torek, 08. november 2016

Najprej milost, nato knjiga

Kalvin, papež in Luter se prepirajo. Risba iz okoli l. 1600.

Pred 499 leti, 31. oktobra 1517, je Martin Luter objavil 95 tez, kar štejemo za začetek reformacije. V trinajstih od 95 tez govori o odpuščanju grehov, v enajstih o kazni, v osmih o odpustku, v sedmih o pokori, v štirih o krivdi in grehu. V 95 tezah Luter papeža omenja kar 38-krat, milost 6-krat, dvakrat omenja božjo besedo in samo enkrat Pismo. Knjige ali knjig ne omenja niti enkrat. O pomembnosti domačih jezikov (nemščine, slovenščine, francoščine ...) v latinščini napisanih tezah ni ne duha ne sluha.

Pa vendar v Sloveniji 31. oktober obhajamo kot državni praznik, v katerem opevamo slovenski jezik in slovensko knjigo. Vsi se namreč strinjamo, da smo se Slovenci na tem prostoru ohranili predvsem zaradi jezika in kulture. K temu je zelo pripomoglo prav reformatorsko gibanje, ki nam je zgodaj dalo knjigo v svojem jeziku. Dan reformacije je zato prava priložnost, da se reformatorjem za to zahvalimo.

Dobro, bomo rekli, ampak izvirna vsebina 31. oktobra je vendarle nekaj povsem drugega. Ali nismo v nevarnosti, da zaradi vzporedne vsebine ne opazimo izvirne in glavne vsebine? Ali se nam ne dogaja, da gremo zlasti v državnem praznovanju dneva reformacije popolnoma mimo verskega sporočila na račun kulturnih in zgodovinsko-političnih poudarkov? Denimo, kje je vprašanje Milosti in greha? Če rečemo, da vprašanje Milosti in greha ni primerno za državno proslavo, potem rečemo, da 95 tez vsebinsko ni pomembnih. Če pa vsebina 95 tez ni pomembna, čemu potem slovenska država praznuje 31. oktober z gala proslavo v Cankarjevem domu?

Naslednje leto bomo praznovali 500. obletnico reformacije. To bo prvič v zgodovini, da bomo tovrstno obletnico praznovali na ekumenski način, se pravi luteranci in katoličani skupaj. Luteransko-rimskokatoliška komisija za edinost je v ta namen že izdala dokument Od konflikta do skupnosti. Naj se zato ne zgodi, da bosta v Sloveniji ob tej imenitni verski obletnici prvo besedo imeli sekularna država in preračunljiva politika.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno 30. 10. 2016 kot uvodnik v tedniku Družina.

3 komentarji:

  1. Avtor je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši
  2. Toplo priporočam ogled: Božji klic vsem Slovencem. Trubar je pravzaprav duhovno še neodkrit med verniki?

    OdgovoriIzbriši
  3. Tako Luter kot Trubar sta bila brez dvoma Božja človeka. Zakaj Gospod, odvisno od časa in okoliščin, premišljeno DOVOLI manjše ali celo znatne spremembe Nauka, se lahko pojasni kdaj kasneje, s tem pa tudi spremembe, ki jih prinaša papež Frančišek, na katerega celo od katolikov letijo grda kopja. Druga vrsta up-to-date vernikov pa se začne posmehovati prejšnjim, zdaj z razlogom začasno zamolčanim temeljem Božje Besede. Branko je temu posmehu včasih precej blizu, kar pa ni modro, ker je transcendentno zmotno. A to ni zdaj tema, smo pa blizu.

    Kar slovenski Cerkveni ljudje iz raznih razumljivih razlogov ne pojasnjujejo, lahko izrečemo takole: Reformacija se pri nas slavi predvsem zaradi takšne odločitve slovenskega komunističnega vodstva v preteklosti in nasledstvenih oblik te politike še danes. Vzrok temu je seveda hud napor marksističnih brezbožnežev Slovenije, da se OSLABI katoliška Cerkev in njen vpliv. Bistvo oslabitve je bilo takrat v kraji njene lastnine in oteževanju študija bogoslovja, danes pa je v strahu pred Božjo Besedo, ki jo še uspe širiti v naš abortični narod. Protestanti seveda tu nimajo kaj, kot da le modro in previdno vodijo politiko med večinskim katolištvom in še vedno živo brezbožno politično silo. Posledično jim je dovoljeno živeti, se pa zdi njen Nauk nekako brezkrven (kri je Sveti Duh), četudi je društven. To je problem vseh Božjih ljudi: druženje z brezbožnimi ali sprevrženo vernimi te hitro pelje k samemu gadjemu gnezdu. Ko ti na proslave hodijo predstavniki tatinskega marksizma, se pa ne spreobrnejo, kljub temu da te hvalijo, vedi, da si v težavah.

    Mladi forum SD je skušal nabiti teze proti Cerkvi, katerih jedro je ponoven poskus okrasti Cerkev. Ta mladina se torej enači z Lutrom, Božjim človekom, a ne da bi popravila, ampak da bi rušila. In to je osnovni razlog, zakaj slovenski post-komunisti obožujejo reformacijo: ne zaradi njenega kulturnega in verskega sporočila, ampak ker v svojih glavah reformacijo enačijo z revolucijo. To vemo vsi, tako katoliki kot luteranci, se pa moramo v teh časi vsi delati lepe, da je mir. Edina rešitev je Frančiškova: brez hinavstva (skrite želje po spreobračanju v svojo varianto) objeti eni druge v Kristusu in cerkvah, podpirati drug drugega kot bratje iste družine, hvaliti eni druge. Potem pa stopiti skupaj na volitvah in narodu pojasniti Nauk, variante Nauka za različne vrste ljudi, ter zavrniti lažno reformatorsko 'prijateljstvo' s tistimi, ki so krivični do katerekoli Cerkve in niso pripravljeni služiti Gospodu.

    Za tak dosežek pa je seveda potrebno obilo Svetega Duha in poguma. Žalostno je, če kristjan tega poguma nima. Nadškof Zore (prihaja zora tudi zanj) je imel te dni na radiu proti koncu zelo navdahnjen govor, omenjal je makabejstvo, in brez tega nas bosta povozila svet in čas. Ali pa imeti vsaj tak pogum, kot ga je pokazal Trump, kajti ljudje si vedno želijo 'novega začetka', zmagal pa je zaradi delovanja 'četrte osebe' iz prejšnjega bloga - preprosto je manj pokvarjen od kolegice.

    OdgovoriIzbriši