Slednje je pri katoliških konservativcih vzbudilo nemalo zmede in povečalo njih koprnenje po papežu, ki bo nasledil Frančiška.

Radikalna reformacija in nje levičarsko potomstvo

Ostanimo pri radikalni reformaciji. Anglikanski zgodovinar in teolog Alister E. McGrath tok radikalne reformacije strne v štiri stebre (vir: v slovenščino prevedena knjiga Vodnik po krščanski teologiji I.):
  • splošno nezaupanje v zunanje avtoritete;
  • zavračanja krsta dojenčkov v prid krsta odraslih vernikov;
  • skupna lastnina;
  • poudarek na pacifizmu in nenasilju.
Zaradi vztrajanja pri ideji krsta odraslih in pri prekrščevanju ta tok imenujemo tudi anabaptistični. Anabaptistov niso marali ne katoličani ne luteranci ne kalvinisti. Povsod so bili hudo preganjani (vir).

Že s prve vidimo, da so anabaptisti bili nekakšni duhovni predniki kasnejših anarhistov in revolucionarjev oz. radikalne politične levice. (Podobno kot kalvinisti nekakšni duhovni predniki kapitalistov.) Ne verjamete, da obstaja povezava med anabaptisti in levičarstvom? Poglejmo, kako danes v slovenskem prostoru gor držimo štiri „anabaptistične“ stebre:
  • prisotnost ideje, da je vsaka avtoriteta boljkone represivna: od avtoritete družinskega očeta (redefinicija družine npr. briše besedo oče) do avtoritete religije in vojske (skoraj gnus nekaterih do lastne nacionalne armade);
  • pojavljajo se peticije o prepovedi krsta dojenčkov in ideja, da je krst dojenčka protiustaven; v ozadju čemi tudi ideja, da je vzgoja kot taka nagnjena k represiji in da naj se otrok sploh v vsem „sam odloča“ (permisivna vzgoja);
  • poveličevanje javnega (skupnega) gospodarstva pred zasebnim je v Sloveniji skoraj mantra;
  • poudarek na strpnosti, politično korektni govorici, mavričnosti.

Vsakoletni slovenski „protestanti“

Anabaptistične smernice niti ne motijo. Tudi v kakšni od postmodernih preoblek ne. Daljni izvir je vendarle evangelij, za katerega vemo, da si ga nekateri krščanski filozofi znajo razlagati tudi po ključu anarhističnega humanizma (prim. Jacques Ellul, Anarhija in krščanstvo). Morda moti nekaj drugega: plitvi in spolitizirani anabaptizem slovenskih modnih „protestantov“, ki so večinoma – tako nam je predvidevati – ateisti.

Vsako leto okrog 31. oktobra, ko je Dan reformacije, na Slovenskem odkrijemo nove ešalone gorečih „protestantov“. Običajno gre za ljudi, ki nimajo nobenega pojma o zgodovinskih in teoloških vidikih Lutrovih 95 tez (prim. komentar Najprej milost, nato knjiga), popolnoma pa se identificirajo z njegovim dejanjem (domnevnega) nabijanja teh tez na cerkvena vrata. Bog jih ne zanima, pod krinko knjigoljubja jih zanima predvsem, kako vzdražiti in amplificirati „nelagodje katoliškega duha ob dnevu reformacije“ - če uporabimo besede Vesne V. Godina (link). 

Tudi letos sta se kot vihar dvignila dva taka protestanta: Alenka Bratušek in Luka Mesec. Anabaptistično razvneta sta zgrožena nad požrešnostjo in pohlepom Cerkve, pred katero menda nobena banka in nobena smreka več ni varna. V skrbi za javno dobro, se pravi v skrbi za skupno lastnino zato zahtevata nič manj kot moralno prenovo, da, reformo Cerkve. Lukova mladina je že nabila teze na virtualna cerkvena vrata (link).

Potrebni poboljšanja smo veseli napotkov, ampak ...

Katoličani smo veseli njunih in njunih zvestih medijev vnetih želja po našem poboljšanju. Vemo, da se moramo otresti napak in šibkosti. Vsak napotek prav pride.

Hvala vama, Alenka in Luka! Edino to še povejta: molita kaj psalme? Kajti če jih ne molita, nam nista v pomoč. Sta samo tehnični zaznamek ob premikanju dvatisočletne karavane. Majhen vrtinec puščavskega peska, medtem ko naše ponižne kamele nezadržno plovejo preko sipin. Pravi reformator, pravi protestant in anabaptist, tisti, ki bo karavano zmogel tudi preusmeriti, bo namreč človek molitve - psalmično zaljubljen v Boga. Drugače biti ne more.

Alenka in Luka, reformacija je božja. Odložita zato kladivo, prihranita si žeblje in papir, ne izgovarjajta po nemarnem (prim. 2 Mz 20,7) njenega imena!

7 komentarjev:

  1. Tole je pa pravi Brankov navdihek Svetega Duha! Temu služi karizma, ki je Gospodova. Bog daj srečo vnaprej.

    Različnost bratov v Kristusu je treba vedno jemati v duhu Očetovega usmiljenja – vse dokler ne padejo pod vpliv denarja in WAGRGRGRS variant potuhnjene feminizacije. Zato je za ČESTITATI skavtom, da so se zadnji hip ovedli, in spremenili dokument iz tistega prvotnega, ki je bil pod vplivom nekih organov, v tistega, ki se je ovedel Očetovstva. Seveda se bo ona-sila skušala maščevati, to ji je v naravi, a kdor je očetovski, bo Očetov, zato nič panike. Bodo pa tudi člani, ki jim bo postalo dolgčas brez 'trenerk', in bodo odplavali nekam. To je Ok, ker tam se bodo marsikaj naučili.

    Brate v Kristusu, protestante, kot tudi vse druge variante, je treba smatrati kot 'ljudi s posebnimi potrebami' in jih imeti rad v Kristusu. Slovenski protestanti niso prav nič krivi za opisano situacijo in Branko je ost peresa usmeril v prave, v Kajnov rod, ki se želi okoriščati na račun slabe vesti katolištva. A tudi do njih naj gre usmiljenje, ker so tudi oni ljudje s hudo posebnimi potrebami, seveda pa je to usmiljenje lahko malo bolj očetovsko, ker tem ljudem manjka kompenzacije na nerazrešen ojdipov problem, ki se tiče težav z avtoriteto (zgledom), zato moralne norme niso ponotranjene in sledi bistvo vsega: laž in kraja.

    Če bi rekli še nekaj o štirih točkah 'radikalne reformacije': zmotne so s transcendentnega stališča, Očetovega, a so tudi odraz takratnega uporništva na divjaški odziv katolištva.

    1.) Splošno nezaupanje v zunanje avtoritete: je posledica slabega zgleda in slabega očetovstva. Tu se problem ojdipa odraža tudi pri vernih, v raznih oblikah: ne sprejemajo Očeta, Jezusa kot Odrešenika ali pa ne prepoznajo najsvetejših od vseh v nebesih: Gospodovih staršev, ko je bil na zemlji. To so zmote.
    2.) Zavračanje krsta majhnih otrok je sicer vrnitev v čase prvih kristjanov, a je v tem času zelo zmotno - zakaj je tako, bi lahko pisali zelo na široko, a ne bom, ker to berejo tudi Kajnovi, ta delež pa jim ne pripada.
    3.) Skupna lastnina je v nebesih, pa v kakšnem manjšem strogem redu, sicer pa stvar ne funkcionira najbolje, ker se v dušah ponovno zbudi Kajenček, se prepira za britvico ali skodelico, in Božje skupnosti razpadejo. Zato je nekaj osebne lastnine nujne, kdor pa je Božji itak ve, DA NI NIČ NJEGOVEGA, da je vse Gospodovo.
    4.) Poudarek na pacifizmu in nenasilju: to so umetni poudarki, enaki tistim, da moramo biti usmiljeni in dobri ljudje. Kajti, kdor sprejme Duha evangelija, je Gospodov prostovoljni služabnik in ima vse te dobre lastnosti ŽE V SEBI. Včasih je pacifizem tudi, da premagaš vraga v kosmati ali zvezdasti obliki, in narediš mir. Tudi to je pacifizem. Ločeno gojiti take lastnosti, pa je znak materialnega duha.

    Vsi smo reveži s posebnimi potrebami. Tudi Luke in Lenče. Prizadeti smo. Samo Gospodova dobrota nas odreši. Pojmo Njegovo sveto ime! Reformacija je Božja, naša pa le v tisti meri, kolikor ljubimo Gospoda. Petka Brane!

    OdgovoriIzbriši
  2. Z vsem spoštovanjem, tukaj predstavljena podoba anabaptistov ni ravno pravična. Anabaptisti so edina krščanska tradicija, ki si rok ni umazala s krvjo - in je za to plačevala z lastno krvjo. Preživela je samo v emigrantski obliki, nazadnje pretežno v Kanadi, ker so bile ZDA v svojem osvobodilnem boju proti Združenemu kraljestvu zanjo preveč militantne. Je dosledno nenasilna. Poleg odklanjanja krsta otrok dosledno zagovarja tudi popolno ločenost Cerkve in države, zato se z nobenim od naštetih "državnih" poseganj gotovo ne bi strinjala.
    Poleg tega bi opozoril, da tako anabaptizem kot t.i. "krščanska anarhija" resda nista desničarska, prav gotovo pa nista niti levičarska, ker dosledno zavračata leve, revolucionarne opcije. Gre za poskus (koliko uspel in tehten, se lahko pogovarjamo), kako najti "tretjo" pot, onkraj delitve na leve in desne. Njuno povezovanje s slovenskimi "salonskimi komunisti" je torej zgrešeno.
    Se pa seveda popolnoma strinjam, da Lukec in Lenčica v tipični maniri slovenske "levice" zlorabljata protestantizem. Tudi jaz bi jima svetoval, naj svojo "sveto jezo" koristneje uporabita, na primer proti korporacijam in kapitalu, v korist delavcev, za kar naj bi se levica zavzemala.

    P.S. Na seznamu glavnih tokov protestantizma manjka "binkoštništvo", ki je njegova najhitreje rastoča in zdaj tudi že največja "veja", saj v različnih pojavnih oblikah vključuje že okrog pol milijarde pripadnikov.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Anabaptisti so edina krščanska tradicija, ki si rok ni umazala s krvjo? Kaj pa v Münstru 1534-1535?

      Izbriši
  3. Anabaptisti seveda niso krivi, da se je njihov radikalni duh v stoletjih sekulariziral, se pravi odlepil od njih samih in od vere v Kristusa.

    Mislim, da bi binkoštnike izpred 500 let lahko šteli v tok radikalne reformacije. Na Slovenskem so jih poznali pod imenom "skakači". Danes pa je res binkoštni slog vse bolj razširjen.

    Verjetno so skakači, ki so molitve in padanje v trans (skakanje) opravljali na samotnih kucljih in hribih vplivali na poznejšo navado, da smo na podobnih lokacijah začeli graditi podružnične cerkve.

    OdgovoriIzbriši
  4. Mimogrede: včasih na spletu po precejšnji nesreči naletim na kako diplomsko nalogo nadebudnikov FDV-ja (Fakulteta za družbene vede). Lotijo se kakšne religije ali kako bi rekel, ki je prisotna pri nas, potem pa človek lahko bere neka domnevanja, špekulance, pobrane iz spleta ter zgodljana pri profesorju Marjanu S., ki je potem napisan kot docdr mentor. Tega je še pa še. No, v teh špekulancah brezbožnih ljudi, napaberkovanih sem in tja, je še kakšna pristranska anketa, vse skupaj pa je bolj ali manj odkrito pisano kot primerjava s katoliško vero in prakso. In potem vidimo, da so člani drugih variant hoje k Bogu bolj zagnani kot katoliki, bolj vdani kot katoliki, bolj zvesti kot katoliki, bolj meditativni kot katoliki, bolj prilagodljivi kot katoliki - bolj vse kot katoliki. Čisto sladostrastje jih prevzema ob besednih zvezah kot: 'konec katoliške hegemonije', pa da se je večina Slovencev 'že preobjedla kruha, ki ga prodaja Katoliška cerkev, ljudje se počutijo izigrane'…

    Ubogi …, kako so izigrani v svojem 'znanju', in kakšno 'srečo' prinašajo svojim mentorjem in svojim dušam! To je pač še ena, Smrketova veja brezbožnega 'protestantizma', se človek zamisli. Veliko odrezanih mladik vzgojijo, a le kam bodo precepljene, da si najdejo vsakdanjega kruha? Tudi zanje velja: če Gospoda ne pišeš z veliko začetnico, Boga tudi ne, največjo Gospodovo Cerkev na svetu omalovažuješ, oziroma ji pridigaš brez ljubezni – kaj si v tem primeru: Abel ali Kajn? Abel je Gospodov sin miru in Kajn je od tesnobe, kajti tesnoba je simptom zemlje, kjer zalega Kajnov rod vse do konca.

    Vsi nekorektni napori odrezanih mladik so in bodo zaman. Žalujem nad njihovimi dušami, a po drugi strani upam, da bodo vztrajali v svoji nenehni misli na Gospodovo Cerkev, kajti dobro vem, da Gospod take duše včasih nagradi, četudi mislijo obrnjeno, zasukano. Tudi Savel je bil tak, a je tako zelo mislil na Jezusa in njegove ('Le kje naj jih najdem, da jih uničim?'), da Jezus tega ni mogel več ignorirati in razodel se mu je. Gledano iz tega stališča so vsi ti FDV otroci veliki iskalci Gospoda, sicer ga ne bi nenehno omenjali, četudi z malo začetnico in z jedkobo do katolištva. Četudi je ta jedkoba iz pekoče ZAVISTI, je pomembno, da GA omenjajo, z vso silo svoje 'ustvarjalnosti'. Potem bo zagotovo prišla razjasnitev.

    OdgovoriIzbriši
  5. Alenka in Luka, reformacija je božja.
    Ali ni bolj protireformacija božja?

    OdgovoriIzbriši
  6. Na Slovenskem premoremo danes kake štiri vrste protestantov.
    1. vrsta: iz prepričanja.
    2. vrsta: iz navade (tradicija in te reči).
    3. vrsta: iz narodnostne zavzetosti (saj veste, Trubar etc.).
    4. vrsta: iz žlehtnobe.

    OdgovoriIzbriši